Naslov: Križ 53, Komenda
Splet: www.gostilna-cubr.com
Telefon: 01 834 11 15
Odprto: vsak dan od 11. do 17. ure; ob nedeljah in ponedeljkih zaprto
Gostilna Čubr je vsekakor ena izmed najboljših obljubljanskih gostiln. Na polno delujejo že osemdeset let in še nikoli nas niso razočarali.
Družina Potočnik oz. Miha, ki predstavlja predzadnjo generacijo, vedno ponuja maksimalno profesionalen servis, jedi pa so po eni strani zlata, toda visokokakovostna klasika z vedno več dodatkov sodobne kulinarike. To gre pripisati Luki Potočniku, Mihovemu sinu, ki se je kalil v domači kuhinji pod vodstvom mame Anite.
Prvi pozdrav iz kuhinje je seveda tipično slovenski – tri vrste kruha (špehovka, čebulni kruh in črni kruh z orehi), ki mu je sledil popečen kos kruha s svežim skutnim namazom, ki je kruh lepo osvežil. Prva predjed je bila zalogajček bogate gorenjske kulinarične klasike – kolešček popečene krvavice na zeljni solati. Krvavica je bila odlična – ravno prav pečena, da je bila še hrustljava in ob (tudi) hrustljavem zelju nas je takoj navdušila. »Gobova juha« je krožnik, ki v klasičnih slovenskih gostilnah ne manjka, ampak pri Čubru so nadgradili klasično podobo te jedi. Niso uporabili jurčkov, ampak gobo z imenom možek. Narezali so ga in surovega postavili na popečeno brusketo s solato in oljčnim oljem. Spremljava je bila duhovita – miniaturna krema iz jurčkov in tartufov.
Glavna riba pri Čubru ni brancin, pač pa postrv, ki jo nežno podimijo, dodajo hrenovo panakoto, svežo kumaro, biskvit iz rdeče pese, nežno pikantne oreščke in majonezo z limonovim priokusom. Ko človek vse to pomeša v ustih, brbončice zakričijo od ugodja in temu primerno se počuti tudi njihov lastnik. Odlično!
Goveja sekanica je staro slovensko ime za tatarski biftek, saj je meso nasekljano ročno. Vse začimbe so bile v gorčični kremi na sredini krožnika, kjer je na robu kraljeval ocvrti rumenjak. Še enkrat – tudi s tem krožnikom so zadeli v polno in klasični okusi davno popularne jedi so se nam razlezli po ustih. Takšen tatarec je velika posebnost in od toasta je bil na krožniku zgolj mali kos popečenega kruha. Okusi iz sredine so poskrbeli za pravo mehko pikantnost in ocvrti rumenjak je dal popolno podobo.
Da ne bi pozabili, kje obedujemo, je Miha pred nas postavil – ričet. Ampak kakšen je bil!!
Majhna porcija popolnega okusa te zlate slovenske klasike s svinjsko dimljeno ličnico, ki se je k okusom te jedi podala veličastno. Bila je ravno prav dimljena, da je bil ričet z njeno pomočjo še lepo začinjen, meso samo pa nežno in mehko kot v sanjah.
Na Gorenjskem kraljujejo klobase. In tudi pri naslednjem krožniku so. Bile pa so zelo majhne in po okusu popolnoma drugačne od klasike. Pri Čubru so jih napolnili z mesom kozic, kovača, ješprenja in buč, vse skupaj pa so prekrili z – ocvirki!! Ta umetnina je bila na neki vrsti kremaste bučne solate, ki so jo začinili tudi s sladko papriko v prahu. Presenečenje je bilo – spet – popolno, saj je raznolikost okusov prinesla nekaj čisto drugačnega, a vseeno znanega. Nič ni izstopalo in ničesar ni bilo premalo. Odlično!
Jagnje iz pečice s prelepo omako je bilo postreženo skupaj z loparnico (neke vrste gibanica s špinačo, skuto in testom). Meso je bilo čudovito mehko in magično okusno, loparnica pa je hvaležno popila omako. Slastno in strastno!
Sladice so bile duhovite – vse vrste sladkih gob z velikim jurčkom na čelu (čokoladno-lešnikove kreme) in mušnicami na način makrona so več kot dostojno zaključile odlično kosilo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen