V prejšnjih stoletjih so ljudje umsko motene osebe v glavnem imeli kar doma – zaprte v kleteh, podstrehah ali sobah. Tudi okolica se na pojave nočnih krikov na pomoč in podobnih stvari ni preveč ozirala, saj so vedeli, da v soseščini domuje neki »norec«. Res je tudi, da so institucije z imenom norišnica tudi obstajale, vendar so to bile prave hiše groze s pomanjkljivo higieno in zares nečloveškimi načini »zdravljenja«. To je bilo tudi obdobje, ko so izumili t. i. lobotomijo, poseg, s katerim so neprilagojenim in neubogljivim bolnikom s kovinskimi iglami skozi lobanjo presekali nevronske poti. Ta poseg so po dveh desetletjih intenzivne uporabe po vsem svetu ukinili in prepovedali, tako da je zdaj res v črni škatli sramotne zgodovine človeštva.
Živo truplo na fotografiji je Francozinja Blanche Monnier, kakršno so leta 1901 na podstrešju hiše družine Monnier v mestu Poitiers odkrili policisti.
Monnierjevi so bili zelo spoštovani mestni aristokrati, težave pa so se začele, ko je leta 1870 umrl oče, ki je tudi skrbel za finance. Vdova in dva otroka – sin Marcel in hči Blanche – so bili v vedno večjih finančnih težavah in gospa mama je kmalu naredila načrt, kako obogateti. Njena hči Blanche je bila prava lepotica in mama je sklenila, da jo odda najboljšemu ponudniku.
To pa je bil žal račun brez krčmarja, saj je bila Blanche do ušes zaljubljena v starejšega odvetnika, ki poslovno ni bil prav zelo uspešen. Mati ji je to zvezo prepovedala in jo hotela poročiti z drugim, bolj premožnim moškim, čemur pa je hči kategorično nasprotovala. Iz teh prepirov je pot vodila v hišni pripor, ki je trajal kar petindvajset let!
Mati je s sinovo pomočjo hčer zaprla v za to vnaprej pripravljeno in izolirano sobo in ji rekla, da jo bo izpustila, ko se bo premislila. Žal se to ni zgodilo. Ker je Blance seveda zganjala hrup in klicala na pomoč, sta mati in brat sosedom razložila, da se ji je zmešalo in da jo imata v domači oskrbi. Sosede sta mogoče pomirila, njenega nesojenega zaročenca pa ne. Čeprav je bil odvetnik v začetku skoraj vsak dan pri njih in je hotel mater prepričati, naj hčer izpusti, se gospa ni dala in odvetnik kljub poznavanju zakonodaje v tem primeru ni mogel storiti nič. Po nekaj letih je gospod strtega srca umrl, kriki iz hiše pa so postajali vedno tišji in tako je kmalu tudi soseska pozabila na »noro« Blanche.
Kar petindvajset let je minilo, da je na policijsko prefekturo prišlo anonimno pismo, ki je opozarjalo na čudne in nenavadne dogodke v vili družine Monnier. Ko so policisti odkrili podstrešno sobo, so bili šokirani. Blanche, ki je bila res prava lepotica, se je spremenila v živi okostnjak, valjala se je v umazaniji in svojih iztrebkih, tehtala pa je 35 kilogramov. Pozabila je govoriti in šele po nekaj tednih v bolnišnici je izdavila, da je vesela, ker spet lahko diha čist in svež zrak. Popolnoma si ni nikoli opomogla, saj je bilo ujetništvo usodno za njeno zdrave in je umrla petnajst let pozneje. Njeni mami je dobra dva tedna po tej najdbi odpovedalo srce in je umrla. Brat Marcel je bil obtožen zanemarjanja sestre, vendar ker je bil tudi sam pravnik, se je obtožb obranil z dejstvom, da je pač ubogal mamo, ki si je vse skupaj zamislila.
Besedilo: Janja Maček