Naslov: Obala 35, Portorož
Splet: www.istrian-bistro.si
Telefon: 05 106 9001
Odprto: petek od 18. do 21. ure, sobota od 12. do 21. ure, nedelja od 12. do 18. ure, od ponedeljka do četrtka zaprto
Ko so pred dvema letoma v sklopu hotelov Lifeclass odprli tole prijetno prigrizovalnico, smo skeptiki spet mislili, da gre za klasičen slovenski nateg.
Že v prestolnici so pred leti odprli nekaj, kar naj bi bil slovenski tapas, pa je bilo notri vse drugo. No, zdaj so se ujeli, hrana je odlična, ampak to, kar strežejo, ni niti približno podobno tapasom, priljubljenim španskim prigrizkom. Navzlic kar dobri kakovosti pa tudi portoroški Tapas niti ne spominja na španske, kjer so porcije manjše in cenejše; ne glede na cenovno ugodnost Istrian bara.
Že samo ime in delovnik govorita o tem, da je lokal namenjen v glavnem mladim in tujcem, ki bi jih utegnila navdušiti nevsakdanjost pisane ponudbe. To je dobro, saj je portoroška gastro scena ena najbolj dolgočasnih in uniformiranih v državi in jo projekti, kot je ta, lepo poživijo.
self – made jajčka s tartufi.
Istrian tapas se trudijo biti avtohtoni in originalni, kar jim za čudo kar lepo uspeva.
Tudi meniji se iz vikenda v vikend menjujejo, tako da je raznolikost pestra. Pa še to – čeprav so v lasti skupine hotelov Lifeclass – so cenovno zelo dostopni: trihodni meni stane 17 evrov na osebo, kar je na nivoju ene izmed boljše pašte ali rižote s škampi ali kozicami pri sosednjih oštarijah.
Domiselna solata.
Solate so domiselne, okusne in lahkotne. Naročili smo tisto, v kateri so se na skupnem krožniku družile zelena solata, češnjevi paradižniki, tenko narezane jabolčne rezine (dobra fora!), sveža skuta in celo frika (hrustljava furlanska jed iz pečenega sira). Kombinacija je bila vrhunska in porcija tolikšna, da bi kakšen vegetarijansko nastrojen gost s tem tudi končal obed! Da se gosti lahko izkažejo kot kuharji, pa ponujajo tudi jed „naredi sam“, ki temelji na jajcu s tartufi, oljčnim oljem, skuto in zelišči. Na mizo prinesejo ličen lesen pladenj, na katerem je na eni strani cvrčeče vroča lito-železna ponvica, na drugi strani pa sestavine, ki si jih lahko gost poljubno zameša v slastno jed. Nič posebnega sicer, a vseeno družabno in domiselno.
jagnje božje.
Ponujajo tudi bolj kompleksne jedi, ki pa ne zahtevajo nekega bogatega kuharskega znanja, kajti vsa ideja je v njihovem okusu in preprostosti priprave. Pokuhana in popečena lovka hobotnice s pirejem iz graha, pečenimi gobicami (šampinjoni) in „zrakom“ iz peteršilja je dobro opravila pokuševalki test. Mene je zmotila le premočna sladkoba grahovega pireja glede na preostale sestavine.
lovka hobotnice na grahovem pireju s peteršiljevim zrakom.
Zelo lepo so nas presenetili s pečeno jagnječjo kračico na korenčkovem pireju. Bila je ravno prav pečena, mehka in sočna, tako da je rekordno hitro izginila s krožnika. Prav tako odlični so bili menda tam narejeni njoki v omaki iz oslovskega mesa, ki so presenetili z zares harmoničnimi okusi. Naj vas dejstvo, da se v kulinariki uporablja tudi oslovsko meso, ne moti, saj tradicionalne italijanske mortadele iz njihovega rojstnega mesta Bologne vsebujejo kar nekaj odstotkov oslovskega mesa. Sicer pa tudi dandanes na raznih domačijah na Krasu pogosto ponudijo salame in klobase iz mesa te živalce.
Vsekakor obiska vredna gostilnica, ki je sicer daaaleč od španskih tapasov, kar dokazuje, da naši rojaki na dopustih v iberski deželi v glavnem jedo paelle in pijejo sangrio in jim je za zdaj všeč zgolj naziv – tapas! Za kaj več pa se bo treba še potruditi!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
