»Pozdravljeni z novega športnega stadiona …«, »Spoštovani, spoštovane …«, »Ljubitelji športa dober dan …«, »Škandal – Slovenci s prvenstva brez …«, »Klub odštel 222 milijonov evrov za …«
Tako se začenjajo pri nas športne novice in prenosi. Na televiziji, v časopisu, na spletu … Športni novinarji, komentatorji in pisci iščejo svoj prostor v medijskem svetu, ki je ogromen. Pokrivanje različnih športov, poznavanje pravil in športnikov je izjemno zahtevna naloga tistih, ki morajo trenutek tekme ali tekmovanja prenesti do ljubiteljev športa. Včasih se prav šport izgubi v športnih novicah. Pogosto je zastrt s populizmom in pretiravanjem. Športno občinstvo mora v poplavi vsega balasta, ki zaide v komentiranje in novice, najti ustrezne informacije in se sámo opredeliti do občutkov tekme ali tekmovanja. Hudičevo težka stvar.
Šport
Šport je igra. Je dejavnost, oblika gibanja. Ljudje so si v športu izmislili pravila, da se lahko med seboj primerjajo. Biti vedno boljši, hitrejši in močnejši je gonilo civilizacije od njenega nastanka. Danes so tekmovanja na najvišji ravni predvsem dobra zabava za tiste, ki šport spremljajo in gledajo. Športniki si slavo, ki prinese tudi bogastvo, priborijo, če so najboljši. Ali vsaj najbolj zanimivi. Cena odličnosti je, da pozabijo življenje navadnega smrtnika, prestavijo v višje prestave, zanemarijo marsikatero fizikalno, mentalno in mehansko oviro in iz svojega telesa iztisnejo vse. Vrhunski športniki so natančne, ustrojene mašine, izjemni organizmi, ki v svoji popolnosti dosegajo cilje, postavljene tja, kjer ni prostora za navadno telo. Skozi tekmovanja postanejo junaki, heroji, v najbolj plemenitem primeru tudi vzorniki. Opazovanje procesa napredovanja, preseganja meja, dvigovanja odličnosti je privilegij in zabava za ljudstvo. Ker je rek »kruha in iger« star, kot je stara civilizacija. Lepota športa se skriva v njegovem bistvu. V tem, da napredujemo kot ljudje. Da gremo vedno višje, hitreje in močneje.
Meje
Spremljanje vrhunskih športnih dosežkov je vedno bilo in bo najbolj privlačno. Kje so meje človeka? Kje meje človekovega organizma. Verjetno se bo nekoč našel nekdo, ki bo 100 metrov na atletski stezi pretekel hitreje kot neverjetnih 9,58 sekunde, kar je leta 2009 uspelo Usainu Boltu. Verjetno bo nekdo svoja mišična vlakna pripravil še bolje in iz njih iztisnil še več. Svetovnemu rekordu v maratonu so verjetno šteti dnevi, saj je Kenijec Eliud Kipchoge 16. septembra lani 42.195 km progo premagal v dveh urah, minuti in 39 sekundah. Dolgo so trdili, da pod dve uri ne bo šel nikoli, nihče. Pa res ne bo šel? Ni potrebno veliko senzacionalizma, že samo čakanje tega svetovnega rekorda je postalo zanimivo.
Na vseh športnih področjih so dosežki izjemi. Tisto, kar dela šport privlačnega, je, da lahko pričakujemo, da bodo nekoč verjetno premagani. Nogometaš Josef “Pepi” Bican je v svoji karieri, v kateri je zaigral za avstrijsko in češkoslovaško reprezentanco, in je trajala od leta 1931 do 1955, na samo 530 tekmah dosegel 805 golov. To ga uvršča na vrh lestvice strelcev vseh časov. Njegovo povprečje je kar 1,52 gola na tekmo, česar ni dosegel še nihče. Pa vendarle Cristiano Ronaldo s trenutno 700 goli in Lionel Messi s 685 goli še nista zaključila svojih karier, zato se kaj lahko zgodi, da bo Pepija na vrhu zamenjal kdo od njiju. Ko bosta onadva nehala zadevati, bodo prišli drugi. Mogoče še kdo boljši, natančnejši …
Vsak športni mejnik je dosegljiv. Vsak rekord se lahko premaga. Meje se odmikajo. Perfekcionizem se dviguje, standardi se povečujejo. Nemogoče je spremljati vse športne dosežke. Zato smo odvisni od tistih, ki nam te rezultate prenašajo v skrajšani obliki. Pri vsakem poskusu premikanja meja, na vsaki tekmi, ob vsakem športnem uspehu, zmagi in porazu so zraven športni novinarji. Čisto blizu, v prvih vrstah. Novinarji so tisti, ki prenašajo informacije do ljudi. Tisti, ki prevajajo tekmo, rezultat ali tekmovanje tistim, ki jih to zanima. Šport je našel pot v naše vsakdanjike. Najpogosteje preko novic, poročil ali obvestil. Športni novinarji, komentatorji, ocenjevalci, pisci in v zadnjem času tudi spletni influenserji promovirajo šport in glas o njem širijo do ljudi, ki postajajo gledalci, sledilci, navijači, fanatiki in oboževalci. Pogosto se prav novinarji nagibajo k senzacionalizmu, ki ga športni dosežki, kot taki, resnično ne potrebujejo.
Novinarji
Preplet športa in novinarstva je harmonična kombinacija. Šport zanima in ga spremlja množica ljudi. Vsi ne morejo v živo slediti športu, ki jih zanima. Poročanje o športu je postalo zelo pomembno. Naloga novinarjev je prenašati dejstva do ljudi in slediti svojemu poznavalskemu instinktu, da prenašajo in podajajo resnico. Brez vsakršne izkrivljenosti. Poznati morajo pravila, glavne akterje, ozadja, najboljše in tudi najslabše. Vse to znanje morajo spretno preplesti z dogajanjem na tekmi ali prvenstvu in to poročati natančno, brez čustev, tako da imajo gledalci možnost ustvariti si svoj lastni občutek.
Športni novinarji imajo ta privilegij, da so neposredne priče velikim stvarem. Zagotovo je izjemno dobro poročati ali prenašati finale svetovnega prvenstva v nogometu, biti zraven ob svetovnem rekordu ali velikem uspehu slovenskih športnikov. Pri tem lahko vedno računajo na naslednjo tekmo, naslednji rekord, naslednjo mejo. Bralci, gledalci in poslušalci pričakujemo pravično, korektno in natančno poročanje ali komentiranje športnih dogodkov. Novinarji niso zraven zato, da sodijo, kaj je dosežek in kaj ne. Neprizadeti morajo ostati tudi pri uspehu slovenskih športnikov. Zato je zelo pomembno, kako poročajo. Je deseto mesto na svetovnem prvenstvu, kateremkoli, v kateremkoli športu uspeh ali ne? Novinarji so tisti, ki si pogosto vzamejo to pravico, da sodijo prav o tem. Zato je tudi evforija okoli enega samega rezultata odvisna prav od tega poročanja. Vsak dosežek se lahko prenese na različne načine. Na primer: »Slovenec odličen deseti na svetovnem prvenstvu« ali »Slovenec zasedel le deseto mesto«. Ena in ista zgodba, dva naslova, dve popolnoma različni dojemanji istega rezultata. Dve energiji.
Šport ljudem
V Sloveniji, razen športnih televizijskih programov, nekih specializiranih športnih medijev nimamo. Športni časopisi na žalost vse prevečkrat navajajo populistične, enostranske in včasih celo tračarske novice. Vsi dobri intervjuji, vsa dobra poročanja s tekmovanj in tekem, vsi odlični prispevki zelo dobrih novinarjev se skrijejo pod oblakom populizma, ki ga prinašajo škandalozni naslovi, ki to v resnici niso. Vsi večji, osrednji slovenski časopisi, televizije in spletni portali imajo svoje športne novinarje. Skupno jim je, da se o vseh športih ne poroča enako. Način je manj problematičen, kot je izrazit problem, da osrednje mesto v medijih najdejo le športi, ki so privlačni. Veliko se piše o nogometu, pa o košarki, smučanju, hokeju, drugi športi pa so zelo zadaj. Ni ravno ta način poročanja povzročil tega, da so ti športi popularni? In samo ti športi? Zagotovo bi več novic o, na primer badmintonu, izoblikovalo prepoznavne športnike tudi s tistih igrišč. Zagotovo bi si ti to tudi zaslužili. Zagotovo bi tudi badmintonisti znali biti zvezdniki slovenskega športnega prostora. Pa niso. Ker o njih ne piše nihče.
Na neki način smo zelo odvisni od tega, kakšne novice pridejo do nas. Kateri šport, kateri športnik je tisti, o katerem bomo brali, gledali posnetke, fotografije. Vse je hudo povezano z voljo uredništva, ali celo novinarja samega. Je to prav? V ozadju so seveda raziskave o tem, kaj ljudje največ berejo. Po čem posegajo. Kaj pa tisti športi, ki sploh ne pridejo do svojega koščka medijskega prostora? Bi morebiti brali ali spremljali tudi novice o športu, ki po mnenju uredništev in novinarjev niso najbolj zanimivi?
Brez senzacionalnosti
Novinarji, komentatorji in analitiki ne bi v ničemer smeli vplivati na mnenje in opažanje gledalca, bralca ali slušatelja. Dejstva, gola dejstva bi morala biti gonilo vseh poročanj in pisanj. Znati bi morali prepoznati rezultatski presežek. Novinarji, pisci in komentatorji so nekakšni oblikovalci javnega mnenja, čeprav nanj ne bi smeli vplivati. Pa seveda ni tako.
Največji vpliv med prenosi tekem imajo televizijski komentatorji. V izogib prenašanju suhoparnih dejstev se na primer zadetek izjemno dobro lahko zavije v kričanje. Zmaga na tekmi verjetno pomeni enako tistim, ki jo dosežejo, pa če se komentator dere na ves glas ali ne. Poraz se lahko pospremi s sumničavimi napovedmi, domnevanji, natolcevanji, ugibanji. Vse te dražljaje komentatorjev, vprašanja, čustva, zmagoslavje in poraz občutijo tudi gledalci, ki tekmo spremljajo. Kako torej prenašati, pisati ali govoriti o športu brez čustev? Zagotovo težko. Tudi novinarje poganjajo čustva. Ta nastajajo v nas, nas ženejo, na podlagi njih odreagiramo. Prezreti se jih ne da, saj zaradi njih obstajamo. Prezreti jih ne morejo niti novinarji. Niti komentatorji.

Jospeh Pepi Bican
Če smo popolnoma strogi, si novinarji in komentatorji ne bi smeli dovoliti nikakršnega čustvenega izbruha. Povsem jasno je: novinarji in komentatorji ne smejo biti v nobenem primeru navijači.
Sama najraje gledam tiste tekme, ob katerih komentatorji ne povedo veliko. Tako nisem obremenjena z mnenjem komentatorja, ampak si lahko o tekmi mislim, kar hočem sama. Pretirano vreščanje, dretje, poveličevanje ene ekipe, pred drugo na igrišču je blazno neprijetno. Tudi neprimerno. Na igrišču sta vedno dve ekipi in obe imata svoje navijače. Če se komentator postavi na stran ene, pomeni ogled tekme za navijače druge ekipe en sam velik stres. Seveda so si tudi komentatorji ustvarili svoj lastni kotiček med zvezdami. Je pa dejstvo, da tisti, ki veljajo za zelo prepoznavne, niso vedno najboljši. S komentiranjem si nekateri vzamejo pravico in pozornost, ki jo dobijo med tekmo, spreobrnejo v svoj prid. Čas med tekmo je dragocen in komentator bi moral ta čas nameniti samo enemu poslanstvu: gledalcu ali poslušalcu olajšati ogled tekme. Vsa čustva in navijaštvo morata ostati izključno v domeni tistega, ki tekmo gleda. Niti v najtišji izjavi ne bi smeli vplivati na mnenje tistega, ki bere, gleda ali posluša prispevek.
Včasih je zelo narobe vse tisto, kar beremo, gledamo in poslušamo. Načelno se o dobrem in slabem članku, prispevku ali prenosu izrečemo, če smo enakega mnenja kot novinar oziroma komentator. Če se v nas izrazijo podobna čustva kot v njih, je članek dober. Če ne, ni. Zato bi moralo biti mnenje o nekem športu ali športniku zelo individualno. Da imajo novinarji danes prevelik vpliv na javno mnenje, je tudi izbira športna, ki ga bodo prenašali, ali o njem govorili. Če ne bi bilo tako, bi bil ženski nogomet deležen enakega kosa medijske pogače kot moški nogomet. Zakaj ni? Žoga je enaka. Dresi so enake. Ekipe so enake. Pravila so enaka. Vse je enako. Tudi pri ženskah zmaga tista ekipa, ki da več zadetkov. Pa ni. Ker o tem nihče ne poroča. Pravzaprav nimamo niti možnosti odločitve, ali nam je to všeč ali ne, saj ženske nogometne tekme na televizijske ekrane ne pridejo prav pogosto.
Včasih se zdi, da komentatorji kar tekmujejo, kdo bo glasnejši, bolj emocionalen, bolj provokativen. Novinarji se za pozornost in dobro branost borijo s senzacionalnimi naslovi nad svojimi članki. Spletni mediji se s provokativnimi fotografijami borijo za klike. Kako privabiti čim več ljudi? Čim več pozornosti. Zadaj so sponzorji, reklame, veliko denarja. Zato včasih svetovni rekord v atletiki ni zanimiv, ker disciplina ni zanimiva. Zato ženski nogomet ni zanimiv, ker imajo mediji polne roke s spremljanjem drugih športov. Zato badminton ni zanimiv, ker ga profesionalno igra premalo ljudi. Zato deseto mesto na svetovnem prvenstvu ni dober rezultat. Zato je neuvrstitev na veliko tekmovanje škandalozen neuspeh. Zato je treba blatiti športnike in športne delavce po medijih, razkrivati njihovo zasebnost. Zato, ker tudi novinarji želijo več gledalcev, več poslušalcev, več sponzorjev in več denarja. Medijski prostor namenjen športu s samim športom na žalost nima veliko skupnega, čeprav bi bil brez njega, brez prestavljanja meja, brez rekordov, odrekanj, garanja, treningov, drugačnega načina življenja, povsem prazen. In brez čustev.
Šport kot tak, sam po sebi, bi moral biti dovolj!
Besedilo: Patrizia de Franceschi Korent