Kako naj človek izbere najboljši album enega najboljših bendov v zgodovini rocka? Glede na najvišjo prodajo? Odlične kritike? Glede na vpliv, ki ga je imela ta glasba na ostale glasbene skupine?
Ali preprosto – glede na dejstvo, da so pred petimi leti, ob štirideseti obletnici izida, sedanji rokerski prvokategorniki izdali ‘spominski CD’ (Tribute CD), na katerega so vsak po svoje posneli priredbe rokerskih evergreenov, ki še vedno vabijo stotine mladih, naj jim sledijo in jih poskušajo posnemati?
Deep Purple – Machine Head (1972)
Kakorkoli že, zadnji argument je prevladal in tukaj je zgodba o albumu, katerega so Deep Purple prodali v višini ‘samo’ 10 milijonov izvodov (od več kot 140 milijonov skupne prodaje vseh plošč), nastajal pa je v zelo nenavadnih okoliščinah.
Včasih so bendi izdajali plošče pogosteje kot sedaj. Tisti, ki so se pretolkli do pogodb z gramofonskimi hišami, so kot največji dosežek podpisali pogodbo, ki jih je obvezovala, da so morali v petih letih posneti šest albumov. To je pomenilo vsakih devet mesecev novi album, vmes turneje, vaje za snemanja novih materialov in snemanje plošče.
Tempo je bil peklenski, veliko jih je izgorelo, nekateri so celo umrli, ker takega tempa niso zdržali oz. so si pomagali s snovmi, ki v večjih količinah niso več koristile, pač pa ubijale. Eni od tistih, ki so preživeli to garanje in se še bolj vzpeli, so bili Deep Purple.
Ko govorimo o tej skupini, je treba vedeti, da je v času njihovega delovanja od leta 1967 do danes pod imenom Deep Purple delovalo kar deset različnih zasedb, od katerih je od čisto prve zasedbe do danes prvotni član le bobnar Ian Paice.
Čeprav zelo uspešno delujejo tudi sedaj, je bila legendarna zasedba, v kateri so posneli največje uspehe, tako imenovana Mark II (Ian Paice – bobni, Ritchie Blackmore – solo kitara, Roger Glover – bas, Jon Lord – klaviature in Ian Gillan – vokal).
V živo so razbijali.
Ko so leta 1971 pričeli pripravljati material za album Machine Head, so Deep Purple že bili eden od treh velikih angleških hard rock bendov (poleg Led Zeppelin in Black Sabbath).
Predvsem album Deep Purple in Rock (1970) jih je dvignil na prestol trdega rocka, saj so prikazali veliko novosti, tako pri kompoziciji, igranju kot strukturi skladb, ki so vse variirale med trdim bluesom in klasično glasbo. Navsezadnje pa je bila ta skupina prva, ki je leta 1969 posnela prvi album s simfoničnim orkestrom (Concerto for Group and Orchestra) in so imeli s tem tudi največ izkušenj.
Naslednji album, imenovan Fireball (1971), je samo še potrdil njihovo usmeritev in je bil zelo uspešen.
Dim na vodi
Ker so želeli imeti mir pred oboževalci in vsem, kar prinaša zvezdništvo, so se odločili, da gredo album snemat v Švico, natančneje v Montreux ob Ženevskem jezeru. Prvotna lokacija je bil veliki Casino, katerega je predlagal njihov švicarski prijatelj Claude Nobs.
To je bila zelo akustična koncertna dvorana, katere okolje je bilo kot nalašč za snemanje glasbe, saj so tam vsako leto nastopali uspešni jazz izvajalci na znanem festivalu.
Deep Purple so si od skupine Rolling Stones sposodili veliki mobilni snemalni studio in ga parkirali pred dvorano.
Ko so 4. decembra 1971 tam nastopili Frank Zappa in njegovi Mothers Of Invention, je neki navdušenec, ki je s seboj prinesel pištolo za streljanje raket, to sprožil v strop. Raketa je najprej zažgala strop, po koncertu pa je zgorela vsa dvorana.
Ko so se člani skupine zjutraj zbudili, je basist Roger Glover, ko je videl dim na Ženevskem jezeru, rekel: »Smoke on the water!« Ostalim se je zdela izjava domiselna, ko pa so izvedeli, kaj se je zgodilo, je bilo razpoloženje na tleh. »Kje bomo pa zdaj snemali?« so se spraševali z menedžerji vred?
Zasedba iz leta 1972- Jon Lorrd – klaviature, Ritchie Blackmore – solo kitara, Roger Glover – bas, Ian Gillan – vokal in Ian Paice – bobni
Nekaj je bilo treba storiti, in to zelo hitro, saj so ure najema mobilnega studia tekle. Rešil jih je odlični organizator Claude Nobs (umrl je pred šestimi leti), ki je našel zaradi zimske sezone nedelujoči Grand hotel na robu mesta.
Dogodki so se odvijali zelo hitro – tehnične ekipe so hotelske sobe spremenile v studio, kable so povlekli do mobilne kontrolne sobe – kamiona pred hotelom, člani pa so dobili še nekaj dni za skladanje novih pesmi. Ena prvih, ki je nastala, je bila Smoke On the Water, s katero je Gillan opisal dogajanje pred snemanjem, s požarom in dimom na jezeru vred.
»Snemali smo v drugem nadstropju hotela,« se spominja kitarist Ritchie Blackmore. »Na začetku smo po vsakem posnetku divjali skozi sobe, s kabli po stopnicah dol, pa po snegu v kontrolno sobo poslušat, kako stvari zvenijo in kako smo jih zaigrali. Po tednu dni sem nam tega ni ljubilo več početi in delali smo tako, da smo posneli po nekaj deset različic vsake skladbe, naš producent Martin Birch pa je potem ponoči izbiral nekaj najboljših, ki smo jih nato dodelovali. Spominjam se, da bobni pri skladbi Maybe I’m a Leo nikakor niso zazveneli. Potem pa sta se Paice in Birch spomnila, da bi jih postavila v stranišče, in tam je nastal popoln zvok. Brez vseh velikih tehnoloških sranj.«
Skladbe
Highway star – najhitrejša pesem na albumu. Nastala je sicer že leto dni prej na avtobusu sredi angleške turneje. Takrat je bil z njimi neki glasbeni novinar, ki jih je vprašal, kako pišejo skladbe. »Takole!« je rekel Blackmore in pričel na akustično kitaro igrati ponavljajoči se ritmični obrazec v G-duru, pevec Ian Gillan pa je improviziral vokalno linijo. Popoldne so komad na tonski vaji prvič zaigrali in po nekaj poskusih je bila skladba narejena. Jon Lord pravi: »Ko sva z Ritchijem delala inštrumentalne dele, sva se precej poigrala z določenimi deli Jochana Sebastiana Bacha.« Tovrstno kitarsko muziciranje je petnajst let pozneje postalo osnova igranja vseh mladih kitarskih virtuozov.
Maybe I’m a Leo – osnovni riff (kitarsko frazo) je napisal basist Roger Glover. »Na akustično kitaro sem preigraval Lennonovo skladbo How Do You Sleep, ki sem jo potem ritmično spremenil in dobil izhodišče za popolnoma novo pesem.«
Pictures of Home – najljubša skladba klaviaturista Jona Lorda. Besedilo je napisal Gillan, govori pa o domotožju, saj so šli v studio takoj po svetovni turneji. Zanimivo je, da Blackmore te skladbe nikoli ni hotel igrati v živo in Purpli so jo na odru prvič predstavili leta 1994, ko ga je zamenjal kitarist Steve Morse.
Ritchie BlackMore – prva kreativna sila skupine.
Never Before – druga skladba z albuma. Kultna skladba skupine, kajti le redko jo zaigrajo v živo.
Smoke on the Water – ena najbolj legendarnih rock skladb. Kitarska revija Total Guitar je riff (frazo) uvrstila na četrto mesto najboljših fraz, medtem ko skladbo revija Q uvršča na dvanajsto mesto med stotimi najboljšimi rock skladbami. Prebivalci Montreauxa so skladbi postavili spomenik ob Ženevskem jezeru. To je skladba, ki so jo (vsaj po eni struni) znali zaigrati vsi, ki so kdajkoli prijeli kitaro v roke. Malo pa je tistih, ki jo znajo zaigrati tako kot Blackmore.
Lazy – ena najpogosteje koncertno izvajanih skladb te skupine. Gillan pravi: »To je najbližje rythm’n’bluesu, kar smo kdajkoli bili.« Vsekakor orglice in duhovito preigravanje med orglami in kitaro naredijo svoje.
Space Truckin’ – ‘meditacijski rock’, kot so ob izidu zapisali v časopisu Melody Maker. Po navadi so na koncertih to skladbo igrali zadnjo, saj je bilo v njej mnogo solističnih vložkov in improvizacij. Na koncertni plošči Made In Japan so jo raztegnili na skoraj dvajset minut in poslušalec se ob njej ne dolgočasi!
V spiralo in naprej
Po izidu tega albuma so Deep Purple živeli še hitreje.
Nastopi so bili razprodani, plošča se je prodajala kot sveže žemljice. Poleti so kot eden prvih zahodnjaških rock bendov obiskali Japonsko in na treh koncertih je nastal eden najboljših koncertnih albumov vseh časov, Made In Japan (1972).
Poleg že omenjene Space Truckin so na tej plošči še eksplozivne različice Smoke On The Water (nekateri prisegajo samo na to različico in ne na studijsko z albuma Machine Head!), Lazy (odlični vokalno-kitarski dvoboji) in odlična hitra mojstrsko odigrana in zapeta Highway Star.
Jon Lord – “Kaj naj zdaj igram?”
Kot povsod je tudi v tej skupini prihajalo do razpotij in po izidu albuma Who Do We Think We Are (1973) sta skupino zapustila Gillan in Glover. V drugih zasedbah so nastopali deset let, potem pa se je legendarni Mark II. leta 1984 za novih deset let spet zbral.
Dediščina
Deep Purple še vedno snemajo in nastopajo.
Veljajo za eno najaktivnejših koncertnih skupin! Od legendarne zasedbe so tukaj Ian Paice, Ian Gillan in Roger Glover, medtem ko kitaro igra Steve Morse, klaviature pa Don Airey. Jon Lord je pred petimi leti umrl zaradi raka, sicer pa s skupino ni več igral od leta 2004.
Leta 2012 je izšel spominski album z naslovom Re-Machined, na katerem so prej omenjene skladbe priredili Metallica, Iron Maiden, Steve Vai, Santana, Glen Hughes in Chad Smith (bobnar skupine Red Hot Chilli Peppers) ter superskupina Chickenfoot (kitara – Joe Satriani, vokal – Sammy Hagar, bas – Michael Anthony (oba iz skupine Van Halen). Machine Head se imenuje tudi ameriška rock skupina, ki je od leta 1994 do zdaj posnela sedem albumov.
Skupina je medtem za svoje delo pobrala množico odličij in priznanj za življensko delo. Trenutno v studiu dokončujejo novi album in se pripravljajo na t.i. poslovilno svetovno turnejo, za katero se pa ne ve, koliko časa bo trajala….
Piše: Martin Medved
