Ko človek enkrat doživi iskrenost in pozitivno energijo Prekmurcev, je »kuhan in pečen«. Prekmurje zleze pod kožo – z glasbo (Vlado, hvala!), jedačo, pijačo in predvsem z velikimi ljudmi, ki to regijo delajo veliko. Da je preveč oddaljeno od osrednje Slovenije? Dajte no! Slabi dve uri vožnje in že ste v kraljestvu meditacijskega miru ravnin, poskočnosti neprekosljivih gričev Goričkega, odlične kulinarike, čedalje boljših vin in užitkov v termalnih in drugih nastanitvah. Tisti, ki misli, da je Prekmurje nekje za luno, je sam res za luno. Po svoje pa je v redu – manj takšnih tam in Prekmurje bo še lepše!
Še pred desetletji, ko sem se veliko ukvarjal z rock’n’rollom, je bila za nas pot v Prekmurje prava nočna mora. Skoraj štiri ure cijazenja po nemogočih in prepolnih cestah do ljudi, ki jih niti nismo dobro razumeli. So bili pa vedno več kot hvaležno občinstvo. Iskreno. In presenečenje v gostilnah – vedno in povsod smo lahko jedli odlične jedi. Takrat so bile v prvi bojni liniji ribe in morske posebnosti. V šolah so nas sicer naučili, da je bilo v tem delu Evrope pred milijoni let Panonsko morje, vendar smo vedeli, da gastronomska ponudba nekako ne more vleči tradicije iz tistih časov. Konec koncev nas to ni zanimalo, nikoli pa ne bom pozabil velikanskih in okusnih porcij ocvrtih kalamarov pri Horvat–Lovenjakovih ali pri Rajhu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je to bil zakon! Naci Rajh, prva legenda prekmurske kulinarike, se spominja: »Pravzaprav je bil Lovenjakov Karli prvi, ki je pred tremi desetletji pri nas začel ribjo zgodbo. V Radenski je delal kot analitik in je vodil kegljaško ekipo. Po treningih so hodili jest k nam in vedno so jedli ocvrtega osliča. Ker je bil bolj bled in slabokrven, mu je takšna hrana prijala. Takrat smo kupovali zamrznjeni program. Karli je potem ugotovil, da se to dobro prodaja, in je z ženo Frido odprl gostilno v Polani – Horvat Lovenjak. Zintrigiral je Avstrijce, ki so pač takšni, da če pridejo k nam, ki imamo toliko morja, kot ga pač imamo, in jedo kalamare ali ribe, že mislijo, da namakajo noge v Jadranu.«
Ta teza lepo potrjuje gostinsko ponudbo Prekmurja, Koroške in Gorenjske; še zlasti krajev tik ob mejnih prehodih z Avstrijo. Ker domači gost ni pogosto hodil v gostilne, so (in nekateri še zdaj) oštirji dodatno vrednost želi ob obiskih kulinarično dokaj nezahtevnih obmejnih severnih sosedov.
»Vendar tudi zdaj ob obiskih domačih, prekmurskih gostov, ni nič drugače,« nadaljuje njegova hči Tanja Pintarič, ki je z možem Damirjem kulinariko Rajha in Prekmurja spravila za nekaj stopnic više. »Če nisi imel v ponudbi orade, brancina ali morske žabe, preprosto nisi bil gostilna. Pravzaprav je bilo tako, da je žena rekla možu, naj si privošči ocvrte lignje, ker tega doma ne bo kuhala, saj bi se hiša preveč navzela vonja. Ocvrti lignji so še sedaj za nekatere prestiž.« Ampak Rajhi znajo – ribe so samo v obliki posebne ponudbe, velika večina kulinarike pa so nove jedi izvrstnih okusov, ki temeljijo na bogati tradiciji Prekmurja. To lahko brez sramu ponujajo tistim, ki znajo ceniti originalne okuse pristnih sestavin v majhnih porcijah sezonsko obarvanih jedilnikov. Rajhova kulinarika je zakladnica brez konca, ob nedeljah pa kot spomin na stare čase razveseljujejo z nedeljskimi kosili. Tistih, ki bi v to proslavljeno restavracijo hodili na ribe, skoraj ni več, kajti Rajhi znajo gosta navdušiti z novo, okretno in bogato avtorsko kulinariko.
Goveji jezik na svežem belem zelju, poširanim jajcem in bučnim oljem
To pa je tisto, kar je res nekaj vredno. Tanja in Damir sta se poglobila v esenco Prekmurja in iz materialov in razumevanja tradicije na novo zgradila novo prekmursko kulinariko, ki ji na svetu ni para. Gostilna je seveda članica slovenskega dela združenja JRE (Jeunes Restaurateres d’Evrope – Mladi evropski restavraterji), ki mu nekateri pravijo „mali Michelin“. Vsakič, ko jih obiščem, imajo nekaj novega na programu. Vedno bolj drzno in „samo nebo je meja“ je njihov moto. Zdaj, ko pa je njun sin Leon suvereno prijel za kuhalnico, so Rajhove jedi sploh superiorne in ne spadajo brez osnove med najboljše v Sloveniji. Tanja je razvila še množico napitkov z gin-toniki in lahko rečem, da ji glede tega pri nas ni para.
Tanja in Damir Pintarič iz gostilne Rajh.
Zen
Mislim, da je Prekmurje zaradi prostranih ravnin idealna destinacija, da ga človek poleti, spomladi – ali v jeseni, kot je letošnja – zlahka obdela s kolesom. Torej – na kolo in naprej – v Dobrovnik. Bolj natančno v gozdove in poljane ob Bukovniškem jezeru. To v svoji počasni veličastnosti deluje zares magično; race se kriče spuščajo in dvigujejo z gladine, redki sprehajalci ne motijo narave. Glavna »atrakcija« pa je pred jezerom: v začetku devetdesetih so bioenergetiki pod kapelico svetega Vida odkrili kar 50 različnih zdravilnih točk, od tega jih je 26 označenih. In kar je najbolj zanimivo – označba natančno izkazuje tip telesno-duševne težave, ki ga odpravlja sevanje. Petnajstminutni počitek ob eni od njih z nekajdnevnim ponavljanjem menda zares pomaga in v turistični sezoni je ljudi, ki si želijo pomoč narave na ta način, tam veliko. Zdaj pa je že vse v spokoju, tišini in zvokih narave. Pokusim vodo iz izvira svetega Vida, ki naj bi po legendi nekaterim slepim v prejšnjih stoletjih celo vrnila vid, se hvaležno odžejam in spet na kolo.
Ob jezeru.
Bukovniško jezero v okviru.
Brez prijaznosti lokalnih poznavalcev bi bilo tole naše potovanje precej manj polno. Elizabeta Horvat je ženska, ki bo vsakemu naredila življenje zelo poskočno. Naju z Alešem je po sprehodu ob Bukovniškem jezeru odpeljala do nastajajoče Etnografske hiše Györgya Dobronokija, kjer je z starimi oblekami, fotografijami in pohištvom nazorno prikazan način življenja v prejšnjih stoletjih, ko je bilo to ozemlje še madžarsko. Pot nas je vodila do odlične preproste gostilne Lipot, kjer sem jedel enega najboljših bogračev v življenju. No, ker moram vedno kaj pripomniti, se mi je zdel malce premalo pikanten, pa me je natakar potolažil, da so na mizo za take, kot sem jaz, pač pozabili dati pekočo papriko in feferone v prahu.
V Etnografski hiši Györgya Dobronokija.
In potem smo šli zares v Dobrovnik, na Ocean Orhidej. Najprej impresionira velikost rastlinjaka, saj meri cele štiri hektare. Temperatura v njem je stalna, 18 stopinj Celzija. Orhideje sorte falenopsis s svojo lepoto in količino človeka popolnoma prevzamejo. Na leto tukaj pridelajo in na domače ter tuje trge prodajo 2 milijona teh prestižnih lepotic! Obiski so brezplačni, rože pa so najboljši modeli za številne fotografe, ki v miru preizkušajo svoje naprave. Imajo ogromen trg jugovzhodne Evrope in seveda Slovenije, zaposlujejo pa 40 ljudi.
Eden od biserov v Oceanu orhidej.
Med trtami
Celotno Prekmurje je bogato z vini, saj je to tukaj dolgoletna tradicija. Sama vinska dežela v Sloveniji ni pretirano znana in slavna, vseeno pa je skritih zakladov veliko. Poznamo kleti Marof in Gjerkeš, ki tam veljata za najboljši, saj se njihova vina brez težav lahko kosajo z mojstri iz drugih delov Slovenije in tujine. Ko smo se z Elizabeto odpeljali do Strehovskih goric nad Dobrovnikom v vinsko klet Urisk, sem bil hudo presenečen. Veteran Siegfrid Urisk domuje v več kot 200 let stari hiši, ki je tako vinska klet kot gostilnica.
Siegfrid Urisk
Kot je na Štajerskem in Prekmurju v navadi, tudi on goji vrsto različnih belih vinskih sort, od katerih bi izpostavil šipon. Mene je „dotolkel“ z modrim pinotom, ki je verjetno eden izmed najboljših v Sloveniji na splošno. Tako eleganco, pikantno sadnost in sortno čistost izbirčni pivec najde bolj poredko. Vino je bogato, večplastno in dolgega, polnega pookusa z ravno pravšnjo mero kisline, da ima tudi zelo elegantno pitkost. Cena? 9 evrov; pri Siegfridu doma.
Pogled iz strehovskih goric.
Marof: otrok bivšega direktorja Panvite, Stanka Polaniča. Eno najlepših kleti v Sloveniji je zgradil okrog vinogradov blizu Mačkovcev, ki merijo 22 ha. V začetku so jih imeli 40, pa so jih radikalno zmanjšali. Uroš Valcl, enolog in družbenik podjetja pravi, da samo radikalni pristop k vinarjenju lahko prinese odlična vina. Valcl se je zelo posvetil dejstvom, na kakšnih tleh vinogradi ležijo. S tem je določil naravo vin in to prilagodil načinu staranja – v kakšnih sodih in koliko časa. To, kar zdaj Marof daje iz svojih neder, je popolnoma novo in okusi se dotikajo tistih, ki v svetu veljajo za najboljše. Mene je povsem presunil chardonnay, ki prihaja iz lege Kramarovci, kjer so tla vulkanska, bazaltna in mehkoba vina se enkratno poveže z mineralnostjo in svežino.
Enolog Uroš Valcl iz kleti Marof.
Marof
Valcl v zadnjih letih tudi navdušuje z rdečimi sortami; predvsem z modro frankinjo in zweigeltom. So ena redkih slovenskih kleti, ki večino (70 odstotkov) svojih vin uspešno izvaža po vsej Evropski uniji!
Gjerkeš: Leon in Helena Gjerkeš iz vasice Fikšinci sta že globoko v Goričkem, hribovitem območju Prekmurja. Gjerkeš je eden izmed manjših, a verjetno najuspešnejših vinarjev tega območja. Njegova klet je butik, ki ne pridela več kot 8000 steklenic vina na leto, saj ima zgolj dva hektara vinogradov. Ne samo, da je v dobrih desetih letih, odkar se resneje ukvarja z vini, dobil vrsto prestižnih odličij, njihova vina pa redno zasedajo prva mesta na lokalnih tekmah. »Ko je šel leta 1992 moj oče v pokoj, je obnovil tako domačijo kot kmetijo in vinograde. Jaz sem z družino vedno pomagal, ko pa se je ponesrečil, sem se moral odločiti, kaj narediti s kmetijo. Tako jaz kot žena se ukvarjava z drugimi posli, vendar kljub temu nisva niti za hip premišljevala. Odločila sva se, da ne bomo širili kmetije, ampak bomo tisto, kar imamo, delali dobro.« Gjerkeš je še posebej (in upravičeno) ponosen na oba rizlinga in tudi kakovost drugih vin je na visoki ravni. Seveda gibanje naravnih vin klenega Prekmurca ni zaobšlo in novejši letniki so tudi macerirani. Njegov sivi (roza) pinot je več kot izvrsten, renski rizlingi pa veljajo za ene izmed najboljših v Sloveniji!
Leon in Helena Gjerkeš.
Goričko
Goričko je s svojo odmaknjenostjo in mistiko nekakšno »sveto območje« Prekmurja. Zaradi predsodkov glede oddaljenosti iz osrednje Slovenije se na področju turizma tam ni bogve kaj dogajalo. Ko pa je Ryanair uvedel redne letalske lete iz Londona do Gradca, so se karte močno premešale. Otočani so takoj ugotovili, da je Goričko prelepa zakladnica narave in da so tako hiše kot zemljišča poceni. Že pred desetimi leti so pokupili več kot 60 hiš in jih lepo obnovili, za njimi pa so še Nemci in Nizozemci (še dodatnih 30 hiš), ki tudi znajo ceniti življenje v miru in odmaknjenosti. No, ta začetni entuziazem je zdaj rahlo skopnel (dražje letalske vozovnice in dražja Slovenija), ampak v tem času se je Goriško internacionaliziralo. Magija te pokrajine so grički in hribi, gozdovi in gozdiči ter urejena polja in vinogradi. Za hip se zdi kot popotovanje po pravljični deželi, kjer se cedita med in mleko. Ljudje so prijazni, jedi v navadnih gostilnah neverjetno okusne in sveže. No, tukaj ni rib, je pa veliko divjačine in plemenitih mesnin vseh vrst. Končna točka našega popotovanja po Goričkem je bil grad v vasi Grad, blizu tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Sama velikost stavbe je impozantna. Kaj ne bi bila, saj je v gradu več kot 360 sob in soban! Zgradil ga je že madžarski kralj Bela leta 1183 in v času križarskih vojn so v njem bivali templjarji. Samo ozemlje okrog gradu pa je bilo nekakšno vojno območje, saj so se Madžari dolga stoletja tukaj bojevali za premoč z Avstrijci. Več kot 300 let pa je tukaj vladala rodbina Szechy, ki je vneto širila protestantizem v Prekmurju.
Grad grad.
Zaradi svoje velikosti in predvsem zaradi zanemarjenosti po drugi svetovni vojni ga že dolga leta obnavljajo in lahko samo upamo, da bo ministrstvu za kulturo uspelo zbrati dovolj denarja, kajti če bi bil dokončno obnovljen, bi grad lahko privabljal še večje množice turistov, kot jih zdaj. Upam pa tudi, da kulturniki ne bodo izvajali poskusov v sobanah, kjer v tipične srednjeveške prostore postavljajo moderno, ekskluzivno dizajnersko notranjo opremo.
Pa ni vse v gradu, tudi okolica je atraktivna in vrli Prekmurci so naredili nekaj edinstvenega – Vulkanijo! Pri Gradu na Goričkem je namreč pred 3 milijoni let bruhal zadnji vulkan na območju današnje Slovenije. Znova so ga prebudili v doživljajskem parku Vulkanija, kjer ga boste ne samo spoznali, ampak dobesedno doživeli njegov izbruh. Ob tem boste izvedeli še veliko zanimivosti o vulkanih in geoloških značilnostih našega planeta in še posebej Goričkega. Projekt je sicer zasnovan kot neke vrste zabaviščni park, ki je namenjen v glavnem mlajšim obiskovalcev, ki se preko multimedije in drugih atraktivnih orodij spoznavajo z zgodovino našega planeta in seveda z vulkani. Medtem ko vi okušate vina pri Gjerkešu ali v Marofu, se otroci na edinstven način učijo!
Popolnoma mednarodno, edinstveno in enkratno
Pogled na uro – je že zgodnje popoldne in želodček zahteva svoje. Obrnem se proti Moravcem in sklenem preveriti govorice o pravem, pravcatem steakhousu sredi ravnic Prekmurja, imenovanem Oaza. Je že res, da steaki, predvsem argentinski, niso prekmurska posebnost, vendar mi povejte, kje v Sloveniji lahko človek poje zares zunajserijske steake, pečene na živem žaru? Pri Žagarju na Skaručni in morda še kje, vendar tam ponujajo tudi drugo. Oaza pa je pravi steakhouse!
Robi in Drago Šinkec iz Oaze
Robi Šinkec je lastnik in prvi kuhar. Z očetom Dragom profesionalno vodita to restavracijo, ki je tudi vzorno urejena – ima tudi prelep vrt ob bajerju. Robi je nekdaj rad vihtel kuhalnico; pardon – stikal okrog žara in se seznanjal s skrivnostmi tovrstne priprave jedi. Mimogrede – če še niste vedeli – vsi veliki kuharji na svetu, ki imajo t. i. brigadne sisteme delovanja v kuhinjah – specialiste za različna področja (mojster za ribe, za zelenjavo, za omake, za sladice, za žar), se venomer pridušajo, da je mojster za žar zelo pomemben člen v pripravi mojstrovin. Kakorkoli že, Robi je s pomočjo svojega očeta postavil Oazo, ki navdušuje tako Avstrijce kot domačine. Steaki so precizno pečeni, meso je sočno (100-odstotni argentinski črni angus, ki velja za najboljšo govedino na svetu), vina pa so zelo izbrana. Kar debelo sem pogledal, ko so mi k bifteku ponudili čudovit, žameten in mogočen Cheval des Andes iz Argentine! Žal so morda pri nas le tri vina, ki bi se po strukturi in moči lahko merila s tem prestižnim malbecom iz okrožja Mendoza pod južnoameriškimi Andi, kjer na višini 1700 metrov ležijo najvišji vinogradi na svetu. Cena tako jedi kot vina je zelo prijazna in gostilna je bolj ali manj polna. Ali je to morda začetek nove mode prekmurskih gostiln, ki bodo iz ribjih voda odplavale v steakhouse? Bomo videli!
Oazin biftek.
Klasika in otok ljubezni
Zgodovinsko je bilo Prekmurje vedno delno pod madžarskim plemstvom, delno pa pod Habsburžani, dokler se nista cesarstvo in kraljestvo leta 1867 združila. Zato je veliko zgodovinskih in kulturnih spomenikov enega ali drugega porekla. Tipičen tak primer je dominantna cerkev svetega Ladislava v središču Beltincev, ki jo je ob koncu 19. stoletja prenovil avstrijski arhitekt Max von Ferstl, v njeni kripti pa so pokopani člani madžarske plemiške družine Zichy, ki so v tem delu pustili nekaj vidnih pečatov. Eden izmed najbolj znanih, ki je tudi romantično obarvan, je Otok ljubezni, ki leži v bližini Ižakovcev. Grofica Marija Zichy se je na njem namreč srečevala s svojim ljubimcem, v poznejših letih pa so skrivnostnost tega otoka v reki za podobne aktivnosti uporabljali številni skrivni ljubezenski pari. Zdaj pa je otok poosebljenje tistega najbolj tipičnega Prekmurja, ki ga poznamo z vseh mogočih razglednic. Tam še vedno aktivno deluje eden izmed redkih »živečih« brodov na Muri, ki obiskovalce na star način prevaža z enega brega na drugega, poleg pa so zasidrali enega zadnjih plavajočih mlinov v Sloveniji na splošno. Prijazno osebje Turističnega društva Beltinci vam bo z veseljem povedalo tudi tisto, kar si o lokaciji niti niste upali vprašati.
Otok ljubezni
Veliki mojster
Takšna dežela užitkov in čudes potrebuje in tudi ima prvega človeka. To žal ni neka turistična organizacija ali lokalna turistična skupnost, čeprav pridno delajo, ampak je to karizmatična oseba, ki sliši na ime Janko Kodila. Več o njem osebno in poslovno boste lahko prebrali v tokratnem intervjuju, lahko pa rečem, da možakar dobro ve, kako se tako turizmu, kulinariki in drugim stvarem streže. Ko je ustanovil društvo Diši po Prekmurju, je združeval. Ko je kot eden od družbe Gourmet Over Mura prebijal meje, je združeval. In še združuje, kajti Prekmurci vedo, da je v slogi moč in da Janko zna pritisniti na prave vzvode, da uspeh ne izostane.
Klopotec na meji z Madžarsko.
Eko – socialna kmetija in njihovo poslanstvo
Osnovna ideja za takšno kmetijo se je porodila sicer že leta 2006 z osnovnim motivom usposabljanja in zaposlovanja invalidov in drugih ljudi, ki se v normalnem življenju težko znajdejo. Na osmih hektarih neoporečnega zemljišča gojijo vrsto poljščin, ki jih v skladu z naravnimi principi predelujejo v okusne jestvine, gojijo krško-poljske pujse z legendarnim Viktorjem na čelu, ki tehta kar 400 kg. Zaradi posebnega statusa, ki ga ta pujs ima, je zgolj v funkciji maskote in ne bo končal v obliki slastnih klobas, salam ali mesnih posebnosti.
Proizvajajo vrsto odličnih in okusnih jestvin, kot so chutney iz paprike, kisle kumarice, tinkturo iz čemaža, eko začimbe, eko čaje in vrsto drugih dobrot, ki jih lahko naročite preko spleta. Za zaprte družbe pa pripravijo zares odlična kosila in enega od teh sva bila deležna z Alešem. Tako dobre svinjske pečenke (iz krško-poljskega pujsa) še nisem jedel, pa tudi vse drugo je bilo odlično.
Ko se srečata tradicija in sodobnost
V vasi Tešanovci se je na posestvu Passero vedno kaj dogajalo. Gospod z italijanskim priimkom je sicer domorodec, vendar je njegov stari oče ob koncu prejšnjega stoletja v Prekmurje prišel iz Italije. Družina je pridno delala na poljih in gojila pujse, pred nekaj desetletji pa so se odločili, da svoje mesnine ponudijo gostom, ki so vedno bolj pogosto prihajali v njihovo trgovino.
Ustvarili so jedilnico, dodali nekaj sob nad hišo in k mesninam dodali še bučno olje in dobra vina. Ko pa se je na študiju na biotehniški fakulteti v Ljubljani njihova hči Jasmina spoznala s Tomažem Sotoškom, je preskočilo. In ne samo iskra, bila so ozvezdja, kajti mlada zaljubljenca sta iz dneva v dan premlevala, kaj bi v življenju počela. Jasmina se je hotela vrniti domov, na kmetijo, Tomaž pa se je zaljubil še v čokolade. Bolj natančno – v pralineje! In odločitev je padla – delajva čokolade in pralineje iz prekmurskih esenc. Tako so se rodile sladice z vsebnostjo prekmurske gibanice, bučnih semen, s prekmursko šunko in z ajdo.
Nastanek Passerovih pralinejev.
Drzno, zelo drzno, toda v bližnji Avstriji je čokoladarnica Zotter dokazala, da gre kvalitetna temna ali mlečna čokolada dobro v promet tudi z najbolj nemogočimi vsebinami. Passerove čokolade in pralineji so svojevrsten kult, saj jih ni na širšem tržišču, vendar jih recimo v Ljubljani lahko kupite v Maximarketu.
Izbior nekaterih pralinejev.
Gostilnice, vinotoči in turistične kmetije
Povprečen Prekmurec očitno kar precej svojega časa prebije v gostilni. Po čem to sklepam? Po ogromnem številu gostiln, ki pa vse po vrsti zelo spodobno delajo. Ker so cene nizke, ne bogatijo, vendar hudega jim ni. Osnovne sestavine so poceni, kuhar pa je po navadi nekdo od domačih, drugi pa streže. Tako lahko malo gospodarstvo živi.
Jasmina in Tomaž iz posestva Passero.
Odlično delajo tudi turistične kmetije. Da ne bi slučajno kdo rekel, da so to kmečki turizmi! Kmečki turizem je, ko gre kmet na počitnice, turistična kmetija pa je pravi izraz. Tako kot prej omenjene gostilne, so tudi turistične kmetije zgolj in samo družinska podjetja. V veliki večini delujejo zgolj med vikendi in prazniki – pač takrat, ko so ljudje prosti in potujejo. Večina njihovih gostov pride na obisk z avtobusi, cene menijev na teh kmetijah pa so zares presenetljivo nizke (trije obilni hodi so 12 evrov); gledano iz cenovne torture Ljubljančanov. Ne samo, da je velika večina materialov za pripravo jedi produkt dotične kmetije, tudi vina imajo v večini svoja. Nekatera so boljša, nekatera slabša, ampak cenovna ugodnost Prekmurja zmaguje.
Turistična kmetija Puhan.
Tako kot tudi na turistični kmetiji Puhan, ki se vzdiguje nad prekrasno Plečnikovo cerkvijo v Bogojini. Tvorci kmetije, prejšnja generacija, so bili ves čas delovanja še v službah in za konec tedna so poskrbeli za dodatno delo in dodatna sredstva, ki pa so jih venomer vlagali v širjenje hiše in kmetije. Imajo kar 11 ha njiv, kjer raste vse, kar potrebujejo, vključno z vinom. Katarina Puhan se s svojim partnerjem Dorianom Gjerkešem tega loteva profesionalno in njihova kulinarika je z vini vred zdaj še boljša!
Puhanov domači sladoled.
Ta veliki
Velike vinske kleti v Prekmurju ni nikoli bilo, so pa zelo bogati z velikimi prehrambenimi, industrijskimi prehrambenimi obrati. Logično je ob malih obstajajo tudi veliki. V Murski Soboti je na eni ulici, ki se „začuda“ imenuje Industrijska, večina teh producentov. Ne moremo mimo Pomurskih mlekarn, katerih mlečni izdelki so zelo cenjeni po vsej državi, takoj za njimi je Panvita, ki je ena največjih mesnih zgodb v državi in kot tretji v vrsti je Proconi.
Gre za sicer veliko, ampak vseeno malo tovarnico, ki proizvaja predpripravljene jedi z imenom Pogrej in pojej. Njihova odlika je, da imajo vsi materiali, ki jih uporabljajo sledljivost in da ne vsebujejo konzervansov. Njihov bograč je več kot odličen, navdušujejo pa z lazanjami, čuftami, polnjenimi paprikami in še marsičem drugim. Proizvodnja se odvija pod čistimi, skoraj laboratorijskimi pogoji! Pred osmimi leti so postali del francoskega prehrambenega velikana, ki slovi po predpripravljenih jedeh, Fleury Michon, za katerega je precej receptov naredil pokojni nad-chef Joël Robuchon.
Od višine se zvrti …
… so včasih peli Martin Krpan in Vlado Kreslin, ki je stoodstotni Prekmurec, iz Beltincev doma. Lendava je mesto na skrajnem robu te slikovite pokrajine in leži tik ob slovensko-madžarsko-hrvaški meji. Pametni občinski možje so leta 2015 dobili evropska sredstva, jih združili s svojimi in čez pol leta je stolp, imenovan Vinarium že stal. Nekateri so sicer menili, da je to metanje denarja stran, vendar resnica kaže drugače – v turistični sezoni in tudi okrog nje se tam tare turistov in stolp posluje izjemno dobro. Je pa res, da so razgledi z njega enkratni in nepozabni. V lepem vremenu se vidi v notranjost Slovenije – na Boč in Donačko goro, pred obiskovalcem se razširijo slikovite vinske gorice v smeri Hrvaške in tudi madžarske ravnine očarajo. Stolp je visok 53 metrov in je na vrhu hriba, kar vidnost okoliških krajev še poveča.
sanjski pogled
Bogata pojedina na ekološki kmetiji Korenika
Vinarium
Tomaž Sršen
