Istrske konobe so v zadnjih desetih letih naredile pravo revolucijo, med glavnimi gosti pa smo Slovenci. Razloga sta dva in oba preprosta – cene so nizke, porcije pa okusne in zelo velike. To so stvari, ki jih ima povprečen Slovenec zelo rad. Žal pa moram v tem zapisu glede omenjenih pozitivnih hvaljenj uporabiti pretekli čas. Po nekaj pogovorih z gastronomsko usmerjenimi znanci smo namreč prišli do ugotovitve, da sestavine niso več tako pristne, kot so bile pred leti in da je zgodba o nizkih cenah stvar preteklosti. Istro in njene konobe so namreč zavzeli avtobusni turisti, ki so jo dobesedno preplavili. Predvsem avstrijski in nemški upokojenci, ki si lahko privoščijo malce več, so zdaj zunaj sezone glavni gosti in človek komaj dobi prosto mizo; razen če ne opravi rezervacije nekaj dni vnaprej!
Nino Kernjuš
Brtonigla je verjetno vas z največ gostilnami in konobami v Istri. Astarea je ena izmed najstarejših in za hipni uspeh se mora zahvaliti dominantnemu položaju nad magistralno cesto. Tisto, kar jih je v začetku dvignilo, jih zdaj ubija. Velika večina jedi nastane v slikovitem kaminu v glavni obednici, saj v manjši kuhinji niti ni prostora za vse operacije, kaj šele za množice, ki zasedejo gostilno. Prej je ta kamin obvladal vse, zdaj pa se tam cmari le del jedi, ki jih bodo pojedli gosti. Podobno je s sestavinamu – v tem primeru ribami. Po besedah natakarja so vse sveže in ulovljene v Jadranu, bliskoviti pogled v kuhinjo pa prikaže velike plastične posode z vodo, kjer morski živelj plava še v ledenih oklepih. Hm …
Presušena škarpena na suhem in zažganem krompirju.
Nino Kernjuš je eden od lastnikov in je znani obraz pretekle domačnosti. Naročilo pobere tako kot včasih – brez naglice se usede in z lepo ročno pisavo piše želje v blokec, zraven pa nevsiljivo kaj priporoča. Hladna mešana plošča je sicer spodobna, vendar pri sestavinah tukaj že škriplje. Še najboljši je bakalar, slasten namaz, ki začara na še toplem, pravkar popečenem kruhu. Gamberovi repki so tisti iz hipermarketa in brez okusa, malce boljša pa je solata iz hobotnice. Ti dve jedi so položili na (večno) rukolo in še eno solato, treba pa je bilo dodati kar nekaj oljčnega olja in limone, da smo ju pojedli. Ker smo bili na z vini bogatem popotovanju, smo naročili lokalno (odprto) malvazijo, ki je spominjala na vino razredčeno z vodo.
Rižota s škampi brez duše.
Tris hladnih predjedi.
Nadaljevali smo s toplo predjedjo in smo se odločili za rižoto s škampi. O.K., mali lupinarji tokrat niso bili iz vrečke in so morda celo bili sveži. Riž so uporabili najbolj navaden in cenen (ne, ni bilo arboria ali carnerolla), sočnosti pa tudi ni bilo nobene. Čeprav imajo Istrani italijansko šolo kulinarike, riž ni bil kuhan al dente, pač pa je bil bolj podoben štajerskim pocastim rižotam.
Kamin – osnovni instrument kulinarike v konobi.
Astarea slovi po jedeh izpod peke in zaželeli smo si pujska ali jagenjčka, pripravljena na ta način. Ker pa so bili pred mesecem dni še v poletju, so priporočili ribe in odločili smo se za škarpeno izpod peke. Prepečena trda in prav nič sočna riba je kraljevala nad trikrat tolikšno mero krompirja. Notri ni bilo niti sledu o kakšni juhi – omakici, ki bi jed poživila, pa tudi zelenjave skoraj ni bilo. Razočarani smo žvečili postreženo in klepet je zamrl.
Ko smo pa dobili račun, pa je diskusija dobila krila in bili smo enotnega mnenja: »Nikoli več!«
Uredništvo
