Veliki, morda celo največji rock bend vseh časov je brez dvoma skupina Led Zeppelin, ki so ji nekateri v vseh teh desetletjih pripeli naziv ikona rocka.
Po vplivu na rock glasbo in po številu prodanih albumov – okrog 240 milijonov (!!) to prav gotovo drži. Bili so največji zaslužkarji svojega časa in zaradi tega so si privoščili ekstravagantne turneje, kjer je bilo vsega – preveč … Ampak glasba je bila odlična. Njihov najbolj razvpiti album, ki je bil sicer brez naslova, oboževalci pa so ga poimenovali Led Zeppelin IV., smo v naši rubriki že predstavljali, zato je po vseh teh letih prišel čas za predstavitev drugega; za nekatere (med katerimi sem tudi jaz) pa prvega.

Poziranje pred svojim letalom na ameriški turneji.
„Kdor visoko leta – zna leteti“ je eden od izrekov legendarnega člana skupine TNT (Alan Ford) Grunfa, ki ga je kolega Jež v prejšnji številki naše revije predstavil v rubriki o-KULT-no. To popolnoma drži, kajti skupina Led Zeppelin je od vsega začetka letela izredno visoko. Že od leta 1968, ko so najprej začeli nastopati kot The New Yardbirds (član skupine Yardbirds je bil njihov glasbeni vodja, kitarski virtuoz, Jimmy Page), so bile oči publike in glasbene kritike zelo pozorno prikovane na njih.
V drugi polovici šestdesetih se je v Veliki Britaniji pod vplivom temnopoltih ameriških mojstrov bluesa začelo razvijati nekaj, kar so potem označili za hard rock (težki rock). Glasba je sicer bila neke vrste blues, ki pa je bil zaigran grobo in surovo, po drugi strani; na vokalnih delih pa precej bolj spevno in melodično, kot so to počeli stari mojstri te glasbene zvrsti, ki je zrasla med temnopoltimi sužnji na plantažah bombaža na jugu Združenih držav Amerike. Ampak blues je bil oče svojih treh jeznih angleških objestnih in neubogljivih otrok: Led Zeppelin, Black Sabbath in Deep Purple. Konec koncev so te skupine začrtale in definirale zvok in podobo tistega, kar poslušamo še sedaj in se imenuje heavy metal, na splošno pa rock.
Ko je Page začel iskati ljudi za novo skupino, je hitro našel pevca v podobi zagnanega študenta zgodovine Roberta Planta, kaj kmalu pa se jima je pridružil še bobnar John Bonham, ki ni samo dobro igral. On je oral. In natančno to je bilo tisto, kar je nova skupina potrebovala. Manjkal je še basist, vendar je bil Page zelo izbirčen glede človeka na tem pomembnem inštrumentu. Hotel je nekoga, bi dobro poznal glasbo, harmonijo in ritme. John Paul Jones je bil natančno to, saj je poleg odličnega znanja basa znal igrati še vse mogoče inštrumente s tipkami. Tako so ostali kvartet, saj je John Paul Jones po potrebi igral klaviature, bas pa je dodajal kar s tipkami na nizkih tonih svojih orgel, Page pa je končno dobil sodelavca, ki je njegovo energijo vedno spravil v lepe in harmonične okvire.
Prvi album iz leta 1968, imenovan enostavno Led Zeppelin I., je navdušil vse, razen tiste, ki so želeli poslušati pop glasbo z lestvic. Primarni električni blues, kitarske virtuoznosti, glasno in precizno bobnanje ter predvsem odlično petje.
Robert Plant je že takrat izpilil svoj stil – visoko petje, po potrebi kričanje, nežno fraziranje, ki pa se je vzdigovalo do streh najvišjih stavb. Lahko bi celo rekel, da je bila njihova takratna glasba neke vrste psihedelični blues, kar je seveda sovpadalo z gibanjem iz San Francisca. Dolga skladba Dazed and Confused je odraz tega.
Drugi album, imenovan preprosto Led Zeppelin II. iz leta 1969, pa je bil odmik od tega, kar lahko slišimo na prvencu. Tam so Zeppelini razvili tisto, kar lahko označimo za hard rock. Whola Lotta Love je kričeči primer tega. Hitro zapomnljivi riff (kitarska fraza), peklenski ritem Bonhama in Jonesa ter kričeči vokal Roberta Planta to skladbo naredijo nepozabno. Ne moremo mimo srednjega inštrumentalnega dela, ki ni kitarski solo, pač pa ekskurzija v orgazmične vode visokih Plantovih krikov in nezemeljske kitarske eksperimente, kjer se Page poigrava s tistim dojemanjem igranja kitare, kakršnega je takrat delal Jimi Hendrix. Po tej skladbi rock nikoli več ni bil enak.

Zeppelini med Unplugged delom svojega koncerta.
To je bila tudi edina skladba, ki jo je skupina Led Zeppelin izdala na singlu in v ZDA je prišla kar na četrto mesto najbolj prodajanih. Zato ni nič čudnega, če je Amerika takoj na začetku njihove kariere postala njihovo glavno tržišče. Ameriške turneje so se vrstile druga za drugo in v svoji domovini so se predstavili le redkokdaj.
Tretji album naj bi bil najbolj revolucionaren. Ker so že dobro poznali svoje zmožnosti, so sredi divjine v Walesu najeli majhno kočo in se tja zaprli za mesec dni, da bi v miru in odklopu od vsega napisali nove materiale.
Vse je šlo kot po maslu, potem pa je po tednu dni zmanjkalo elektrike. To jih ni zmotilo in delali so naprej. Zato je album Led Zeppelin III. v glavnem akustičen z le nekaterimi električnimi skladbami: apokaliptično rockerska Immigrant Song, kjer je bivši študent zgodovine Robert Plant napisal sago o vikinških osvajanjih in je ena izmed najboljših v opusu skupine na splošno (Hollywood jo redno uporablja v filmih o vikinškem bogu – superjunaku Thoru) in prekrasen blues z naslovom Since I’ve Been Loving You. Publika je to ne-rockersko ploščo pograbila z obema rokama in Zeppelini so si počasi, toda zanesljivo utrjevali pot k vrhu.
No zato pa je naslednji, četrti album iz leta 1971 (ni imel imena, ljudje pa so ga poimenovali za Led Zeppelin IV.) postal nekaj tako veličastnega, da se je glasbeni svet kar ustavil. Briljantni rock himni (Rock’n’Roll in Black Dog) sta s svojimi riffi redefinirali rock in sam stil spravili na še višjo raven, manjkale pa niso odlične akustične folk balade, od katerih so nekatere nastale na pripravah za tretji album. Prodaja te plošče je bila epska, turneje skupine pa legendarne. Bili so prvi rockerji, ki so si za potovanja najeli kar svoje reaktivno letalo (Boeing 707). Poleg divjanj v hotelih, od koder so po navadi zmetali vse pohištvo in televizorje na cesto (vse pločnike so menedžerji prej zavarovali in škodo so tudi plačevali), so jih bogate oboževalke preganjale povsod, kjer se je le dalo. Robert Plant je mimogrede omenil, da so najbolj vztrajne oboževalke tiste iz Teksasa, saj jih po zraku preganjajo s svojimi letali … Fantje svojih posteljnih trofej sploh niso več šteli!

Dvovratna ( 12 in 6 strunska) kitara je bila zaščitni znak kitarista Jimmya Pagea.
Postali so prva skupina na svetu, služili so največ, kar je bilo sploh mogoče in bili so dve leti na turnejah. Peter Grant, njihov menedžer, je namreč bil mnenja, da je treba železo kovati, dokler je vroče. In vroče je bilo kar nekaj let. Kljub vsej tej akciji so še vedno veliko ustvarjali. Ker časa za pobege v divjino Walesa ni bilo več, so komponirali kar na tonskih vajah pred nastopi in tako na turneji sestavili svoj peti album z naslovom Houses of the Holly, ki je izšel leta 1973. Tokrat je glavno delo komponista prevzel John Paul Jones. Glasba je bolj dominirala na klaviaturskih, nežnejših delih in preciznem petju Roberta Planta. Tudi tukaj je bil skoraj ves material dober, zato je bila evforija ob turneji nepopisna. Na stadionih, kjer so igrali, so venomer podrli tako prodajne rekorde kot rekorde glede obiska. Bili so na vrhu vrha z vsemi izkušnjami vred – od glasbenih do tistih, kjer so sloveli po raznih izpadih. John Bonham se je po navadi zelo rad vozil z motorjem po nadstropju hotela, kjer so prebivali. Vsega je bilo v ogromnih količinah – žensk, pijače, določenih mamil in ekscesov.
Njihov jekleni manager Peter Grant jih je prepričal, da bi glede odličnih prodajnih uspehov lahko lansirali lastno gramofonsko založbo, saj bi v tem primeru imeli popolno kontrolo nad svojim delom, pa še več denarja bi jim kapnilo v malho. Zato so ustanovili svojo založbo z imenom Swan Song (Labodji spev) in prvi album, ki je izšel pod njihovim lastnim okriljem, je bil današnji Legendarni album, Physical Graffiti.
Šok za publiko – novi studijski album, in to dvojni!
Kar dve leti so potrebovali za snemanje in pripravo materialov. Ko so delo že končevali, so odkrili, da imajo v bistvu materiala za tri strani albuma; se pravi enega in pol. Ker pa so med sessioni za tretji album napisali obilico odličnih skladb, so jih nekaj vzeli, jih rahlo predelali in končno je bilo materiala dovolj za dvojni album, ki ima skupno minutažo kar 82 minut.
Včasih so skupine oz. posamezniki snemali albume na vsakih devet mesecev, zdaj pa to traja po nekaj let. Vendar so s tem albumom Led Zeppelin prebili tudi ta nenapisan kodeks, saj so materiale snemali več kot dve leti. Resda – s premori in počitnicami vred – ampak pokazali so, da glasbeniki niso tovorna živinčeta za bogate založbe. Drugače rečeno – da tudi potrebujejo čas za počitek in inspiracije. Bili so tako utrujeni, da je John Paul Jones po zadnji turneji menedžerju povedal, da razmišlja o tem, da bi zapustil skupino. Enostavno – ni mogel več. Grant, ki je poznal velikanski potencial tega multitalentiranega glasbenika, je skupini odredil leto dni počitka. Ker pa je imel opravka z deloholiki, so te „počitnice“ trajale samo nekaj mesecev. Za lokacijo snemanja nove plošče je Jimmy Page določil podeželski dvorec Headley Grange v okrožju Hampshire, kjer so posneli tudi super uspešni četrti album. Na oglede novih studijskih kapacitet sta odšla z bobnarjem Johnom Bonhamom in glej ga zlomka – namesto da bi si vse skupaj ogledovala, sta že posnela osnovo za skladbo Kashmir, ki velja na splošno za eno izmed najboljših v repertoarju te skupine. Poskusne posnetke sta dala tako Jonesu kot Plantu in slednji je med počitnicami v Maroku že napisal besedilo.

Plant in Page.

Robert Plant in Jimmy Page zdaj.
Samo snemanje je potekalo po etapah in po raznih studiih po vsem svetu, večino pa so vseeno posneli v Headley Grangeu.
Ko je ta dvojni album leta 1975 izšel, se je takoj katapultiral na vsa mogoča prva mesta raznih svetovnih lestvic. Kritiki so bili evforični, poslušalci pa še bolj, saj na dveh ploščah ni bilo moč najti slabe skladbe! Prav vse so odlične in vsak glasbeni stil, ki jih je na tem albumu mnogo, je bil več kot reprezentativen za svojo oznako.
Seveda so rockerske skladbe v večini. Boogie With Stu, The Wanton Song, Custard Pie, Night Flight in podobne prikazujejo zrelost skupine tako v komponističnem kot v izvajalskem smislu. Jasne melodije z močnimi refreni, ki takoj stopijo v spomin, so poslušalce, kot velike himne, takoj vabile na štadione. Ker pa so bili Zeppelini produkt svojega hipijevskega časa, ne moremo mimo psihedeličnih skladb, kjer so Page in ekipa s svojimi vesoljskimi in utrganimi melodikami preskakovali norme in predvsem časovne okvire. Vse skladbe so dolge okrog sedem minut in poslušalca osvojijo. Najdaljša je In My Time of Dying, ki jo raztegnejo nad enajst minut, pa tudi za sekundo ni dolgčas! Podobne iz te zbirke so zelo elektronsko obarvana In the Light in nostalgična Ten Years Gone, v kateri Plant opeva veliko ljubezen izpred desetih let, ko mu je punca dala na izbiro: “Ali glasba ali jaz.“ No, dobro, da se ni odločil zanjo …

John Paul Jones (igral je vse inštrumente), Jimmy Page (kitare), Robert Plant (vokal) in John Bonham (bobni).
Najmočnejši trenutek albuma je že prej opisana Kashmir. Po vseh poskusih Beatlov združevanja oz. vnašanja indijske glasbe v zahodnjaški pop je bila to sedaj prva zelo resna in tudi dolga (več kot osem minut) indijsko obarvana skladba, ki so jo posneli ob pomoči simfoničnega orkestra. Osnovni kitarski riff, ki ga Page deli z orkestrom, je verjetno eden izmed najmočnejših v zgodovini rocka na splošno. Ta edinstveni spoj glasb dveh različnih kultur v eno je bil prava revolucija in svet je obstal z odprtimi usti. Zanimivo je, da skladba sama ni komplicirana, saj tako kitara kot orkester večino časa držita vse na eni frazi, ki včasih poskoči v drugo tonaliteto. Čez vse to Plant bolj pripoveduje, kot poje, vendar je kombinacija odlična.
Zeppelini so ostali zvesti svoji navezavi na akustično angleško folk in ameriško country glasbo, kar na tem albumu dokazujejo s skladbami Bron-Yr-Aur, kjer jim je pomagal legendarni Ron Harper,
Black Country Woman in country – boogijem z naslovom Trampled Under Foot.
Snemanja, turneje, smrt in konec
Ker so bili po izidu tega albuma še bolj popularni kot kadarkoli, je bil pritisk za delanje denarja še večji. Z razliko od drugih skupin, ki so se močno spogledovale z drogo, so bili Led Zeppelin v glavnem ljubitelji žganih pijač, pri čemer je prednjačil bobnar John Bonham. Septembra leta 1980 se je zaradi alkoholiziranosti nekajkrat zrušil na odru in koncerte so morali odpovedati. V enem večeru je popil kar štiri steklenice vodke, odšel spat in se ni več prebudil. Obdukcija je pokazala, da se je med spanjem zadušil s svojimi izbljuvki.
Člani skupine so bili potem dogodku jasni: brez Bonhama Led Zeppelin ne bodo več delovali. Pa še ni bilo čisto konec – Page in Plant sta še dostikrat igrala skupaj; največkrat kot posebna gosta drug drugemu na raznih nastopih, Led Zeppelin pa so se zbrali samo enkrat. Leta 2007 so nastopili v čast Ahmetu Ertegunu, predsedniku gramofonske založbe Atlantic Records, ki je bila prva, ki jih je sprejela pod svoje okrilje. Namesto Johna Bonhama je za bobni sedel njegov sin Jason Bonham.
Besedilo: Matjaž Medved