Vinsko popotovanje po Posavju

Številni bralci naše revije se pogosto pritožujejo, da bi morali več pisati in objavljati o slovenskih vinskih pokrajinah in vinih. Se strinjam, vendar potem bi tudi po dobrem letu s tem morali prenehati, saj bi vsakega omembe vrednega akterja predstavili vsaj po enkrat letno. Mi pa se nočemo ponavljati. Brda, Vipavska dolina, Štajerska, Prekmurje, slovenska Istra in Kras so okoliši, ki jih kolikor toliko ozaveščen ljubitelj vin in kulinarike pozna na pamet. Kaj pa Posavje? A je morda že kdo to našo vznemirljivo regijo vzel pod drobnogled in jo publiki bolj podrobno predstavil? Od resnih medijev ni bilo nobenega, zato smo to naredili v Dolce Viti.

Posavje

Sicer sem ta obisk imel v načrtu za pomlad, vendar je koronavirus že žel svoje žrtve in naš izlet v Bordeaux je odpadel. Dopuste pa smo imeli in proste dni tudi, zato smo prestižne Francoze zamenjali za jug Slovenije. Po svoje lahko celo rečem, da se neugodnemu virusu zahvaljujemo, saj smo tako spoznali prekrasno deželo, gostoljubne in prisrčne ljudi, odlično kulinariko in drugačna vina, kot smo jih bili doslej navajeni iz tistega konca.
Posavja ne gre zamenjevati z Zasavjem – z rudarskimi revirji ob Litiji, Trbovljah, Zagorju in Hrastniku – saj tam ne raste niti ena trta, ko pa Sava s tega strmega območja ob Sevnici preide v odprto območje, pa je zgodba popolnoma drugačna. Tu je doma Posavje:

Naše popotovanje je bilo v večini po Dolenjski in Bizeljsko-Sremiškem okolišu, Belo krajino pa smo v ekskluzivni reportaži predstavili bralcem že pred štirimi leti. Tudi Dolenjska je v naši reviji že gostovala dvakrat, vendar so določeni akterji v zadnjem času naredili tak kakovosten preskok, da smo jih obiskali še enkrat.

Tisto, kar se je dogajalo v Brdih pred dobrima dvema desetletjema, se zdaj dogaja na jugu Slovenije. Z razliko, da vse skupaj poteka hitreje. Gastronomija je na zavidljivi ravni in se je vzpenjala celo hitreje od vinske branže. Turizem sam malce caplja za obema, vendar se lepo in stabilno vzdiguje. Zato menim, da bo ta del Slovenije ena od ključnih slovenskih kulinarično-vinskih destinacij v prihodnosti, saj ima še eno prednost – zelo zmerne cene. V času po koronavirusu bo to brez dvoma eden od glavnih elementov odločanja – kam iti.

Jug naše države je bil z enološko-kulinaričnega vidika iz Ljubljane vedno obravnavan precej podcenjujoče in z množice vidikov je bilo to upravičeno. Prvi negativni element je bil cviček. Ta izjemno popularna zvrst (vsaj dve beli in dve rdeči sorti) je zaradi svoje visoke vsebnosti kisline botrovala množici šal o alkoholiziranosti Dolenjcev, ki ga ljubijo. Vendar je cviček doma zgolj na Dolenjskem (desni breg Save) in napitek mora po zakonu imeti največ 10 % alkohola. Če ga ima več, je vino; ne glede na to, kje je pridelano. Zaradi nizke stopnje alkohola pa se ga lahko spije precej več kot katerega koli drugega vina, izvrstno pa se poda k suhim mesninam, ki so proslavile dolenjsko kuhinjo. Kar je bilo včasih minus, je v zadnjih letih postal plus – doma pridelane jestvine z originalnimi okusi. Če k temu dodamo še znanje lokalnih gostincev, ki so se izobraževali v pravih sommelierskih šolah in so potovali po svetu, so te standardne in lokalne jedi postale izjemno močna orožja visoke kulinarike.

Podobno je bilo z vinarji, ki so sprejemali nove pristope k pridelavi in predelavi vin, modro pa so začeli saditi in polniti avtohtone grozdne sorte. V prvi vrsti je tukaj modra frankinja, ki so jo pred kakšnim desetletjem polnili le kakšni trije vinogradniki, ko pa je mednarodna vinska srenja na podlagi strokovnih analiz DNK spoznala, da je prav Slovenija rojstni kraj te izvrstne rdeče vinske sorte, se je preporod začel. Tako kot na slovenski Obali ni vinogradnika, ki ne bi sadil refoška, lahko rečem, da v Posavju skoraj ni vinarja, ki ne bi sadil in polnil modre frankinje.

Pri belih sortah je to rumeni plavec, ki ga je na slovensko in tudi mednarodno vinsko sceno postavil Janez Istenič, ki ga ima kot tretjo sorto (poleg modrega pinota in chardonnayja) v skoraj vseh svojih peninah, ki njegovim vinom daje poseben okus. Poleg njega se do sedaj nihče tega vina ni upal polniti samega in vedno je bil le delček določenih zvrsti. Sedaj pa ga uspešno gojijo in polnijo na obeh bregovih Save (Istenič je doma na Bizeljskem), eden od najboljših čistih rumenih plavcev pa je na Dolenjskem, nad Kostanjevico v kleti Marjana Jeleniča.

Ne smemo tudi mimo tujih, a pri nas dovoljenih sort, kot je sedaj hudo aktualen zeleni silvanec. V Posavju ga množično goji kar precej vinarjev, toda enega izmed najboljših rezultatov daje v kleti Albiana. Ta, sicer nemška sorta, je svoj drugi dom nedvomno našla na jugu Slovenije.

Prvi dan

Začetek – kot po navadi s peninami

Kozinc – klet Kozinc domuje v Dolnjih Impoljah in je kot skoraj vse na tem delu na zelo gričevnatem in strmem terenu. David Kozinc, svetovljanski mladi lastnik in enolog nas je najprej odpeljal v nastajajočo klet z razgledom na vrh hriba, od koder so vidni vsi njihovi vinogradi in dramatična pokrajina neštetih vrhov in dolinic. Tam je ob stari zidanici že izkopana pet metrov globoka jama, ki bo osnova nove kleti. »Temperatura je zaradi edinstvene strukture tal skozi vso leto konstantna in to je prava stvar,« navdušeno med natakanjem prve penine razlaga visoki David. Ko pridemo na plano, nam pokaže na vrhu hriba še en vinograd in pove: »Lani smo posadili en novi hektar chardonnayja na legi, ki je dovolj visoko, da zrelost ne bo premočna.« Jasno, za peneča vina je potrebno grozdje, ki ni preveč zrelo, saj je pomembna višja kislina, alkoholi pa morajo biti nižji. Tukaj se zgodba o normalnih vinih, ki potrebujejo več sonca za višjo zrelost in alkohole, konča. David se tega zaveda, saj večina desetih hektarov vinogradov vsebuje trte, ki so namenjene za peneča vina. Joker je ime penin, ki so prav vse tri narejene po klasični metodi. Vsaka je res nekaj posebnega – Blanc de Noirs je v Šampanji oznaka za »beli« modri pinot, ki bi sicer moral biti vsaj rose barve, pa je zaradi zelo hitrega odstranjevanja kožic ostal bel. To je pri svoji verziji tega vina naredil tudi David Kozinc, vendar je trta modra frankinja, vino pa je bogato, a veličastno z množico večplastnih vonjav. Zara je lep, sortni peneči rose (sestavljen je iz lokalne žametne črnine in modre frankinje), katerega odliki sta prelepa sadnost in pitkost. Nord pa je še leto dlje staran in do letnika 2017 vsebuje samo chardonnay in modri pinot, kasneje pa je v zvrsti še rumeni plavec. To je hudo dodelana in resna mojstrovina, ki bi se čez nekaj let utegnila kosati s šampanjci.

David Kozinc

David je sicer najprej študiral gradbeništvo, po dveh letih pa je odšel v Maribor na študij kmetijstva, prakso pa je delal v Franciji. Sicer ne v Šampanji, pač pa v dolini reke Loire, ki slovi po najboljših cremantih (penečih vinih, ki niso iz Šampanje). To ga je zaznamovalo za celo življenje.

Francoz

Ne glede na to, da ima posavski terroir idealne razmere za produkcijo penečih vin (severnejše lege, višje kisline in nižji alkoholi), je vedno potrebno znanje od izvedbe do dobrega izdelka. Večina slovenskih vinarjev poleg vseh množic raznih sort prideluje še peneča vina (v glavnem po klasični metodi), ki je sicer na prvi pogled videti bolj preprosta, vendar jih večina tudi pade na organoleptičnih preizkusih, saj so nečistoče izstopajoče. In tipično slovensko – vsi vse prodajo in se učijo na napakah – ker jih kupci ne zaznajo in vse popijejo.

Molipachi

Pred petnajstimi leti sem na prezentaciji slovenskih vin v Luksemburgu spoznal zelo prijetno punco, Urško Slapšak. Ne, ni promovirala svojih vin, pač pa je bila zaradi odličnega znanja francoščine ena od promotoric naših vin francosko govorečim kupcem. Obvladala je jezik in predvsem – vinske pojme! V kasnejšem pogovoru sem izvedel, da študira v Reimsu, glavnem mestu Šampanje, se pravi, da je bilo kar logično, da so ji vinski izrazi blizu. Tako, skoraj mimogrede pa je omenila: »Veš, imam fanta, ki študira enologijo na univerzi v Reimsu in redno imam z njegovimi kolegi degustacije šampanjcev!« Debelo sem pogledal in si hkrati zaželel takšnih dogodkov, ki so se kasneje res zgodili. Ko sva se poslovila, je dodala: »Ko bo doštudiral, se bova preselila v Slovenijo, kjer ima moj oče na Dolenjskem vinograde in bomo delali peneča vina!« Leta so tekla, jaz sem na to srečanje pozabil vse do trenutka, ko mi je nekdo rekel: »A veš, da je neki Francoz na Dolenjskem naredil klet in prideluje penine?!« Kmalu po tem me je poklicala Urška in povedala o novem projektu, ki sliši na ime Domaine Slapšak.
Klet in posestvo sta v vasi Telče, ki je le 11 minut vožnje oddaljena od Kozinčeve hiše mehurčkastih dobrot. Urškin mož François Botton je bil tisti »fant« iz leta 2004, ki je zdaj dobil ime in podobo. Ob izdatni pomoči Urškinega očeta Martina in mame Tanje je stare družinske vinograde spremenil v prvovrstno gojišče odličnega materiala za peneča vina. V primerjavi s Kozinčevimi vinogradi, ki jih David še venomer dokupuje in ima zdaj 10 ha, so Slapšaki ostali pri dveh hektarih, zato lahko rečemo, da imajo bolj butično proizvodnjo. Pridelujejo tri vina, od tega sta dve peneči – brut reserve brut (zvrst chardonnayja, modrega pinota in žametne črnine) ter rose (žametna črnina – blanc des noirs) in mirno modro frankinjo (kaj bi drugega). Ob delu na domačem posestvu François pomaga in svetuje tudi okoliškim peničarjem, zato niti ni čudno, da je kakovost penin iz tistega konca tako strmo poletela navzgor.

Čeprav so nas v kleteh lepo pogostili, so kisline penin terjale svoj davek na lakoti želodčkov in odšli smo na kosilo v hotel Kunst v Krškem; na drugo stran Save in na Bizeljsko. Ta hotel vodi Srečko Kunst, eden izmed najbolj izpostavljenih gostincev tistega dela Slovenije. Svojo gostilniško pot je začel v Leskovcu pri Krškem v domači gostilni, kjer je počasi začel tkati svojo zgodbo. Ena od glavnih atrakcij pred več kot dvajsetimi leti so bili kopuni (kastrirani petelini, ki so zaradi tega posega večji in bolj tolsti), ki so začeli h Kunstu vabiti vedno več gostov. Posel je bil tako uspešen, da je komunikativni in aktivni Srečo v Krškem zgradil sodoben hotel in zdaj s podobno ponudbo navdušuje tudi goste v hotelu. Seveda smo med solidnim obedom okusili tudi kopuna, ki pa so ga tenko narezanega postregli v neke vrsti pljukancih z naribanim sirom. Okus petelina smo si lahko samo domišljali, ker je bilo mesa v porciji res malo. Kasneje smo izvedeli, da bi za pravo dozo kopuna morali iti v matično gostilno v Leskovec pri Krškem. Kaj hočeš – tudi nam ni vedno z rožicami postlano!

Srečo Kunst – človek, ki je v Sloveniji »izumil« kopune

Sicer pa časa za kakšne daljše kulinarične užitke res ni bilo, saj jo je bilo treba ucvreti čez Savo in se po vožnji skozi slikovit in edini slovenski otok (ja, Kostanjevica je otok sredi Krke) povzpeti nad to mesto v vas Jablance. Tam smo »dolcevitarji« bili že dvakrat in očitno je res, da gre v tretje rado. Prvič sem bil tam pred štirimi leti in vina, ki jih prideluje Marjan Jelenič, so me pretresla. Predvsem sem bil očaran nad staranimi laškimi rizlingi in modrimi frankinjami, pred kakšnega pol leta pa je podoben vtis naredil na našega Gorazda Seliča, ki je o Jeleniču priobčil pet strani dolgo pripoved. Marjan, ki je videti vse prej kot nadstandardni vinar, nas je pričakal pred bivšo gostilno, s katero se je ukvarjala njihova družina, vendar je zdaj zaprta in ne obratuje. Je pa Marjan tudi odličen kuhar, ki nam je med vsemi ogledi in degustacijami spuščal kulinarične »petarde«. Bolj ko smo jokali, da smo ravno od kosila in da imamo pred seboj še večerjo, več je nosil na mizo.
Ljudje tega dela Slovenije so izredno gostoljubni. Noben obisk ne mine brez vsaj enega krožnika slastnih narezkov, ki temeljijo na mesu krško-poljskih pujsov, in so neverjetno slastni. Njihova bela maščoba je sladkasta in celoten okus se približa tistemu, ki ga človek okusi ob uživanju španskih ibercev. V večini primerov so zraven tudi še topli doma narejeni kruhi (z drožmi; jasno). In tudi v preddverju bivše Jeleničeve gostilne je bilo tako. Malce smo sicer jokali in stokali, da smo pravkar od kosila in da imamo pri Treh lučkah še večerjo, vendar smo nekako te mesne poslastice ob cvičkovi spremljavi spravili vase. Vedeti moramo, da je osnovna dejavnost velike večine vinarjev tega dela Slovenije pridelovanje cvička, ki ga prodajajo v ogromnih količinah in jih omogoča denarno neodvisnost. Po res dobrih cvičkih, ki se odlično podajo k suhim mesninam, je naredil predstavitve zdaj prve rdeče sorte regije – modre frankinje.

Gostilna Sempeter

Kostanjevica iz zraka

Začeli smo z zadnjo ustekleničeno – 2018. Prelepi in čisti sadni vonji, rdeči ribez in dodatek svežih sliv. V ustih ima zapeljivo kislino in s tem všečno pitkost, moč pa je nad polovico. Tako da je vino lepo skladno. Letnik 2017 je le delno povezan s prejšnjim. Poleg sadnosti so tukaj že prisotne zemeljske note, ki se lepo odpirajo in se spogledujejo s kavo in kakavom. Ker je navzven robati, a v srcu mehki Marjan videl naše navdušenje, smo odšli v klet in pokusili smo še vzorce iz sodov, ki so bili več kot odlični. »Ja, letnik 2019 je bil za našo frankinjo pravi blagoslov. Vino ima vsega ravno prav in še bo raslo!« Mojster je imel prav in rodeo po kleti se je začel. Sprehajali smo se od ene cisterne do druge, od enega soda do drugega, tako da smo izgubili kompas in se pustili zapeljevati takšnim in drugačnim laškim rizlingom, chardonnayjem in rumenim plavcem. Predvsem pri zadnjih vzorcih pa smo zares obnemeli. Ne da bi bila vina bogata, polna in dominantna. Ne, rumeni plavec ni takšen. Je pa eleganten, harmoničen in več kot zapeljiv. Ni iz kategorije velikih vin, je pa izjemno všečno vino, ki očara vsakega pivca. V kleti se je ob vsesplošnem navdušenju morebitni začetni vinski scenarij izgubil in ko smo se pri nekem vinu našli pri letnicah za primerjave, je Jelenič zadevo »presekal« z nekim posebnim, a vseeno zelo navdušujočim vzorcem.

Janez Istenič je bil prvi, ki se je resno pričel ukvarjati z gojenjem rumenega plavca

Ampak Marjan Jelenič pa je prvi, ki je iz te sorte naredil mirno belo vino in zmagal. Res. Za našo malo skupino je bilo to vino razodetje in veliko razkritje celotnega popotovanja! Ko je Marjan občutil naše navdušenje, je povedal, da se je pravkar »nekaj speklo« v krušni peči. Po kar nekaj kozarcih odličnih vin so seveda želodčki hvaležno planili na pečenko, katere osnovni material je bil seveda krško-poljski pujs. Bila je odlična, zmanjkovalo jo je prej, kot bi si mislil in moje mile prošnje, da imamo na urniku še večerjo niso prav nič zalegle. Brez milosti je začel odpirati starejše letnike in na koncu arhivo, ki nas je navduševala, jedi pa so se vedno bolj pogosto pojavljale kar na sodih, v kleti. Iz Jablanc, vasi nad Kostanjevico, kjer stoji klet Jelenič, so razgledi tisti, ki tudi očarajo. Tik ob kleti in nad njo je nekaj hektarov mladih vinogradov, na vzhod pa se odpira pogled proti Hrvaški, Trdinovemu vrhu in Sljemenu v ozadju. V dolini se je odbijalo zahajajoče sonce v leni Krki, ki teče mimo Kostanjevice, še naprej, v daljavi pa so že koroški hribi s Peco na čelu. Res, enkratno doživetje, saj je poleg izvrstnih vin Marjan Jelenič tudi odličen kuhar in mu tega znanja kljub dejstvu, da so starši gostilno zaprli že pred desetletji, ne manjka.

Marjan Jelenic

Okusi so bili tisti, ki so nas prevzeli in na koncu smo obupali, da bomo uživali v počasni večerji. Nekako smo prevzeli stari rek: »Kamor gre bik, naj gre še štrik …« in popustili. Jasno, hudega nam ni bilo, k Trem lučkam, sodobno urejenem hotelu nad Krškim, smo prišli prepozno. Dejan Mastnak in ekipa so bili seveda obveščeni o našem prenajedanju in zamudi in so večerjo prilagodili v okusen prigrizek, ki smo ga vljudnostno zmazali, saj je bil izjemno okusen. Dejan Mastnak je izvrsten chef, ki se po eni strani drži tradicije lokalnih receptov in materialov, po drugi pa sledi svetovne trende. In prav takšnega kuharja potrebujejo Tri lučke, ki so zdaj iz stare restavracije postale sodoben, a vseeno okusno preurejen hotel z vsemi dodatki na nivoju. Sicer pa je restavracija Tri lučke pred dvema mesecema dobila pet zvezdic med našim ocenjevanjem!
Med lahko večerjo smo občudovali prelep pogled v dolino, na osvetljeno Krško preko gladine zunanjega bazena pred hotelom.

Dejan Mastnak, prva kuhalnica pri Treh lučkah

Drugi dan

Pozicija za zajtrk, kjer si človek lahko vzame marsikaj, tisto, česar pa ni, pa seveda naročite in vam prinesejo na mizo, je bila drugje kot med večerjo. Pogled v dolino je bil še bolj izrazit in je romantiko prejšnjega večera malce razdvajal, saj se je tokrat Krško v dolini prikazalo v svoji realnosti – je industrijsko mesto z vsemi neromantičnimi pritiklinami. Po drugi strani pa je s hriba, kjer so Tri lučke, moč videti vse okoliške hribe in hribčke z vinogradi in brez njih, samo s cerkvami, ki so se kopali v jutranjem soncu. Seveda je zajtrku sledil kratek pohod do še preostalih razgledov, ki jih iz hotela nismo mogli videti.

Priimek Kobal je v tem delu Slovenije v povezavi z vini pogost; ne glede na to, da so njihovi predniki prišli iz Vipavske doline. Seveda je prva zvezda Bojan Kobal, pred leti revolucionarni enolog v Ptujski kleti in oče blagovne znamke Pullus, zdaj pa že kar nekaj let suvereno in izjemno uspešno vodi svojo blagovno znamko Kobal Wines. Lociran je v Halozah, doma pa je iz Sevnice, kjer je tudi začel svojo vinsko pot. Njegov stric Janko Kobal se z vinarstvom ukvarja ob svojem poklicu (je strojevodja in v osnovni šoli je bil sošolec Melanije Knaus, sedaj Trump!), toda z leti in v začetku s številnimi Bojanovimi nasveti je postal eden izmed najbolj vplivnih vinskih igralcev Posavja. Med našim obiskom je bila z nami tudi njegova in Bojanova nečakinja Tina Tomšič, fotomodel in vsakoletno dekle decembrske naslovnice naše revije. Sloki Janko, ki kot za šalo teče maratone, zna svojo zgodbo povedati tako zanimivo, da smo ga poslušali odprtih ust. V ospredju pa je modra frankinja, ki je v njegovi kleti res odlična. Delno jo stara v rabljenih hrastovih sodih, da pridobi zrelost in okroglost, ob tem pa les tanine lepo obrusi. Vsekakor so njegova vina v primerjavi s tistimi izpred desetletja izredno napredovala – ali pa bi realno povedali, da se je Janko vinskih skrivnosti lepo naučil. V njegovi kleti sicer ni množice sort, ampak tisto, kar je, je odlično. Sivi pinot je maceriran, vendar je izjemno eleganten in pitek, saj je zorenje na kožicah potekalo na nižjih temperaturah, ki so ohranile tudi sortnost, kar po navadi pri tovrstnih vinih ni naključje. Vrh ponudbe pa je posebna polnitev modre frankinje z imenom Luna, ki pa se ne zgodi vsako leto. Tako kot glavni svetovni vinarji, tudi tukaj Janko te steklenice napolni zgolj ob odličnih letnikih, kar pomeni, da se to ne zgodi vsako leto. Ta modra frankinja je v samem svetovnem vrhu te sorte, in je v primerjavi z vrhunci iz Avstrije in Madžarske ne bi mogli ločiti. Je polna, bogata, na vonj večplastna, v ustih pa mogočna, a vseeno pitka z dolgim pookusom.

Na robu

Kosilo smo tokrat imeli prav na robu Posavja v smer Laškega, blizu Radeč. Gostilna Jež (zapis si lahko preberete v rubriki Radosti za dobrojedce) je ena tistih, za katere smo mislili, da so izumrle, v obdobju po koronavirusu pa bodo takšne najbolj uspešno živele – preproste, čiste, doma narejene jedi za zelo zmerno ceno. Družina Jež od najstarejše – mame lastnika Roka Martinčiča, ki še vedno pridno dela v kuhinji, do najmlajšega, osemletnega Rokovega sina, ki komaj čaka, da bo dovolj zrasel in bo sam nosil jedi gostom.

Ježevi

Janko Kobal

Mesni del Kobalove Kleti

Po dobre pol ure vožnje v smer Krškega (Leskovec pri Krškem) smo na obronkih neštetih gričev pristali pred kmetijo Žaren. Žarnovi na svojih 20 ha uspešno kmetujejo že od daljnega leta 1936, ko je ded današnjega lastnika Jerneja Žarna, Albin po enajstih letih težkega rudarjenja v Kanadi prišel domov in kupil domačijo. To je osnova vsega, kar sedaj predstavlja ta kmetija. Skozi leta so se usmerili zgolj v vinogradništvo in pridelovanje cvička, ki je še zdaj velika večina njihove produkcije. Se je pa Jernej Žaren že pred nekaj leti zavedel, da prihodnost ni zgolj v cvičku, čeprav ga še vedno odlično prodaja, ampak v čistih plemenitih sortah, ki na gričevnatih vinogradih blizu Nemške vasi, kjer domujejo, odlično uspevajo. »Vedno sem imel v mislih nekaj drugačnega, nadstandardnega, ampak nisem imel poguma in znanja, da bi delal kaj takega,« pove sivolasi modrec. »Potem pa sem spoznal Miho,« in pokaže na mladca zraven sebe. »Miha Ritonja je čistokrvni štajerski enolog, ki je z velikim užitkom sprejel delo v naši kleti novih vin, ki smo jo poimenovali Albiana; po mojem dedku Albinu in njegovi ženi Ani.«
Blagovna znamka Albiana je tista, ki proslavlja ime Žaren po Sloveniji in tujini. Za zdaj imajo v tej liniji šest različnih sortnih vin, v prihodnosti pa jih bodo še nekaj dodali – da morda ne bi bili brez katerega! Sauvignon, chardonnay, laški rizling, rumeni muškat in zeleni silvanec so asi, ki jih med degustacijo Miha in Jernej potegneta iz rokava. Brez penin ne gre, vendar Albiana brut še ni bil nared za pokušino. Vsekakor pa je (vsaj meni) najbolj prijal zeleni silvanec. V originalu je to sicer bela nemška sorta iz okrožij Alzacije in doline reke Mosel, uspeva pa tudi v Avstriji. Naši štajerski vinarji so to sorto poskušali saditi (in nekateri jo še vedno pridelujejo), vendar ni dala pravih uspehov. Tukaj, v Posavju, pa je zeleni silvanec skoraj idealna sorta, to, kar je Miha Ritonja naredil v kleti Albiana, pa se lahko kosa z vsemi najbolj plemenitimi nemškimi izvodi. Vino je sicer lahkotno, ima prelepo svežino in sadnost, nič ne štrli in alkohol je zmeren – pribl. 12,5 %. Je zelo lepo sadno, sveže in pitko vino, ki noče biti velika zvezda, ampak zgolj samo mojster srednjega razreda.

Tretji dan

Po odličnem spanju pri Treh lučkah in dobrem zajtrku smo se odpeljali v Krško in se ustavili v vinski kleti Krško, ki je tista, ki je v Posavju pred mnogimi leti začela vinske zgodbe. Kot povsod drugje so tudi tukaj začeli (in ekonomija še vedno sloni) s cvičkom, skozi leta pa so razvili najprej odlične predikate, sedaj pa navdušujejo z modrimi frankinjami, sauvignoni in zelenimi silvanci. Degustacijo je vodila zgovorna Katarina Simončič, ki pozna vsako špranjo v kleti in dobro ve, kako njihova vina prodajati. Čeprav je bila zadruga ustanovljena relativno pozno (leta 1993), je bilo to dejanje rezultat dolgotrajnega dela združevanja vinarjev od leta 1928 dalje. Njihova zdajšnja modra frankinja, sauvignon, beli pinot in zeleni silvanec so okusna nadstandardna vina, ki se tudi dobro prodajajo in navdušujejo pivce. Vsekakor tudi v kleti hitro napredujejo in so glede rasti kakovosti na precej višji ravni kot pred leti.

Albiana – enolog Miha Ritonja ter Lidija in Jernej Žaren

Lojze Kerin, oče Hiše modre frankinje in šestih otrok

Naslednja točka našega popotovanja je bila vinska klet modre frankinje Kerin v Straži pri Krškem. Tudi tukaj smo morali izvesti kar nekaj motoričnih vaj ob volanu avtov, vendar nam ni bilo žal, saj je tudi ta domačija (kot vse druge) locirana na prekrasnem razglednem mestu s slikovitimi razgledi na okoliške hribe in bližnjo cerkev, ki se veličastno vzdiguje nad vinogradi. Lojze Kerin je tisti, ki upravlja to domačijo in tudi njegovo malo gospodarstvo se ne loči kaj dosti od drugih. Cviček je tudi tukaj osnovno vino, ki družini zagotavlja preživetje, toda tudi on se v zadnjih letih s plemenitimi sortami vzdiguje in vedno znova obrača pozornost vinskih strokovnjakov v Posavje. Poleg več vrst modre frankinje, ki se razlikujejo glede načina predelave in staranja, vam bo Kerin z veseljem v kozarce nalil še svoje zvrsti (Eros – zvrst sivega pinota in chardonnayja), belo frankinjo (modra frankinja brez maceracije) in Keros, ki je likersko polsladko vino. Zgodba o nastanku te kmetije, o boju njegovega deda za eksistenco in preživetje med drugo svetovno vojno, vas bo pustila odprtih ust, toda dobrovoljni Lojze je zaljubljen v vino in se pogovarja najraje o tem.

Katarina Simončič

Ta dan smo zaključili s kosilom v gostilni Repovž v Šentjanžu, ki sodi v sam vrh slovenskih restavracij, odlično oceno njihovih jedi pa ste lahko prebrali v februarski številki naše revije.

Kakor koli – Posavje je ogromno in gosta dobesedno posrka vase; ne glede, kje se gibljete – v Beli krajini, na Dolenjskem ali na Bizeljskem. Seveda v teh treh dneh nismo mogli obiskati vseh, ki štrlijo nad povprečjem, lahko pa vam povem, da je Posavje lahko vaš cilj v teh in prihodnjih počitnicah.

Sabina in Metka Repovz

Superzvezdnik Jure Tomic iz gostilne Debeluh

Chef Nejc Ban – restavracija grad Otočec

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Tomaž Sršen, Gorazd Selič in arhivi