Ker sem nepopravljivi oboževalec tega kanadskega pesnika, ki se je proslavil kot glasbenik, že zadnjih deset let, ko pišem za tole revijo, vsake toliko časa premlevam, kateri njegov album bi postavil za najboljšega in o njem kaj napisal, saj so odlični prav vsi.
Tokrat so me rešili na spletni strani ameriške kultne glasbene revije Rolling Stone, kjer so objavili deset njegovih najboljših – od desetega mesta do prvega.
Ko sem videl, da je na prvem mestu Leonard Cohen – Songs of Love and Hate, sem bil pomirjen. Konec koncev sem s tem albumom sam začel moje sobivanje z velikim magom.

ovitek
Jesen 1976. Hodil sem v tretji razred gimnazije in glasba je bila moja velika ljubezen.
Vse, prav vse, kar sem dobil ali zaslužil, je šlo za nakupe plošč in spoznavanje neskončnega sveta glasbe. Jugoslovanski trg je le skopo izdajal določene plošče in izvajalci, ki so bili za mene dolgočasni, so se preveč pogosto pojavljali. Svoje so dodale angleške prodajalne plošč (Jo Jo’s Records, Tandy’s Records) – pisal si za kataloge s cenami, se odločil za ploščo ali dve (ali tudi več), poslal denar (da, tudi dinarje so v začetku sprejemali) in paket s čudežno vsebino se je čez dva ali tri tedne materializiral v rokah zvonečega poštarja.
Ampak to ni trajalo dolgo, saj so pri pošti to odkrili in prav vsa pisma z denarjem odprli in si ga pokradli. Potem smo hodili v Italijo in te kuverte tlačili v njihove poštne nabiralnike. Tam denarja iz pisem niso kradli. Ob tem pa smo odkrili tudi italijanske trgovine s ploščami v Trstu ali Gorici, ki so bile dobro založene. Angležem je takrat odklenkalo.
Z brenkači na klopcah v bližnjem parku smo zvečer uživali v skladbah, ki so se jih določeni fantje naučili. V glavni vlogi sta bila Bob Dylan in Neil Young, ko pa je nekdo zaigral Suzanne od Leonarda Cohena, se je v meni nekaj premaknilo. „Saj to je ena najlepših pesmi, kar sem jih kadarkoli slišal,“ sem pomislil. Tako je bila lepa, da mi je šlo kar malo na jok. Res.
Seveda je bil moj naslednji obisk Trsta posvečen iskanju plošč Leonarda Cohena.
V prvi in največji, Ricordi, sem planil do črke C in iskal tisto, ki bi vsebovala Suzanne, pa je nisem našel, saj so imeli le eno. Songs of Love and Hate je s svojim temnim ovitkom in z za mene takrat filozofsko – usodnim naslovom bila edina in prava izbira. Kasneje sem izvedel, da je Cohen Suzanne objavil na svojem prvem albumu iz leta 1967 (Songs of Leonard Cohen), ki sem si ga kasneje tudi omislil. Prav nič me ni motilo, da je izšla leta 1971 in da ni bila najnovejša. Glavno je bilo, da je bila njegova.

Leonard Cohen
Ko sem zvečer na svojo Tosco položil ploščo in namestil ročico na začetek, me je udaril plaz (Avalanche), prva pesem na prvi strani. Ja, te občutke lahko imenujem plaz, saj takšne čutne intenzivnosti še nisem doživel. Mojstrsko odigrana kitara v gosti in molovski ponavljajoči se frazi je bila nekaj popolnoma drugega, kar smo poslušali in poznali. In potem glas. Globok, na pol recitirajoč in zelo jasen pri izgovarjavi me je vzdignil v neke višave globokega vesolja, ki meji na nirvano.
Kot je bilo včasih pri dobrih ploščah v navadi, so bila na notranjem ovitku besedila, ki smo jih mulci radovedno prebirali in želeli razumeti. O tem smo se potem pogovarjali med odmori v šolah v stilu: “Poglej, kaj je ta napisal. Kaj je hotel s tem povedati?“ Intenzivno listanje po angleško-slovenskem slovarju je počasi odstiralo jezikovne nerazumljivosti in kmalu nam je poezija velikega pesnika postala domača.
Pod kožo
Ko je ta Kanadčan pred dvema letoma v svojem 82. letu starosti umrl, mu je Dolce Vita z mojo pomočjo posvetila kar osem strani, zato bom z biografijo tokrat krajši. Čeprav ga ves svet pozna kot glasbenika in pevca, je bil v prvi vrsti pesnik, ki se je z glasbo začel ukvarjati dokaj pozno.
Prvi album, Songs of Leonard Cohen, je posnel leta 1967, ko je že imel 33 let!
Prej je izdal kar precej zelo uspešnih pesniških zbirk (da, takrat so ljudje še kupovali in brali pesniške zbirke, kar je danes nekaj popolnoma nemogočega). Kitaro je igral bolj za šalo kot zares in šele na prigovarjanje prijateljev je nekaj pesmi posnel ob igranju kitare. Čisto neobvezno in za hec, čeprav je (to je povedal kasneje): „Z enim očesom že gledal v svet glasbe in sebe bolj videl tam kot v čistih pesniških vodah.“ Pa so vseeno ti prijatelji poznali odgovorne pri založbi CBS in jim material dali v pokušino. Čez štirinajst dni je boemski kanadski pesnik živeč v New Yorku, dobil od njih prošnjo, da bi „bili veseli, če bi lahko sodelovali z njim in izdajali njegove pesmi“.
Tako je nastal prvi album in čez noč osvojil srca ljubiteljev razmišljujoče glasbe in lepe poezije. Na tem albumu je bila že prej omenjena čarobna Suzanne.

Na enem od zandjih koncertov leta 2016.
Album je bil gigantski uspeh na obeh straneh Atlantika. Plaz se je sprožil. Končno so tudi pesniki in množica razmišljujočih umetniških ljudi dobili svojega zvezdnika. Cohen je odšel na svetovno turnejo, med drugim nastopil tudi na legendarnem festivalu na angleškem otoku Wight, ki je bil na žalost zadnji nastop Jimija Hendrixa pred njegovo smrtjo.
Njegov drugi album z naslovom Songs From the Room iz leta 1969 je nastajal v izolaciji.
Na grškem otoku Hydra brez elektrike, telefona in zgolj z eno ladjo, ki je vozila hrano enkrat na teden s celine. S svojo takratno spremljevalko, Norvežanko Marianne Ilhen, je v štirinajstih dneh dokončal izredno delo. Tako kot pri prvih dveh ploščah je na naslovnici spet njegova črno-bela fotografija, na zadnji strani pa je smejoča se Marianne v sobici za pisalnim strojem. In kot je bil recept za nadaljnja dela – brez ženskih muz ni šlo …
Leto dni po tem albumu si je Cohen vzel čas za nastope, vmes pa je komponiral. Ploščo, ki jo je kasneje naslovil Songs of Love and Hate, je tokrat snemal kar dva meseca v Nashvillu, prestolnici ameriške country glasbe. Producent je bil tako kot pri prejšnjem albumu preverjeni Bob Johnston, ki je med drugim povedal: “Veliko materiala je Leonard dolga leta nosil v svoji glavi in le nekaj skladb je bilo novih. Izkazalo se je, da so nove šibkejši člen albuma, medtem, ko je pri starih vedel za vsak ton, kje mora biti. Ker sva ugotovila, da bi bilo dobro ženske spremljevalne vokale okrepiti še s kakšnim inštrumentom, sva se odločila za godalni kvartet. Najprej sva to uporabljala sramežljivo, kasneje pa zelo mogočno. To je uporabljal tudi pri kasnejših albumih.“
Nepozabna skladba je tudi Joan of Arc (Ivana Orleanska), ki jo je posvetil srednjeveški francoski bojevnici, ki je po božjem videnju prepričala plemstvo, da ji da vojsko in je z njo osvobodila velik del Francije, ki je bila takrat (okrog leta 1440) pod angleško okupacijo. Zaradi uspehov je postala francoskemu plemstvu nevarna in obtožili so jo krivoverstva in zažgali na grmadi. Odličen film s tem naslovom je leta 1999 posnel francoski režiser Luc Besson, glavno vlogo pa je odigrala Milla Jovovich.
Besedilo, ki ga je Cohen v svoji glavi nosil nekaj let, je kar osemkrat skrajšal, da je pustil le dele, ki so najbolj epski in pomembni. Besedilo je neke vrste pogovor med Ivano in ognjem, ki gori na grmadi pod njenimi nogami. „Naveličana sem vojne, raje bi imela belo poročno obleko. In zdaj imam rdečo, kajti sem tvoja nevesta,“ poje Ivana Orleanska preko Cohenovih glasilk in sprejme ogenj kot odrešitelja.
Konec koncev se Leonard Cohen kot kanadski Jud in predvsem človek s širokim svetovnim nazorom velikokrat v svojih besedilih ukvarja z religijo; takšno in drugačno. Drugi del njegovih glavnih tem pa je ljubezen, vendar tudi to doživlja kot religiozno izkušnjo.
Sicer pa Songs of Love and Hate osvaja še z drugimi pesmimi: nepozabna in čutna Famous Blue Raincoat, ki je ena njegovih največkrat prirejenih skladb sploh, Diamonds in the Mine in Last Year’s Man. Na plošči je tudi en koncertni posnetek (Sing Another Song Boys), ki je nastal na koncertu na festivalu na angleškem otoku Wight leta 1970, na njegovi prvi turneji.
To je vsekakor album, ki mu naklonite več kot dvajset minut in v vas bo ostal dolga leta.
Besedilo: Matjaž Medved