Ko sem leta 1979 na angleškem festivalu v Readingu prvič videl skupino The Police, sem bil navdušen.
Odlične pesmi, še boljša izvedba, polna energije so me popolnoma prevzele. Tako močno, da nekaj dni nisem jedel, da sem prihranil tistih nekaj funtov in si kupil ploščo z naslovom Outlands d’Amour, ki je bila njihova prva.
To je bilo tudi moje prvo srečanje z njihovim basistom in pevcem, ki so ga klicali Sting (Želo).
No, tako ga kličejo še sedaj in možakar v zrelih letih (rojen je leta 1947) je še vedno ena največjih zvezd sodobne glasbe. Ne ozira se za trenutno modo in dela zelo posebno glasbo, ki pa je vedno popularna.
Koncert je začel Joe Sumner, Stingov najstarejši sin
Do zdaj je posnel sedemnajst albumov; vključno s tremi iz klasičnega kataloga in štirimi koncertnimi.
Je manični deloholik, izvrsten skladatelj in pesnik, predvsem pa zunajserijski pevec. V osmem desetletju svojega življenja pa se taka legenda spravi na svetovno turnejo, jo naslovi My Songs (Moje pesmi) in povsod navdušuje.
To je dober prikaz zvestega občinstva, saj je s svojim delom očaral več generacij poslušalcev.
Gordon Sumner, kot je njegovo pravo ime (nadimek Sting je dobil po rumeni jakni, ki jo je nosil, ko je bil honorarni učitelj), je brez dvoma eden izmed najbogatejših glasbenikov na splošno (težak naj bi bil okrog 400 milijonov) in ima kar šest otrok z dvema ženama.
Za zdaj je le eden (Joe Sumner, sin prve žene) šel po očetovih stopinjah, drugi pa svoje življenjske poti še preizkušajo.
V zagrebški Areni, ki sprejme nekaj več kot 22.000 obiskovalcev, prostih mest ni bilo. V večini so bili tisti, ki njegovo delo poznajo in seveda poznajo tudi besedila.
Kakorkoli, Joe Sumner je bil predskupina. Simpatičen fant, ki se je predstavil ob spremljavi električne kitare, je zaigral pol ure svojih skladb v obliki kantavtorsko obarvanih pesmi, ki so dandanašnji nekaj posebnega in redkega.
Smo pa takšnih glasbenikov do zdaj slišali kar nekaj, vendar trenutno to ni trend.
Njegov glas je rezek in oster, ima pa tudi prepotrebno globino. Joe je pokazal, da ima v sebi prave gene za nadaljevanje v očetovo smer. Sicer pa se je očetu na odru večkrat pridružil v vlogi spremljevalnega pevca.
Sting
Sting je izbral najuspešnejše pesmi svoje petinštiridesetletne kariere, ki jih ni malo.
Zanimivo je, da je bil v vseh izvedbah, kar sem ga doslej videl (zdaj je bilo devetič), repertoar iz skupine Police skoraj izenačen s tistim iz samostojne kariere.
Možakar je tako kot (skoraj vedno) več kot suvereno nažigal na svoj rahlo utrujeni Fender Telecaster bas, petje (tokrat na brezžični mikrofon) pa je bilo perfektno in dovolj občuteno, da smo vsi dihali z njim.
Dominic Miller
Sedemčlanski bend je deloval kot švicarska ura, od članov njegovih zasedb pa je bil tokrat z njim francoski kitarist Dominic Miller, ki v njegovih postavah igra že od začetka.
Ne glede na to, da sem ga že tolikokrat poslušal v živo, sem zdaj nekatere skladbe iz časa The Police slišal prvič – King of Pain, Spirits in the Material World, Every Little Thing She Does is Magic), nekatere (Message in the Bottle, Walking in the Moon, So Lonely in seveda obvezna Roxanne), pa smo poslušali vedno.
Težko je reči, katere skladbe so 22 tisoč ljudi bolj dvigovale na noge, kajti njihova prezentacija je bila briljantna.
Nežna Fragile in nepozabna Desert Rose sta nedvomno bili vrhunca večera, ne moremo pa mimo Fields of Gold in Englishman in New York.
Pravzaprav – slabe skladbe sploh ni bilo, slabe izvedbe pa tudi ne.
Zvok je bil popoln in nas je zalival iz vseh strani, saj tudi Sting kot večina glasbenikov v sedanjosti ozvočenje pripenja pod strop dvorane, da je vsak detajl dostopen vsem.
Odličen koncert!
Besedilo: Tomaž Sršen
