Pod besedo radič pojmujemo rdeče-belo grenkasto solato.
Solkanski radič naj bi po površnih razlagah bil radič, ki ga gojijo v Solkanu in okolici.
Pa je res tako? Najprej – to ni navaden radič!
Gre za poseben, naravni klon radiča, ki raste zgolj in samo v Solkanu (predmestju Nove Gorice), katerega okus je tako enkraten in poseben, da si je ta vrtnina hitro pridobila posebno zaščito in zelo viden prostor na tržnicah, v gostilnah in nekaterih domovih.
Začelo se je kot en neobvezen športni dan v solkanski Ošteriji Žogica, sicer dobri gostilni s ponesrečenim imenom. Ampak ker ime ni stvar, ki bi bila na krožniku, so pri Žogici sklenili, da se posvetijo dobri košti.
Družini Golob in Šuligoj, ki šofirata ta projekt, sta se odločili, da bosta ob promocijskih aktivnostih solkanskega radiča, odnesli levji delež dela.
Povabili so namreč en lep trop Slovencev, ki se v medijih ukvarjamo s kulinariko, in sklenili, da nam do obisti razkrijejo, kaj solkanski radič zares je.
S prihodom premožnejših meščanov in njihovega osebja se znanje o siljenem radiču razširi na naš prostor.
Baron Karl Czernig von Czernhausen (1804–1889), utemeljitelj statistične obdelave podatkov o kmetijskih pridelkih, je v Das Land Görz und Gradisca, Dunaj 1873, pisal o rdečkasti cikoriji, ki jo »jeseni kmetje spravijo v hleve, kjer, izpostavljena toploti goveda in gnoja, dozori v zelo cenjeno vrtnino«.
O razširjeni pridelavi radiča okoli Gorice in v Vipavski dolini je poročal tudi kmetovalec – publicist Rihard Dolenc (1849–1919), ki je v članku Radič, celo leto fina salata (Novice, 1885) opisal in ilustriral pridelavo siljenega ali bledenega radiča. »
… ako se pride v zimskem času, to je, od sv. Martina pa noter do velike noči na goriški zelenjadni trg; vidi se lahko verbas pri verbasu najlepše rumene in rudeče pisane radičeve salate,« trdi Dolenc, ki ne pozabi omeniti, da Primorci trgujejo z bledenim radičem do Ljubljane, Gradca, Dunaja itd.
Siljeni ali bledeni radič je vedno veljal za poslastico in temu primerno dosegal visoko ceno.
Med poznavalci je veljalo, da najboljši radič uspeva na prodnati zemlji nad Sočo, še zlasti na njenem levem bregu, Solkanskem polju.
Že sam zajtrk v Žogici je bil spektakularen.
Zmešana jajčka z radičem, jajčka s pršutom in mlekom, sveže pečen kruh in množica zanimivih pijač, od katerih so nekatere že vsebovale določene opojnosti.
Vendar nas ženski na raketni pogon, Nataša in Ethel, nista pustili predolgo za mizo, kajti program je bil poln in treba se mu je bilo posvetiti. Ker Žogica domuje tik ob zeleni Soči, smo se odpravili kar vzdolž, v smer solkanskega mostu.
Skupino je vodil vse-informativni Toni Gomišček, ki bi se brez težav lahko udinjal kot tudi turistično-zgodovinsko-gurmanski-enološki vodnik.
Tip pozna vse – od vsake travice do vsakega groba in grobišča (iz prve svetovne vojne je te robe tam kar precej), do tega, kako so postavljali meje, kdo stanuje v katerem dvorcu in koga tam ni več …
In kot bi mignil, smo prišli na polja do kmetije Pr’ Fiegljevih, za katero skrbita Jožica Drašček in Marta Mučič, kjer nas je čakala prva prezentacija solkanskega radiča.
Pravzaprav ima ta vrtnina kar nekaj imen. Najbolj jo poznajo kot sukenski regut, pa tudi goriška roža ni redka.
Najprej smo si te lepe »vrtnice« ogledali na polju, potem pa še v skrbno pokritem rastlinjaku, kjer je zorela v končni fazi.
Dragi Lazovski je bil oblečen v najbolj znamenitega avstrijskega generala med prvo svetovno vojno. V Borojevića, ki je ponujal nekaj presenetljivih vin blagovne znamke Uou (Vol po slovensko), za katerimi stoji inovativni Marinko Pintar.
Vse trte nabirajo v opuščenih vinogradih in že bela rebula nam je za hip zaprla usta.
Jasno, vino je bilo macerirano, ampak je bilo eno od tistih redkih tega tipa, ki je imelo čistočo in sortnost, svežino in globino in je vsekakor spodaj podpisanega tako zaintrigiralo, da bomo ta vina od blizu spoznali v eni od prihodnjih številk naše revije.
Rdeče za belim ni zaostajalo, vendar je bilo zaradi nizkih temperatur in pokušine med njimi rahlo hendikepirano.
Osnova je merlot in menda še neke stare pozabljene rdeče sorte, o katerih pa nihče ni vedel povedati nič. Degustacija slastnega reguta je bila v obliki surove solate brez vsega, kar je bilo navdušujoče, še lepše pa je šel po grlih namočen v vročo zaseko in ocvirki. Vrhunsko!
Obrat na levo nas je pripeljal do naslednje kmetije Pr’ Komandiču, ki jo vodita Klara in Miran Jug.
Če je kdo kdaj mislil, da kmetije niso urejene, naj si gre lepo prosim ogledat to kmetijo. Klara je pridno in vestno čistila prav vsako rožico radiča posebej, saj na koncu v toplih in pokritih gredah dozorijo v zemlji in gnoju.
To potem zahteva veliko dela in vode, da se vse skupaj očisti, saj je treba gledati za vsak list, ga v primeru pomanjkljivosti odstraniti in očistiti morebitno nesnago.
Šele takrat je goriška roža pripravljena za prodajo.
Ko smo se opomogli ob kozarčkih polsuhega hišnega verduca, smo si ogledali »muzej« kmečkega orodja, ki je bil neskončno urejen. Pravzaprav nihče od nas še ni videl kmečke delavnice, ki bi bila lahko muzej.
No – ta je bila.
Res lepo in vzorno jo je uredil Jožef Čubej, po domače Pepi Komandija. Navdušujoč je bil tudi pogled na fotografije vseh voditeljev držav, ki so se skozi zadnje stoletje zvrstili na tem območju. Od cesarja Franca Jožefa do Boruta Pahorja.
Kar enajst jih je bilo in zraven so šteli tudi Churchilla in Roosevelta, saj je bilo območje od konca druge svetovne vojne do leta 1947 pod angleško in ameriško upravo.
Podatka o tem, da naj bi nekoč, prav tako sami, iz prosto rastoče cikorije – vzgojili zimski radič, ni.
Semenarna L’ortolano iz Cesene, ki je pred leti kupila v Sloveniji selekcionirano seme solkanskega radiča, ga prodaja z imenom Cicoria Rossa di Verona – Selezione Goriziana – Goriški radič.
Predpostavljamo lahko, da so prvi pridelovalci seme prinesli iz Benečije, nato pa z odbiranjem korenin za nadaljnjo setev dejansko sami izoblikovali tip radiča, ki mu danes v Italiji uradno pravijo La rosa di Gorizia, Goriška vrtnica.
Središče pridelave v Sloveniji ostaja Solkan, kjer ga poznajo kot sukenski regut.
Veliki finale v Žogici
Brez skrbi, tam se ni zgodila nobena tekma, ampak odlično pozno kosilo pod taktirko Nataše, Ethel in kuharja Mateja Vodana, ki je v oštarijo dodal štajerski dodatek, brez katerega dobre gostilne ni.
In kaj so nam ponudili?
In blu je taku, ku more bet.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen