Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je na območju spodnje Vipavske doline in Collia – italijanske strani Goriških brd, začela oblikovati povsem nova vinarska scena.
Zanesenjaki, pionirji pod vodstvom Joška Gravnerja, so začeli pridelovati naravna in t. i. oranžna vina. V samem bistvu niso počeli nič novega, ampak so zgolj obujali vinogradništvo in kletarstvo svojih prednikov.
Tudi danes, ko je govora o naravnih in oranžnih vinih, človek najprej pomisli na skrajni zahod Slovenije in slovenske zamejce. Praktično vsak ob omembi naravnih in oranžnih vin takoj pomisli na imena Gravner, Radikon, Mlečnik, Zidarich, Batič …
Le malokdo pa ve, da se na povsem drugem koncu Slovenije odvija enaka zgodba, zgodba naravnih in oranžnih vin pod imenom Keltis.
Vina, ki so zrasla na 360 metrih nad morjem
Ob obisku Kelharjevih in njihove kleti Keltis, sem doživel deja vu.
Spomnil sem se na avanturo izpred dveh let, ko sem se odpravil k našemu zamejskemu vinarju, Benjaminu Zidarichu. Takrat sem se zaradi dveh vasi z enakim imenom izgubil in po nepotrebnem pristal 60 kilometrov od prave lokacije.
Tudi tokrat sem slepo zaupal navigaciji v avtomobilu. Da pa se želi navigacija z mano zopet malo poigrati, sem posumil, ko sem zavil v strm breg in kar nekaj časa vztrajal na tej poti. Imel sem občutek, da se peljem na nekakšno planinsko kočo ali smučišče, tako je šlo navkreber, po sicer lepo asfaltirani cesti skozi gozd.
Ko sem že imel v roki telefon, da bi poklical gospodarja Marjana Kelharja na pomoč, pa se je cesta le odprla in na svoji levi sem zagledal posestvo Keltis.
Prispel sem v kraje, ki so mi bili popolnoma neznani.
Po eni strani popolnoma neznani, po drugi strani pa tako izjemno lepi, slikoviti kraji, kjer se je čas dobesedno ustavil.
Tudi sam sem ustavil avto sredi ceste, stopil na zrak in se oziral okoli ter srkal pozitivno energijo in lepoto te nebeške pokrajine.
Da ne boste mislili, da sem pretiraval z opisom poti do Kelharjevih, naj napišem, da se njihova kmetija nahaja 360 metrov nad morsko gladino in se po zahtevnosti terena klasificira kot gorska kmetija.
Seveda je njihova glavna panoga pridelovanje vina. Imajo pa še sadovnjake, 14 hektarjev gozda, nekaj živine. Skupno premorejo kar 24 hektarjev zemlje, celotna kmetija z vsemi panogami, pa deluje kot ekološka.
Vinska klet
Vina Keltis, kot jih poznamo danes, so začela nastajati leta 2009.
Marjanova sinova, Luka in Miha, sta dala pobudo, da bi začeli z novim, drugačnim pristopom tako v vinogradih kot v kleti. Seveda se spremembe niso zgodile čez noč. V začetku so le nekaj grozdja namenili podaljšani maceraciji, da bi videli, kaj in kako naprej.
Na srečo je že prvi »poskus« takoj uspel in jim dal prepotrebnega zagona in vizijo za prihodnost ter pot, po kateri stopajo še danes.
Predpogoj za vina, kot jih pridelujejo danes, je urejen vinograd.
Tako je potrebno izbrati prave sorte, majhno obremenitev trt, trte morajo biti starejše, umirjene rasti in rodnosti …
Na srečo je že mnogo pred letom 2009 Marjan lepo in pravilno skrbel za svoje trte, ne zavedajoč se, da bo v bližnji prihodnosti ravno ta njegova skrb za trte obrnila vinarstvo Keltis v povsem novo smer.
Zavedati se moramo, da se spremembe v vinogradu ne zgodijo čez noč. Brez Marjanove predanosti v vinogradu, tudi zamisli in pobude njegovih sinov leta 2009 ne bi bilo mogoče tako hitro realizirati v kleti.
Marjana je ves čas zanimalo zgolj vino, kot pridelek narave. Skozi celotno svoje vinogradniško pot je želel pridelati največ, kar zmore narava. Marjana so vedno zanimale zgolj butične stvari.
Njegova predanost, strast do njegovih trt in kletarjenja, ob pomoči njegovih sinov, je botrovala k temu, da je danes ime Keltis, vedno bolj prepoznavno in cenjeno na vinski sceni.
Ime Keltis si je s svojimi vini izborilo vidno mesto med pridelovalci oranžnih vin, čeprav, kot je bilo poudarjeno že v uvodu, prihajajo z območja, ki je praktično popolnoma nepoznano za to kategorijo vin.
Čeprav se Kelharjevi radi pohvalijo z letnico 1776, ko so njihovi predniki naredili hram za hrambo vina, pa je bilo v zadnjih sedemdesetih letih storjeno preveč napak.
Kljub dolgoletni tradiciji pridelovanja vina, izjemnih naravnih danostih teh krajev, mi Marjan odkrito prizna, da ljudje v teh krajih pač niso imeli znanja, da bi naredili preskok v kakovosti in postali prepoznavni po svojih vinih tudi širše.
On se je sicer na začetku svoje poti trudil povezati ljudi, saj se je že takrat zavedal, da pri pridelovanju vina na dolgi rok lahko vinogradnik uspe zgolj s kakovostjo.
Žal pri svojih prizadevanjih ni bil uspešen, zato se je leta 1990 odločil, da gre na svoje. Vsako leto bolj se zaveda, da je ravnal prav, da je bila samostojna pot edina prava pot, ki jo je lahko izbral.
Še vedno pa se po vseh letih prehojene samostojne poti, poraja kup neznank. Še vedno so praktično za vse sami.
Na tem koncu Slovenije se ne morejo obrniti na praktično nikogar, lahko se zanašajo zgolj nase. Po vseh letih na tem področju še vedno orjejo ledino. Obdelujejo 5 hektarjev vinogradov in 25.000 trt, z obremenitvijo 1,5 do 2 kilograma grozdja na trto. To je trenutno njihov maksimum, saj vsa dela Kelharjevi opravijo sami.
Pri vinih Keltis gre za organsko pridelavo, v kozarec nam nalijejo ekološko vino.
Pridelujejo sorte chardonnay, sivi pinot, traminec, renski rizling, rumeni muškat, muškat otonel, merlot in cabernet sauvignon.
Tudi tako širok izbor sort pove, da na začetku svoje samostojne poti, Marjan ni vedel točno, kaj in kako početi.
Zelo dolgo se je iskal, tipal, zaradi varnosti zasadil več sort, saj se je zavedal, da od ene ali dveh pač ne bo mogel preživeti.
Zadnje čase vedno bolj spoznava, da tako širok izbor sort verjetno ni prava pot, zato se že rojevajo zamisli o opuščanju nekaterih sort.
Vinograd
Zadnji dve leti zaradi katastrofalne toče niso napolnili praktično nobene steklenice, ob normalni letini pa napolnijo do 12.000 steklenic vina.
Še vedno je njihova paradna sorta chardonnay. Chardonnay je sorta, ki je najbolj varna, zanesljiva. Tudi, ko narava ni radodarna, se lahko Kelharjevi na sorto chardonnay vedno zanesejo, saj jim v kleti vedno daje nekaj več in naredi odskok od preostalih sort v letini.
Chardonnay je sorta, ki je zelo primerna za zvrsti, saj si težko predstavljamo cuveeje brez te sorte. Hkrati pa je ta sorta s svojo debelo kožico primerna za daljše maceracije in oranžna vina, kot jih pridelujejo v kleti.
Kelharjevi se zavedajo, da s tem, ko pridelujejo t. i. oranžna vina – vina s podaljšano maceracijo, hodijo po robu.
Zavedajo se, da morajo biti zadeve brezhibne tako v vinogradu kot v kleti, da seveda ne izgubljamo besed o popolnoma dozorelem grozdju, o čistoči, pazljivosti pri hlapnih kislinah …
Ker njihova vina še danes veljajo za posebna, drugačna, so zelo hvaležni tistim gostincem, ki so dovolj odprti, širokih pogledov, da vina, kot so njihova, uvrščajo na svoje vinske karte.
Edino prav je, da te gostilne in restavracije tudi omenim, saj so lahko zgled tudi drugim, da se opogumijo in uvrstijo naravna vina na svoje vinske karte.
Vina Keltis najdemo v gostilni Repovž v Šentjanžu, Debeluh v Brežicah, hotelu Splavar v Brežicah, na domačiji Novak pri Dvoru, v gostilnici Tabar v Ljubljani, v hiši Franko pri Kobaridu, v Štoriji v Ljubljani …
Poleg prisotnosti na slovenskem trgu, svoja vina izvažajo še v Avstrijo in ZDA.
Na koncu najinega pogovora mi Marjan poudari, da sebe in svoja vina uvršča v spodnjo Štajersko, kar zgovorno potrdi tudi napis na etiketah vin Keltis. Marjan še vedno rajši upošteva meje, ki so veljale nekaj stoletij ter z njo povezane zemljiške knjige.
Čeprav po trenutni klasifikaciji pripada njihovo območje v Posavje, so se Kelharjevi »vrnili« v spodnjo Štajersko in kot takšna svoja vina tudi promovirajo.
Naj se vam, drage bralke in bralci, opravičim, ker je bilo tokrat veliko teorije, brez opisov vin in stilov kleti Keltis.
Če sem se lahko v zadnjih dveh številkah, ob obisku Boštjana Protnerja in Joška Renčela, posvetil predvsem vinu, sem tokrat ostal na suhem. Kljub dogovorjenemu obisku s strani revije, ki jo pravkar prebirate, nisem bil deležen nobene degustacije njihovih vin.
Škoda, kajti prepričan sem, da se lahko vinar najbolje izrazi in opiše prav s svojimi vini. Tako boste lahko v nadaljevanju prebrali zgolj moje vtise o njihovem paradnem vinu, Cuvee Extreme 2012. Če boste želeli spoznati še preostala vina kleti Keltis, pa se boste morali sami odpraviti v Vrhovnico 5a, na Bizeljskem.
CUVEE EXTREME 2012
To vino je zvrst, ki jo sestavljajo sorte chardonnay, sivi pinot, traminec, renski rizling in muškat otonel. Tako daje npr. renski rizling temu vinu svežino, muškat otonel mu prida fino, samosvojo cvetico, chardonnay, ki ga je v vinu največ, pa poskrbi za telo in hrbtenico vina.
Vseh pet sort je bilo potrganih skupaj, sledilo je pecljanje in nato dva meseca maceracije. Vino je na finih drožeh zorelo dve leti v velikih hrastovih sodih.
Cuvee extreme je bilo stekleničeno brez filtracije in zgolj z minimalno količino žvepla. Napolnjenih je bilo 3000 steklenic tega ekstremnega vina.
Naj tudi ob tem vinu poudarim, da z njim ravnamo tako, kot bi šlo za rdeče vino. Če bi vam zavezal oči, stavim, da bi mislili, da pijete rdeče vino.
Ker vino ni filtrirano, ga je prej priporočljivo dekantirati. S tem sicer »izgubite« kakšen deciliter te opojne tekočine, pa vendar lahko tudi to »usedlino« porabite v kuhinji pri kakšnih omakah.
Ko je vino enkrat v dekanterju, naj tam tudi ostane vsaj nekaj ur, da se dobro prezrači in začne dihati s polnimi pljuči. Razlika je opazna, vino iz ure v uro raste in se razvija tako v nosu kot v ustih. Če smo se potrudili z dekantiranjem in zračenjem, pa se potrudimo še s kozarci in temperaturo.
Vino si to vsekakor zasluži. Torej, uporabimo večje kozarce za rdeča vina, vino pa postrežemo pri višji temperaturi, tam okoli 18 do 20 stopinj Celzija, kar bo v redu.
Vino je izredno globoke, jantarne barve. Vonj je za moje receptorje eden najlepših, najbolj vznemirljivih, kar jih lahko najdemo v vinskem svetu. Izjemno skoncentriran, fin, eleganten in večplasten vonj dobesedno osvoji.
Vino Keltis
Vino nam ponudi čudovite balzamične note, suhe marelice, pomaranče, cedro, zelišča, jabolčni kompot. V ustih je zelo suho, bogato in polnega telesa. Tanini so izraženi, vendar za ta stil vina lepo uglajeni, mogoče malce zmotijo za moj okus zgolj malce previsoke hlapne kisline.
Vse drugo je na svojem mestu. Mišičnjak, ki lahko premika gore, pa po drugi strani elegantnež, ki mu prefinjena kislina omogoča sočnost in pitnost. Čistokrvni predstavnik t. i. oranžnega stila vina, ki ga niti v sanjah ne bi lociral na Bizeljsko.
Oranžna vina so nam pripravljena ponuditi zares ogromno, samo na nas pa je, da to v čim večji meri izkoristimo.
Tudi to vino, Cuvee Extreme, ni nobena izjema. Vino lahko ponudimo k zares širokemu spektru jedi. Sam sem ga ponudil kot spremljavo pri velikonočnem kosilu. Zadel sem terno.
Na mizi praktično ni bilo jedi, h kateri se to vino ne bi podalo. Nikoli ne bom pozabil besed Valterja Mlečnika, ki mi je nekoč dejal, da je velika večina vin ostrostrelcev, saj pri spajanju zadenejo zelo ozek krog jedi, oranžna vina pa so po drugi strani šibrovka, saj zadenejo izjemno široko paleto jedi.
Kako zelo je imel Valter prav, demonstrira tudi to vino. Le malokatera domišljija in pogum sta tako močni, da bi izkoristili ves potencial, ki ga ima to vino pri spajanju s hrano.
Poleg zares neskončnih možnosti spajanja vina v kulinariki pa je, vsaj po mojem mnenju, največji adut oranžnih vin in s tem seveda tudi vina Cuvee Extreme, v tistem neotipljivem.
To vino, je vino za dušo, to je vino za meditacijo.
Vino nas dobesedno prisili, da se ustavimo, da si vzamemo čas, da pozabimo na zunanji, otipljivi svet in preidemo v paralelne svetove največjega ugodja in brezmejnih užitkov. Če tega nismo sposobni, pustimo to vino rajši za tiste, ki vedo, o čem pišem.
Na koncu lahko družini Kelhar samo čestitam za to vino. Prepričan sem, da so s tem vinom našli svojo pravo pot, svoje poslanstvo, svojo usodo. Le pogumno po tej poti naprej!
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
