Ni šlo za navadno tekmo. Ni šlo za navaden žvižg piščalke, ki je naznanil začetek superpokala. Na nogometni tekmi med Liverpoolom in Chelsea, zmagovalcema Lige prvakov in Lige Evropa, je šlo za eno izmed najprestižnejših lovorik v nogometu. A je bila ta v drugem planu. Zasenčila jo je odločitev Uefe, da bo tekmo sodila ženska ekipa sodnic. Bilo je prvič na nogometni tekmi na tej ravni nogometa, v moški konkurenci. Zato je začetni žvižg francoske sodnice Stephanie Frappart pomenil več kot le začetek tekme.
- avgust je bil poseben dan. Liverpool in Chelsea sta v Carigrad prišla po zmago in superpokal. Stadion je bil poln, v Carigradu je vrelo od pričakovanja. Nogometni svet ni čakal le zmagovalca superpokala, čakal je, kako se bo prvič v zgodovini nogometa na tako veliki tekmi odrezala ženska ekipa sodnic.
Francozinja Stephanie Frappart je skupaj s pomočnicama Manuelo Nicolosi in Michelle O’Neal v spremstvu otrok in ekip Liverpoola in Chelsea prišla na igrišče. Sodnice so bile oblečene v stroge sodniške drese, enake tistim, kot bi jih nosili njihovi moški kolegi sodniki. Glavna sodnica je imela v žepu rumene in rdeče kartone, za pasom peno za označevanje prostega strela, okrog glave mikrofon, za pogovarjanje z drugimi sodniki na tekmi. Njen pogled je bil oster, čuti izostreni. Vrgla je kovanec, kapetana obeh ekip sta izbrala strani, sledilo je rokovanje in ekipi sta se postavili po igrišču. Manjkal je samo še znak za začetek tekme.
Stephanie Frapport je na stadionu v Carigradu ob začetku tekme zapiskala za zgodovino. Žvižg je bil natančno odmerjen, popolnoma enak žvižgu katerega koli njenega moškega kolega sodnika. Zvok je bil enak, tekma se je začela enako, kot vsi drugi superpokali v zgodovini. Pa vendarle je bilo drugače. Stephanie je zapiskala v piščalko za vse svoje številne kolegice sodnice, za nogometašice, za ženski nogomet, za športnice, za vse ženske. Na tako pomembnem terenu, kot je superfinale med zmagovalcema Lige prvakov in Lige Evropa, je pravico na igrišču delila ženska. Šlo je za več kot superfinale. Šlo je za vse ženske tega sveta, ki so v svojih poklicih nekoliko odrinjene na rob. Za vse ženske, ki v zadnjem času v najbolj moškem športu dokazujejo, da se lahko povsem enakovredno kosajo z vsemi nalogami in pravili. Nogomet od Stephaniinega žvižga naprej nikoli več ne bo samo moški šport.
Nogomet je najpopularnejši in najbolj razširjen šport na svetu. Ob omembi nogometa sicer vsakdo še vedno najprej pomisli na moške, ki tekajo za žogo in se na nogometnem igrišču borijo za to, da dosežejo gol. Pomislijo na moške sodnike, ki na igriščih delijo pravice. Ne pomislijo na nogometašice in sodnice, ki imajo nogomet prav tako v srcu kot moški. A pomisleki ne bi smeli biti taki. V pravilih razlik med moškim in ženskim nogometom ni. V igri razlik ni.
Ženske v nogometu so prehodile dolgo in pomembno pot, da so prišle do današnje izhodiščne točke. Že pri samem nogometu so se ženske morale zoperstavljati svojim močno superiornim nogometašem. Ženski nogomet je že pri samih začetkih naletel na precej nepremostljivo oviro, ko so v Angliji, kjer se je vse skupaj pravzaprav začelo, prepovedali ženskam igrati na uradnih klubskih igriščih. Na njih so lahko igrali le člani kluba. Ženske pa niso smele biti članice klubov. Šele julija 1971 so umaknili to neverjetno prepoved in ženske so končno lahko zaigrale nogomet. Ženske so zavzele nogometna igrišča in začele profesionalno igrati nogomet. Nekako sočasno z ženskim nogometom so na prepoznavnosti dobivale tudi ženske sodnice. Zakaj bi nogometne tekme lahko sodili le moški? Pravil se lahko povsem enakovredno naučijo tudi ženske. Uefa je takrat predlagala, da se ženski nogomet umesti pod nacionalne nogometne zveze držav članic. Tako je bilo in tako je ostalo. Tudi pri nas za ženski nogomet skrbi Nogometna zveza Slovenije, sodniki in sodnice pa delujejo znotraj Zveze nogometnih sodnikov Slovenije.
Popularnost ženskega nogometa je začela naraščati šele v 21. stoletju. Zdi se, da so ženske morale prekleto bolj garati za svoj prostor pod nogometnim soncem, čeprav imajo vse – odlične atletske sposobnosti, znanje, tehnično dovršenost. Njihove tekme niso počasne, niso mile in niso prenežne. Tudi one na igrišču tečejo, se suvajo, si kradejo žogo, pljuvajo, krvavijo, preklinjajo in se tepejo. Enako je bilo s sodnicami. Tudi one so se vedno lahko verodostojno kosale s svojimi sodniškimi kolegi. V znanju, zaznavanju, mirnosti, dojemanju in z zmožnostjo kontroliranja čustev.
Prvo svetovno prvenstvo za ženske v nogometu je bilo odigrano leta 1991. Do danes se jih je zvrstilo osem. Na zadnjem, ki se je julija letos končal v Franciji, je bilo prodanih 1.131.312 vstopnic. Številka je dokaz, da priljubljenost ženskega nogometa narašča. Navdušenje se stopnjuje, iz nogometašic se rojevajo vrhunske športnice, ki postajajo zvezdnice. Manjka seveda še nekaj ključnih detajlov, ki bi spodbudili povišanje številk, da bi bile te primerljive s številkami v moškem nogometu. Predvsem bi bil potreben odločen korak naprej pri medijski pokritosti, prenosih tekem in vložku denarja v ženski nogomet. Te prvine še vedno stopicljajo za tistimi v moškem nogometu.
Čeprav je vse manj stvari, ki bi ločevale moške in ženske v nogometu, obstaja še vedno neskončno predsodkov, zaradi katerih se bo ob ženskah v nogometu vedno dvignila kaka obrv preveč.
V strategiji razvoja, ki ga pripravlja Nogometna zveza Slovenije, je napisano, da želijo do leta 2022 v Sloveniji ženski nogomet narediti šport številka ena. To niti ne bi smelo biti tako težko, saj je vse več deklic, ki se podijo za žogo ob slovenskih osnovnih šolah in vse več mladenk, ki si na nogometnih igriščih začrtajo prve profesionalne cilje za prihodnost. Nogometašica pa ni edini poklic v nogometu, ki je privlačen za mlada dekleta. Tudi zaradi tekme v Carigradu, ko je Stephanie Frappart pokazala in dokazala, da so sanje dovoljene, se vedno več deklet odloča tudi za trenerski poklic. V Sloveniji je bilo v sezoni 2018/19 aktivnih 26 sodnic, od tega 10 glavnih in 16 pomočnic. Naj bi zadostovalo, vendar bo treba s širjenjem nogometa piščalko v usta in kartone v žepek dati čim več ženskim sodnicam.
Predsednik Uefe Aleksander Čeferin pri svojem predsedovanju sledi načelu enakosti, kar naj bi bilo temeljno načelo sodobnega nogometa. Malo je stvari, kjer bi završalo tako, kot je završala Čeferinova odločitev, da bo ženska sodila moškim na tako pomembni tekmi, kot je superpokal. Res se je število odličnih nogometašic v zadnjem času povečalo, kot tudi klubov, ki iz sezone v sezono napredujejo v znanju, izkušnjah in nastopih. Res je tudi, da število trenerk v profesionalnem nogometu narašča in ekip ne vodijo več samo moški.
Investicije v ženski nogomet, ki so se začele pred leti, so se z žvižgom v Carigradu izkazale za dobro naložbo. Elitne sodnice so sodile elitno tekmo moškim. Zato je simbolna podoba Francozinja Stephanie Frappart na tako pomembni tekmi, ko je sodila moškim, še toliko bolj pomembna. Po tekmi je povedala, da ji je najpomembneje to, da jo je po televiziji videlo na milijone deklic, ki jim je dokazala, da je vse mogoče.
V zgodovino se bo Aleksander Čeferin vpisal kot prvi predsednik Uefe, ki je po koncu enega najpomembnejših dvobojev v moški konkurenci na nogometnem koledarju spominsko medaljo za opravljeno delo dal okrog vratu sodnici. Navdušujejo njegove besede: »Potencial ženskega nogometa nima meja.« in dajejo upanje, da se bodo razlike zabrisale, predsodki prerasli in na nogometnih zelenicah se ne bo govorilo o ničemer drugem kot o nogometu. Aleksander Čeferin je z odločitvijo, da na čelo tekme postavi Stephanie, prestavil zelo okorno in zastarelo mlinsko kamenje, ki je začelo mleti.
Znanje, odločnost in predanost so bile tiste vrline, ki jih je Stephanie sporočala gledalcem med celotno tekmo. Postala je navdih milijonom deklet in žensk po vsem svetu. Še tisti, ki so bili vse do začetka tekme povsem skeptični, so po začetnem žvižgu utihnili. V Carigradu sta Liverpool in Chelsea igrala dober, hiter, močan angleški nogomet. Prav nobena poteza ni bila prehitra za Stephanie, ki je na tisti tekmi postala simbol povezovanja, natančnosti in zanesljivosti.
Zato je bil začetni žvižg v Carigradu tako poseben. Z njim so bile odstranjene številne ovire pri rasti položaja žensk v nogometu. Zabrisale so se razlike med moškimi in ženskimi nogometnimi sodniki. Stephanie je bila z namenom na sredini igrišča, kjer je odlično krotila nogometne zvezdnike dveh angleških klubov. Pred tekmo je opravila čisto vse fizične teste in prestala preizkus kondicijske vzdržljivosti. Ti testi in preizkusi so identični tistim, ki jih pred tekmami opravljajo moški sodniki. Nič ji ni bilo podarjeno, nihče ni pogledal stran ali skozi prste. Izkušnje si je petintridesetletna sodnica nabrala na tekmah tretje francoske lige. Pred tekmo v Carigradu so ji prepustili celo nekaj tekem prve francoske lige. Z velikih tekem je imela izkušnje le iz svetovnih prvenstev za ženske, kar pa je bilo dovolj, da je v Carigradu znala upravljati pritisk velikega spektakla. »Pravila so ista. Nogomet je isti,« je povedala Stephanie, ki je bila celotno tekmo mirna, osredotočena in izredno strokovna. Vsa sodniška ekipa je sodila brez napake. Profesionalno so se spopadle s čustvi velikega tekmovanja. Spopadle s pritiskom in bremenom pričakovanja. Sodile so neprizadeto in po pravilih. Pred največjim možnim občinstvom so diktirale tekmo moškim in o njej odločale. Ta se je prevesila v podaljške, ti v streljanje enajstmetrovk. Pod turškim zvezdnim nebom je zmagala ekipa Liverpoola, tekma je med zvezde izstrelila sodnico. Ekipa s Stephanie Frappart na čelu je nalogo opravila brezhibno. Test je bil opravljen. Junakinja je znana. Stephanie bo vedno prva ženska sodnica, ki je sodila veliko tekmo v moški konkurenci. In se izkazala.
Besedilo: Patrizia de Franceschi