Tole je resnica o najbolj šokantni in vplivni radijski igri vseh časov, ki jo je leta 1938 mladi scenarist in režiser Orson Wells spravil v eter ameriškega radia.
Tisti, ki je niso poslušali od začetka, so mislili, da gre zares. Da so Marsovci zares napadli Zemljo in uničujejo ljudi. Prestrašeni poslušalci so množično zapuščali svoje domove, bežali proti hribom in v gozdove, nekatere pa je od šoka celo zadela kap. Pa je bilo vse to res?
Sicer ne vem, koliko bralcev naše revije sploh pozna zgodbo o najbolj uspešni radijski igri vseh časov, ki jo je leta 1938 mladi, a zelo prodorni filmski genialec Orson Wells ob pomoči studia CBS radio izvedel v živo. Gre za radijsko priredbo legendarne knjige angleškega pisatelja H. G. Wellsa Vojna svetov (War of the Worlds) in dogodki ob prenosu te radijske igre po vseh ZDA so postali veliki mejnik. Ko so ljudje to igro poslušali (izvedena je bila v živo, kajti takrat snemalne tehnike še niso bile tako dodelane kot zdaj), se je po ZDA začela širiti panika. Marsovske vesoljske ladje so pristale na Zemlji in ljudi so pobijali kot mačke, radijski novinarji pa so kot poročevalci s terena vse to opisovali v program. Ljudje so bežali iz svojih domov, na cestah so bili zastoji, nekateri so zaradi stresa in strahu, da jih hudobni Marsovci ne bi pogubili, umirali zaradi razburjenja in srčnih kapi.
Orson Wells
Spominjam se pripovedovanja mojih staršev o tej igri in posledicah. Ne, nista živela v ZDA, da bi to doživela iz prve roke. Je pa res, da je takrat – sredi šestdesetih – Orson Wells zunaj ZDA slovel predvsem po tem, in niti ne toliko zaradi svojega izjemnega doprinosa k filmski industriji.
Tudi v socialistični Jugoslaviji je bila radijska igra Vojna svetov neke vrste kultni dogodek. In kar je najbolj pomembno – tega ni nihče preverjal. Ljudje, kot sta bila moja starša, so to vzeli „zdravo za gotovo“. In jaz ter moji kolegi, ki so jih tovrstne stvari zanimale, tudi.
Seveda se na koncu zastavlja vprašanje, kako da je prava resnica o tem podvigu na plano prišla šele pred kratkim, skoraj 80 let po dogodku?
Kako se je vse skupaj začelo?
Orson Wells velja za največjega ustvarjalca v zgodovini ameriške kinematografije. Ovenčali so ga s sicer zgolj (?) dvema oskarjema, vendar je drugih nagrad dobil toliko, da bi tale številka Dolce Vite težko vse objavila. Bil je igralec, scenarist, producent, kamerman, režiser in še kaj bi se našlo. Njegovi filmi naši zdajšnji populaciji (in tudi malo starejši) niso tako zelo poznani, saj je največje uspehe nizal med drugo svetovno vojno in desetletje po njej, vsebine filmov samih pa niso bile za množično popularnost. Ampak takrat je bil nivo ameriške publike dosti višji kot danes in njegovo delo je bilo zelo cenjeno.
Rojen je bil leta 1915 in že kot otrok je kazal veliko nadarjenosti za množico predmetov.
Športnik res ni bil, drugo pa mu je šlo dobro od rok. Njegova obsesija je postalo gledališče in že pri dvaindvajsetih letih je bil cenjen kot scenarist, igralec in režiser. Še več – pri teh letih si je upal na broadwaysko ceno postaviti svojo verzijo Shakespearove igre Julij Cezar. Ker je lomil tabuje, je vse dogajanje prestavil v takratni čas s kostumi vred, kar je bilo nekaj popolnoma nepredstavljivega. Na začetku nihče ni hotel finančno podpreti projekta, zato je vanj vložil vse prihranke, pa še precej si je moral izposoditi. Igra je bila velik hit in Wells je hipoma postal velika zvezda. Pri dvaindvajsetih letih!
Vmes pa je ogromno delal za radijske postaje. Ker televizije še ni bilo, je bil takrat radio najbolj popularen medij.
Tako, kot je TV zdaj neke vrste oltar družine, je bil takrat radijski sprejemnik tisti, ki je zasedal osrednjo pozicijo v dnevnih sobah. Zato je bilo logično, da so bile zabavne in glasbene oddaje najbolj popularne. Vedeti moramo, da takrat snemalne tehnike niso bile tako dodelane kot sedaj in so vse, ampak res prav vse, snemali v živo. Ponovitev ni bilo, zato so morali biti tako igralci kot glasbeniki izredno dobri, pa tudi vsi zvočni efekti so bili dodani v živo.
V kategoriji drame pa so kraljevale radijske igre, ki jih na nekaterih radijskih postajah, med drugim tudi na osrednji slovenski, srečujemo še sedaj. In logično – sedaj imajo režiserji in producenti na voljo vse tehnične pripomočke in možnost ponavljanja in popravljanja napak je brezmejna.
Orson Wells
Orson Wells je že kot otrok rad prebiral fantastiko in je seveda ljubil Julesa Verna in H. G. Wellsa, ki sta bila takrat nenadkriljiv tandem. Množicam sta odpirala oči in možgane v neverjetne in oddaljene svetove, pa tudi v ljudi same.
Tudi obdobje je bilo ravno pravšnje – nadgradnja industrijske revolucije je bila v polnem pogonu, krvava prva svetovna vojna pa je z uporabo neverjetnih tehnik ta odkritja prevalila v civilni sektor. Ljudje so bili navdušeni nad napredkom in mladi Orson je bil več kot očaran.
Ideja
Ker so bile radijske igre poleg filmov v kinematografih najbolj množičen medij, se je Wells domislil, da bi eno od mojstrovin njegovega angleškega idola in soimenjaka (Herberta Georga Wellsa) priredil kot radijsko igro. Izbral si je Vojno svetov (The War of the Worlds; napisal jo le leta 1898). Osnovna zgodba se začne s skrivnostnimi eksplozijami na Marsu, čez čas pa neke velike krogle začnejo padati na Zemljo. Ko se razpočijo, iz njih začnejo lesti manjše, a še vedno velike krogle na po treh visokih premičnih nogah, ki neusmiljeno streljajo po ljudeh in jih ubijajo. Kmalu postane jasno, da so Marsovci izvedli invazijo na naš planet in ga hočejo zasesti. Tudi vojska z vsemi takrat znanimi orožji tem smrtonosnim strojem ni kos in videti je, da so človeštvu štete zadnje ure. Wells mojstrsko opisuje trud peščice ljudi, ki se bolj ali manj uspešno izogibajo smrti, vendar so z vsako stranjo bližje njej. Toda, ko je vse na robu napetosti in živčnih zlomov, se morilski stroji ustavijo. Ljudje skorajda ne verjamejo tem prizorom in plezajo na krogle. Ko jih odprejo, v njih najdejo Marsovce mrtve. Kasnejše raziskave pokažejo, da so umrli zaradi bakterij, ki povzročajo prehlad.
Zgodovina pozna precej filmov s to zgodbo, odlično filmsko verzijo pa je nazadnje posnel Steven Spielberg leta 2005 s Tomom Cruisom v glavni vlogi, kjer akcije, zapletov in grozovitih delovanj Marsovcev ne manjka.
Osnovno idejo je Wells predstavil odgovornim pri takrat zelo vplivni in poslušani radijski mreži CBS Radio. Ker se jim je ideja zdela odlična, so ga povezali s svojim „dvornim“ scenaristom Howardom E. Kochom, ki se je lotil dela, vendar je po nekaj dneh pisanja Wellsu sporočil, da te vsebine ne more predelati v običajno radijsko igro. Potem pa se je Wells spomnil, da bo ta igra drugačna – v stilu javljanja novinarjev s terena. Med ameriško javnostjo je bilo še vedno živo „javljanje s terena“, ko se je ob pristanku leto dni prej vžgal nemški cepelin Hindenburg pred očmi vse novinarske elite, ki je spremljala ta spektakularen dogodek. In ideja se je odlično razrasla. Vse od začetka – od eksplozij na Marsu, do pristanka krogel in pregona ljudi – je bilo povezano v novinarska poročanja, ki so se včasih končala sredi besede ali s šumečimi motnjami. Orsonu Wellsu je CBS dala na razpolago njihov največji teater za produkcijo radijskih iger, The Mercury Theatre on the Air v New Yorku. Sam je izbral vse igralce, ki so podajali vloge, za vaje pa so imeli časa le dva dni, kar je bilo takrat nekaj povsem normalnega.
Za datum predstave so izbrali večer Noči čarovnic – 30. oktobra.
3, 2, 1 – akcija!
Tik pred izvedbo je radijski napovedovalec povedal, da gre za radijsko igro, vendar je to napoved slišalo ali si jo zapomnilo bolj malo ljudi. V tem časovnem pasu, ko so izvajali Vojno svetov, je bil v ZDA najbolj poslušan glasbeno zabaviščni show radijske skupine NBC z naslovom The Chase and Sanborn Hour. Zato je začetek radijske igre slišalo bore malo ljudi. Nekaj več jih je igro slišalo, ko so ob daljšem glasbenem intermezzu NBC-jeve oddaje preklopili na CBS in so igro poslušali kot nekaj novega. Da bi se držali zakonov, so tudi vsake pol ure povedali, da gre za radijsko igro in da ni resnična. Vseeno pa so redki klici vznemirjenih poslušalcev kar precej vznemirili policijsko postajo blizu studia in policaji so stopili v akcijo, da bi „preprečili in ustavili tiste, ki strašijo prebivalce“. Vdrli so v studio v trenutku, ko se je igralec Stephan Schnabel „dušil v smrtnih krčih“ zaradi odvrženega plina nad New Yorkom. Ves hrušč, ki so ga ob tem zganjali policaji in odgovorni družbe CBS, pa je bil ravno pravšnji dodatek.
takole so zemljani prvič uzrli marsovske napadalne ladje v Spielbergovem filmu.
takole si je marsovca zamislil Steven Spielberg v letu 2005.
Vseeno so igro ob dokaj pogostih obvestilih, da gre za igro, izvedli do konca. Izkazalo se je, da ni bilo mnogo poslušalcev, ampak reakcije so bile vseeno precej ostre.
Orson Wells se spominja, da so glavnega urednika radijske mreže klicali iz županovega urada po telefonu in po pogovoru je bil „popolnoma bled in ni nič rekel. Prav nič“, je vedel povedati režiser.
Kako je prišlo do legende?
Najprej se malce poglobimo v takratno geopolitično situacijo. Evropa je že bila v vojni, Američani pa so bili prestrašeni. Večno vprašanje: “Kdaj bomo tudi mu v vojni,“ je begalo vse. Ko so druge radijske postaje po ZDA začele objavljati novice o tem, da je CBS-ov radio predvajal „zastraševalno“ radijsko igro, so v en glas začeli obsojati radijsko družbo in še posebej Wellsa. Velika večina ljudi, ki je slišala zgolj krajše dele, sploh obvestil o tem, da je le „radijska igra“, ni slišala in so se zelo jezili. Naslednje dni so bili ameriški mediji (predvsem časopisi) polni dokaj sovražno nastrojenih novic, čeprav velika večina piscev ni slišala ničesar. Vedeti moramo, da takrat posnetki takšnih iger (še) niso bili mogoči, da bi to preverjali.
Ovitek knjige; prva izdaja.
Tri tedne po oddajanju so ameriški časopisi objavili kar 12.500 člankov o tem. Šele Hitlerjev govor v Nürnbergu, ki je bil 8. novembra, je Vojno svetov spravil s prvih strani.
Pravi članek z očitnim pretiravanjem pa je objavil avstralski časopis The Age, kjer so avtorji pisali o paniki Američanov, o gnečah na cestah, o pobegih v gozdove in gore in smrtih zaradi šibkih src. Nihče ne ve kako, toda ameriški mediji so pograbili to različico zgodbe in jo po dobrem mesecu dni objavljali z vsemi možnimi pretiravanji. Tako je iz malega zraslo veliko. Preveliko tudi za Ameriko in zgodba o vsesplošni paniki je postala resnična.
Vse to je bila voda na mlin Orsona Wellsa, ki je v Hollywoodu pripravljal snemanje svojega najboljšega filma z naslovom Državljan Kane, zgodbo o takrat prvem kralju medijev v ZDA, Williamu Randallu Hearstu. Film je dobil kar devet nominacij za oskarje in prejel enega – za izviren scenarij. Čeprav je bil svet takrat že globoko v vojni, je Wells dobil svojo zasebno vojno z mogotcem, ki geniju navzlic vsem protiukrepom ni mogel do živega.
Wells je imel briljantno kariero in posnel nekaj monumentalnih filmov, kot so: Tretji človek, Vse je res, Radio, Dama iz Šanghaja, Proces in množico drugih. Ne smemo mimo njegovih del za gledališče (menda je napisal okrog 60 svojih iger, režiral pa jih je več kot 10!). Poročen je bil trikrat, umrl pa je leta 1985. S knjižnim avtorjem, angleškim pisateljem H. G. Wellsom sta se srečala enkrat in slednji mu je čestital za radijsko igro, čeprav je ni nikoli slišal. Je pa o njej veliko bral.
Besedilo: Janez Jež
