Če se kolikor toliko gibljete v vinskih sferah – na kaj pomislite, ko vas nekdo vpraša o madžarskih vinih?
Tokaj je edini odgovor, ki ga bo poznalo 99 odstotkov Slovencev, ki se malo spoznajo na vina. In še to samo površno, saj se v globine tega prvega sladkega vina na svetu nihče ne poglablja. In konec koncev – pri nas razen ene kleti (Oremus) teh vin ni.
Ko pa se človek odpravi v to vinsko velesilo, se v vsakem vinskem okolišu sramuje, kako malo poznamo našo severovzhodno sosedo.
Prav povsod, kjer smo se ustavljali med raznimi ekspedicijami, so nam spodnje čeljusti udarjale ob tla. Vinska perfekcija, negovanje tradicije, čiste in urejene kleti in predvsem – odlična vina. Somlo. Eger. Tokaj. Villany. Pecs. Sopron. In še šestnajst jih je.
Če ste bralci naše revije, malce pobrskajte po številki 66 (februar 2016) in odprl se vam bo nov svet.
In ko smo pred slabima dvema tednoma spet odšli na obisk k njim, smo – bolj po naključju kot ne – vleteli na dvorišče vinarja z imenom Demeter Zoltan.
Med drugim smo obiskali tudi Tokaj, predvsem zaradi legendarnih sladkočin, vendar kar smo okusili pri Zoltanu, je dvigovalo strehe.
Pravzaprav sem nanj naletel po spletnem iskanju in branju blogov spoštovanja vrednih vinskih piscev, ki so ga več kot hvalili. Po potrditvi termina za obisk smo se odpravili na pot. In jasno – spet smo zamujali.
Navigacija je izbrala sicer kakšnih 5 metrov krajšo pot, ki pa je vodila skozi središča vasi in mest, kar nas je časovno precej oviralo. Prišli smo z enourno zamudo in iskali hišo po starem delu mesta Tokaj, kjer se je ravno takrat začenjal vinski festival. Informatorke ob vstopu na festival smo spraševali po njem, pa je bilo videti, da ga sploh ne poznajo.
Končno smo ugledali malo marmorno ploščo na manjši hiši v ulici in začeli zvoniti, jaz pa sem mu vmes pisal maile, da smo prišli.
Vrata nam je odprl ne previsok čokat možak, ki nas je pozdravil v odlični angleščini.
S taktično dobro postavljenimi vprašanji nas je hitro »razkrinkal« in takoj povabil v klet. Z besedami ni skoparil, tako da prostora, kisika in časa za morebitna vprašanja sploh ni bilo.
Imamo šest različnih leg na različnih delih Tokaja in sladkih vin (aszu) skoraj ne pridelujem. Kot otrok nisem maral vina. Vsakič, ko so prijatelji prišli do naše hiše in mamo vprašali, ali grem z njimi igrat nogomet, je povedala, da imam delo v vinogradu. Ko sem bil star osem let, mi je oče za darilo kupil koš za grozdje. Ko sem bil star dvanajst let, mi je kupil aparat za špricanje grozdja. Ko sva šla kam ven, sva šla v vinograd in mi je govoril o stvareh, ki jih nisem maral.
No, zdaj pa to ljubim; kar pa ne pomeni, da morate otroke siliti nekam. Po gimnaziji je bilo logično, da sem odšel na biotehniško univerzo v Budimpešto, kasneje pa sem svoje študije in delo nadaljeval v dolini Napa v Kaliforniji, delal sem v Veliki Britaniji in v Burgundiji (z roko ošine zemljevide glavnih vinskih okrožij te prestižne francoske vinske regije) in domov prišel drugačen. Vedeti morate, da smo bili tukaj pod železnim škornjem ruske okupacije, ki za vina ni imela posluha.
Vse kmete so spravili v kolhoz in iz plemenitih vin so nastajale brozge, katerih osnovni cilj je bil, da so jih naredili veliko. Delo je bilo moja izobrazba in kot sem se naučil v tujini, sem ugotovil, da mojim idejam tukaj nihče ne more slediti. Zato sem začel delati povsem sam in to počnem še sedaj.«
Ker nas je v kleti začelo zebsti, nas je povabil za mizo na dvorišču in vse ozračje smo sprostili za prestavo ali dve. Pogovor je tekel bolj počasi in premišljeno, kot bi to narekovali perfektni okusi vin, ki jih je počasi nosil na mizo. Tu je njegova karizmatičnost še bolj prišla do izraza, jaz pa ne pomnim, da sem kdaj v kakšni vinariji tako radodarno izstreljeval ocene nad 90 točk.
Zoltan pravi, da pri svoji pridelavi v vinogradih sicer ni (še) čisti Demeter, si pa prizadeva za sožitje z naravo in vse to zelo spoštuje.
Pa poglejmo ocene:
Kakas 2016 – 91 točk; 24 evrov. To je furmint (šipon) iz 30 let starega vinograda Kakas, kjer so vulkanska tla. Vsebuje 7,6 g nepovretega sladkorja in ima 6,6 g kisline. Ima 12 % alkohola. Tako kot tudi pri naslednjih vinih nas je ta furmint zadel s svojo precizno svežino, harmoničnostjo in prelepo aromatiko.
Ni predolg in pretežak – vsega je ravno prav. Odlično vino, ki bo sčasoma še boljše!
Szerlemi 2016 – 92 točk; 24 evrov. Osnovna sorta je Hárslevelű (izg.: Haršeleveli); po naše lipovina. To je stara, pri nas namerno pozabljena sorta, poznana v Podravju in Posavju, ki so jo naši vinarji raje zamenjali za francoske sorte. Na Madžarskem, Slovaškem in Hrvaškem daje zelo dobre rezultate.
Trte v vinogradu Szerlemi so stare 65 let in rastejo na rumenih postvulkanskih mivkastih tleh. Vino vsebuje 9,2 g nepovretega sladkorja na liter in ima 6,7 kisline. Ima 13 % alkohola. Že sama sorta lipovina je hudo všečna in to maksimalno dodelano vino očara s prelepo harmoničnostjo in zelo lepim razmerjem med sladkorjem in kislino.
Prav nič ne izstopa in vse je maksimalno usklajeno.
Ösz-Hegy 2016 – 94 točk; 24 evrov. Rumeni muškat. Takole je z menoj in to sorto: je namreč zadnja iz vinske karte kjerkoli, ki bi si jo naročil. Pri nas poznamo v glavnem tiste z večjimi ostanki sladkorja, in le redki vinarji znajo narediti dobro suho – recimo kakšni Štajerci.
Ampak v primerjavi z Demetrovim rumenim muškatom padejo prav vsi. Vsi po vrsti. Zakaj? Ker je to vino narejeno tako perfektno in bižuterijsko precizno, da človeka čistoča vonja začara. In seveda – okus mu sledi do milimetra. Opojno omami in dvigne, ovije arome in lahkotno poskoči. Res je, da ima 9,2 g nepovretega sladkorja, ampak tudi kisline so krepko čez 7, kar je osnova za veliko harmonijo.
Je tudi krepkejše, saj ima 13,5 % alkohola. Jasno, da se ga sploh ne čuti in pivec ob njem zapade v rahlo nirvano. In jasno – tudi ta vinograd je na vulkanskih tleh.
Narancsbor 2017 – 93 točk; 24 evrov. Oranžno vino na osnovi lipovine. Že dolgo, dolgo časa nisem okušal tako popolnega oranžarja. Brez robov s sicer svilenimi rahlo grizljajočimi tanini, a vseeno tako polnega in harmoničnega in še vedno z zaznavno sortnostjo.
Niti milimeter nečesa, kar ni spadalo v vonj ali okus, ni bilo notri. Navzlic temperaturno nekontrolirani maceraciji in lastnim kvasovkam. To znajo samo največji in eno steklenico bom odnesel Jošku. Gravnerju, seveda.
Föbor “Eszter” 2013 – 89 točk; 33 evrov. Je sladka mešanica muškata, lipovine in furminta iz vulkanskega vinograda Kakas, saj vsebuje mogočnih 207 g nepovretega sladkorja nasproti 8,1 grama kisline, ki je vseeno malce prešibka za veliko harmonijo.
Ker je vino razmeroma mlado, se utegne še lepo razviti, za zdaj pa je le dober nadstandard.
Aszu 2010 – 95 točk; 70 evrov. Edini Aszu (osnova so grozdne jagode, ki so okužene z botritisom), nivo pa je 5 Putonjov (beri še enkrat osnovno besedilo o vulkanskih vinih nekaj strani nazaj). Tukaj so vse besede preveč – popolno in perfektno, polno in pitko, dolgo in slastno, sveže in sladko in nepozabno.
Od vseh tokajev, ki smo jih okusili na poti, je no.1 – dokončno.
Šele doma sem po brskanju ugotovil, da je bil letos Demeter Zoltan že drugič izbran za najboljšega madžarskega vinarja.
Pa vseeno, če pridela samo 12.000 steklenic in jih večinoma izvozi v Veliko Britanijo, ZDA, Japonsko in – Francijo!
Je mojster perfekcije in prav vsem je bilo v čast, da nas je sprejel in nam pripravil to veličastno pokušino.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen