Mogoče je vse skupaj zares rahlo ironično, toda prvi od velikih, neustavljivih Rolling Stonesov je umrl tisti, ki ga je najmanj »sral«.
Vsi že kakšnih dvajset let pričakujemo, da bo prvi od njih na »ono stran« prešel Keith Richards, ki mu že na obrazu piše, da je sam preživel vsaj tri svetovne vojne. Ali pa Mick Jagger, ki se mu od penetracij v razne ženske že meša. Ampak – ne – prvi je šel Charlie, najbolj elegantni član benda, ki je bil večinoma v oblekah in kravatah. Človek, ki ni nikoli povzročil nobenega incidenta, se nikoli ločil in je ljubil jazz. Seveda je s Stonesi izjemno obogatel (ob smrti je imel na računu okrog 250 milijonov), vendar njegova prva glasba je bila jazz, ob katerem je tudi zrasel.
Ko so ga Stonesi v začetku šestdesetih rekrutirali kot člana benda, je imel že dobro službo kot bobnar v jazz orkestru Blues Incorporated in Jagger in Richards sta mu morala vsak teden plačevati, da je šel igrat k njim.
No, potem pa je leta 1963 postal stalni član in tako ostal do konca. Čeprav jazzovski bobnarji igrajo nežno in palčko v desni roki držijo postrani – po jazzovsko – da manj udrihajo, je Charlie s to tehniko razbijal in ubijal z ritmi, ki so bili kot armirani beton. Zato so ga imeli fantje v bendu radi, ker z ritmom nikoli ni bilo težav.
Od vseh je tudi najmanj govoril in živel zvezdniško. Ko jih je v osemdesetih Hugh Hefner, ustanovitelj Playboya, povabil v svoj dvorec, kjer je kar kipelo misic, ki so bile vsakomur na voljo, je on raje skiciral postelje – po poklicu je bil tehnični risar. Na intervjuje ga ni bilo in ko so bili Stonesi leta 1989 sprejeti v Dvorano slavnih, je bil raje doma s svojo ženo. Poročil se je samo enkrat – leta 1964 s Shirley Ann Sheppard, s katero ima eno hčer – Seraphine, ki se je rodila leta 1968. Ne, Charlie je imel svoje, zelo posebne fore. Čeprav ni imel vozniškega izpita, je zbiral prestižne in hitre avtomobile: »Občudujem njihove linije in jih rišem. To je res enkratno!«
Rad je bobnal že kot otrok
V okolju, kjer so bila mamila in alkohol vedno v obtoku, se ga je v osemdesetih dotaknil alkohol, vendar je to hitro preskočil. Vedno pa je kadil. Veliko je kadil.
Ker je bil najstarejši v bendu, je v začetku delovanja skupine imel poseben status – bil je vodja benda. Jagger je vrsto desetletij govoril, da je Charlie vodja benda: »Gremo tja, kamor reče Charlie!«
S princeso Diano
Kljub temu pa je Jagger enkrat med koncertom na neki turneji Charlieja predstavil kot »svojega bobnarja«. Koncert so uspešno zaključili in odšli v hotel. Ob drugi uri zjutraj pa je Charlie potrkal na Jaggerjeva vrata in slednji se tega takole spominja: »Rahlo presenečen sem odprl vrata in pred njimi je bil Charlie, vrhunsko urejen v najboljši obleki in s svojo tipično kravato. Ko je rekel: »Tole je od tvojega bobnarja,« me je užgal, da sem videl vse zvezde. Naslednji večer sem komaj pel in nikoli nisem več rekel kaj takega.«
Med premori s skupino pa se je vrnil k jazzu. Ustanovil je skupino Charlie Watts Orchestra, ki je včasih postala Charlie Watts Quartet ali Quintet. Preigravali so jazz klasike in tudi precej nastopali.
Leta 2004 je zbolel, kajti ugotovili so, da ima raka na grlu, saj je res manično kadil. Jagger je kot menedžer benda ugotovil, da je najboljše, da gredo takoj snemat novi album (nastal je Bigger Bang) in potem takoj na turnejo. Bolezen se je potuhnila – na turneji so bili dve leti in pol!
Potem pa so se zdravstvene komplikacije spet pojavile in začeli so se pripravljati na novo turnejo. Njegovo stanje je bilo slabše, zato so prvič v zgodovini benda z njegovim soglasjem našli zamenjavo. Toda – še preden so zaigrali prvi koncert, je v bolnišnici v Londonu v miru odšel bobnat na oni svet. Tam ga je sprejel pokojni kitarist Brian Jones, ki je tja čez odšel že leta 1969.
Njegov način bobnanja je bil preprost, a najbolj efekten. Ni bil virtuoz, ki bi venomer nekaj pletel in kompliciral, bil pa je najbolj trden in to je tisto, kar pri rocku tudi največ šteje. Z njegovo smrtjo je tudi konec nastopov največja benda vseh časov.
Besedilo: Tomaž Sršen
