Tokrat vas vabim v idilično vasico Kostanjek, kjer sem se srečal z Bogdanom Dularjem.
Sobotno dopoldne je zelo hitro minilo, saj sva neobremenjeno in sproščeno kramljala o tej in oni zadevi, zraven pikala ter seveda dvigovala vinske kozarce. Zopet sem spoznal nove ljudi, kraje, vina.
Zopet se je moja pot po vinskih poteh Slovenije razširila še za eno novo.
Bil sem prvič v tek kleti, nikakor pa ne zadnjič.
Bogdan me je dobesedno »kupil« s svojo dobrosrčnostjo in seveda s svojimi vini.
Bogdan Dular
BIZELJSKO – SREMIČ
Ker se zelo redko, preredko potikam po teh krajih, naj na kratko opišem vinorodni okoliš Bizeljsko – Sremič, ki spada v vinorodno deželo Posavje, od koder prihaja tokratna vinska klet.
Okoliš leži na levem bregu reke Save, ki ga loči od okoliša Dolenjska, ki leži na desnem bregu.
Na severu meji na okoliš Štajerska, vinorodne dežele Podravje.
Vinogradi se razprostirajo na nadmorski višini 200 – 400 metrov nad morjem. Klima je celinska, poletja so vedno bolj topla tudi tukaj, zime pa še vedno dokaj hladne.
Tudi v te kraje so trto prinesli Rimljani. Prve zapise o vinarstvu na tem območju pa najdemo v urbarju iz leta 1502. Najpogostejše sorte so tiste, ki jih imajo zasajene tudi Dularjevi.
Daleč najbolj prepoznavno ime pa je seveda klet Istenič, katero je leta 1968 ustanovil gospod Janez.
Dularjevi so locirani devet kilometrov iz Krškega, na drugi strani mejijo na Kozjanski park, nedaleč pa je Bizeljsko.
Zanimivo je, da so bližje Zagrebu, kot Ljubljani. Ker so na višji nadmorski višini, zjutraj skoraj nikoli ni megle. Večja temperaturna nihanja med dnevom in nočjo omogočajo fino aromatiko, da o višjih kislinah niti ne izgubljam besed.
Tudi vegetacija je na tej višini malce počasnejša, kar je dobro ob morebitni pozebi v zgodnji pomladi.
KLET DULAR
Pri vinarstvu Dular gre za mlado zgodbo.
Prve vinograde so pričeli saditi leta 1997. Šlo je za vinograd z mešanimi sortami, ki so bile takrat popularne za vino bizeljčan. Tega vina so največ prodali v svoji gostilni. Hkrati so pridelovali še modro frankinjo in sauvignon.
Nato so postopoma pričeli z nakupom novih, najboljših leg na njihovem področju. Na Sremiču so zasadili nove vinograde s sauvignonom, chardonnayem, rumenim plavcem, pripravljajo pa teren še za laški rizling.
V vseh teh letih so prišli do skupno sedmih hektarjev vinogradov in 40.000 trt. Svoje vinograde imajo razpršene na desetih parcelah. To je na eni strani minus zaradi prerazporejanja strojev in ljudi. Na drugi strani pa ob morebitnih neurjih, kakršna so bila lani, niso ob celoten pridelek, ki bi ga uničilo, če bi imeli vinograde locirane zgolj na enem območju.
Obsežnih širitev več ne predvidevajo. Rajši se bodo maksimalno posvetili obstoječim površinam in se fokusirali zgolj in samo na kvaliteto.
Kvantiteta jih ne zanima, zato nikoli ne bodo pridelovali večjih količin za trgovske centre in njihove verige. Z butično pridelavo bodo ciljali na boljše gostilne in restavracije, hkrati pa želijo kar največ vina prodati na domačem pragu.
Naokoli 360 metrih nad morjem so lege večinoma južne in vzhodne, tla pa peščena, z nekaj ilovice.
Ekološko pridelano grozdje, na naravi in človeku prijazen način, pripeljejo popolnoma zdravo v klet. Donosi so različni glede na sorto, nekje okrog kilograma, do kilograma in pol na trs.
Za penino stiskajo celo grozdje, pri laškem rizlingu in sauvignonu macerirajo do tri dni, modro frankinjo 14 dni, prav tako chardonnay.
Seveda pa zavisi od letnika in trenutnega navdiha vinarja, na kakšen način in kakšen stil želi izraziti svoje grozdje, oz. vino.
Na leto pridelajo 35.000 – 40.000 steklenic vina.
Do sedaj so se osredotočili predvsem na domači trg, osvojili so okoliške lokale in gostilne, začelo se je počasi dogajati tudi na ljubljanskem koncu.
Bralke in bralci pa lahko vina Dular kupite na samem posestvu,
Kostanjek 20, 8272 Zdole (041 – 606- 728), v vinskem baru Šuklje, Breg 10, Ljubljana in na www.vina-posavja.com.
V KOZARCIH
Laški rizling 2021 kot prvo vino, kateremu se bom podrobneje posvetil. Kljub temu, da gre za najbolj razširjeno sorto v Sloveniji, mnogi na njo še vedno gledajo s prezirom.
Ni v nikakršnem sorodu s slanim renskim rizlingom. Je zelo hvaležna, nezahtevna sorta. Več kot primerna je za pridelavo vin posebnih kakovosti, t.j. predikatov.
Raje kot sortnega, ga vinarji zamaskirajo v bele zvrsti. Škoda, velika škoda. Sam veliki Joško Gravner mi je zaupal, da je laški rizling edina bela sorta, s katero bi se še trudil, poleg svoje muze rebule.
Če to ne pove dovolj o tem, da je laški povsem neupravičeno na slabem glasu še iz časov, ko so ga zlorabljali za masovnice. Ampak zelo podobno se je godilo tudi npr. rebuli in malvaziji. Pa vsi zelo dobro vemo, kaj danes primorski vinarji dobesedno pričarajo iz teh dveh sort.
Mislim, da je zadnji čas, da tudi laški rizling dobi večjo veljavo in da se mu vinarji temeljiteje posvetijo.
Grozdje je bilo potrgano popolnoma zdravo, macerirali so ga tri dni v betonskem jajcu. Po rahlem prešanju so tekočino prelili v 1000 litrski lesen Garbelotto sod, kjer je eno leto zorela na drožeh. Vino je bilo stekleničeno brez filtracije. Srednje intenzivne zlato rumene barve. V nosu malce zadržan, kljub vsemu vonjamo fine note hruške in jabolka, zelišč ter malo dima.
V ustih je ta laški srednjega telesa s pričakovanimi višjimi kislinami.
Zelo suho, jasno, čisto, fokusirano. Ima čvrsto, jekleno strukturo, ki ob podpori mineralnosti in že omenjenih kislinah poskrbi za neposrednost, iskrenost. Pohvalim pogumen način pridelave, saj je vino pridelano tako, da bi se vsaka najmanjša napaka močno izrazila.
Tudi natančen in dolg pookus priča, da imamo v kozarcu laški rizling, ki mu lahko dvignemo palec.
S svojo napetostjo, ostrino, sočno živahnostjo me asocira na Chablis. Vsekakor bi ga priporočil malce zahtevnejši in izkušenejši publiki. Občasni pivci po mojem mnenju ne bodo znali dovolj ceniti in dojeti, kako visoko lahko ta korenjak leti.
Že sedaj sem dobil svoje vino za vroče poletne dni. Že sedaj vem, da me bo ta laški prijetno poživil, ko si bom v pripeki zaželel tekoče ohladitve. Zelo, zelo pošteno pridelan laški rizling.
Sem imel pa priložnost okusiti tudi laški rizling letnika 2016, ki me je ujel povsem nepripravljenega.
Če me je aktualen letnik 2021 res zelo lepo presenetil, me je 2016 dobesedno nokavtiral. Neverjetno mineralno, vleče ga že proti notam renca, saj zaznamo malce petroleja. Zopet kristalno čisto, jasno, prefinjeno. Pa nore kisline, ki povzročijo, da se slinimo kot stekli psi.
Absolutno nobene starikavosti, nasprotno, bil je v top formi.
Petarda iz kleti Dular, ki me je pustila brez besed in hkrati še enkrat več demonstrirala, za kako veliko sorto gre.
Kapo dol.
Chardonnay 2021 pa nato popolno nasprotje prejšnjima laškima. Gre za macerat, katerega stik jagodne kožice z moštom je potekal 14 dni. Vino je najprej zorelo v betonskem jajcu, nato pa so ga pretočili še na nadaljne zorenje v Kranjčeve sodčke barik.
Po letu in pol zorenja v betonu in lesu, so ga stekleničili brez filtracije. Ko mi je Bogdan natočil ta chardonnay v kozarec, ko sem videl njegovo barvo in slišal za maceracijo, priznam, da sem se pošteno ustrašil.
Sam pri sebi sem si mislil :«Dragi Bogdan, kaj ti je bilo tega treba, pa tako lepo si me presenetil z laškim rizlingom…«
Res sem dobil v zadnjih letih nekakšen odpor do maceratov, naravnih, oranžnih, jantarnih vin… in ne vem, kako vse bi jih lahko še poimenoval. Ampak že ko sem prvič pomolil svoj nos v kozarec, je sledil šok. Pozitiven šok.
Tudi prvi požirek je hipoma razkril, da za razliko od zelo veliko ostalih maceratov na trgu, Dularjev chardonnay strumno stoji, da je enostavno vse na svojem mestu.
Ampak pojdimo lepo po vrsti. Tipične barve jantarja z vonji masla, oreščkov, suhe pomaranče, vanilije, balzamičnih not. V ustih harmonično, lepo urejeno, okusno. Suho, nekje med srednjim in polnim telesom. Za ta stil povsem sprejemljiva trpkost in malce višje hlapne kisline, ki pa nikakor ne pečejo, niso moteče.
Izmenjaje občutimo sadnost in medenost, podkrepljeno z izjemno sočnostjo in pitnostjo.
Popolnoma uravnoteženo, zares povsem brezhibno pridelano. Ne morem se načuditi, da imam v kozarcu tako izjemen macerat z Bizeljskega.
Na slepi degustaciji ga nikakor ne bi pravilno lociral, verjetno bi ga nesel na zahod države, ali preko meje v Collio, kjer bi povsem napačno ugibal, da gre zaradi izjemnih kislin za kakšen bolj hladen ali deževen letnik.
Skratka, pihnil bi ga povsem mimo, ker do danes nisem vedel, da tudi Dularjevi presneto dobro obvladajo maceracije.
Kakšno presenečenje. Bravo!
Okusil sem tudi leto starejše vino, se pravi chardonnay 2020 iz magnumce (1.5 litra). Tudi pri njemu je bilo vse na svojem mestu. Bil je še bolj mehak, z malce nižjimi kislinami, manj saden in z več zaznavami karamele. Izjemno globok, neskončen, s čudovito energijo in napetostjo. Za meditacijo ob kaminu.
Modra frankinja 2020 je zadnje vino, ki ga bom podrobneje seciral.
Štirinajst dni maceracije v 3000 litrskem lesenem sodu, po prešanju in biološkem razkisu nato 18 mesečno zorenje v 1000 litrskem lesenem sodu. Intenzivne barve rubina z vijoličnim robom in finimi sadnimi ter zorjenimi notami… višnja, češnja, drobno jagodičevje, podrast, malce dima in vanilije.
Zaznave se iz nosu lepo nadaljujejo tudi v ustni votlini, gre za brezhibno preslikavo. Srednjega telesa, z višjimi kislinami in fino žametnostjo. Izjemno sočno in pitno, sadno, z ravno prav pikantnosti in taninskega oprijema.
Slog, ki modri frankinji, vsaj za moj okus, najbolj pritiče.
Ni plehka, pa vendar nikakor, da bi bila nabildana. Nekako v stilu modrih pinotov igra na poželjivost, eleganco, fineso. Zopet pohvalim brezhibno pridelavo, vse je tako, kot mora biti. Prijetna, lahkotna, igriva, uglajena, z dovolj vsebine in naboja, da bo nagovorila tudi zahtevnejše.
Na prste ene roke lahko preštejem vina te sorte, ob katerih sem tako zelo užival, kot sem ob Dularjevi.
Ko ti najbolj zahtevne stvari v življenju pove nekdo na najbolj preprost in razumljiv način. Ja, točno takšna je ta modra frankinja. Daje zares veliko na povsem neobremenjen, piten, sproščen način. Preprosto čudovito.
Povsem na koncu moram omeniti še penino Ana, ki je dobila ime po Bogdanovi hčeri. Zopet me je navdušila urejenost, brezhibnost pridelave.
Gre za 100 odstotni modri pinot pridelan na belo, se pravi, da gre za nekakšen bizeljski blanc de noir. Zelo suha, z 2 grama ostanka sladkorja, na eni strani zelo resna, na drugi strani igriva. Jasna, čista kot studenčnica.
Prevladujejo citrusi, z malce dimnimi zaznavami.
Mehurčki ravno prav grabijo, sled v stih je fina in tudi ravno pravšnja, odlično se bo znašla kot aperitiv. Je pa zanimivo, da sem v tej penini začutil, da ima še izjemen potencial. Ves čas sem imel občutek, da bi se dalo ob pridelavi potegnili še mnogo več.
O tem priča tudi zgolj 18 mesečno zorenje na kvasovkah v steklenici.
Če bi to zorenje podaljšali še za nekaj mesecev… Nastavek je zelo dober.
ZAKLJUČEK
Vsa vina, ki sem jih okusil v kleti Dular, so imela rep in glavo. Bila so na eni strani tehnično brezhibna, na drugi strani sem pa v marsikaterem začutil tudi tisto drugo komponento, ki jo je težko opisati z besedami.
Gre za tisto nekaj več v določenem kozarcu najbolj žlahtne pijače na svetu, ki se dotakne tvoje duše. Ko v požirku ne začutiš zgolj pijače, ampak začutiš osebnost ljudi, ki so to kapljico potegnili iz zemlje.
Ker v samem bistvu vino v prvi vrsti ne bi smelo biti zgolj tehnična pijača, oz. hrana.
Ker vino ni pivo ali Coca Cola, ampak mora biti veliko, veliko več. V nas mora vzbuditi tisto najbolj pristno, tisto najbolj primarno in iskreno.
In to se mi je zgodilo ob degustaciji vin Dular.
Če se navežem na dolenjske sosede z desnega brega Save, v marsikaterem njihovem vinu pogrešam ravno to človeško komponento. Pridelujejo sicer tehnično brezhibna vina, kar mora biti v letu 2024 tako ali tako samoumevno, pa vendar menim, da so prenekateri vinarji »pozabili« vanj dati tudi delček sebe, delček svoje osebnosti.
Ob teženju k tehnični perfekciji, kar absolutno podpiram, so po mojem mnenju pozabili na tisto drugo komponento, o kateri pišem v tem zaključku. In ta druga komponenta, vsaj meni osebno, še kako veliko pomeni. Ne morem si kaj veliko pomagati in početi z najlepšo žensko na svetu, če ne premore drugega, kot zgolj zunanjo lepoto.
Če v sebi nima globine in čustev, se jo bom zelo kmalu naveličal.
In podobno je z vinom. Imamo tehnična vina, in imamo vina, ki poleg tehnične brezhibnosti premorejo tisto nekaj več, tisto nekaj, po čemur si ga bomo še dolgo zapomnili. V današnji poplavi tako slovenskih, kot tujih vin na policah, to še kako veliko šteje.
In tukaj menim, da imajo vina Dular prednost pred ostalo nepregledno množico vin na trgu.
Da ob nešteto brezizranih buteljkah premorejo tisto nekaj več, tisto nekaj, po čemer si jih bomo zapomnili in naslednjič zopet posegli po njih.
Besedilo in fotografije: Gorazd Selič
