Bizarni, črni umetniški strip, ki je dvajset let v Jugoslaviji združeval vse tisto, kar je že razpadlo.
Star sem moral biti kakšnih osem let, ko sem mami v Nami težil, naj mu kupi strip. Pobrala je Alana Forda (epizoda »Šuplji zub«) in srečanje s skupino TNT je preraslo v večno ljubezen.
Izhajal je mesečno in kar vrsto let sem kupoval vse številke.
Tam nekje okrog epizode št. 80 se je kakovost risbe drastično poslabšala, vsebina je postajala čedalje bolj profana. Edicijo sem prenehal kupovati, epizode od 80. številke naprej sem odpeljal na Dinos kot star papir, drugo pa sem skrbno hranil.
A nisem bil samo jaz »začaran« s tem stripom. Večina mojih sošolcev in prijateljev ga je brala. Velika večina Jugoslavije ga je brala.
Grušp TNT
Ne vem sicer, kaj je bil tisti magnet, ki nas je držal, vendar je bil to poseben strip.
Brali smo veliko takega (Stripoteka, Lunov Magnus Strip …), toda Alan Ford je bil prvi. Citate, s katerimi smo se skoraj identificirali, smo znali na pamet.
Zdaj, ko takole gledam nazaj, se mi zdi, da so več kot odlični prevodi Nenada Brixija iz zagrebške založniške hiše Vjesnik naredili veliko, saj so bili Alan Ford in skupina TNT zelo »jugoslovanski«.
Razcapana skupina ostankov in izmečkov vseh družbenih slojev je v svoji bizarnosti na najbolj nemogoče načine lovila najhujše kriminalce, sodelovala z raznimi tajnimi službami, potovala po svetu z najbolj nemogočimi potovalnimi sredstvi in vedno – zmagala.
Dobro je premagalo zlo tudi v tej nemogoči predstavi, ki je bila tudi izvrstna komedija, polna odličnih dovtipov, ki jih je Brixy še bolje prevedel.
In verjetno smo se takrat v Jugoslaviji ob izdatni dozi balkanskega humorja vsi bolj ali manj podobno počutili, cinizem pa nam je pomagal do salv smeha.
Ampak Alan Ford je bil še več.
Bil je satira in parodija na Jamesa Bonda in podobne junake, bil je kritika izkoriščevalskega kapitalizma, bil je podoba pretirano groteskne revščine New Yorka oz. četrti, kjer je delovala legendarna »Cviječarnica«, ki jo je skupina tajnih agentov imela za krinko.
In tudi krinka je imela svojo parodijo, saj je bolehni Jeremija rožice lepil skupaj, jih pršil z dezodoranti in jih poskušal unovčiti, saj denarja niso imeli.
No, včasih se je do njega dokopal obubožani kleptomanski angleški plemič Sir Oliver, ki je vedno okradel vsakogar in vse.
Grunf in njegovi legendarni pregovori
Nedolžni Alan je pač zardeval, večno togotni pritlikavec Bob Rock pa je bil seveda na vse to močno ljubosumen.
Znameniti Oliverjev telefonski pogovor po kakršnem koli ropu, ki ga je namenil preprodajalcu ukradenih stvari, Bingu (v vseh epizodah ga vidimo le enkrat), je postal legenda: »Halo, Bing! Kako je brat? Ah, spet je v zaporu.
A, dobili so ga, ko je otrokom kradel lizike … Pač nima sreče. Poslušaj, imam vrsto zanimivih stvari. Cena? Malenkost.«
Avtorja tega stripa sta Italijana, scenarist Luciano Secchi (Max Bunker) in genialni ilustrator Roberto Raviola (Magnus).
Zadnji si je to umetniško ime izbral zelo načrtno – iz latinskega izreka Magnus Pictor Fecit (To je naredil veliki slikar). Bil je nizke rasti in je imel velik nos.
Bob Rock, drugi junak stripa, je pravzaprav njegov alter ego.
Kot se danes spominja Secchi (Bunker), je bil Magnus tudi v resnici tak – čemeren, godrnjav in pesimističen.
Sredi šestdesetih let sta začela sodelovati in do rojstva Alana Forda sta imela za seboj že tri skupne serije stripov – kriminalk (Denis Cobb, Satanik in Kriminal), ki pa so vse po vrsti flopnile.
»Alana Forda sva si zamislila drugače,« pripoveduje Secchi.
»V mislih sva imela kriminalko, ki je morala biti parodija na vse ameriške super tajne agente, notri je moralo biti veliko nevsakdanje akcije, glavni junak pa je moral biti pošten in malce naiven fant.«
Superhik
Skupina TNT
Pravzaprav je bil likovni model Alana Forda, visokega blondinca, oblečenega v črno, irski igralec Peter O’Toole.
Alan je sirota, ki se težko preživlja iz dneva v dan in po nekem čudnem naključju pride do najbolj skrivne in nevarne skupine tajnih agentov na svetu – v roke skupine TNT.
Naivno dušo iz epizode v epizodo vedno naplahtajo, nesrečno se zaljubi, a vedno prijateljem nesebično pomaga rešiti še tako neverjeten primer.
Pravzaprav so člani skupine TNT lenuhi z razlogom, saj jim njihov veliki skrivni vodja (Broj jedan – Številka ena; prvič se predstavi šele v enajsti epizodi) ne da niti beliča, tako da ponavadi nimajo niti za hrano.
Če ne spijo v cvetličarni, na takšne in drugačne načine skušajo priti do hrane ali do denarja, da bi si jo kupili.
Predvsem to velja za Boba Rocka, najstarejšega od četverčkov, ki so vsi razen njega zaprti v Sing-Singu. Grunf (njegovo pravo ime je Otto von Grunt) je fanatični Prus nedoločljive starosti, ki naokrog paradira v letalski opravi iz prve svetovne vojne in je pravi antipod Bondovemu Q-ju.
Izumlja vse mogoče, od transportnih sredstev do orožij, ki delujejo zelo samosvoje.
Jeremija je vedno bolan in igra dokaj stransko vlogo, podobno pozornost pa sta avtorja namenila liku z imenom Šef, ki povečini spi in je.
Udarna trojica, ki ponavadi rešuje primere, so Alan, Bob Rock in Sir Oliver.
Pozneje (od šestnajste epizode naprej) pa jim pomaga še pes Nosonja (Cyrano), da o šefovem hrčku Kvikiju niti ne govorimo.
Veliki »mastermind« je Broj jedan (Številka ena), ki v za silo skrpanem invalidskem vozičku vodi to skupino super agentov.
Sodeč po njegovih dogodivščinah (od antike naprej) je star kakih 2500 let, poznal je vse pomembne zgodovinske osebnosti, ki pa so propadle zato, ker ga niso poslušale.
Ko pripoveduje svoje zgodbe, člani skupine TNT redno zaspijo.
V njegovem znamenitem »črnem notesu« so imena vseh državnih uradnikov, od županov do navadnih policistov, kjer ima zapisane vse njihove grehe in tako pride do dragocenih podatkov, ki njegovim agentom pomagajo v boju proti zločinu.
Glavni pokrovitelj skupine pa je newyorška policija ali vladna služba »Urad za traženje ruda i gubljenje vremena«. Urad za iskanje rude in izgubljanje časa, ki je tako takrat v Jugoslaviji kot zdaj v samostojnih državah pooseblja nesmisel državnih institucij.
Eden najbolj slikovitih in popularnih negativcev in nasprotnikov skupine TNT je Superhik, ki je antipod Robinu Hoodu, saj jemlje revnim in daje bogatim.
Nasprotnike omami s svojim ogabnim alkoholnim zadahom, saj pije le slaba vina. Ko mu njegovi bogati oboževalci začnejo nositi prestižna vina, izgubi svojo moč. Tukaj sta avtorja na vso moč bičala zahodnjaški pravni sistem, ki je do takšnih ljudi močno toleranten, saj morajo biti bogati še bogatejši, revni pa še bolj revni.
Alan Ford in Jugoslavija
Strip je začel v Italiji izhajati leta 1968 in z drugo epizodo (Votli zob) je postal izjemno popularen. Založnik je Alana Forda najprej prodal Francozom, vendar je tam projekt propadel, medtem ko je bil v Jugoslaviji huronski hit.
Bralo ga je staro in mlado, ne glede na narodnost, vero in barvo.
Partiji je bil strip dokaj povšeči, saj je inteligentno bičal kapitalizem in se norčeval iz zahodnjaških vrednot. Cenzorji so škarje uporabili le enkrat, v epizodi Ne glasujte za Notaxa, kjer se skupina TNT spopade s politično motiviranim zločinom in ponarejanjem volilnih rezultatov.
Stavek, kjer avtorja parodirata ameriški sistem vrednot: »Najprej vam obljubljam, da se bom znebil vseh črncev … To je dežela bele rase in tisti, ki misli drugače, bo kaznovan,« so spremenili v »Najprej vam obljubljam, da sem bom znebil vseh sovražnikov. To je naša dežela in tisti, ki ne misli tako, bo kaznovan.« Iz te epizode so izbrisali še nekaj slik in druge retuširali.
Še ena legendarna
V začetku devetdesetih je Alan Ford začel izhajati tudi v slovenščini.
Nekateri (vključno z menoj) smo dvomili, da odlični Brixijevi prevodi v hrvaščino ne morejo dobiti dostojnega naslednika v našem jeziku. Branko Gradišnik je te dvome elegantno odpihnil in v slovenščini je izšlo vseh 79 epizod, ki jih je risal Magnus.
Magnus in Bunker sta se »poslovno razšla« leta 1975 in vlogo risarja je prevzel Paolo Pifarerio.
Magična temačnost Magnusovega peresa se je nadaljevala v njegovih naslednjih stripih, ki so bili nekakšne erotične kriminalke, nekatere celo z dodatki pornografije.
Luciano Secchi (Max Bunker) pa je delo nadaljeval ob različnih risarjih do danes, ko Alana in skupino TNT riše Dario Perucca.
Roberto Raviola (Magnus) se je v Alana Forda vrnil še enkrat, v jubilejni 200. epizodi. Leta 1991 je v Bologni umrl za rakom le nekaj dni prej, preden je dokončal svojo največjo mojstrovino Tex, ki jo je risal devet let.
Nedavno tega, v starosti 84 let je Luciano Secchi naposled napovedal konec njegovega izhajanja.
Strip, ki je več kot polovico stoletja sleherni mesec prihajal v trafike, je v Italiji prišel do 650. številke. Skupno je Bunker, legenda s pravim imenom , napisal za 80.000 strani tega satiričnega stripa z neusmiljenim komentarjem sodobne družbe pod pogoji kapitalizma.
Najavil je nov strip, kjer bo glavna junakinja ženska z imenom Petra.
V državah nekdanje Jugoslavije Alan Ford izhaja še naprej.
Nekaj hiš (Srbija in Hrvaška) ponatiskuje stare epizode, nekatere nove, nekatere pa najnovejše.
V Beogradu so pred leti celo uprizorili gledališko igro po eni od zgodb skupine TNT. Aja, za oboževalce – na spletni strani Stripoteke (http://www.stripoteka.com/alan-ford/) so poskenirali celo prvo serijo epizod.
Besedilo: Janez Jež
