V poplavi gastronomskih avantgardnosti se človeku včasih kar prileže nekaj iskrenega in domačega. Med našim popotovanjem po Posavju nas je pot zanesla tudi na rob tega okrožja, v smer proti Laškemu. Priznati moram, da če se ne bi potikali po tej regiji, tudi v Jagnjenico verjetno ne bi prišli. Ampak smo, in bili smo zelo lepo presenečeni.
Vinska karta
Jež je stara gostilna, ki jo vodi Rok Martinčič, najnovejša aktivna generacija. V delo so vpete tri generacije: Rokova mati, ki v ozadju kuha, peče in pripravlja tisto, kar je očem nevidno, potem sta tukaj Rok, ki je neke vrste križanec med kuharjem in gostiteljem, njegova poskočna žena Aneta ter kar trije otroci: Tanaja (14 let), Nai Rožle (12 let) in Urh Vid (6 let). Prav vsi delajo v gostilni (če niso v šoli), najbolj gajsten pa je najmlajši, ki suvereno streže.
Dobrodošlica krško-poljskih mesnin na dvorišču.
Eht goveja župca s slastnimi knedlčki.
Dobrodošlice postrežejo kar pred vhodom v gostilno; na dvorišču. Zavezani so lokalnim dobaviteljem in materialom, zato smo več kot uživali v beli slanini (lardu) krško-poljskih pujsov, ovčjem siru v olju oljne ogrščice, vratu krškopoljca iz sous-vida z ocvirki, poltrdem ovčjem siru, domačih salamah, suhih marelicah, ki so jih skuhali v sauvignonu, in domačem kruhu s čemažem. Bilo je nebeško dobro, vsak grižljaj je imel svojo zgodbo okusa in seveda smo vse pojedli. Tenko narezan goveji jezik s kisom, stročjim fižolom in hrenovo kremo je začel pojedino iskrenosti. Sveže, hrustljavo, dolgo in slastno. Kar cmokali smo od navdušenja in le malokdo je govoril, saj so se okusi več tradicij lepo prepletali med seboj.
Potem je prišla na mizo goveja juha, ki je velika zvezda gostilne Jež. Rok in mama jo skuhata vsako jutro in do večera je ni več. Tokratna zakuha je bil velik, a mehak in ravno prav trd zdrobov žličnik. Juha ima kar precej korenja, zato je bila slastnost še večja. Če ne bi vedeli, da sledi še nekaj hodov, bi vsak od nas pojedel kar ves jušnik!
Esigflajš (meso v kisu) z govejim jezikom, stročjim fižolom, bučnim oljem in hrenovo kremo.
Zavitek s pregreto smetano, kremo iz medu in žajblja in jabolčnim sladoledom.
Glavna jed je bila teletina »iz juhe«, z reducirano omako iz modre frankinje s hrenovimi štruklji in korenčkovim pirejem. Teletina je bila tako mehka, da se je kar stopila v ustih, rahlo pikantni hrenovi štruklji so poskrbeli za poskočnost okusov, korenčkov pire pa je prijetno, a ne preveč zasladil vso jed. Skrivnost štrukljev in številnih drugih jedi je hišna tradicija – za vezavo vedno uporabljajo pregreto smetano, kar doda okusom še več zaokrožene polnosti.
Sladica je bila preprosta in efektna in dejansko nismo rabili nič več. Zavitek je spet temeljil na pregreti smetani, s katero je bil polnjen, prelit z medom in žajbljem v spremstvu tam narejenega domačega sladoleda iz jabolk. Tudi tukaj so okusi zapeli lepo harmonično pesem skladnosti, le pravega vina zraven nekako nismo našli.
Vsekakor je Jež zelo dobra gostilna, ki se je v času koronavirusa znašla z razvozi hrane, saj nimajo preveč kompliciranih krožnikov. Tukaj so pristni okusi tisti, ki zmagujejo in gostom nudijo še precej etnološke tradicije.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
