To je zgodba o revolucionarnem, prodornem, energetskem in super – uspešnem albumu zadnjega pravega samouničevalnega rock benda na tem planetu. Čeprav se je gospod »Bussines« takrat dobro pobratil tudi z rockom, je ta album prvenec tako neukročen, da ni mogel biti na trg vržen kot »produkt«, kot denar zdaj imenuje takšna dela. Bil je še spontan, ljudje so to vedeli in ga začutili – bolj natančno – kupcev plošče je bilo 28 milijonov. Takrat so si cedeji šele sramežljivo utirali pot in so bili nenormalno dragi.
Ko sem leta 1987 hodil po Londonu, sem videl plakat za nastop te skupine v legendarnem klubu Marquee. Ker sem o tej skupini že prebral nekaj člankov (glasbe pa še nisem slišal), sem prijatelja, ki je bi v dobrih odnosih z založbo Geffen records, prosil, da mi priskrbi eno vstopnico. Imel sem srečo, kajti že davno vnaprej je bil koncert razprodan in eden od povabljenih novinarjev je vstopnico vrnil. Potem sem malo brskal po glasbenem tisku in bil vsak dan v večjem pričakovanju. Ameriški kritiki so album, ki je izšel nekaj dni prej, kovali v nebo, veliko dogodkov skupine pa je končalo na rumenih straneh – ekscesi, alkohol, droge … No ja, tistemu, ki malce pozna zgodovino divjih let rocka, se mu tovrstne novice ne zdijo nič novega. Rock’n’roll in še en divji bend, pač …
Guns’n’Roses
Na dan koncerta sem na takrat izjemno popularnem radiu Virgin prvič slišal Paradise City in bil več kot presenečen. Glasba je bila v bistvu energetski punk, ki pa je bil v nasprotju s tistim, kar so delali angleški punkerji ob koncu sedemdesetih, odlično zaigran in zapet. No, morda petje ni čisto pravi izraz – melodično kričanje, ki ga je »proizvajal« Axl Rose, bi bilo bolj ustrezno. Moram reči, da sem koncert pričakoval z velikim zanimanjem. In ko sem se tistega večera pojavil pred vrati Marqueeja, me je polil hladen tuš. Koncert je bil odpovedan in prestavljen za nekaj dni. Kasneje sem izvedel, da so fantje sicer prišli v London, a so se v hotelu tako zadeli, da niso bili zmožni niti hoditi. Žal, kajti prav te nekontrolirane norije so jih s prestola hitro spravile v ozadje.
Zafrustriranci iz province
Skupino sta ustanovila Axl Rose (William Bruce Bailey) in Izzy Stradlin (Jeff Isbel), stara prijatelja iz zakotnega mesteca Lafayette, zvezna država Indiana. Rose je še zelo mlad bil žrtev očetove spolne zlorabe. Očeta so potem ubili neki kriminalci, versko fanatična mati pa je fanta vodila v cerkev, kjer je tudi pel v zboru. On in njegov kolega Izzy sta bila edina, ki sta v srednji šoli nosila dolge lase, in zato ju nihče ni hotel za prijatelja. Družila ju je glasba in v garaži sta preigravala skladbe drugih avtorjev ter skušala narediti svoje.
Podobno težko otroštvo je imel Saul Hudson (Slash – pravi prevod je »udarec z bičem« in ne poševnica, kot to prevajajo neki slovenski pametnjakoviči). Po rojstvu je Anglež, ki se je v mladosti s starši preselil v ZDA, kjer ga je mati, modna oblikovalka, zaradi »umetniške svobode« puščala samega in se od moža ločila ob aferi z Davidom Bowiejem. Je pa Bowie imel na mladega, glasbeno nadarjenega Saula velik vpliv, saj sta dostikrat brenkala na kitaro, mojster je fantku pokazal nekaj trikov.
Najbolj glasbeno nadarjeni član, basist Michael Andrew »Duff« McKagan, se jim je naprej pridružil kot bobnar, potem pa je prevzel bas kitaro, saj je v prejšnjih bendih, v katerih je deloval, igral skoraj vse inštrumente. Ko se jim je pridružil izkušeni bobnar Steven Adler, je bila skupina formirana, skladbe pa so hitro nastajale. Ker so že med igranjem po klubih povzročali težave in provocirali zakon, se jih je prijel naziv »najnevarnejši bend v rock’n’rollu«. To so dobro izkoristili pri gramofonski založbi Geffen, ki so ji ponudili posnetke, saj so poslovneži vedeli, da mlade privabljajo ekscesi, boj generacij s starejšimi in »revolucijami« – takšnimi in drugačnimi. Ker so zavohali dobiček, založba ni skoparila, in kot prvi producent se je z njimi ukvarjal Paul Stanley iz skupine Kiss. Ker sta se z Adlerjem velikokrat glasno prepirala glede bobnarskih aranžmajev, je Stanley odšel. Namesto njega naj bi produkcijo prevzel takrat že zvezdniški John »Mutt« Lange, ki je botroval izjemnemu uspehu skupine Def Leppard (glej prejšnjo Dolce vito), vendar se je izkazalo, da je Lange svoj status zelo dobro unovčil in proračun za snemanje ni zdržal višine njegovega honorarja. Na koncu so izbrali Steva Clinka, ki je snemanje tega album vzel manično. Zares. Delali so po osemnajst ur na dan in rezultat je bil Appetite for Destruction.
Škandali in uspeh
Takoj ko je album izšel, so verige ameriških veleblagovnic bojkotirale prodajo albuma zaradi »provokativnega in seksističnega« ovitka. Kaj je bilo spornega? Na ilustraciji na tleh ob ograji leži napol golo dekle pred/po (?) posilstvu, ki ga je/bo storil robot, čez ograjo pa nanj skače drugi robot, ki naj bi to maščeval in prestopnika uničil. V ZDA so morali ovitek takoj zamenjati, Evropa pa ni niti trenila z očesom in kupovali smo lahko ploščo z originalnim ovitkom. Sicer pa tudi naslov albuma ni zrasel v glavah članov benda, saj je bil že produkt poslovnežev iz gramofonske hiše. Vedeli so, da so besede revolution (revolucija), rampage (divjanje), destruction (uničevanje) in podobne že velik potencial za večjo prodajo pri mladih.
Ampak glasba je bila dobra. To je eden od albumov, na katerem ni slabe skladbe in je postregel množico velikih uspešnic (My Michelle, Sweet Child O’ Mine, Welcome to the Jungle, Nightrain, Rocket Train). Zvok je bil trd, nekje med punkom in trash metalom. Tu ni bilo prefinjenosti kitarskega zvoka, kakršnega naredi kitara Fender Stratocaster. Tu sta rohneli dve do konca odprti Gibsonki Les Paul! Axl se je melodično drl in kričal, ritem sekcija pa je peklensko sekala. In že takrat se je Slash oblekel v usnjene hlače, v katerih bržkone tudi spi (in nikoli ne zgori v njih), cigarete si nikoli več ne da iz ust in na glavi ima vedno svoj cilinder. Me prav zanima, kakšen je videti v resnici!
Plošča se je prodajala kot sveže žemlje in pričela se je ena najbolj divjih turnej. Težave z mamili (predvsem Stradlin in Adler), alkoholom (Rose) in vsem skupaj (McKagan in Slash) so prebijale vse možne meje. Zloraba drog, predvsem heroina, je bila tako ekscesna, da je Axl Rose v enem od svojih treznih trenutkov, ko so začenjali koncert za Rolling Stonese, pred vsemi rekel, da je čas, da nekateri prenehajo z brown sugarjem, kar je izraz za heroin, tako pa se tudi imenuje ena od uspešnic Stonesov. Zaradi pritiska založbe so na hitro posneli kratki LP z naslovom G’n’R Lies, ki je njihov status še utrdil, razpoke med člani skupine pa so se večale. Zaradi pretiranih ekscesov (glede na to, kaj so počeli vsi, je moralo biti njegovo obnašanje res posebno) so iz skupine vrgli bobnarja Stevena Adlerja, nadomestil pa ga je Matt Sorum. Adler je kaj kmalu vse milijone (ki jih ni bilo malo) v obliki heroina pognal po žilah, tožil bend za avtorstva, ki jih ni bilo in vseeno iztržil 11 milijonov, od katerih jih je sedem moral dati odvetnikom. Welcome to America!
Ker so bili plodoviti avtorji (predvsem Stradlin in McKagan), so izdali kar dve plošči naenkrat (Use Your Illusion I in Use Your Illusion II), ki sta se v trenutku zavihteli na prva in druga mesta lestvic. Prodali so jih več kot 35 milijonov! Turneje po stadionih so polnile njihove milijonske račune, s pikantnimi zgodbicami pa so polnili vrstice rumenega tiska. Slasha so aretirali, ker je sredi poleta s concordom uriniral na tla. »Mehur sem imel poln, stranišče pa je bilo zasedeno,« je pojasnjeval dogodek. Axl je na turnejo pripeljal svojega psihoterapevta, McKagan pa je kraljeval v ženskih mednožjih. Tu zdaj ni bilo več vprašanje, ali so bile te zgodbe fabricirane ali ne, dejstvo je bilo, da so od njih poleg glasbe vsi pričakovali – škandale. Kmalu jih je zapustil eden glavnih ustvarjalcev, Izzy Stradlin, in se umaknil na svoj ranč. Axl in Slash, vsaj na videz kulta skupine, pa sta se divje sprla in po novem, povprečnem albumu starih skladb – priredb (The Spaghetti Incident, 1993) – so prišli časi krize, ki še niso minili. Axl Rose se je kot poosebljeni Guns’n’Roses neskončno zapletel pri pisanju in snemanju skladb za novi album Chinese Democracy. Pisal in snemal ga je polnih trinajst let, zamenjal množico zvezdniških glasbenikov in producentov ter za snemanje porabil prav toliko milijonov dolarjev. Album je izšel leta 2011 in je zelo slab, prodaja pa prav tako. Slasha smo dvakrat videli v Ljubljani: prvič pred leti v družbi Duffa McKagana v skupini Velvet Revolver in pred kratkim solo.
Ampak osnova vseh teh zgodb in uspehov je album Appetite for Destructon, ki nam ponuja dobro mero nebrušenega, odlično odigranega ostrega rocka, ki bo še navduševal generacije.
V Sloveniji so bili izjemno popularni – še dolga leta je na nekem zidu kraljeval napis:
Piše: Martin Medved
