Ko se vname španska strast

Ribera del Duero je ena izmed najbolj prestižnih španskih vinskih regij, ki si je slavo zgradila z mogočnimi in elegantnimi rdečimi vini.

Španska klasika je Rioja, ki vedno zadovolji, novi vinarji te regije pa so vse skupaj pognali v 21. stoletje. V osemdesetih letih pa je na sceno prišla Ribera del Duero, ki kraljuje še sedaj.

Seveda je v Španiji še veliko regij, ki navdušujejo.

V zadnjih petnajstih letih je v vrhu predvsem Priorat, kjer najdemo ena od najdražjih španskih vin, posebno slavo pa je tej regiji zapel legendarni Robert Parker, ki je njihova vina redno ocenjeval med 90 in 100 točkami. Ampak – Ribera del Duero je zakon!!

Ribera del Duero

Magical Mystery Tour

Ko se popotnik zgodaj zjutraj vozi po cesti med mestoma Valadolid in Aranda de Duero (kakšno uro in pol vožnje severno od Madrida), se zdi, kot da pokrajina ni z našega sveta. Cesta je skoraj prazna, le kakšen zdelan tovornjak se počasi in nonšalantno premika proti svojemu cilju.

Megla je gosta, in čeprav bi rad, človek ne more voziti hitro. In tako se počasi zaziblješ v ležerno vožnjo, obletavajo te različne misli in preklinjaš slabo vidljivost, saj razen tovornjaka pred seboj ne vidiš ničesar. Ko pa se cesta rahlo dvigne, megla postaja oranžna in že zaslutiš močno sonce, ki tam nekje zgoraj prebija oblake.

El Toro

Ob drugem vzponu se odpre pogled na fantastično pokrajino, nagajivo hribovito, z obdelanimi polji in vinogradi. To je le preblisk. Skok v meglo in ležernost se za nekaj minut nadaljujeta.

Potem pa – dokončno razodetje: pogled je jasen, vinogradi švigajo mimo avtomobila, na levi v dolini se ob cesti vije listnati gozd, ki s svojo potjo in obliko napoveduje, da je prilepljen ob reko. In ta reka je Duero, vinska reka. V Španiji, kjer tudi izvira, med drugim naredi dobrih sto kilometrov po pokrajini, ki jo imenujejo Ribera del Duero, potem pljuskne v še eno vinorodno razkošje z imenom Toro, zavije v paradiž z imenom Zamora in potem skoči čez portugalsko mejo, ko spremeni ime v Douro, kjer s svojim življenjem plemeniti znamenite portovce.

Moje prvo srečanje z vini te pokrajine se je zgodilo pred več kot dvajsetimi leti na neki pokušnji, na kateri smo vsi udeleženci peli slavo vinu nenavadnega imena – Vega Sicilia.

Vhodna vrata v klet Vega Sicilia

Ne, ni bilo italijansko s Sicilije, pač pa polnokrvni Španec iz okrožja Ribera Del Duero.

In ko sem pred dvajsetimi leti odhajal v Madrid zaradi čisto ne-vinskih tem, sem potovanje podaljšal za dva dni, si sposodil avto in jo mahnil na sever. Ker takrat o španskih vinih nisem vedel skoraj ničesar, sem vneto brskal po žepnem vinskem vodniku Hugha Johnsona in si poleg znamenite Vege poskušal izbrati še nekaj kleti, kjer bi svoje brbončice zalival s sočnim tempranillom, glavnim vinom Iberskega polotoka.

Ker se dobro poznam, sem si v glavo vbil dejstvo, da bi bilo najbolje najti prenočišče kje blizu dobre kleti, da zvečer ne bi imel »težav s transportom«. Vpisujem imena boljših kleti (tistih s petimi zvezdicami) v iskalnik, dobivam odlično oblikovane spletne strani dobrih kleti, vendar brez prenočitvenih zmogljivosti. In nazadnje si rečem:

Odpre se mi lično urejena spletna stran, podložena s klasično glasbo in glavnim dobitkom dolgega iskanja – hotela nad kletjo!

Ja, že prvi večer, takoj po prihodu, mi je klet Torremilanos odprla svoja bogata nedra, me vsesala in razmerje traja še zdaj. Tu smo stanovali tudi pred dvema mesecema, ko sem v špansko čarovnijo peljal skupino štirinajstih vinsko ozaveščenih Slovencev, ki so si upali pogledati čez domače planke. Starinsko urejeni razkošni hotel je tudi tokrat fasciniral. 

To je dom družine Peñalba Lopez, kjer po smrti moža Pabla, ki je leta 1974 kupil sedemdeset let staro posestvo, kraljuje njegova žena Pilar. Imajo več kot dvesto hektarov vinogradov in na leto napolnijo 600.000 steklenic vina. »Pred leti je bila naša proizvodnja že milijon steklenic,« pripoveduje Ricardo Peñalba, mlada moč družine in človek z vizijo, v katero smer peljati pridelavo vin.

»Vendar sem kmalu ugotovil, da prihodnost naših vin ni v količini, temveč v posebnostih in vrhunski kakovosti. Za 400.000 steklenic smo zmanjšali proizvodnjo, pa še nisem zadovoljen. Ko bomo prišli na pol milijona letne proizvodnje, bo stvar obvladljiva. Začeli smo delati zvrsti, ki smo jih vzgojili iz starih trt izpred časa velike epidemije trtne uši pred dobrim stoletjem. Veliko naših vinogradov na mivkastih tleh je starih več kot sto let in zaradi narave tal jih trtna uš ni dosegla. Poglejte, naših vin ne filtriramo. S filtracijo vino izgublja značaj. Pred kratkim sem imel tukaj japonske trgovce, ki so mi za 50 tisoč steklenic ponujali skoraj dvojno ceno. Pogoj je bil, da vina sfiltriram. Pa sem rekel – ne.« 

Ricardo je velik zanesenjak in privrženec naravnih vin. Skoraj vsa vina te kleti imajo značko ekološko pridelanih vin in nekaj jih je že »demeter«.

Kljub vsemu pa so vina rasna, lepo dišeča in o »smrdljivosti«, ki krasi naše ekološke rdečine, ni sledu. Se pravi – tudi ob upoštevanju vseh zakonitosti naravnih vin je možno pridelati zelo kakovostna vina.

V kleti, ki ima dve nadstropji, je 5000 barikov. Večino sodov v sodarni, kjer zaposlujejo šest delavcev, naredijo sami, uporabljajo pa različen les, tako tistega iz ameriškega kot iz francoskega hrasta. Na leto naredijo okrog 500 sodov. Večina trt v njihovih vinogradih je tempranillo, za prestižno mešanico Toree Albeniz pa uporabljajo še merlot in cabernet sauvignon. Nov izziv se imenuje Cyclo (Obdobje) in je biodinamčni tempranillo. Ocene pod 90 točk ni dobil še nikjer in s svojo bogato sadno in mineralno zgodbo odkriva nova poglavja te kleti.

Ricardo namreč veliko eksperimentira z legami vinogradov in »eksperimentalni« del kleti je poln različnih sodov, kjer na različne načine zori vino z različnih leg vinogradov. Rezultati so fantastični, še najbolj zanimivo pa je, da namesto sodov iz nerjavnega jekla raje uporablja betonske posode nenavadnih oblik! Da ne govorimo o ponovnem sajenju starih, skorajda pozabljenjih avtohtonih sort, kot je npr. beli tempranillo (!?), s katerimi bo nadgradil svojo že tako bogato ponudbo. 

Hotel Torremilanos je iz nekega drugega časa, ki zaznamuje obdobje veličine španskega imperija, ležernosti dvorov in bogate prostornosti.

V zunaj serijski restavraciji strežejo tako tradicionalne jedi regije (posebnost so jagnječje noge v pečici) kot tudi avtorske jedi njihovega kuharskega mojstra. Pred leti so hotelske nastanitve povečali na 40 sob, pod zemljo pa nastajata odprti in pokriti bazen ter seveda vse, kar spada v program dobrega počutja (wellness). Njihova vina pri nas prodaja Evino

Vega Sicilia 

Če je Torremilanos ena izmed boljših kleti te dežele, je blagovna znamka Vega Sicilia tisto, kar si v svoji zbirki želi imeti vsak ljubitelj najboljših svetovnih vin.

Ja, vina so izredna in kot jih označuje etiketa Vege Sicilie »Unico«, tudi unikatna. »Špica špice,« bi rekli nekateri. »Popolnost v kozarcu,« bi prisegali drugi. Vsekakor je okušanje teh vin doživetje.

s spoštljivostjo v glasu reče Puri Mancebo, direktorica prodaje najbolj prestižne španske vinske kleti, Vega Sicilia. Niso sicer velikani po proizvodnji (okrog 300.000 steklenic na leto), vendar njihova vina na svetovnih trgih kotirajo v najbolj prestižnih kategorijah. S temi steklenicami naredijo okrog 200 milijonov evrov prometa na leto. 

Ricardo Penalba v elementu

»Imamo zelo stare vinograde,« nadaljuje Puri. »Nekateri se bližajo osemdesetim letom. Rodijo malo, a vino je izjemno. To govorim seveda samo za tempranillo, ki je tukaj avtohtona sorta. Cabernet sauvignon, merlot in malbec, ki jih tudi gojimo, so seveda mlajši.«

Steklenici se približa zelo previdno in jo začne odpirati: »Prvi ste, ki boste pokusili to vino. Razen našega enologa še nihče ne ve, kakšno je,« razlaga šarmantna gospodična.

Ko na nalepki opazim letnico 2012, postanem radoveden. Odgovor me malodane presune: »Oh, to vino je še otrok. Na trgu bo šele čez dve leti, ko bo staro dvanajst let! Pet let smo ga starali v lesu, vsaj pet jih mora preživeti v steklenici, potem pa gre na trg.« Po navadi vina linije Unico pridejo na trg po najmanj desetih letih od trgatve. 

Nelogičnosti? Kar nekaj jih je. Nenapisano enološko pravilo govori, da staranje rdečih vin v sodih več od leta in pol vinu prej škodi kot koristi.

Da se razvijejo moteče hlapne kisline in še kaj. Ampak – če enolog pozna svoj posel, potem so stvari še boljše! 

Ali je izjemno dolgo staranje skrivnost uspeha Vege Sicilie? Odgovor je le deloma pritrdilen. Vsa skrivnost je v vinogradih, ročnem trganju, ročni selekciji, sortiranju vin, za katera že na začetku vedo, ali bodo lahko v prestižni, Unico liniji, ali v malce bolj sveži liniji z imenom Valbueno.

Velikokrat se zgodi, da vina iz sodov za Unico postanejo Valbueno. Nasprotno se ne zgodi nikoli. In seveda – vse kvasovke, ki jih uporabljajo, so njihove domače, avtohtone in pri vretju zelo pazijo, da kvasovke ne »zbezljajo«. Še en element je bil zelo pomemben za njihov uspeh: znani ameriški pisec o vinih in ocenjevalec Robert Parker jim je kar nekajkrat prisodil najvišjo oceno, podobno pa se jim dogaja tudi drugje. Klet velja za eno izmed najboljših v Španiji, če ne celo za najboljšo. Od takrat so še trdneje v sedlu kot kadarkoli prej. 

V Toremillanosu sami izdelujejo svoje sode

Dve Pingusovi mojstrovini kot vzorca za okušanje

In kaj lahko rečem o Vega Sicilia, Unico 2012?

To je sen vsakega vinarja, sen vsakega pivca. Po mojem skromnem mnenju je izvrstno že zdaj, človek se kar potopi vanj in ga vonja in vonja. Gozdni sadeži, zemlja, marmelada, okus pa poln nežnih taninov, ki prehajajo v sladkaste arome. Čez dve leti bo POPOLNO. Njihova vina pri nas prodaja Evino

In zato ni nič čudnega, če se samo v Španiji za njihova vina »tepe« dva tisoč strank, v svetovnem merilu pa še vsaj desetkrat toliko.

In še nekaj skrivnosti iz kleti – sami delajo svoje sode, ki so sestavljeni iz francoskega in ameriškega hrasta, in jih ne filtrirajo! In staranje v pravih sodih. In zamaški, ki stanejo vsak po en evro. Pa lasten laboratorij, kjer analizirajo vse, od zamaškov naprej. Pa še kaj bi se našlo.

90-letna starina ima še mnogo za povedati

Hm, Francozi nam prodajajo vina, ki jih moramo starati sami, Španci pa dajejo na trg vina, ki so jih postarali oni. Razlika je v tem, da so prestižni Francozi še vedno dražji od številnih španskih prvoligašev. Razen od enega. 

Pingus

Vina kultne butične kleti Pingus, ki jo vodi danski (!) enolog Peter Sisseck, kotirajo še više. Kakovost sicer ni dvakrat boljša, kot je cena (Vega Sicilia stane okrog 500 evrov, Dominio de Pingus pa okrog 1200 evrov), dejstvo pa je, da so vina res izjemna.

V Bordeauxu šolan enolog je v Španijo prišel pomagat svojemu stricu, ki je povečeval uspeh kleti Hacienda Monasterio. Ker je imel kar nekaj prostega časa, je kupil štiri hektare starih vinogradov (trte so stare okrog 90 let) in se začel ukvarjati s svojim eksperimentom.

Letnik 1995 pa je pri Robertu Parkerju dobil legendarnih 100 točk in možakar je vino označil za

Takrat je v ZDA steklenica stala 200 dolarjev. Ko je drugo pošiljko s 75 kartoni poslal v ZDA, se je ladja s tovorom v bližini Azorov potopila in preostalim steklenicam na trgu je cena poskočila do 500 dolarjev za eno! »Ti vinogradi niso bili nikoli pognojeni ali škropljeni. Trte so popolne in donos je majhen.«

Na leto napolni okrog 6000 steklenic prvega vina, imenovanega Dominio de Pingus, in okrog 50.000 steklenic drugega vina (Flor de Pingus) s »skromnejšo ceno«, ki je okrog 200 evrov za steklenico. »Donos je minimalen, saj iz enega hektara vinograda izcedi le 12 hektolitrov vrhunskega tempranilla.

Od leta 2000 ima registrirano biodinamično pridelavo vina. Leta 2006 pa je Peter poslal na trg novo blagovno znamko Amelia, ki sega še više. Tempranillo za to vino prihaja iz več kot 100 let starih vinogradov, pridela pa ga 25 kartonov – 300 steklenic, kolikor ga dozori v enem samem sodu. Cena steklenice? Dokaj zmerna za njegov razred – 350 evrov.

Moj zapis o zaznavah s takratnega obiska je: globoka rubinasta barva. Intenziven in večplasten vonj po črnih in rdečih sadežih, kavi, kakavu, karameli in čokoladi. V ustih božansko. Čisto, sadno, omamni tanini in zapeljiva svežina. Pookus traja več kot minuto.

Ob pokušnji takšnih mojstrovin človek vina pač ne izpljune. Na enem od obiskov smo sicer doživeli tudi to, da sta dve nezainteresirani obiskovalki brez pokušanja vino zlili v lijak in neovirano klepetali naprej (to dogodivščino je duhovito opisal Marko Oblak v prvi številki Dolce Vite).

Drugi obisk pa je bil precej bolj večplasten. V času, ko še ni imel svoje kleti, je z dvanajstimi sodi gostoval v kleti, kjer je delal (in še vedno dela) kot svetovalec in enolog – Hacienda Del Monasterio.

Ker je moral mojster nujno v Madrid, je naju z ženo sprejel njegov asistent Carlos. Jadrno smo se podali v klet in se s pipeto in kozarci pomikali od soda do soda. In seveda – tudi tokrat vina nisva izpljunila.

Po testiranju dvanajstih sodov smo se poslovili, vendar je bil zunaj šok, saj je bila ura komaj dve. Vroče ibersko sonce je vžgalo v najini glavi, kjer bi vino skoraj začelo »novo vretje«. Jadrno sva se zapeljala do bližnjega mesteca Peñafel, napadla prvi tapas in si privoščila zares mastno kosilo. Ravno toliko, da je imel alkohol kaj raztapljati, saj sva imela tisti dan še nekaj podobnih obiskov. 

Tretji obisk pa je bil neke vrste razodetje.

Tudi tokrat ga ni bilo doma, vendar smo bili dogovorjeni, da nas po mali kleti vodi njegova asistentka. Ja, v Španiji posel enologov zelo pogosto in uspešno opravljajo ženske, čeprav so Španci »kao« mačisti. Zanimivo je, da oznake Pingus v vasici Quintanilla de Onesimo ni.

Tudi hišne številke 49, kjer naj bi ta vina bivala, ni na hiši. Šele po klicanju v pisarno so ugotovili, da smo pravi, najavljeni gosti in kakšnih dvajset metrov od nas so se odprla velika vrata in stopili smo na dvorišče. »Se opravičujem zaradi iskanj,« je hitela enologinja, »vendar vsak dan v vas pride toliko ljubiteljev vin iz vsega sveta, da bi jim lahko podarili vso letno produkcijo. Zato nočemo, da nas najdejo.« 

Klet je majhna in (bili smo ravno v času po trgatvi) še polni veliki leseni odprti sodi, kjer se je maceriral rasni tempranillo iz 90 let starih vinogradov, so zavzemali večino prostora. Sisseck od leta 2000 trdo sedi v sedlu biodinamike in na poseben način ohranja čistost vin. Ker ve, kje ga lahko polomi, večkrat dnevno preverja, kakšne kvasovke se razvijajo ob vretju in če je treba, hitro doda čiste kulture, ki jih je selekcioniral takoj po začetku trgatve. Tako vino ostane pod kontrolo in ne potrebuje nobene kemične ali drugačne pomoči. 

Degustacija, ki je sledila, je bila neke vrste orgazem za brbončice in nosove. Vem, da nihče od nas tega še zdaj ni pozabil … 

Španski kmetje so na svoje vinograde navezani kot starši na otroke in jih ljubosumno čuvajo in bedijo nad njimi. Da bi katerega od njih prostovoljno dali v obdelavo in predelavo komu drugemu? Dajte no … 

Pa so kljub vsemu jih. Najprej kmetje iz vasice Quintanilla de Onesimo, kjer ima svojo predelavo tudi Peter Sisseck, potem pa še drugi.

Njegovi sosedje so odprtih ust opazovali njegovo početje in silni uspeh jih je očaral. »Konec koncev ima podobne vinograde kot mi, tla so enaka in tudi mi bi lahko naredili kaj takega,« so si mislili. Pa niso šli tako, po slovensko, vsak na svojo avanturo, pač pa so s predlogom prišli k Petru in rekli: »Mi ti dajemo vse naše vinograde v obdelavo, naredi dobro vino in ga bomo prodajali.

Dobiček delimo glede na vložke grozdja!« In ob pomoči Petrovega kolega – enologa Pabla Rubia so ustanovili združenje proizvajalcev Bodegas y Viñedos Alnardo, pod okriljem katerega polnijo vino z oznako grške črke PSI (Ψ). To črko kot simbol uporabljajo za oznako psihologije, psihiatrije in predvsem za oznako paranormalnega.

Ne glede na to, da je na etiketi kot avtor vina napisano zgoraj omenjeno združenje, vino po svetu prodajajo pod oznako Pingus in to je eden od glavnih elementov uspeha, saj ga prodajajo v nakladi okrog 100 tisoč steklenic, kajti tudi cena za visoko kakovost je zmerna – okrog 40 evrov. 

V prodajalni pred degustacijsko sobo v kleti Vina Pesquera

Vse skupaj je začel – izumitelj!

Če je Vega Sicilia svojevrstna legenda, ki je nastala v sicer tradicionalni vinski deželi, je potem moral priti nekdo, ki je vso stvar »potegnil«. Oziroma nekdo, ki je bil lokomotiva za ves vlak vinskega uspeha, ki se imenuje Ribera del Duero.

Vedeti moramo, da je ta pokrajina že od nekdaj vinska in vino je sestavni del življenja prebivalcev že stoletja. Vendar se tukaj premik glede ideje stekleničenja in pazljivejšega vinarstva ni zgodil do prihoda Vege Sicilije. Ampak ta klet in njen uspeh nista postala vzor za okoliške kmete, ki niti niso razumeli vse veličine. Potrebovali so nekoga iz svoje sredine. 

Alejandro Fernandez iz vasice Pesquera je bil že kot otrok zelo bister in je v srednji šoli dobil državno štipendijo.

V Madridu se je vpisal na strojno fakulteto in v rekordnem času diplomiral. Ker je bil doma iz revne kmečke družine, je venomer premišljeval, kako bi kmetom olajšal življenje z določenimi stroji, ki bi jih nadomestili pri delu na polju. V slabih desetih letih je s prodajo svojih patentov obogatel in večino denarja investiral domov – v vasico Pesquera, kjer je njegova rojstna hiša in množica spominov na otroštvo, ki ga je preživljal v družinskih vinogradih. Najprej je moderniziral vinsko klet in obnovil vinograde. Leta 1975 je stekleničil prva vina, ki so bila izjemen uspeh in reserva tega letnika, ki jo je stekleničil leta 1983, je še zdaj eno od najbolj iskanih vin zbirateljev. 

Njegov uspeh pa je v tek pognal vse njegove sosede in privabil investitorje iz vse Španije in tujine.

Danes je Ribera del Duero ena izmed najbolj proslavljenih vinskih regij na svetu.

In Alejandro? Z ženo Esperanzo se je uspešno razmnožil in ima tri hčere, ki so vse v družinskem vinskem poslu. Posestvo v Pesqueri se imenuje Tinto Pesquera in obsega 200 hektarov, ima pa še tri kleti.

Dve v Riberi de Duero – Condado de Haza in Dehesa la Granja, in eno v pokrajini La Mancha, južno od Madrida, ki se imenuje el Vinculo. Najmlajša hči, zdaj 54-letna Eva Fernandez Rivera, je enologinja, ki je med drugim doktorsko disertacijo obranila na prestižni univerzi za vinske vede v Bordeauxu. Ne glede na to pa se rada pohvali:

Alejandro je pred tremi leti v starosti 94 let umrl. Vedno pa je bil človek narave, saj se zadnjih dvajset let ni vozil z avtom, ampak je potoval na svojem konju. Jahal je od enega posestva do drugega in je velikokrat prespal kar na tleh, pod zvezdami.

Verjetno je odveč poudarjati, da je družina v Pesqueri zgradila luksuzni hotel z vsem, kar takšen hotel mora imeti, vključno z vinskim spa-jem; sproščanjem v kadi, v kateri vodo pomešajo v vinom in vinskimi kožicami.

Pokušina je bila veličastna, saj smo se potapljali v vse podobe tempranilla njihovih vinogradov. Najbolj nas je presunil Millenium 2015, eno njihovih najboljših vin, ki smo ga kljub visoki ceni – 120 evrov skoraj vsi kupili za domov. Od leta 1996, ko so ga začeli polniti, so do zdaj napolnili le šest letnikov in edinega od vseh tri leta starajo v novih francoskih sodih.

Vinogradi so na nadmorski višini 800 m in so stari šestdeset let. Intenzivne arome črnega ribeza, borovnice in likviricije se lepo mešajo z lepo vpetimi okusi ravno pravšnjih aromam lesa in vanilje s karamelo. Pookus spominja na lepo kavo in usnje, je svež in dolg.  

Močni igralci in garažisti

Kolikor kleti, toliko zgodb: od čistih kapitalskih vlaganj, ki se razprostirajo na nekaj sto hektarih z milijon in več steklenicami na posestvo, do tradicionalnih starih kleti z zares butičnimi serijami posebnih vin – tam nekje do 70 tisoč steklenic, kot jih recimo pridela José Manuel de las Heras Cabañas v svoji kleti Hemar.

V vinskem svetu za takšne, kot je on, obstaja oznaka »garažist«, kar pomeni, da niti klet ni tista prava, temveč je vse skupaj podobno malo večji garaži. Aja, tudi Pingus je spadal med garažiste … José Manuel prideluje vina iz zares posebnih vinogradov, ki ležijo na nekdanji rečni strugi reke Duero.

Se pravi – tla so prodnata in stare trte tempranilla tukaj rodijo precej drugačne okuse kot drugod. Vina so bolj mineralna in bolj sveža. Povpraševanje po njih je takšno, da jih na trgu skoraj ni, dobiti takšno steklenico pa je velik podvig. 

Pago de los Cappelanes

Pago de los Capellanes – ultramoderni projekt družine Rodero, glavni enolog pa je Paco Homes. Od oblikovne perfekcije kleti se je kar meglilo, ko smo pokusili vina, pa še bolj. Pravzaprav je Homes v Riberi naredil nekaj, česar si doslej ni upal še nihče. V glavnem je preskočil tradicionalna poimenovanja, kot so crianza, reserva in grand reserva in se popolnoma posvetil teritoriju. Razen pri prvih dveh, kjer sta glavni oznaki crianza in reserva, v tej kleti vina imenujejo po vinogradih.

Pa ne samo to – z leti so v vsakem vinogradu posebej vzgojili »otroke« obstoječih trt, ki so sedaj osnova določenih vin. Na primer – vino Tinto Nogal je iz vinograda, ki meri 6 ha, v katerem imajo zasajene izključno tinto del pais – se pravi – tempranillo iz te regije. Vino v novih francoskih hrastovih sodih zori 22 mesecev in je odlično. Odkar ga pridelujejo, mu ocenjevalci po svetu še niso dali nižje ocene od 91 točk. Najhujša zverina pa je Il Picon, ki prihaja s parcele na dveh hektarjih, kjer so osnove 90 let stare trte tempranilla. Vino zori v novih francoskih hrastovih sodih 26 mesecev in še dve leti v kleti, preden ga dajo v prodajo. Omamni balzamični vonji, borovnice, cimet, črni janež in reminiscenca na cigare so njegovo kraljestvo in tam vlada suvereno. Potencial za staranje je okrog 20 do 25 let. Cena – 130 evrov, kar je za vina te kakovosti ugodno. Številni smo ga kupili. Kmalu naj bi bila vina te kleti dostopna tudi pri nas.

Selekcija mojstrovin kleti Pago de los Cappelanes

Klet sama je paša za oči in že ob pogledu vanjo človek hoče kupiti vsaj eno steklenico. Ni dvoma – tudi tukaj ne uporabljajo kupljenih kvasovk, ampak za izpeljavo vinskih procesov v kleti vzgajajo in selekcionirajo svoje. 

Emilio Moro – prvi sosed Alejandra v Pesqueri. Pravzaprav je to klet slučajno »pred dobrim desetletjem v času naše prve ekspedicije v to vinsko deželo »odkril« Dušan Čarman (gostilna Pri Danilu), ko je ob čakanju na odpiranje vrat pri Pesqueri zašel k sosedom in pritulil nazaj: »Pojdite sem na pokušino, imajo odlična vina!

Čeprav je sosed Pesquere, so njegova vina prav zaradi različnosti v tleh, kvasovkah in vzgajanju svojih trt precej drugačna. Nekaj let pozneje nas je pot vodila tudi v to klet, kjer nas je veliki mojster osebno sprejel in naredil pravi rock’n’roll s starejšimi letniki svojih najboljših vin. Emilio Moro je medtem sicer umrl, vendar njegova družina suvereno vodi 150-hektarsko posestvo in so v samem vrhu. Njihova vina pri nas prodaja Koželj.

(Hermanos) Perez Pasquas so trije bratje iz kleti Vina Pedrosa (so sosedje kleti Pago del los Capellanes), katerih vino pije španski dvor in nekdanji kralj Juan Carlos je njihov redni gost. V njihovi rustikalni kleti se človek ne more načuditi bogati zbirki magnumov, dvojnih magnumov in še večjih polnitev steklenic z najboljšimi letniki. 

Pago de Carrovejas

Pago de Carrovejas – tudi izjemno lepo dizajnirana moderna klet, ki jo je ustanovil Jose Maria Ruiz, eden od najbolj znanih kulinaričnih mojstrov v regiji. Ima prestižno restavracijo v mestu Segovia (z imenom Jose Maria), kjer slovijo po odličnih lechugah (izg.: lečugah; mesu doječih se jagenjčkov in pujsov).

Ruiz v času svoje kariere ni bil najbolj zadovoljen z vinsko ponudbo v svoji restavraciji, zato si je omislil klet, poleg klasičnega tempranilla posadil še merlot in cabernet sauvignon ter naredil svoje vino, ki se po njegovem mnenju najbolj poda k jedem njegove restavracije.

Trije magnumi vin Pago de los Carraovejas za ob pujsku…

Portret Emilia Mora pred kletjo

Zanimivo, da ob zares zvezdniškem ogledu kleti na koncu vina, ki je narejeno samo za restavracijo (crianza), ne dajo pokusiti.

Arzuaga je klet, ki domuje v fantazijsko kamniti dizajnirani stavbi. Njihova vina so ena izmed najboljših v okolišu, ki tako kot še pri nekaterih tempranillo mešajo s cabernet sauvignonom in merlotom. Gre za čisto kapitalsko in zelo profesionalno zapeljano zgodbo, katere uspeh je presenetil same lastnike, tako da so zdaj razkošnemu hotelu dodali še vrsto bazenov in wellnes. 

Arzuaga navarro

Protos je ena izmed najstarejših kleti te pokrajine in je tudi družinska zgodba o uspehu. V veliki kleti na robu mesteca Peñafel vina zorijo v 9500 hrastovih sodih in na leto napolnijo 3,5 milijona steklenic. Pred kratkim so prenovili klet ter Španiji in svetu pokazali umetelnost bogate vinske arhitekture, saj leseni oboki sredi mesteca Peñafel povezujejo zgodovino mesta, ki se na daleč razkriva z veličastnim gradom na hribu, s sodobnostjo.

Valsotillo je v primerjavi s Protosom pravi palček, vseeno pa ni garažist. Je verjetno ena izmed najstarejših kleti v teh krajih, saj imajo dokumentirano, da so že pred 500 leti v tej družini (Arroyo) pridelovali vina.

Zanimivo je, da vina nimajo v kleteh kot njihovi kolegi, pač pa v votlinah v hribu blizu njihove hiše. To starodavno hranjenje sodov so obdržali še sedaj, saj pravijo, da je veliko boljše kot v kleteh, ki jih morajo temperirati, tukaj pa to naredita zemeljska izolacija in prepih po votlinah. 

Aalto – butična klet z zgolj dvema vrstama vin, ki pa sekata po dolgem in počez. Njihov enolog je legendarni Mariano Garcia, ki je prej trideset let delal kot prvi enolog v Vegi Sicilii, potem pa se je posvetil delu v njegovi kleti Mauro, ki je sicer zunaj območja Ribera del Duero, vendar vina so odlična.

Ko Jose Maria reže pujska

Znameniti akvadukt v Segoviji

Alto se v Sloveniji že prodaja, Moro pa je na poti k nam; obakrat v okviru prodaje preko Evina. Mariano je v zadnjih letih le nekaj kilometrov stran od Maura postavil še eno klet z imenom Garmon, ki prinaša zelo drugačna vina; nič kaj podobna lepim in sadnim Maurovim, ampak bolj strukturne tempranille iz starih vinogradov, ki imajo dolgo življenjsko dobo. Mauro naj bi bil še pred poletjem na našem trgu v režiji podjetja Evino.

Ferratus – sicer mlajša klet, ki deluje šestnajst let pod vodstvom energične Marie Luise Cuevas. Maria je pred leti pokupila zelo stare vinograde tempranilla na nadmorski višini 650 in 850 metrov, kjer s francoskim letečim enologom Emmanuelom Ivarsom prideluje odlična vina po zelo sprejemljivih cenah: »Ker smo na trgu relativni novinci, visokih cen še ne moremo imeti. Smo pa na dobri poti tja.«

Mauro in Aalto – Mariano Garcia

Svetišče v kleti Pradorey

Prav vsa njihova vina so odlična, izstopata pa Ferratus Sensationes in Ferratus Fusion. Predvsem slednji preseneča z vsakim požirkom, saj se magično razvija in navdušuje. Tudi Ferrarus je na poti na naš trg. 

Pradorey – Stara klet izpred 200 let, ki jo je predzadnji lastnik Javier Cremades Adaro v osemdesetih letih prejšnjega stoletja povzdignil med zvezde. Klet je na najvišji možni točki Ribere del Duero – na pribl. 950 metrih nadmorske višine. Poleg obveznega tempranilla imajo tudi belo vino iz sorte godello, ki je tipično za regijo Galicija (nad Portugalsko), kjer imajo tudi eno klet.

Ferratus

Maria Luisa Cuevas iz kleti Ferratus

Njihov rdeči Elite 2018 si je pri mednarodnih ocenjevalcih prislužil 95 točk in je prva mojstrovina: Lepe sadne note na nosu z elegantnimi dodatki mineralnosti in svežine. V ustih eksplodira v večplastnosti, kjer prednjači likviricija v spremstvu arom kakava, gozdnih sadežev in usnja. Pookus je dolg in sočen. Fva povprečna pivca hitro popijeta celo steklenico. Cena je zelo zmerna – 45 evrov za veliko vino!

Turizem in kulinarika

Poleg vrste kleti, v katerih zdaj lahko spite v vrhunskih nastanitvah, sta glavni privlačnosti mesti Aranda del Duero in Valladolid. Prvega si je treba vsekakor ogledati, saj je stari del lepo ohranjen in šarmanten, posebna zanimivost pa so obiski občasno živih vinskih kleti iz 11. in 12. stoletja pod hišami, kjer še vedno hranijo miniaturne vinske serije.

Ob mestnih praznikih večina zabav poteka pod zemljo, v votlinah, ki postanejo pivnice in gostišča. V Burgosu, ki leži severno, je ena največjih in najlepših katedral v Španiji, dobro uro vožnje stran pa je na zahodu že univerzitetna Salamanca s svojimi sušilnicami pršuta na obrobju in na jugu zgodovinska Segovia, kjer domujejo Jose Maria in njegovi gostinski kolegi.

Ekipa pred kletjo Vina Pesquera

Vedeti moramo, da nosijo Jose Maria in še dve gostilni v tem mestu naziv »Asador real« – kraljevi mesar. Tam so izumili poseben način peke mlečnih pujsov pasme iberico, ki jih dajo v pekač in spečejo v dobri uri na 350 stopinjah. Ko pečenega pokojnega pujsa prinesejo do mize, sledi ritual: vodja oz. lastnik restavracije po špansko (kaj bi drugega) odžebra molitev, vzame krožnik in s štirimi udarci razkosa pujsa v pekaču in krožnik vrže na tla, da se razbije. Ob tem v sobo planejo štirje »mucachosi« s kitarami in odtulijo eno pesem.

Medtem natakarji meso razdelijo gostom, ki jedi ne morejo prehvaliti. Tako mehko, mlečno in sočno je vse skupaj … Eden od članov naše ekipe je navdušeno povedal: »Tako dobre svinjarije v življenju še nisem jedel …«

Besedilo: Tomaž Sršen

Fotografije: Tomaž Sršen in arhivi kleti