Res je, da smo prebivalci planeta Zemlja bogove vedno dojemali kot nekaj zunajzemeljskega, vsemogočnega in nedosegljivega. In če dobro premislimo, na tak način gledamo tudi na morebitni obstoj vesoljskih bitij, ki pa nam jih predvsem Hollywood v veliki večini primerov prikazuje kot zlobna in negativna do naše civilizacije, ki si jo skušajo podjarmiti ali celo uničiti. Švicarski skeptik in medijski manipulant pa je bil pred petimi desetletji prvi, ki je na vse to začel gledati drugače.
Nekje sredi šestdesetih sem tako kot množica mojih prijateljev hodil v osnovno šolo in predvsem kar precej ubogal starše. V to slednjo dejavnost je spadal tudi dokaj redni obisk verouka, ki pa ga večina ni jemala zelo resno, saj duhovniki (vsaj tisti, ki so učili nas) niso bili dobri pedagogi in so nam pravljice iz Svetega pisma razlagali togo in dolgočasno. Zato smo za poživitev tega izobraževanja poskrbeli sami, posledica pa so bili podpisi in občasni „izgoni“ iz učilnic.
Erich von Däniken – vesoljci so na Zemlji že tisočletja!
Dogonska zgodba.
Ne glede na ta del moje vzgoje, pa sta bila moja starša vseeno velika svetovljana; sledila sta filmom (kolikor se jih je v tistih časih dalo v naših kinematografih videti), glasbi, slikarstvu in knjigam. Tako sem enkrat na mizi v dnevni sobi zagledal zanimivo knjigo v modrem ovitku s pomenljivim naslovom: Spomini na prihodnost. Že sam naslov je v meni prižgal vrsto radovedno-alarmantnih luči, sama podoba na ovitku – neko človeku podobno bitje z nekakšno vesoljsko opravo, ki je nakazovalo neukega ali celo divjega slikarja – pa je dodajalo končni del mistike. Ko sem od staršev dobil še podatek, da je to delo nekega švicarskega pisca, v katerem dokazuje, da bogov oz. boga sploh ni in da so vsa človeška izročila o tem posledica nezmožnosti starih ljudstev razumeti visoko tehnologijo vesoljcev, ki so v davnih tisočletjih dokaj pogosto hodili po Zemlji.
Mulcu, kot sem bil takrat (imel sem kakšnih dvanajst let), je to bilo zanimivo in kot veliki knjižni molj sem se zakopal tudi v to knjigo. Pričakoval sem dolgočasna in težko razumljiva besedila, a vse sem bral tako kot kakšnega dobrega Karla Maya. Najbolj pa me je intrigiral von Dänikenov pogled na Sveto pismo in množica vprašanj okrog tega, saj sem temo samo dokaj dobro poznal iz verouka. Bral sem in bral in nad mojo glavo se je začelo pojavljati vedno več vprašajev; stripovsko rečeno. To je sledilo v obilne pogovore z mojima stvariteljema, ki sta se najprej nasmihala mojim vprašanjem, potem pa vedno manj. Moji obiski verouka so posledično postajali vedno bolj redki in večkrat sem pri sosedu igral Človek ne jezi se, kot pa da bi hodil na ta predavanja.
Njegovi prvi knjigi so promptno prevedli v slovenščino.
Starša sta bila o mojem negiranju tovrstnega izobraževanja sicer obveščena, se pa nista kaj dosti sekirala zaradi moje odločitve, ki je kulminirala z izjavo: “V boga ne verjamem (več).“
Pozneje sem prebral še nekaj von Dänikenovih del, vendar me tako kot prva knjiga, ni več navdušilo nobeno. Ko sem odrasel, sem prebiral tudi vrsto člankov o njem in še več nasprotnih teorij, ki so ga prikazovale kot stremuškega šarlatana, ki je malce „prikrojil“ določene zgodbe, da so se lepše vklopile v njegove teorije.
Kljub vsemu pa ostaja prvi, ki je javno priobčil vrsto teorij in jih z množico logičnih vprašanj postavil pred javnost. Konec koncev je prodal je 65 milijonov knjig, ki so jih prevedli v 32 jezikov po vsem svetu, kar je vse prej kot zanemarljivo! Njegove teorije so botrovale množici knjižnih in v zadnjih časih televizijskih del, ki jih lahko gledamo na raznih televizijskih mrežah Discovery in History, kjer se tega lotevajo zelo znanstveno; precej bolj dodelano, kot je to počel von Däniken sam. Rezultat vseh teh domnev in vprašanj pa je še močnejše vprašanje: “Ali so bili davni bogovi zares vesoljci?“ In vsaka nova serija postreže z novim vprašanjem in sklepi, ki se vklapljajo v mozaik, ki sliko teh domnev potrjuje.
Erich von Däniken
Rodil se je leta 1934 v Zofingenu v Švici. Tako kot jaz je bil sprva deležen dokaj stroge rimsko-katoliške vzgoje, vendar so ga pojavi oz. zgodbe o letečih krožnikih (že pred drugo svetovno vojno je to bilo zelo popularno) kmalu spravili na pot dvomljivcev. Vendar mu več kot živahna narava ni dala miru in že pri njegovih devetnajstih letih so ga obsodili na krajšo zaporno kazen zaradi tatvine. Ker so bili njegovi starši iz dokaj uglednih krogov, so ga poslali na šolanje (turistična šola) v Egipt. Tam je z ogledi starodavnih templjev in piramid začel sestavljati svoj mozaik teorij, ki so se vedno bolj bližale njegovemu prepričanju, da so Zemljo v davnini obiskala bitja z drugih planetov, ki so jih takratna ljudstva priznala za bogove. Leta 1964, ko je še bival v Egiptu, je napisal precej vznemirljivo knjižico z naslovom Hatten unsere Vorfahren Besuch aus dem Weltraum? (Ali so imeli naši predniki obisk iz vesolja?). Ne glede na skromnost obsega in še bolj skromno obliko je knjižica dvignila precej prahu. Žal pa je nastal še večji škandal zaradi njegovih goljufij s prodajo diamantov, ki mu je za devet mesecev prinesla novo bivanje v zaporu.
Tole je vesoljec!
Glede na njegovo izobrazbo je kasneje postal direktor znanega hotela Rosenhügel v Davosu, kjer je v glavnem ponoči, ko je imel čas, začel pisati svojo prvo knjigo z naslovom Spomini na prihodnost (Erinnerungen an die Zukunft). Rokopis je romal med različnimi založniki, ki so ga odklanjali v glavnem zaradi slabega pisateljskega stila. Šele založba Econ Verlag je v knjigi videla možno uspešnico, vendar se je projekta lotila šele takrat, ko je von Däniken pristal, da vse skupaj zapiše Utz Utterman, bivši pisec glavnega nacističnega medvojnega časopisa Völkischer Beobachter. Utterman je bil dober obrtnik, vendar je zaradi neslavne preteklosti to delo prevzel pod psevdonimom Wilhelm Roggesdorf. Knjigo je Utterman zelo berljivo zaključil leta 1967, izšla pa je marca leto dni kasneje. Navzlic strahu založnika je postala velika uspešnica; precej večja, kot bi kdorkoli sploh upal. Je pa Däniken zaradi popuščanja pri pogodbi dobil zgolj 7 odstotkov dobička od prodanega izvoda, pa še od tega dela je moral 3 odstotke dati Uttermanu.
Vseeno je bil srečen in živel je na veliki nogi, v playboyjevem stilu. Denarja je kmalu zmanjkalo in spet je poskušal s prevarami. Leta 1968 je šel spet v zapor, tokrat za tri leta in pol, knjiga pa se je prodajala z nezadržno hitrostjo. Po dobrem letu dni so ga zaradi lepega vedenja izpustili, denarja pa je imel toliko, da je lahko plačal vse dolgove in kazni. Leta 1969 je izšla njegova druga knjiga z naslovom Povratek k zvezdam, ki vsebinsko nadaljuje prvo, napisal pa jo je kar v zaporu. Tudi ta je bila uspešnica in potem nikoli več ni prišel navzkriž z zakonom. Do leta 2015 je napisal kar dvaindvajset knjig in s tem delom pridobil množico „vernikov“. Posnel je tudi nekaj dokumentarnih filmov in v glavnem potoval po svetu, obiskoval kraje, kjer naj bi bili „dokazi“ o pradavnih obiskih vesoljcev na Zemlji.
Skepsa in dokazi
Ne glede na to, kako dobro in prepričljivo je pisal, znanstvenikov (predvsem zgodovinarjev in arheologov) s temi kvazi-dokazi ni prepričal. Bistvo je bilo v tem, da je von Däniken v svoje teorije tako srčno verjel, da je v podkrepitev svojih teorij pogosto zavil s poti, prilagodil določena dejstva in iz tega izšel kot zmagovalec množice trditev, ki podpirajo njegove teorije. Pa si jih nekaj oglejmo:
Podobe iz puščave Nazca – verjetno gre za enega izmed največjih fenomenov, katerega skrivnost pa je lahko rešljiva. Ta puščava leži v Peruju in v njej je veliko črt, ki so vidne iz zraka in šele takrat se opazovalcu prikažejo starodavne slike živali, ki so zares impresivne. Opice, feniksi, razne ptice in druge živali so perfektno narejene in uradna znanost se čudi tem umetninam. Däniken je njihov nastanek postavil v časovno obdobje 2.000 pred našim štejem, radiokarbonske analize pa pravijo, da so bile podobe narejene najbolj zgodaj v predkolumbijski Ameriki, okrog leta 500 pr. n. št. Čeprav je največja podoba relativno velika (pribl. 350 metrov v dolžino) in jo je moč v celoti videti iz bližnjega hriba, pa niso tako ogromne, kot trdi von Däniken in razlaga, da jih je moč videti iz vesolja. Še več – po njegovi teoriji so te črte, ki tvorijo podobe, pristajalne steze za vesoljska plovila.
Njih so naredili Inki kot neke vrste koledar, videli pa so jih že prvi krščanski misijonarji v 16. stoletju in jih kot neke vrste relikvije tudi zabeležili.
Zemljevid Pirija Reisa – Čeprav ga von Däniken navaja kot enega izmed najbolj merodajnih dokazov, da so vesoljci obiskovali Zemljo, je švicarski avtor informacije o tem zemljevidu na papirusu, katerega avtor naj bi bil admiral in kartograf otomanskega imperija Piri Reis, dobil iz knjige Charlesa Hapgooda z naslovom Maps of the Ancient Sea Kings (Zemljevidi starih kraljev morja, 1966). Tukaj Hapgood postavlja teorijo, da zemljevid ni nastal leta 1510, kot pravi Reis, ampak datira iz obdobja Aleksandra Velikega (4. stoletje pr. n. št.). In kaj je glavna misterija tega zemljevida? Tako Hapgood kot von Däniken na tem zemljevidu vidita zelo natančno izrisane obale zahodne Evrope in Brazilije, kar tudi drži, težava pa je v tem, da Švicar tukaj vidi še Antarktiko brez snega z vsemi gorovji, ki so jih odkrili šele v 20. stoletju. Po njegovem mnenju so vesoljci iz časa Aleksandra Velikega ta del planeta posneli, ljudje so ga prekopirali in nekako je prišel v roke Piriju Reisu. Rešitev – če zemljevid gledate s samo 5 stopinj različnim kotom, namesto Antarktike dobite severno obalo Afrike …
So bile te podobe v puščavi Nazca morebitne pristajalne steze za vesoljce?
Keopsova piramida – To je velika misterija še zdaj, vendar so izsledki zadnjih raziskav nedvomno pokazali, da piramid niso delali sužnji, pač pa armada delavcev, ki so z družinami bivali ob gradbiščih. Ko je von Däniken bival v Egiptu, si pač ni znal predstavljati, kako bi lahko ljudje iz poznega neolitika zgradili tako impozantne stavbe in je pomoč pri gradnji, klesanju in vleki kamnitih kock videl zgolj ob pomoči vesoljcev, ki bi s svojo tehnologijo to lahko naredili. Tudi lokacija piramide, usmerjena v Severnico se mu ne zdi možna, ampak tudi to povezuje z obiski davnih bogov iz vesolja. Zadnje raziskave pa kažejo, da so bili stari Egipčani mojstri zvezdoslovja in nočnega usmerjanja s pomočjo zvezd, kjer je imela Severnica častno mesto.
Takšnih in drugačnih „cvetk“ je von Däniken skozi svojo kariero nanizal mnogo, vendar je 65 milijonov kupcev njegovih knjig živ dokaz, da smo ljudje veliki dvomljivci in konec koncev – prav je tako.
V enem od svojih del pa je izpostavil tudi skrivnost, ki pa je doslej nihče ni znal/mogel ovreči:
Afriško pleme Dogoni iz države Mali in njihova astronomska znanja
Dogoni svojo zgodovino pisno (!) sledijo že od leta 3.200 pr. n. št. in po njihovih izročilih so potomci dela Egipčanov, ki so se zaradi nenehnih vojn s Hetiti umaknili v nedostopno gorovje Malija. V skrivanju pred drugimi so bili izjemno uspešni in prvi so jih „našli“ francoski in nemški raziskovalci leta 1930. Imeli so močno kulturo, svoj jezik, znali so pisati in predvsem – veliko so vedeli (in še vedo) o astronomiji. Glede na njihovo izročilo so bili bogovi iz ozvezdja Sirius, imenovali pa so se Nommi. Že od samega začetka tega izročila pa Dogoni vedo, da je Sirius najbolj svetla zvezda v Orionu, ki je vsakomur s prostim očesom dobro vidna, šele uporaba radijskih teleskopov po drugi svetovni vojni pa je odkrila, da gre pri Siriusu za dvojni zvezdni sistem (Sirius A in Sirius B), pri čemer druge zvezde ni mogoče videti in so jo odkrili s pomočjo teh teleskopov. Še več – Sirius B spada v kategorijo zvezd Beli pritlikavec in je velik približno toliko kot Zemlja, kar pomeni, da ga je res nemogoče videti oz. odkriti.
skrivnost piramid.
Vse lepo in prav, ampak Dogonom je ta sistem dvojne zvezde, od katere ena ni vidna, znan že nekaj tisoč let. In še – od 13. stoletja Dogoni vsakih 60 let praznujejo Sigui, ceremonijo, namenjeno tema zvezdama. Vzrok pa je več kot šokanten – toliko časa namreč traja, da Sirius A pride v orbito Siriusa B. Naslednjič se bo to zgodilo leta 2027, kar so potrdili tudi astronomi.
Nommi so menda Dogonom razložili naš sončni sistem in tudi to, da je Zemlja okrogla, česar noben od starih narodov in plemen ni vedel. Razložili so jim tudi, da je v njihovem sistemu tudi tretje; nevidno sonce (Sirius C), ki pa umira. Nommi naj bi prebivali na enem od planetov, ki kroži okrog Siriusa C in to je bil razlog, da so prišli na Zemljo. Na skalnih slikarijah tega plemena so vsa tri sonca lepo vidna, potrdili pa so jih najmočnejši zemeljski teleskopi zadnjih nekaj desetletij.
Zemljevid Pirija Reisa.
Podobne zgodbe najdemo v mnogih sumerskih in mezopotamskih izročilih, ki segajo pribl. en milijon let v zgodovino, ko naj bi Nommi prvič prišli na Zemljo in tudi na Mars, ki pa ga je padec gigantskega meteorita popolnoma uničil in ostali naj bi le Nommi na Zemlji.
Če je le delček tega o Dogonih res, lahko rečemo, da je von Däniken delo v svojih knjigah z dvomljivimi tezami odlično opravil.
Besedilo: Janez Jež
