Naslov: Trojane 11, Trojane
splet: www.gp-trojane.si
Telefon: 01 72 33 600
Odprto: (restavracija) – vsak dan od 5.30 do 23. ure; sobota in nedelja od 6. do 23. ure, nikoli zaprto
Ko so pred več kot desetletjem odprli dolgo obljubljeno štajersko avtocesto mimo Trojan, so legendarni krofarski gostilni na vrhu hriba, ki loči štajerski in ljubljanski del Slovenije, prerokovali, da bo propadla.
Pa so tokrat nevoščljivci popolnoma zgrešili, saj gostilna zdaj bolj kot kadarkoli prej uspešno in pošteno deluje. Gostinsko podjetje Trojane, ki zdaj vodi to slovensko institucijo, dela več kot vzorno!
Novi lastniki, ki so pred dvaindvajsetimi leti to gostilno kupili od dolgoletnih lastnikov, družine Konjšek, so se posla lotili zelo profesionalno in tudi prevzeli originalni status gostilne, ki je že v prejšnjih časih veljala za fijakarsko in je živela predvsem od voznikov vozov, kasneje avtobusov in potem kamionov. Zato so bile jedi vedno zelo tradicionalne, na mizo so jih gosti dobili zelo hitro in kar je Slovencem skoraj najbolj pomembno – niso bile drage.
Novi lastniki seveda niso menjali konja, ki zmaguje, ampak so dodali še nekaj elementov, ki lepo nadgrajujejo ponudbo šoferskih malic. Ponudba je tisto, kar povprečen Slovenec išče v gostilni – za otroke pice, za ženske, ki se ne želijo zrediti, za moške jedi z žara in bogate mesnine, za klasične goste pa seveda malice in šoferske krožnike. Iz izkušenj vedo, kdaj pridejo v lokal prvi lačni šoferji, zato lahko jeste že ob 5.30 zjutraj, imajo pa verjetno največ prostora v Sloveniji (pribl. 900 sedežev!), ki jih precej pogosto tudi zapolnijo. Za takšno logistiko morajo imeti perfektno urejeno organizacijo, dobre kuharje in natakarje in seveda tudi interni sistem kontrole, ker pri takšni množici gostov si spodrsljajev niti ne morejo in ne smejo privoščiti.
Legendarni napis pred slaščičarno.
Porcije so tradicionalno slovensko zelo velike, če pa naročite polovično, pa dobite 80 odstotkov normalne, kar je za takšne, kot smo mi (okuševalci), daleč preveč.
Komaj sva se usedla, je mimo prihitel zelo prijazen in komunikativen natakar in res – v manj kot petih minutah – sta bili dobri domači juhi pred nama. Obe, tako goveja z rezanci kot gobova sta bili sicer strahotno vroči, a sta se dobro odrezali na večnem preizkusu klasičnih slovenskih gostiln – z juhami. Trenirane brbončice v okusih niso zaznale nobenih bližnjic in napak, zato je začetek obeda dobil zelo dobro oceno.
Ker je bilo treba tudi malce pogledati v šoferski del ponudbe, sva naročila telečji golaž s kruhovim cmokom; ampak dve polovični porciji. Če pogledate velikost jedi na fotografiji, je jasno, da iz te gostilne nihče ne odide lačen. Čeprav sva jih imela na sumu, da pri takšnih jedeh za izdelavo omake porabijo veliko moke, sva se zmotila, saj je bila bogata, dolgo kuhana čebulna osnova tisto, kar je jed naredila za slastno. No, morda nama je manjkalo malce pikantnosti, vendar za takšen množični lokal ne bi bilo smiselno, da bi gosti pihali ogenj. Konec koncev si jedi lahko poprajo po svojem okusu.
Naslednji test je bil iz poglavja – razkuhano. Še zdaj velika večina slovenskih gostiln na vzhodnem koncu državice pod Alpami testenine ali riž dokaj brutalno prekuhava, kajti gosti želijo prav to – pocaste jedi. Ko sva okusila široke rezance z gorgonzolo in smetano, sva pričakovala nekaj takega. Pa sva spet udarila mimo, saj so bile testenine kuhane ravno prav al dente in omaka ne premočna (lepa kombinacija tega plesnivega italijanskega sira in smetane). Čeprav sva naročila polovični porciji, sva pojedla le polovico, kajti bilo nama je preveč.
Polovična porcija telečjega golaža s cmokom, kakšna bi bila šele cela.
Široki rezanci z gorgonzolo in smetano.
Krvavica in pečenica s prilogo.
Kralj
Preklop dihanja na škrge je bil nujen, kajti na mizi se je materializiral sezonski krožnik – polovica krvavice, polovica pečenice z zeljem in praženim krompirjem. Mesnine so bile korektne, pečenica oz. meso v njej je bilo preveč drobno mleto in suho, krvavica pa je bila začinjena z neko začimbo oz. zeliščem, ki ga nisva mogla pogruntati, a je vseeno malce okvarilo sicer prijazno podobo.
Telečji dunajski zrezek je bil pregovorno velik, velikanski, toda preveč soljen, zato sva pač več popila, ostanke pa odnesla domov, kar tam ljudje sicer pogosto počnejo zaradi ogromnih porcij.
Imajo tudi bogato izbiro sladic, a vseeno sva se odločila za njihov legendarni krof, ga prerezala na pol (tudi krofi so ogromni) in zmazala. Ima precej več polnila (marelična marmelada) kot drugi, a je topel izvrsten. Kakovost te sladice pa rapidno pada premo sorazmerno s časom, ki mine od nakupa, saj ti krofi v hladni podobi niti približno ne dosegajo kakovosti, ki jo imajo sveži, ki so še topli. Kakorkoli že – obisk Trojan po mnogih letih je bil veliko presenečenje v pozitivno smer. Okusi so več kot korektni, da o cenah ne govorimo. Jedla sva sicer dva in nikoli nama ni uspelo pojesti do konca. Štirim bi to morda uspelo.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
