Naslov: Čopova 5a, Ljubljana
Splet: www.jaz.hisafranko.com
Telefon: 01 547 66 62
Odprto: vsak dan od 12. do 14.30 in od 15. do 21.30 ure; ob nedeljah in ponedeljkih zaprto
Naša najbolj proslavljena kuharica se je končno za stalno preselila tudi v prestolnico.
Seveda domačega Starega sela pri Kobaridu ni zapustila, v Ljubljani je odprla gostilno, ki je nastajala od lanskega novembra pod bojnim imenom Ana in Slon (sem že pisal o njej); v bistroju hotela Slon.
No, zdaj je končno na svojem, kjer je kulinarična filozofija tisto, kar je bilo prej v hotelu Slon.
Se pravi – preproste jedi večjih dimenzij, ki so lahko tudi v obliki ene porcije kot malice ali pa kaj več.
Glavni chef v Jazu je Leonardo Fonseca iz Ekvadorja, ki pa je pri Ani začel delati pred dobrimi šestimi leti in je vmes bil tudi njen zasebni partner.
Možakar je izjemno talentiran in pozna Anino kulinariko do obisti, dodaja pa še razne elemente, ki so včasih še izboljšali njene krožnike.

Leonardo Fonseca
Koncept jedi in postrežbe je v stilu share (razdeli krožnik) in tako lahko več ljudi (mi smo bili štirje) poje več jedi in dobi več okusov.
Tistega, kar streže Franko, pa tukaj ni. Pozdravov iz kuhinje, kakršnih smo vajeni v Franku, tukaj ni. Je le njen odličen kruh z maslom (5 €), ki hitro izgine z mize.
Tudi kompliciranih in pogojno užitnih naravnih vin tukaj skorajda ne strežejo.
Vinska ponudba je v primerjavi s Frankom zgledna.
Za začetek smo si privoščili pikantne ostrige (iz Bretanje; 18 €)), ki jih je Leonardo odlično začinil tudi s feferoni, ki pa so ravno prav grizli v jezik, da je okus ostrige še dominiral.
Začeli smo z Aninim vitellom tonnatom (19 €) , klasično italijansko jedjo iz Piemonta – nežno kuhano teletino v omaki iz tune, inčunov, kaper in začimb.
Bila je odlična in vsi elementi jedi so bili razprostrti po jeziku.
Ceviche (18 €) je jed, ki domuje v Srednji in Južni Ameriki. Gre pa za v limoninem soku macerirano ribo (v našem primeru je to bila tuna) in z raznimi začimbami, ki ji je Leonardo spet dodal malce čilija, da je bila jed lepo poskočna.
Parmigiana (25 €) nima zveze s parmezanom in spet prihaja iz Italije. Gre za sestavljanko iz pečenih jajčevcev, črnega česna, arašidov in staranega tolminskega sira.
Okus je večplasten, pa tudi jajčevci so lepo sočni.
Najboljši telečji dunajc (28 €) je bil res dober, toda žal se ni mogel kosati s svetovno znano tovrstno jedjo z Dunaja. Meso je bilo pravi izbor (telečji hrbet), panada tudi prava, toda cvrtje je na Dunaju v maslu, tukaj pa v navadnem olju.
No, zato pa je bil konec v obliki srninega hrbta (35 €) ob spremljavi pireja iz gomoljne zelene, vloženo gomoljno zeleno, holandsko omako z inčuni in svežih gob več kot odličen.
Okusi so se lepo prepletli med seboj in celo dopolnjevali, kar je odločilo, da je končna ocena lahko samo najboljša.
Sorbet z jabolčnim štrudljem (10 €) pa je več kot spodobno zaključil izvrsten obrok.
Obisk Jaza zelo toplo priporočam.
Ane tam skoraj ne boste videli, ampak Leonardo bo lepo poskrbel za vas.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen