Skrita Slovenija in njene dobrote

Nekje v zadnjem možganskem režnju imamo v glavnem samo spomin za izraze Beneška Slovenija, Rezija, Kanalska dolina …

Morda se komu prižgejo lučke ob omembi knjige in televizijskih priredb pravljic Zverinice iz Rezije, kje pa naj bi ta dežela bila, pa ve le malokdo. Tisti malo bolj posvečeni vedo povedati o velikih posebnostih narečja, ki ga tam govorijo, in s tem se naše (ne)poznavanje tematike konča.

Toda – ko človek obišče te čarobne kraje, se sreča s srčnimi ljudmi, okusi njihovo bogato kulinariko in osupne nad neprecenljivimi naravnimi lepotami – je začaran. Za vedno. In tu je zgodba o štirih slovenskih dolinah.

Ko sem dobil vabilo za štiridnevno popotovanje na rob Furlanije – Julijske krajine (glej zemljevid), so šle vse te misli hitro skozi moje možgane. Kam sploh grem? Kaj bom spoznal? Res, še nikoli se na novinarsko pot nisem odpravil s tako malo predznanja!

Višarje in kanalska dolina

Smučarji Višarje dobro poznamo. Visoka gora nad Trbižem ima odlične terene, ki so ravno prav strmi, da se človek živahno razmiga. Veliko tistih, ki so pozimi v Kranjski Gori, gre raje smučat na Višarje, saj je gneča manjša, tereni pa so odlični.

Po drugi strani pa Monte Lussari, kot jih imenujejo Italijani, že stoletja velja za »svetišče treh narodov«, saj je vrh s cerkvico že šest stoletij središče romarskih poti Italijanov, Avstrijcev in Slovencev, pa tudi duhovniki opravljajo maše v vseh treh jezikih.

Višarje – Jure Prešeren in kuhar Igor Oitzinger iz gostilne Ai Convento na Višarjah.

Višarje

Višarje – domače in po višarsko.

In kaj si lahko lačni smučar ali pohodnik po urah rekreacije zaželi lepšega kot iskreno dobrodošlico v maternem jeziku v gostilni Al Convento (Pri samostanu)?

Ime je sicer italijansko, vendar vas bo Jure Prešeren, ki jo vodi, s svojo ekipo sprejel odprtih rok. »Višarje nimajo mrtve sezone,« pravi živahni možakar. »Zato smo pri nas vedno pripravljeni na različne goste. Res je, da prevladujejo pohodniki in romarji, ki se zadovoljijo z manjšimi obroki ali malicami, vedno več pa je takšnih, ki se nam prepustijo in uživajo v degustacijskem meniju, ki ga pripravi naš kuhar, moj bratranec Igor Oitzinger.«

Jedi te restavracije, ki je visoko cenjena tudi med izbirčnimi sladokusci, so avtohtone in tudi glavne sestavine so iz okoliških krajev. »Skušamo se držati tradicionalne kulinarike, saj je v bližini veliko takšnih, ki ponujajo lignje in bolj na hitro pripravljeno hrano,« je dodal Igor. In še pogled na vinsko karto – več kot navdušujoče, predvsem iz treh razlogov: več kot pestra izbira tekočih mojstrovin iz vse Italije, zelo zmerne cene in vse to na skoraj 2.000 metrih nadmorske višine!

Zanimivo je, da so Višarje šele na začetku Kanalske doline, ki se potem vije do svojega »izteka« v Furlanijo.

Ime je dolina dobila po rodbini Von Kanal, ki je to ozemlje upravljala nekaj stoletij, o tem pričajo napisi v cerkvi v Naborjetu (Malborghettu). Ob tej cerkvi stoji dominantna beneška palača, v kateri je danes etnografski muzej, ki je vsako leto prizorišče enega največjih enogastronomskih festivalov z imenom Ein Prosit.

Obisk tega festivala toplo priporočam iz enostavnega razloga – ni prevelik in obiskovalec res lahko okusi (skoraj) vse: od vin iz Italije, Slovenije in Avstrije in kulinaričnih posebnosti teh držav do vinsko-kuharskih delavnic, ki na prijeten način širijo poznavanje vedno zanimivih tem. Več o letošnjem dogodku na http://www.einprosit.org/2012. 

Pušja vas (Venzone)

Slovensko ime tega mesta v Furlaniji, tik pred vrati v Kanalsko dolino in Rezijo, ponazarja vreme, kajti prav tam se križajo poti štirih različnih vetrov iz štirih dolin in seveda »puši« – piha. To je tudi vse, kar je povezano s slovenstvom, kajti kraj je popolnoma italijanski.

Leta 1976 je stari del mesta skoraj popolnoma porušil katastrofalni potres (ki smo ga takrat čutili pri nas in je za vedno spremenil tudi Breginj), vendar so naredili nekaj, kar jemlje sapo – povsem so ga obnovili, in to tako, da sploh ni bilo moč opaziti, da je bilo razrušeno! Ker so bile vse kamnite stavbe v mestu tolikokrat fotografirane, so restavratorji po fotografijah zbrali vse kamne in jih tako kot kocke sestavili nazaj.

Še več – lastnikom hiš in stanovanj v mestu so to naredili brezplačno, vendar pod pogojem, da so zunanji profili stavb takšni, kot so bili pred nesrečo!

Lozanda Al Muncipio – Giordana in njen mož Mauro Gallinaro.

Prava mojstrovina pa je na novo postavljena in obnovljena katedrala, saj jim je uspelo sestaviti tudi večino kamnov z deli fresk na notranji strani. Zraven pa je še ena atrakcija – kapela svete Mihaele, v kateri ležijo edine mumije v Evropi. Pravzaprav gre za trupla ene od plemiških družin, ki so jih pokopali v cerkvi, tam pa se je razvila neka posebna plesen, ki je izsušila kožo pokojnikov in jih vrhunsko ohranila do današnjih dni.

Sicer pa so politiki in ekonomisti vedeli, zakaj so v obnovo tega mesta vložili toliko denarja – Venzone je središče raznih turistično-gastronomskih prireditev v severni Italiji in vsak konec tedna privabijo na tisoče ljudi.

Glavni dogodek je konec oktobra in se imenuje Festival buč. Takrat se Venzone za dva dni spremeni v popolnoma srednjeveško mesto, kjer si lahko poleg okušanja vseh možnih jedi iz buč ogledate še množico srednjeveških predstav, koncertov, ročnih spretnosti in še česa. Mesto z dobrimi 2000 prebivalci obišče 30.000 ljudi.

Ena najbolj zanimivih gostiln v mestu se imenuje Locanda al Municipio, vodita pa jo »domorodka« Giordana in njen mož Mauro Gallinaro, ki je prišel iz Parme. Je zelo inventiven kuhar, ki je združil kulinarično tradicijo Furlanije s pridihom štirih slovenskih dolin in znanje iz Parme.

Mumije v kapeli svete Mihaele.

Locanda di Municipio – frika malce drugače.

Umetniški Kristus iz Venzona.

Rezija

Glavno mesto zverinic iz Rezije je Ravanca (Prato di Resia), kjer je osrednja točka Informacijsko središče naravnega parka Julijskih Predalp.

Tako kot Terska dolina tudi Rezija nima izhoda na vzhod, proti Sloveniji (Nadiška in Kanalska dolina ga imata). Glavna posebnost je tukaj kultura, podprta z bogato zgodovino. 

Rezijanski jezik.

Zaradi svojih jezikovnih in kulturno-zgodovinskih posebnosti je bila Rezija od nekdaj v središču slovenske znanosti, saj so bili proučevalci narečja dolgo časa edini turisti, ki so v ta del sploh hodili.

Številna kulturna društva se imajo prav temu zahvaliti za svoj obstoj, kajti precej sredstev so dobivali in še dobivajo od slovenske vlade, kot manjšina pa prav tako tudi od italijanske. Dolga leta predanega dela so sicer obrodila sadove, saj so za jezik in kulturo zares lepo poskrbeli, vendar je gospodarstvo še vedno močno vezano na Furlanijo v nižini.

Zato se vedno več ljudi izseljuje, čeprav slikovite vasi ne delujejo zapuščeno – nasprotno, hiše in vrtovi so lepo urejeni.

Tukaj je pokrajina tista, ki jemlje dih – deviško čisto in kar pravljično divje. Strma pobočja nepreglednih gozdov so bila še pred desetletji njive in travniki, zdaj pa so vse to prekrili gozdovi, ki že bolj spominjajo na džunglo.

Po drugi strani so nekateri pogledi tako prvinski, da obiskovalcu zastaja dih. Reka Wöda je ena najlepših v svoji neomadeževani divjosti, izliva se v večjo reko z imenom Bela. Ušesa in pljuča se spočijejo, pravi užitek je tako očistiti telo in um. Ko bodo tukaj previdno stopili na pot trženja turizma, imajo velike možnosti, da postanejo ena od oaz miru in meditacije v tem delu Evrope.

Rezijanci so bili skromni, delavni in bolj revni kot ne.

Po vsem avstro-ogrskem cesarstvu so sloveli kot najboljši brusilci nožev in popravljavci dežnikov, bili so tisti, ki so znali najboljše »zaflikati« preluknjane lonce in kozice. Delo je bilo težko. Obiskovalec brusaškega muzeja – ki ga tako kot vas nesebično pomaga urejati Giuliano Fiorini – vidi na lutkah, ki ponazarjajo brusače, da so ti prepešačili vso Avstro-Ogrsko s 25-kilogramskimi pripravami na hrbtih!

V muzeju v kraju Solbica (Stolvizza) hranijo zemljevid Evrope izpred stotih let, na katerem zastavice označujejo evropske prestolnice z rezijanskimi servisi! Večino denarja so pošiljali domov in tako izboljševali življenje svojim bližnjim. Največ so darovali Cerkvi, zato je v teh krajih zares veliko božjih hramov. 

Čeprav so jedli skromno, so iz dokaj enoličnih, toda zelo kakovostnih živil znali skuhati odlične jedi, ki še danes vabijo v dolino vse tiste, ki cenijo originalne okuse. 

Wöda

Največja posebnost pa je njihov česen, ki so ga kot veliko redkost pred izumrtjem rešili rezijanski kmetovalci v sodelovanju z gibanjem »Slow Food«. Zdaj rezijanski česen ponosno nosi oznako Presidia, kar pomeni, da gre za sam vrh avtohtonosti in geografskega porekla.

Pred sto in več leti je bil znamenje prestiža, prodajali so ga tako na tržnicah v Ljubljani kot na Dunaju. Okus ni tako zelo pikanten in oster, je precej nežen, in brez velikih težav ga priporočam v kombinaciji z maslom in ajdovim kruhom. Smo ga okušali in nihče ni spustil solze …

Rezijanski nahrbtnik s pripravami za ostrenje nožev in ostalega – to so prenašali na hrbtih.

Alla Speranza (Pri upanju) se imenuje ena najbolj avtohtonih gostiln v Reziji, vodita pa jo brat in sestra, Dorina in Gigino di Biasio (Blaževi)!

Vedeti moramo, da so leta 1420 ti kraji pripadli Beneški republiki in počasi so se začeli priimki spreminjati. Seveda oba di Biasia odlično govorita rezijansko, slovensko pa ne. Tam sem jedel eno najboljših česnovih juh in tako skozi revijo Dolce vita sporočam Francozom, naj pridejo pogledat, kaj je supersonična česnova juha!

Pred gostilno Alla Spreanza.

Dorina in Gigino Di Biasio, gostilna Alla Speranza.

Odlična česnova juha, gostilna Alla Speranza.

Še eno posebnost smo okusili pred odhodom: to so čalčuni, ki so bili včasih pomembna praznična jed. Gre za žlikrofe, polnjene z rozinami, skuto in zelišči (v tem primeru z divjo špinačo). Jed je zelo okusna, kremastega okusa in precej nasitna.

Čalčuni iz Rezije

Česen

Ramandolo in neodkriti zakladi

Italijani so mojstri zaščite tako kmetijskih pridelkov kot vin iz posebno označenih okolišev (DOCG). Okoliš Ramandolo, ki leži ob izteku Rezijske doline v Furlanijo, je eden najmlajših, saj so ga potrdili pred šele enajstimi leti (2001).

Je pa edini, katerega vina gostinci v slovenskih dolinah nekako jemljejo za svoja. Osnovna in glavna sorta je verduc, ki ga imenujejo po okrožju – se pravi ramandolo. Zanimivo in tipično je, da verduca tamkajšnji vinarji nikoli ne pridelujejo kot suho vino, ampak je najmanj polsladko, potem pa so še sladka vina posebnih trgatev.

Ramandolo – Vinarija Micossi.

Okrožje je majhno (60 ha) in zaradi posebnosti in povpraševanja ravno pravšnje. Walter Relevant, lastnik in vinar kmetije Micossi, je eden najbolj cenjenih.

Poleg verduca prideluje še izvrsten tokaj, ki ima odlično svežino (kar ravno ni odlika te sorte), refošk (klon penduculo rosso – z manj kisline), cabernet franc in scopetino. Vsekakor pa je njegov verduc tudi mene, ki nisem znan po tem, da bi ljubil slajša vina, lepo presenetil.

Po drugi strani imajo v slovenskih dolinah, predvsem v Nadiški, veliko možnosti za vinogradništvo.

Vedeti je treba, da so polja še po drugi svetovni vojni intenzivno obdelovali in šele okrog leta 1960 so domačini začeli zapuščati kmetije. Tako so tudi nadiška polja prerasli gozdovi. Toda ob Nadiži so pridelovali vino, in to precej! V gozdovih in na travnikih so še vedno vidni sledovi tras vinogradov, nekateri posamezni kmetje vina še vedno pridelujejo.

In kar je najbolj zanimivo – ne gre za globalne sorte, tam so doma rdeča tintoria, pa avostan, družbo jima delajo še cividin, amerikan in klinton. Vinski poznavalci seveda dvigujete obrvi in se sprašujete, kakšne sorte so to – gre za stare, avtohtone trte, ki so bile od nekdaj v Nadiški dolini. »Tudi rebulo smo imeli,« se spominjajo starejši, »pa smo jo vrgli ven, ker se ni dobro zmešala z našimi sortami.«

Zdajšnja vina so daleč od tega, da bi bila dobra, vendar je v tej avtohtonosti izjemen potencial, saj prestižni vinski kupci iščejo posebnosti, ki so seveda povezane z avtohtonimi in redkimi sortami. Hm, če bi kdo naredil kaj v to smer … 

Sirarka Allesia Berra.

Zoretovi siri

Pa niso edinstvene samo vinske trte. V dolini reke Nadiže je mnogo jabolk, od katerih prevladujejo avtohtone sorte, kot sta sevka in ebernete. Sevko cenijo zaradi trše lupine, prav tako trdega mesa in kiselkastega okusa. To je idealno za sladice in zavitke!

Če pa se človek odpravi na Matajur, bo vsekakor obiskal turistično kmetijo Božica, kjer oddajajo štiri individualne hiše, ki so jih v središču vasi povsem preuredili, gospa Božica Črnec pa bo gostom postregla z najbolj posebnim moštom, kar sem jih kadarkoli pil. Gospa in še nekaj kmetov iz vasi pridelujejo hruškov mošt, ki tudi po petih letih v steklenici živahno muzira, okus pa je sadno-karamelast.

»Osnova za tole pijačo sta dve avtohtoni sorti hrušk, ki rastejo samo tukaj,« hiti razlagati Hrvatica, poročena na Matajur. »Drevesa prve, tebuke, potrebujejo okrog 30 let, da sploh začnejo roditi, živijo pa več kot sto let. Tebuke so tiste, ki dajejo moštu kislino in tanin, za sadno noto pa skrbijo hruške sorte korošica.« Mošt vsebuje okrog pet odstotkov alkohola in je zelo okusen. Pravzaprav – enkraten!

Esenca in prihodnost

Vsekakor ljudi v teh dolinah ne povezuje in drži skupaj samo organska slovenskost, saj so bili v desetletjih po drugi svetovni vojni večkrat žrtve zahrbtne italijanske nacionalistične politike, in to se občasno dogaja tudi zdaj. Šele ko si človek ogleda monumentalni kompleks Sv. Ivana s tremi cerkvami in Landarsko jamo v Nadiški dolini, mu postane kristalno jasen dolgotrajni obstoj Slovencev.

Slovenski bralec bo razvoj tega kompleksa najbolj hitro razumel, če ga primerjamo s Predjamskim gradom. Najprej, že v neolitiku, so votlino za svoje obrede uporabljali lokalni prebivalci, pred Rimljani je bila vojaška utrdba, potem pa so v njej prvo cerkev postavili bizantinski menihi (še zdaj je vidnih nekaj fresk z grškimi črkami in poganskimi znaki, ki spominjajo na simboliko predkrščanskih, po mnenju nekaterih tudi slovanskih kultur).

Vedeti je treba, da so pred prihodom Langobardov na tem ozemlju že prebivali Slovani. V 6. stoletju so Langobardi v notranjosti postavili drugo cerkev, tretja pa je iz 15. stoletja, katere freske je narisal Andrej iz Škofje Loke, gorenjski stavbenik, ki je v beneški prostor vnesel značilnosti pozne slovenske gotike. 

Turistična kmetija Brez meja.

Ker je obiskovalcev v teh dolinah čedalje več, se turizem počasi razvija, s tem pa se odkrivajo tudi kulinarične posebnosti.

Kmetijo Zore (ime izvira iz slovenske besede zgoraj) vodi Alessia Berra, ki je na prelazu Taipana med Tersko in Nadiško dolino uredila vrhunsko pridelavo kozjih sirov. Punca je pobrala šila in kopita iz mesta, kupila 140 koz, z evropskimi sredstvi zgradila hlev in začela pridelovati kozji sir. Večina ljudi ne mara kozjega mesa zaradi močnega vonja – v hlevu tega nismo občutili. Veliko ljudi tudi ne mara kozjih sirov zaradi močne pikantne note – tudi tega ni bilo na brbončicah in smo uživali v vseh vrstah kozjih sirov vrhunske kakovosti. Alessia (dela sama z dvema pomočnikoma) proda vse, kupci prihajajo k njej iz Italije, pa tudi iz Avstrije in Slovenije.

Alan Cecutti, predsednik kmečke zveze in gostinec na meji na turistični kmetiji Brez meja

Niti ne toliko kulinarično kot turistično presenečenje nas je čakalo v kraju Gornji Tarbij (Tribil Superiore). Tam je tako imenovani razpršeni hotel. In kaj, za vraga, je to?

Predstavljajte si že skoraj popolnoma opustelo in zapuščeno vas, v kateri živi le še nekaj prebivalcev, okoli nje pa rajska narava, čist zrak, odlične proge za pohodništvo in še marsikaj. Vlada Furlanije je objavila program za gradnjo razpršenega hotela, se pravi hotela v več različnih stavbah.

Lastniki stavb so dobili pomoč za obnovo in tako obnovili dvanajst hiš. Vse oddajajo apartmaje in so urejene po starih tradicionalnih gabaritih, od zunaj in znotraj. Svoje je dodala lokalna občina, ki je prenovila staro šolo, kjer lahko prenočijo večje skupine ljudi (do 25). V glavnem prebivajo tam skavti in otroci, ki so poleti v raznih kolonijah, velikokrat pa prenočijo skupine turistov. Vsekakor ideja, vredna posnemanja!

Gostilna na meji – poletna s slanino.

Robidišče

Tik pred italijansko-slovensko mejo v kraju Prosnid (Prosenicco), od koder se odlično vidi prva slovenska vas Robidišče, stoji obnovljena karabinjerska postaja, ki jo je mladi gostinec Alan Cecutti uredil v izvrstno gostilno z imenom Na meji.

Strežejo samo stare avtohtone jedi, ki so zelo okusne, spomladi pa bo v obnovljenem kletnem delu odprl še sobe za turiste. »Vsako leto hodi sem več ljudi. V glavnem so pohodniki, ki se gibajo med Italijo in Slovenijo. Gosti so zelo zadovoljni in kar nekaj je takšnih, ki se vsako leto vračajo,« pravi srčni mladenič slovenskega rodu, ki je učna leta preživel v družinski gostilni v bližini Vidma (Udin). Njihova osöjanica (okisana polenta: osoljena polenta na maslu in mleku s koščki slanine) je bila briljantna!

Ne moremo mimo hotela in gostilne Al Vescovo (Pri škofu) v kraju Podbonesco (Pulfero), ki jo vodi slovenska družina Domenis. Kraj je na vrhu Nadiške doline na italijanski strani, od koder boste po desetih minutah vožnje čez mejni prehod Robič že v Sloveniji, in Kobarid ni več daleč. Obnovljeni hotel slovi po zelo dobri in cenovno ugodni hrani, imajo pa lepo vinsko karto. 

Zvezde pa so na koncu: prva gostilna te regije je v kraju Srednje (Stregna) in se imenuje Sol in poper (Sale e pepe). Ker gosta zares razvajajo na vse mile viže, si lahko opis obiska pri njih preberete na strani … v rubriki Radosti za dobrojedce.

 Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen