Pred meseci sem dobil priložnost svoje misli o kavi predstaviti ptujskim gimnazijcem in lahko rečem, da so bili zame do zdaj najzahtevnejša publika. Pa ne zato, ker bi me zasuli z vprašanji ali komentarji, temveč zato, ker so bili za pogovor o kavi preprosto premladi. Premladi zato, ker še nimajo resnejših lastnih izkušenj s pitjem kave.
Tistega dne sta bili na programu dve skupini dijakov, ki naj bi zdržali poslušati moje govorjenje dve šolski uri. Ponavadi začnem z nizom vprašanj, ki mi pomagajo spoznati publiko. Na podlagi njihovih odgovorov se potem odločim, kje začeti »kavno zgodbo«. Hitro mi je postalo jasno, da je ne bom mogel izpovedati kot ponavadi.
Da ne bo pomote, sploh nisem bil razočaran. Ravno nasprotno. Dobil sem vpogled v kavopivske navade generacije, od katere sem se že nekoliko oddaljil. In ravno ta generacija je zame dragocena. Prav tako kot večini trgovcev, le s to razliko, da jim jaz ne želim zgolj nekaj prodati, temveč predvsem predstaviti svoje razmišljanje o nečem, kar bo pri večini prej ali slej zasedlo pomembno mesto v njihovem življenju. Mogoče se tole sliši preveč usodno, toda dejstvo je, da bodo tam nekje proti koncu gimnazije oziroma ob prihodu na fakulteto vse pogosteje posegali po kavi. Pitje kave je namreč odvisno od življenjskega ritma in sloga. Študentov vsakdan je bistveno bolj dinamičen in razdrobljen in pri tem je pitje kave, ali bolje rečeno posedanje ob kavi, odlično polnilo.
Za mlade kavopivce bodo prvi stiki s kavo ključnega pomena. Definirali bodo njihov praokus ter za kakšno desetletje oblikovali njihovo razumevanje kave in to, kaj pričakovati od nje. V boj za njihovo privrženost se bodo aktivno vključili trgovci, ki bodo kavne izdelke prilagodili njihovemu življenjskemu slogu in tako še pripomogli k izkrivljenim predstavam. Sem mnenja, da kava ne bi smela dohajati našega tempa bivanja, temveč bi morali biti mi željni nekajkrat na dan svoj ritem nekoliko upočasniti in se v miru prepustiti temu simpatičnemu malemu obredu.
Avtomati na hodnikih, kava v plastiki, pločevinke na bencinskih servisih, napitki v restavracijah s hitro prehrano in navsezadnje nerazumljiva avtoriteta večine točilnih pultov. Vse to so poligoni slabe kavne prakse in zibelke dvomljive kakovosti. Toda hkrati so tako blizu, vedno pri roki in predvsem dovolj hitri. Odlično ustrezajo slogu prej omenjene dragocene generacije. Dragocena je zato, ker mi lahko pomaga v boju proti agresivni kavni trgovini, ki s potrošniki ne komunicira, temveč nanje vpije. In ker je glasna, je tudi uslišana.
No, jaz na predavanju nisem vpil. Osredotočil sem se na romantično plat fenomena kave. Seznanil sem jih z botanično raznolikostjo afriškega subtropskega gozda, predvsem na področju tako imenovanega afriškega roga. To je polotok vzhodne Afrike, ki zajema območje Džibutija, Eritreje, Somalije in Etiopije. To je zibelka kave, matično okolje rastline, katere kloni so odpotovali s pomočjo kolonialistov dalje po svetu. Na tem ozemlju že od pradavnine živijo različna ljudstva oziroma plemena in skoraj vsi so, vsaj nekoč, s kavo izražali gostoljubje in naklonjenost. Zrna so spražili in zmleli vpričo gosta. Kuhano kavo so nato pili vsi iz iste posode, ki so si jo podajali med sabo. V tem je izražen močan simbol medsebojne povezanosti in sprejetosti gosta v hiši.
V tem delu pripovedovanja se je »dragocena generacija« očitno nekoliko manj dolgočasila, saj so imeli posamezni dijaki že prva vprašanja. »Kako pa so jo zmleli?« V možnarju, pri katerem je zanimiva kombinacija kamnite posode in lesenega bata. Udarjanje s trdim lesom omogoča bistveno več nadzora, da se drobljenje dogaja postopoma, hkrati pa ni nevarnosti, da bi pozneje vkuhali med kavo pomešane drobce kamna. »Ali so jo sladkali?« Tudi. Včasih z medom, pogostokrat pa so jo še solili! Uporabljali so še drugačno pripravo. Recimo zelo pogosto so liste rastline, se pravi kavovca, sušene zdrobili in vkuhali kot čaj. V drugi različici podobnega napitka so liste prej še nekoliko popražili. »A ni kava iz Arabije?« Ne, kava izvira iz afriškega gozda. Danes sicer uspeva povsod, kjer so zanjo ugodne klimatske razmere. Na hitro lahko rečemo, da uspeva vzdolž ekvatorja v pasu petnajstih stopinj severne in južne geografske širine. Po svetu so jo razvozili kolonialisti, ki so se zgledovali po Turčiji in imeli tudi sami željo sodelovati v trgovini s kavo. To je eden od prastarih problemov kave, da je že zelo zgodaj »zadišala« po denarju. Turško cesarstvo je nekoč obsegalo veliko ozemlje in vključevalo tudi Jemen. Obala Jemna je najbližje vzhodni afriški obali in po tej relativno kratki morski poti so sufiji, islamski mistiki, potovali na zahod širit vero. Od domačinov so prevzeli navado uživanja kave in jo vključili v svoje nočne obrede. Sprva je bila kava prepovedana, potem pa se je zajedla v življenja muslimanov. Jemenci so bili prvi, ki so kavo namensko kultivirali in uredili monokulturne nasade. V tem času so rastlino tudi podrobno proučevali in jo botanično opredelili. Sicer so vrsto opisali in registrirali šele v prvi polovici osemnajstega stoletja, ko jo je Carl Linnaeus uvrstil v rod Coffea.
Čas je potekel, dve šolski uri sta minili prehitro, da bi utegnil razložiti vse, kar sem se namenil. Preostalo je samo še to, da sem jim skuhal kavo, za katero so vsi po vrsti ugotavljali, da je drugačna. Ali je tudi dobra? To vprašanje pa je bilo za mlade poslušalce verjetno že preveč in niso predolgo oklevali z odhodom.
Nisem bil razočaran. Upal sem samo, da si je kateri od njih zapomnil sporočilo, da je pitje kave posebne vrste užitek. Posvečen trenutek, ki ne bi smel ostati neopažen. Nasvidenje!
Tineta Čokla lahko srečate v njegovi kavarni Čokl na Krekovem trgu 8 (poleg lutkovnega gledališča) v Ljubljani, kjer vam bo ob skodelici dobre kave natresel mnogo misli o njej.
Besedilo: Tine Čokl