Dr. Andrej Stare, komentatorski »superstar«. »Najtežje je prenašati slabo nogometno tekmo«.

Delo komentatorja nogometne tekme je zelo odgovorno. Nogometni komentator mora znati prevesti veliko težo tekme, ki jo komentira.

Do gledalcev mora prenesti dogajanje z igrišča in pri tem v nobenem trenutku ne sme poseči v njihova čustva, ki so navadno zelo naklonjena eni izmed ekip na igrišču. Nogometni komentatorji so glasniki tekem, prevajalci dogajanja na igrišču in prenašalci sporočil tekme.

Dober komentator vedno ohrani varno razdaljo med sabo, svojimi čutenji in tistim, kar se na tekmi dejansko dogaja. Prezreti mora sebe in postreči s pravimi, natančnimi in dobrimi informacijami, ki bodo gledalcem pomagale obrazložiti situacije in jim hkrati prepustile dokončno odločitev.

Pogovarjala sem se z najboljšim med njimi. »Superstarjem« med komentatorji.

Odklenil je svojo zakladnico podatkov, me presenetil z izjemnim spominom in mi predstavil um človeka, ki je svojo prvo nogometno tekmo komentiral leta 1981.

Dr. Andrej Stare se natančno spomni svoje prve tekme. In vseh preostalih, ki so sledile.

Vsak komentator je nekaj posebnega. Med tekmami slišimo njegov glas, vidimo ga ne. Barva in ton glasu, način izražanja, konec koncev tudi znanje slovenščine in sposobnost jasnega govora so tisto, kar pride do gledalcev. Drugega ne.

Včasih si jih predstavljamo, kako krilijo z rokami, kako jim rdečica prekrije obraz, ko kričijo, včasih v glasu zaznamo kako drugačno čustvo, tudi jok. A vse skupaj je ovito v tančico skrivnosti, ki delajo komentatorje še nekoliko bolj zanimive.

Nekateri iz nogometne tekme ustvarijo zabavo, drugi naredijo šov, tretji jo spremenijo v statistično izkušnjo, četrti lahko vzdušje tekme popolnoma zamorijo. So dobri komentatorji in so slabi komentatorji nogometnih tekem. Med komentiranjem tekem sedijo v svojih kabinah in govorijo.

Govorijo vseh 90 minut in še sodniški podaljšek ter s svojim govorjenjem zelo vplivajo na vse tiste, ki sedijo na drugi strani televizijskega ekrana. Njihovo delo je odgovorno in tudi zaradi dejstva, da vse več gledalcev, zaradi dostopnosti informacij ve veliko več, kot pred leti, morajo vedeti, da je vsaka njihova beseda slišana in včasih obsojana.

Ni lahko biti komentator, pravzaprav je danes, v poplavi vseh družbenih omrežij in informacij, ki curljajo z vseh strani, težko biti tudi slab komentator.

Ne predstavljam si najbolje, kako hudo jekleno dušo mora imeti tisti, ki se loti javno komentirati nogometno tekmo. Zame je tistih 90 minut vedno preveč čustvenih, da bi lahko iz sebe dala kaj več od nekaj izdihov, in če tekma ne gre v mojo smer, kako sočno kletvico. Nogometa prav tako ne zmorem gledati nepristransko. Zato je komentiranje zame umetnost, zlasti v točki, ko je treba dogajanje na igrišču spremljati zbrano, preudarno in predvsem realno. Zame je to nemogoča misija, a nekaj posameznikom gre presneto dobro od rok.

Ne bom jih imenovala poimensko. Imamo jih kar nekaj, a zares dobrih je malo. Marsikdo se nostalgično spominja nekaterih velikih jugoslovanskih komentatorskih imen, ki so sami pred televizijske zaslone prikovali občinstvo in je bila tekma šele v drugem planu.

Tudi v Sloveniji je ob poplavi različnih televizij kar nekaj tistih, ki se lotijo komentiranja nogometnih tekem. Niso vsi dobri, niso vsi vešči svojega poklica, a zagotovo je nekaj takih, ki so svoj poklic spremenili v umetnost.

Med njimi je nekaj takih, ki so dosegli status zvezdnikov. Dr. Andrej Stare je v tej kategoriji vsekakor med najboljšimi.

Srečala sva se v Dobrni, kjer opravlja svoj zdravniški poklic. Dr. Andrej Stare je poseben komentator. Je odličen komentator, ki nikoli gledalca tekme ne pusti hladnega. Kar jaz pri njem najbolj cenim, je, da zna narediti tekmo zanimivo tudi, če ni nič posebnega.

Podatki in informacije so tiste, ki jih obvlada. Z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral, je danes zagotovo eden izmed najboljših športnih komentatorjev v Sloveniji. Zaradi svoje prepoznavnosti in statusa, ki ga uživa, je slovenski komentatorski »superstar«.

Pogovor sva začela z ženskami v nogometu. Pravzaprav o tem, zakaj v nogometu še vedno vladajo predvsem moški. Pa je to res?

»Hoteli ali ne, nogomet je še vedno bolj domena moških, kot žensk. Če greš v katerikoli državi na katerokoli nogometno tekmo, bo med obiskovalci razmerje med moškimi in ženskami v najboljšem primeru 90 : 10 v korist moških.

V večini primerov je to razmerje še slabše. Da bi bila ženska sama od sebe zatreskana v nogomet, hodila redno na tekme in redno spremljala ta šport, jih je pa relativno malo. Jaz jih ne poznam veliko. Ena takih je bila recimo moja mama.«

Se spomnite svoje prve nogometne tekme?

»Seveda se je. Na svojo prvo nogometno tekmo sem šel z mamo in sestro leta 1965. Ogledali smo si tekmo Olimpija : Sutjeska. Rezultat je bil 3 : 0.

Snežilo je, stali pa smo tam na starem bežigrajskem stadionu. Tam sta bili dve stranišči, od koder se je odlično videlo na igrišče. Spodaj so bila stranišča, mi pa smo stali zgoraj na terasi. Od tiste tekem smo redno hodili na tekme.

Spomnim se tudi svojega prvega prvoligaškega derbija med Olimpijo in Mariborom. Mama naju je s sestro z navijaškim vlakom peljala v Maribor.«

Imate radi nogomet?

Dr. Andrej Stare

Poleg nogometa slišimo, kako vaš glas ovija tudi tekme hokeja, smučarskih skokov in atletike. So kakšne razlike med komentiranjem teh športov?

»Komentiranje teh športov je zelo različno. Kaj je najlažje in najtežje prenašati, ne morem govoriti na splošno, saj je to stvar vsakega posameznika in je odvisno tudi od osebne angažiranosti. Zame je najtežje prenašati slabo nogometno tekmo.

Na primer nogometno tekmo Radnički Niš : Čelik Zenica 0 : 0. To je bil najtežji prenos. Hokej je drugačen. Pri hokeju se ves čas nekaj dogaja. Igra je hitra, vedno je boj. Tudi hokej obožujem in ga zelo rad komentiram. Atletika je šport, kjer moraš imeti drugačno koncentracijo.

V času komentiranja moraš sočasno spremljati šest atletskih disciplin, ki potekajo na stadionu. Navaditi se moraš ritma. Smučarski skoki so v zadnjem času postali nekoliko bolj zakomplicirani s temi novimi pravili in dodatki ter odbitki. In s temi številkami se mora človek spoprijateljiti.

Predvsem pa moraš, če si komentator, v glavi zelo hitro misliti. Če ti glava ne dela, pa je boljše, da greš, namesto za komentatorja, za pomočnika kretničarja na kako železniško postajo.«

Je težko biti dober komentator?

»Če športa nimaš rad, če to ni tvoj življenjski slog, tvoja življenjska obsesija, potem je bolje, da se komentiranja ne lotiš. Danes vidim preveč diletantov, ki zelo hitro sedejo za mikrofon in potem je kar malo nerodno, ko se deklarirajo kot komentatorji.

To so zame zgolj reporterji, poročevalci in še to precej šibki. Na žalost jih je vedno več. Prepričan sem in to učim tudi tiste, ki pridejo k meni po nasvet, da se moraš osredotočiti na malo športov.

Najbolj optimalno je dva poletna in dva zimska športa. Ker v vseh športih ne moreš vedeti vsega. Ljudje ti začnejo verjeti, če si dober in dober ne moreš biti v vseh športih.«

Komentatorji so prenašalci dejstev tekme, ki prižgejo čustva. Do kod lahko gre komentator? Koliko je lahko pristranski? So kaka pravila?

»Ko gre za tekmo naše reprezentance proti tuji reprezentanci, moraš med komentiranjem pokazati čustva v korist Slovenije. Ko gre za nastope slovenskih klubov v evropskih pokalih proti tujim klubom, lahko pokažeš čustva v korist slovenskega kluba.

Ko pa gre za dvoboj dveh tujih ali dveh domačih ekip, pa je teh čustev nepreklicno konec. Komentator nikoli ne sme začeti prenosa tako, da pove, za kateri klub navija.

Kaj pa druga polovica naroda, ki drži za nasprotni klub? Kaj bodo pa drugi rekli?

Zato moraš biti nevtralen in imeti do obeh ekip enako mero čustev.«

Nimam rada, ko komentator na nogometni tekmi ne ve, kakšna so pravila in jih pri svojem komentiranju izrablja. Koliko mora komentator poznati nogometna pravila?

»Čim bolj jih poznaš, bolje je. Pogosto pa vidim, da se komentatorji ukvarjajo s sodniškimi odločitvami in pravili, ki jih sploh ne poznajo. Čim več jih poznaš, bolje je. V nogometu se vedno največ govori o sumljivih prepovedanih položajih in o dosojenih ali nedosojenih enajstmetrovkah.

Kdor išče rezultatsko rešitev v teh dveh elementih, je izgubljen in bolje, da se začne ukvarjati z baletom in prepusti komentiranje komu drugemu. Dejstvo je samo eno: pravila so enaka od prve do zadnje sekunde tekme.

Ne glede, kaj se zgodi med tekmo. Konec je obdobja, ko se v zadnjih petih minutah nič več ne zgodi.«

Se spomnite, katera je bila prva tekma, ki ste jo komentirali?

»Seveda se spomnim. 27. aprila leta 1981 sem v Sarajevu na Grbavici komentiral tekmo Željezničar : Rijeka.«

Neverjetno. Imate vse te podatke zapisane, ali vse to nosite shranjeno v spominu?

»Vse to zbiranje podatkov, dokumentiranje in urejanje pri meni poteka v treh različnih oblikah.

Eno je v elektronski obliki, eno v pisni in eno v možganih. Oče in mati sta mi z mešanico genov dala dober spomin, zato si vse te stvari lahko zapomnim. Je pa res, da si zapomnim tisto, kar hočem.«

Koliko tekem ste do sedaj že komentirali?

»2211. Od tega je nogometnih 689 tekem.«

Številke stresate iz rokava. Ali lahko od vseh teh številnih tekem izberete najljubšo?

»Polfinale svetovnega prvenstva leta 1982 v Španiji med Francijo in Zahodno Nemčijo. Rezultat je bil 3 : 3 po rednem delu in podaljških. Po enajstmetrovkah so šli Nemci naprej z rezultatom 8 : 7. To je bila ena takih tekem, ko sem ob koncu prenosa rekel: ‘No, to pa je nogomet!’ Huh. Na istem prvenstvu pa sem prenašal tekmo Italija : Brazilija, ki se je končala s 3 : 2, ko je dal Paolo Rossi tri gole.

Tisto je bil svetovni nogomet. Pa tudi finale svetovnega prvenstva leta 1986 v Mehiki med Argentino in Zahodno Nemčijo. Argentina je zmagala s 3 : 2. Super tekma.

Poanta nogometa je, da nikoli ne veš, kaj se bo dogajalo. Pred začetkom ne veš, ali bo tekma dobra, ali ne bo. Ne veš, ali bodo goli ali ne bodo. Nikoli ne veš nič. Vsaka tekma se začne pri 0 : 0.«

Koliko je uvrstitev Slovenije na evropsko prvenstvo in dve svetovni prvenstvi zares velik uspeh?

»Če vzamemo presečno leto 2000 in odštejemo dejstvo, da so nekje domačini avtomatično uvrščeni na prvenstvo, smo velik fenomen.

Kolikokrat se je na velika tekmovanja uvrstila Finska? Ali pa Avstrija v zadnjih dvajsetih letih (razen leta 2008, ko so bili domačini). Kdaj so bile nazadnje na velikem tekmovanju Bolgarija ali pa Črna gora, Makedonija, Bosna?«

Ali komentatorji doživljate tisti čustven del nogometa? Tudi vam pred tekmo igra himna?

»Ne, meni ne. Nikoli. Jaz imam svojo koncentracijo, svoj način, kako se zberem pred tekmo in jaz brez evforije štartam vsak prenos.«

Imate poseben ritual?

»Jaz sem urejen človek. Emocionalno in človeško. Imam toliko izkušenj, da mi ni treba blefirati. Jaz ne začnem vpiti še pred začetkom tekme. Ne dosežem zgornje meje dretja, še preden se vse skupaj začne. Potem pa ko se resne zadeve začnejo, padeš, ker nimaš kondicije, da bi tulil celo tekmo.

Vsakemu mlademu fantu, ki me pride vprašat za nasvet, vedno rečem: počakaj, da se nekaj začne, šele potem vpij. Šele potem, ko se nekaj naredi, bodi pameten. Šele takrat je treba pokazati znanje. Šele takrat se vidi, kaj znaš komentirati, kako to storiš in kakšno primerjavo poiščeš. Še nekaj je zelo pomembno.

Zame je vsaka tekma enaka. Tudi če komentiram mladinsko tekmo U17 ali finale svetovnega prvenstva. Če tako jemlješ ta posel, potem si zmagal.

Če pa je zate finale bolj pomemben od tekem mladincev, ki jo prav tako moraš komentirati, pa si že v štartu izgubil. Jaz imam popolnoma enake priprave za vsako tekmo. Bolj pomembnih in manj pomembnih tekem jaz ne poznam.«

Vaš najljubši trenutek v nogometu?

»Recimo, ko moj golman brani stoodstotno priložnost nasprotnika. To je zame najlepši trenutek v nogometu. To me najbolj razveseli in mi je najbolj všeč. Težko pa rečem, kateri je najboljši golman vseh časov.

Težko je primerjati jabolka in hruške. Moram reči, da je Jan Oblak fantastičen golman. Tako mlad in tako zanesljiv, konstanten. Močan je tudi po človeški strani. No, če bi moral izbrati najboljšega vseh časov, bi mogoče rekel, da je meni najljubši Gordon Banks.«

Kaj pa igralec?

»Videl sem veliko dobrih igralcev. Nogomet sem začel gledati, ko sta igrala še Eusebio in Péle. Spremljal sem ero Johana Cruijffa, slavne nemške igralce sedemdesetih in vse do Messija in Ronalda.

Johan Cruijff je bil igralec, ki je najbolj napolnil mojo dušo v tistih letih. Danes je to Ronaldo. Se pa danes nogomet igra drugače kot pred štiridesetimi leti.

Danes so nogometaši telesno bistveno bolje pripravljeni. Spremenil se je tudi nogomet. Bistveno več je kontakta med igro. Ta je hitrejša. Igra se na večjem prostoru, več je menjav prostora. Igralci so danes popolnoma drugačni, kot so bili včasih.«

Glede na to, da je dr. Andrej Stare po poklicu zdravnik, pozna delovanje človeškega telesa. So nogometaši dobri športniki?

»So! Nogometaši morajo biti fizično drugače pripravljeni, kot atleti ali hokejisti. Nogometaši igrajo v vsakem vremenu in vsaki temperaturi. Igrišča včasih bolj spominjajo na njivo kot na travnato površino.

Že zato morajo biti zdravstveno na višjem nivoju. Nogomet je igra kontakta, kjer prihaja do velikih sil in se ob tem sprosti veliko energije. To morajo prenesti njihova telesa.«

Ko mikrofon ugasne in se kamere izključijo … ste navijač?

»Moje navijaštvo je hiša, vstopnice za to hišo pa delim jaz.«

Povsem za konec, kaj je nogomet?

»Nogomet je najbolj enostaven šport za široke ljudske množice, ki ima samo en vzvod, ki ga dela zanimivega in to je prepovedan položaj. Drugače pa je zelo enostaven za spremljati.

Postal je tudi zelo velik posel in ogromno gledalcev prihaja na nogometne tekme tudi zato, ker za spremljanje ni potrebno biti pretirano pameten. Pri nogometu se štejejo le goli. Pri tem pa teče čas.«

Pri dr. Andreju Staretu ni fascinantno le to, da uspešno združuje dva, na zunaj popolnoma nezdružljiva poklica, komentiranje in zdravniški poklic. Je izjemen športni strokovnjak. Je tudi izjemen s številkami. Količina podatkov, ki jih ima v spominu, je naravnost fascinantna.

Njegova zmožnost pomnjenja je edinstvena. Če se marsikdo od nas ne spomni niti tega, kaj smo jedli včeraj za kosilo, ima on v svojem spominu shranjenih nerazumno veliko podatkov.

Preseneti s podrobnostmi, zato je pogovor z njim podoben vrtincu, v katerega si zapeljan s številkami, malenkostmi, predstavo, kjer ostaneš preprosto brez besed, z odprtimi usti. Izjemno zanimivo se je bilo pogovarjati z njim.

Besedilo: Patrizia de Franceschi Korent

Fotografije: Aleš Fevžer