Za vse neposvečene – Roger Waters je (bil) gonilna sila ene izmed najbolj legendarnih skupin v zgodovini rokovske glasbe zadnjih petdesetih let – Pink Floyd.
Zaradi razprtij v skupini izpred treh desetletij ne uporablja več imena skupine, pač pa svojega.
In to ga prav nič ne ovira, da ne bi razprodal ene največjih svetovnih turnej v zadnjih letih, ki se je začela 21. maja 2017 v ZDA in se bo končala 9. decembra 2018 v Mehiki.
Roger Waters
Vsega skupaj bodo Roger in njegovi opravili 158 koncertov. Zagreb je bil le ena postaja, toda vzhičenje bo v naših glavah ostalo še dolgo časa.
Ko so skladbo Us and Them leta 1972 uvrstili na album The Dark Side of the Moon, so jo „posvetili“ ideji o morebitnem prijateljstvu med nami, Zemljani, in morebitnimi prišleki iz vesolja.
Veliko vode je preteklo od takrat in tudi Nam in Njim (Us and Them) ima zdaj kar veliko pomenov. Toliko, da je Waters vso mega turnejo naslovil prav s tem naslovom pesmi.
Po drugi strani pa lahko rečem, da smo po številnih desetletjih čakanja končno dobili koncerte, ki skoraj do popolnosti prikazujejo zgodovino tega velikega benda z vsemi najbolj znamenitimi skladbami, ki so kot take zares poseben dogodek, vreden obveznega obiska.
Pa se bomo uprli, če nam gre dobro?
In res – Roger Waters nas je s svojim številnim, desetčlanskim bendom dobri dve uri in pol vodil skozi sedemdeseta, osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja.
No, čeprav so kariero začeli v šestdesetih, se do tja nismo spustili, zato pa je bilo ostalega veliko. Kronološko je bila najstarejša skladba One of These Days, ki datira v leto 1971 in se nahaja na albumu Meddle, ki je izšel dve leti pred razvpitim Dark Side of the Moon.
Se pravi – v čas, ko so bili Pink Floyd eden od obetavnih psihadeličnih bendov iz začetka sedemdesetih. Ta inštrumental je Waters umno umestil med začetno Speak to Me in Time (obe iz Dark Side …).
Odlični kitarist Dave Kilminster
Ko govorimo o Floydih, je jasno, da so bile izvedbe več kot brezhibne, da je bil zvok superioren in da je bila predstava nad vsemi pričakovanji.
Roger Waters je bil vedno velik mislec, kritik sodobne družbe in kapitalistično-izkoriščevalskega sistema.
O tem govori v številnih svojih pesmih in bolj kot kadarkoli je današnji čas več kot pravi za dokazovanje njegovega vizionarstva, saj se teme njegovih skladb danes še bolj prilegajo realnosti, kot so se kadarkoli prej.
Roger je predvsem v skladbah iz neupravičeno prezrtega albuma Animals (1977), ki temelji na Orwellovi Živalski farmi našel popolno ujemanje z današnjo situacijo.
Pigs – izkoriščevalski prašiči s Trumpom na čelu vodijo vse dogajanje, za njih skrbijo Dogs – psi (policija in vojska) in skupaj zatirajo Sheep (ovce) – nas vse.
Ko človek to sestavi z bogato ideološko ikonografijo skladb Pink Floydov (Money, Time, Another Brick in The Wall), je Watersova zgodba jasna. Uprite se svinjam in zaživite človeka dostojno življenje.
Jah – laže reči kot narediti, ampak vseeno je stari hipi eden redkih, ki modro poziva k uporu in zanika vse dobrobiti liberalnega kapitalizma.
Po opusu skladb iz albuma Animas pa nas je dotolkel z logičnim ideološkim komadom Mother – mother do you think they will drop the bomb (Mama, a misliš, da bodo vrgli bombo?)
Dark side of the Moon.
To vprašanje in ta sklaba sta bila napisana v začetku osemdesetih, ko je bila hladna vojna na višku in so se ljudje takšne stvari spraševali. Ampak – a je zdaj kako drugače?
Če pa je vse to začinjeno z odlično glasbo in sceno, je sporočilo še bolj močno in jasno. Jasno je tudi, da pri svojih 74 letih ne more več dobro peti, zato je kar precej pevskih delov prepustil okretni glasbeni ekipi, sam pa se je držal preverjenih in ne preveč pevsko zahtevnih skladb.
Poleg vsega je predstavil še štiri nove skladbe, ki so del albuma (Is This the Life We Really Want – Ali je takšno življenje res tisto, česar si želimo), ki bo jeseni že na policah in lahko rečem, da bo to eden njegovih najmočnejših solističnih izdelkov.
Drugi del Pink Floydov – manjkajoči kitarist in drugi najmočnejši avtor skupine – David Gilmour, uspešno fura svojo kariero, katerega glavni del nastopov so poleg skladb iz njegovih samostojnih albumov seveda prav tiste skladbe, ki jih je predstavil tudi Roger Waters.
Najboljše iz njihovega repertoarja, s poudarkom na kitaristovi genialni virtuoznosti in zvoku – recimo Shine On You Crazy Diamond, katere pa Waters ni igral. Pa vseeno se v zvoku ni slišalo, da Gilmourja ni.
Oba kitarista, Dave Kilminster in Jonathan Wilson sta tako precizno naštudirala Gilmourjeve virtuoznosti, da sta jih na trenutke celo prekosila.
Zanimivo je bilo slišati, kako publika obvlada besedila te legendarne skupine, saj so bili trenutki, ko Watersu sploh ni bilo treba peti, kar pogosti.
Roger Waters
Vsekakor je to bil eden od najboljših koncertov zadnjih let, kjer „stari prdec“ niti ni črpal zgolj lepih spominov iz starih časov, ampak nas je s svojimi ideološko večnimi skladbami poskusil aktivirati, da malce več mislimo in se ne strinjamo z vsem, kar liberalni korporacijski kapitalizem ponuja.
Še seznam sklab za ortodoksne oboževalce:
Speak to Me, Breathe, One of These Days, Time, Breathe (Reprise), The Great Gig in the Sky, Welcome to the Machine, Deju Vu, The Last Refugee, Picture That (nove skladbe iz prihajajočega albuma), Wish You Were Here, The Happiest Days of Our Lives, Another Brick in the Wall Part 2, Another Brick in the Wall Part 3, Dogs Pigs (Three Different Ones), Money, Us and Them, Smell the Roses (nova skladba), Brian Damage , Eclipse, Wait for Her, Oceans Apart, Part of Me Died (nove skladbe), Mother in Comfortably Numb z enim najboljših kitarskih solov z zgodovini rock glasbe sploh. .
Kot ste opazili, so sedmdeseta najbolj zastopana z glasbo iz albumov Meddle, Dark Side Of the Moon, Wish You We Here in Animals. Osemdeseta pa zastopajo skladbe iz albuma The Wall. In to je tudi izbor najboljšega, kar je ta skupina sploh naredila.
Roger – najlepša hvala za »bujenje« in še lepše spomine. To je glasba moje in naše mladosti, ki smo jo lepo podoživeli!
Besedilo: Tomaž Sršen
