Naj priznam, bila je malce sugerirana, a precej izzivalna. Kaj lahko zanimivega sploh lahko napišem o tem slikarju, katero njegovo delo izbrati (jih je veliko), in na prvi pogled se zdi, da je naloga v bistvu kar malo dolgočasna.
Toda vsak hiter laični pregled njegovega opusa na svetovnem spletu ti da misliti, da je bil gospod vse kaj drugega kot dolgočasen.
Slika prikazuje vlak v meglici sončnega jutra, ki drvi preko mostu proti vam, gledalcu. Pred lokomotivo in pod njo opazimo širok lok mostu in pod njim svetlo rumeni nakaz vodne gladine reke Temze.
Pravokotno na železniški most se na levi strani vidijo štirje loki nekega drugega mostu, ki se dviga nad modro gladino reke.
V zalivu med mostovoma pluje čolnič, nedaleč stran pa v belih potezah na obali reke na hitro opazimo skupino ljudi, ki plešejo.
Če že lokomotivo in vagone komajda vidite, se boste morali še toliko bolj potruditi, da nekje na začetku tračnic, od vašega gledišča proti sredini kompozicije najdete zajca, ki se rešuje pred verjetno smrtjo pod kolesjem lokomotive.
Detajl, ki morda tu ni le zgolj v dekorativne namene? Hitra poteza, ki nas za čas, v katerem je olje na platnu nastalo, tudi lahko presune? In atmosfera, ki daje realni občutek hitrosti gledalcu?
Vsa ta vprašanja dajo odlično zgodbo, ne samo o sliki, pač pa tudi o življenju in tedanji družbi, v kateri je zelo aktivno Turner tudi ustvarjal.
Če si upam špekulirati in špekulacije tudi podpreti z realnimi dejstvi, dobimo lahko kar soliden uvod v Turnerjevo biografijo, ki do sedaj ne ponuja, razen na filmskem platnu, kakega pretresljivega pogleda.
Vemo, da ima Združeno kraljestvo najstarejše in najbolj razvejano železniško omrežje na svetu.
Velika zahodna železnica, na začetku zasebno podjetje, in predhodnica današnjih javnih britanskih železnic, je imela za cilj povezati London s tedaj precej nedostopno zahodno in jugozahodno obalo, ter večjim delom Walesa.
Novo industrijsko mesto Bristol je tekmovalo z Liverpoolom za pristaniški primat in trgovino z Združenimi državami Amerike.
Že v tridesetih letih 19. stoletja so Liverpool povezali z železniško progo in mu poleg regulacije reke Avon tudi na ta način omogočili hiter industrijsko-pristaniški razcvet. S povezavo z Bristolom v štiridesetih letih pa so ta razvoj omogočili tudi temu mestu.
Železnica je vodila preko razseljenih in industrializiranih območij, ki so bila deloma tudi degradirana.
In to pokazati ljudem, ki se na počitnice končno lahko hitreje in udobneje podajo z vlakom, je bilo tudi ključnega, predvsem pa političnega pomena.
Propadla pokrajina, grozeča hitrost, ki ubija, industrija, ki uničuje, in hkrati impresivnost pare, ki zadimi jasen pogled na pokrajino.
Če se vrnem k detajlu komaj vidnega zajca, ki beži pred drvečo lokomotivo, je zagotovo pri tem treba razmišljati tudi o tem aspektu, ki ga Turner, kot veliki popotnik in poznavalec britanskega otočja, ni spregledal.
Železnica, kot velika novost tistega časa, pa je nudila tudi politično dobro promocijo novega predloga parlamentarne reforme, ki se je zavzemala za uvedbo pravičnih volilnih okrožij. Le-ta so še vedno izključevala nove industrijske centre in favorizirala veleposestniške predstavnike z že davno izseljenih in praznih posesti.
Recimo Liverpool sploh ni imel političnih predstavnikov v parlamentu, kar pa seveda ni bilo dobro za razvoj mesta. In vsa ta »gnila okrožja« z nepotrebnimi parlamentarnimi predstavniki, kot so jih propagandno imenovali v reformatorskih glasilih, bodo ljudje iz varnih zavetij vagonov lahko videli, ko se bodo peljali mimo.
In tudi Turner se je – preko novozgrajenega opečnatega železniškega mostu Maidenhead čez reko Temzo. Bil je navdušen in obupan hkrati nad novo tehnologijo, ki kaže svoj demonski obraz v izpustu pare iz dimnika lokomotive.
Umetnika romantika, kar je Turner tudi bil, bi označila kot tistega, ki še vedno zvesto sledi navodilom in naročilom aristokracije, a je hkrati tudi precej razgledan in navdušen nad pokrajino, ki jo upodablja.
Krajina kot motiv počasi prevlada v hierarhični lestvici motivov nad zgodovinsko sliko, ki je favorizirala pomembne zgodovinske in politične dogodke ter osebnosti. Portret je še zaželena tema, a krajina pomeni v tem trenutku možnost proučevanja okolja, ki umetnika obdaja in hkrati tudi možnost izražanja njegove afinitete do le-tega, zloveščnost narave nad človekom, ki je ne more obvladovati.
Poteze romantika so še vedno zelo natančne, jasne in enako velja tudi za nanos barve, ki je še vedno precej tanek ali skorajda prosojen. Preigravanje urejenih kompozicij z dramatičnimi učinki svetlo temačnih razvihranih oblakov, odsevov sonca ali lune na morski gladini, skorajda že gledaliških efektov podivjanih neviht v gorskem svetu ali na morju.
Vse te teme najdemo v Turnerjevem opusu in lahko jih tudi predvidimo, če le poznamo konček njegove biografije.
Že zelo zgodaj, pri svojih štirinajstih letih, je postal član Kraljeve akademije, ki je pomenila za vsakega umetnika uspeh ali pogubo.
Veliko je potoval, večinoma po britanskem otočju, in neutrudno skiciral. Ohranjenih je na tisoče njegovih skic za velikoformatne podobe v olju na platnu, ki jih je dokončal seveda v ateljeju. Skica je bila njegova obsesija. Brez skicirke ni šel nikamor.
Radoveden, kakršen naj bi menda bil, je velikokrat naletel na zanimive prizore, ki jih je s svojim izjemnim poznavanjem tehnike in barvne palete tudi prelil na platno. Nekoč se je dal celo privezati na jambor jadrnice, da je realno doživel nagibanje plovila v nevihti.
Sliko Dež, para in hitrost je na primer naslikal tako, da je občutil hitrost in ozračje, ko je svojo glavo držal petnajst minut skozi okno drvečega vagona.
In res je, poudarek, ki ga je dovršeno postavil za bazo poznejšim umetnikom impresionistom, ki bodo ustvarjali približno dve desetletji pozneje.
Njegove presvetljene podobe, hitre poteze in učinek skicoznosti pa postanejo aktualne šele v njegovem poznejšem opusu.
Tehnika akvarela, ki mu ni ostala tuja, večkratni obiski Benetk vse od leta 1819 naprej, so Turnerju razvili to obvladovanje učinka prave prosojne in svetle atmosfere, ki jo je tako natančno proučil tudi impresionist Monet.
Konec koncev ni bil več ravno najmlajši. Njegov pozni opus, vključno s sliko Dež, para in hitrost, pri Kraljevi akademiji ni naletel na odobravanje, novo kronana kraljica Viktorija ga je milo rečeno prezirala, imel je nekaj gorečih podpornikov in tudi naročnikov aristokratov, a vse to je vodilo v njegov tihi obup in počasni sloves.
Številni Turnerjevi biografi so imeli precej težav pri sestavljanju koščkov njegovega življenja.
Razlog za to tiči v Turnerjevi skrivnostnosti. Svojega razmišljanja in premikov ni javno izpostavljal. Skoraj nikoli ni dovolil prisotnosti publike med njegovim ustvarjanjem. Način slikanja, mešanja barv in občutja je tako zavit v meglo.
Tudi njegovo pozno zasebno življenje je bilo skrito pred očmi javnosti. Svojih zadnjih osemnajst let je živel skrivno ljubezensko avanturo in tudi skupno življenje z vdovo gospo Booth. Prevzel je njen priimek. Preselila sta se iz jugovzhodne obalne vasice Margate ob njegovo ljubljeno reko Temzo v Chelsea, kjer je ob jutranjem sončnem soju na njegov obraz 19. decembra 1851 tudi umrl.
Dobrih dvajset let, vse do svoje smrti, se je soočal z duševno nemirnostjo. Po smrti njegovega očeta Williama starejšega leta 1839 se je neravnovesje le še stopnjevalo.
V zadnji filmski mojstrovini režiserja Mika Leigha iz leta 2014, z naslovom Gospod Turner (Mr. Turner – igra ga odlični Timothy Spall), spoznamo slikarja kot precej dolgočasnega, osornega in dobro situiranega človeka, ki pa je bil hkrati tudi precej občutljiv in vase zaprt človek, ujet v času zlate in konservativne viktorijanske dobe.
To naj bi bile njegove zadnje besede in te dovolj evidentno opišejo Turnerjevo poslanstvo. Večno iskanje in raziskovanje izvora svetlobe in njenega učinka, v kateri se namaka pokrajina, ki nadvlada človeka.
S prihodom železne ceste se razmerje obrne, a spet ne v prid človeku. Njegov izum, v tem primeru vlak, kosi po poraženi pokrajini, ki se spretno umika v močnem sončnem soju, in človek, kot mala štafažna figura, na to nima več vpliva.
Turnerja preprosto morate imeti radi, čeprav vam on, če bi še živel, te ljubezni po vsej verjetnosti ne bi vračal. In ko nam manjka svetlobe in če je želja po ogledu Turnerjevih del res velika, je treba oditi na Otok.
V londonski galeriji Tate hranijo in razstavljajo večino njegovih del. Slika Dež, para in hitrost pa je tudi v Londonu, v slavni Narodni galeriji.
Besedilo: Tina Ponebšek
Tako v poklicnem kot v osebnostnem razvoju. Še vedno se spominjam takratnih prvih vtisov.
Upanja, da letalo ne bo pristalo na ogromni skali brez kakršnihkoli znakov dolgih peščenih plaž pod nami in letelo še malo dalje. Ni letelo dalje, pristalo je in bilo je super.
Tudi temperature morja so v tem času visoke, tokrat je imelo okoli 25 °C. Visoka vlaga, ki je poleti ob visokih temperaturah precej moteča, v tem obdobju samo prispeva k poletnemu vzdušju.
Otoška država je za razliko od grških in italijanskih otokov polna življenja čez celo leto.
316 km2 površine (sedmina Gorenjske) je polnih bogate zgodovine.
Poznajo se turški, italijanski, britanski in arabski vplivi – tako pri jeziku kot tudi v arhitekturi in kulinarični ponudbi. Angleščina je drugi uradni jezik, tako da sporazumevanje z domačini ne predstavlja nobenih težav.
Osrednji del otoka se razvija, intenzivno se gradi vsepovsod in meje med mesteci od glavnega mesta Valletta do turističnega St. Julian’s so že povsem zabrisane.
Sprehod po ulicah Vallette je obvezen del obiska Malte. Priložnost za občudovanje tipičnih barvitih balkonov, obisk veličastne katedrale in obeh lepo vzdrževanih vrtov Barrakka, ki ponujata razgled na Grand Harbour – veliko pristanišče.
Kot zanimivost naj omenim, da z zgornjih vrtov vsak dan ob 12. uri streljajo s topovi.
Obisk restavracije Noni z moderno malteško kuhinjo, ki se ponaša z Michelinovo zvezdico, je bila odlična izbira in jo toplo priporočam.
Bari in restavracije na Strait Street v centru Vallette zvečer zaživijo v polnem sijaju in pričarajo prijetno sproščeno vzdušje.
Predel St. Julian’s, še posebej pa Paceville, je idealen za vse ljubitelje fast fooda – pica na kose, burgerji, sendviči, ocvrt piščanec … Ni, da ni.
Paceville slovi po nočnem življenju – diskoteke, bari in nočni klubi so drug zraven drugega in zvečer prepolni opite množice (pre)mladih ljudi in prostitutk. Ni pa vse tako črno, kot se sliši. Moderni ‘Sodoma in Gomora’ se nahajata na eni sami ulici, ki se ji je lahko izogniti.
Hoteli najvišje ravni na Malti imajo sprejemljive cene tudi v visoki sezoni in so dobra izhodiščna točka za raziskovanje otoka.
Hugo’s Terrace v St. George’s Bay ima poleg izvrstnih koktajlov in dobre lokacije tik nad morjem ob vikendih DJ-a ter precej višjo povprečno starost tako obiskovalcev kot tudi glasbe, ki se vrti. Lokal je priljubljen tudi med domačini in je bil moja redna večerna postojanka.
Za bolj sproščeno sceno pa je v bližini Hugo’s Pub. Ime Hugo ni naključje, znamka je že cel družinski imperij na tem področju in poleg vsaj petih drugih lokalov vključuje še hotel.
Za večerjo priporočam obisk italijanske restavracije Rossini. Italijanski par je na Malto prišel približno takrat kot jaz pred leti in odprl restavracijo.
Že prvi obisk takrat me je prijetno presenetil in vse, ki so me obiskali na Malti, sem peljala vsaj enkrat tja. Tudi sedaj ima Rossini še vedno izvrstno kreativno kulinarično ponudbo in prijeten vrt, umaknjen od okoliškega vrveža.
Portomaso Marina, kjer so luksuzna stanovanja in imajo bogataši parkirane jahte, je oaza miru. Za zajtrk jajca benedikt v Marina Terrace, kozarec vina in kakšen prigrizek v enem redkih vinskih barov na otoku C&S, suši v Zen restavraciji ter zvečer koktajl v Quarterback baru na terasi hotela Hilton. Top.
A počasi se tudi tu malo premika. Imajo pa posledično na otoku dobro mednarodno izbiro vin, predvsem italijanskih in francoskih, tako v trgovinah kot tudi v lokalih.
Obisk idilične ribiške vasi Marsaxlokk je obvezen. Restavracija Tartarun upravičeno slovi kot najboljša in tudi cene so malo višje kot pri drugih številnih restavracijah tik ob morju, ki s svojo ugodno ponudbo svežih rib ob spremljavi ocvrtega krompirčka ciljajo predvsem na kulinarično manj zahtevne obiskovalce.
Tokrat mi je žal ni uspelo obiskati. Po priporočilu lokalnih poznanstev sem obiskala restavracijo Liska. In bila prijetno presenečena. Odlične predjedi in ‘sharing’ koncept.
Tipični za Malto so pastizzi, slano pecivo iz listnatega testa, polnjeno z lokalnim sirom rikota. Možne so tudi variacije z grahom ali piščancem.
Ti majhni, greha vredni prigrizki, ki stanejo okoli 80 centov, so na voljo v Pastizzeriah, ki jih je po otoku polno.
Najbolj znana je Pastizzeria v Rabatu – Crystal Palace. Obvezno imejte pri sebi prtičke, saj so pastizzi podobno kot pri nas priljubljeni bureki zelo mastni. Posledično so tudi kalorično zelo bogati in nasitni, zato ne priporočam pretiravanja pri naročanju.
Po raziskovanju plaž pa z razgledi vabijo čudoviti Dingli klifi, ki so najlepši ob sončnem zahodu. Priporočam najem avtomobila vsem, ki jim vožnja po levi ne povzroča večjih težav. Dobra alternativa za spoznavanje Malte je avtobus Hop on – Hop off.
Moram pa reči, da je napredek viden in razmerje cena–kakovost zelo dobro, sploh če govorimo o hotelski in kulinarični ponudbi višje ravni. Toplo priporočam!
Besedilo in fotografije: Marina Oblak
Privatizacija je tudi v Srbiji izpostavila kakovost, ki jo prepoznavajo velika mednarodna ocenjevanja. Srbsko vinorodno območje obsega osem rajonov, najmanjši subotiški rajon na severu, sremski na zahodu, južnobanatski in negotinski rajon, na vzhodu topliški na jugu in trije največji v osrednji Srbiji, šumadijski, beograjski in rajon Tri Morave.
Negotinski rajon je znan po svojem cabernet sauvignonu, rdeči tamjaniki in bagrini, beograjski po različnih mednarodnih sortah in smederevki, v južnobanatskem kraljujejo sorte podobne slavonskim, renski rizling, muškat otonel, laški rizing – grašac, kreaca, chardonnay, merlot, modra frankinja in modri pinot.
V topliškem rajonu domuje avtohtoni prokupac, v Treh Moravah, največjem vinorodnem območju Srbije, pa praktično vse omenjene sorte. Subotiški rajon je domovanje kadarke in kevedinke, Šumadija pa je poznana po velikih cabernet sauvignonih, tudi cabernet franku in po sodobnem vinarstvu in tehnologiji.
Šumadija je pokrajina v osrednjem delu Srbije. Ime je dobila po gozdovih, ki so nekdaj prekrivali večji del njene površine.
V ožjem smislu je Šumadija območje med masivom Kosmaj na severu, mestom Smederevska Palanka na vzhodu in hribovjem Gledić na jugu. Po svojih gričih in dolinah precej spominja na Štajersko.
Danes je to območje v srcu Srbije, na severu med rekami Savo in Donavo, Veliko Moravo na vzhodu ter Zahodno Moravo na jugu ter Dičino, Ljigo in Kolubaro na zahodu.
Površje Šumadije je sestavljeno iz niza teras, ki jih je oblikoval rob Panonskega morja, osamelih vzpetin in širokih rečnih dolin. Terase se dvigajo s severa proti jugu od 120 do 850 metrov nadmorske višine.
Vzpetine so razpostavljene v smeri sever–jug: Avala, Kosmaj, Bukulja, Venčac, Rudnik, Ješevac, Vujan, Juhor, Kotlenik in Glediške planine. Višino 1000 metrov presega samo gora Rudnik z najvišjo točko na Cvijićevem vrhu (1132 m).
Na moj obisk Srbije in njenih vinskih kleti sem se pripravljal dolgo.
Nekoč ekskluzivne kraljeve vinske kleti v prijetnem podeželskem mestecu Topoli pod kraljevim Oplencem.
Skratka začel sem pri najboljšem!
Griče Oplenca so ljudje že od nekdaj uporabljali za gojenje vinske trte.
V rimskih časih Vincea, v srednjem veku Vinica, danes pa Vinča – je neposredna asociacija na to, kaj so prebivalci tega mesta počeli že od antičnih časov.
V začetku 20. stoletja je v bližini Vinče nastala vinogradniška zadruga Venča, nato pa vinogradi in kleti kraljev Petra in Aleksandra Karađorđevića, ki sta ponesla sloves oplenskih vin po Evropi.
Praded Miloš Aleksandrović je bil leta 1903 eden od ustanoviteljev vinogradniške zadruge Venče, družina pa je imela do začetka druge svetovne vojne 30.000 trsov. Tradicijo vinogradništva in vinarstva sta postavila ded Života in oče Aleksandar Aleksandrović.
Ob mojem obisku me je sprejel lastnik Božo Aleksandrović, agronom in izkušen tehnolog. Skupaj smo se z Nikolo Biorčevićem, velikim srbskim uvoznikom vin, zapeljali skozi izbor najboljših vin Vinske kleti Aleksandrović, ki jih v običajni degustaciji ni mogoče pokušati.
Penine v Srbiji niso tradicija, zato sta bili penini za srbske razmere precej neobičajni. Obe sta bili sveži, brez zrelih kvasnih tonov, premladi za v kozarce, vendar obetajoči za prihodnost. Rosé penina Triumf iz modrega pinota pa je pokazala velik Aleksandrovićev potencial v peninah.
Solidni svetlo opečnati toni, češnjeve in brusnične note ob pritajeni kislini in prijetnega pookusa.
V vonju prevladujejo čisti dozoreli toni bezga in oddaljenega pušpana s poudarjenimi okusi kosmulje, citrusov in grenivke, ki se dopolnjujejo z oddaljenim pridihom hrastovih not.
Vse zelo resno in uravnoteženo z dolgim pookusom.
je gotovo v svojem okolju imeniten primer sorte, srednje bogata mineralnost, na telesu prevladujejo citrusi in različni jabolčni toni, pookus je kratek.
je v barvi in okusih spominjal na kalifornijske modre pinote tipa Clos de Bois. Na vonju prijetni sortni buket v prepletu z brusnicami. Na telesu izstopajo čisti sadni toni zrelih brusnic z oddaljenimi rdečimi češnjami. Kislina je prijetna in nevsiljiva, pookus prijetno kratek.
Odkrit v preteklosti in zlorabljen v socializmu. Tako kot nekdaj naša rebula, znova odkrit v novem tisočletju. Na vonju zelo začinjen. Mešanica mletega črnega popra z nekaterimi suhimi zelišči daje marmeladnim vonjem rdečega jagodičja svoj imenitni razpoznavni znak.
Temno rubinasta barva v okusu čisti in jasni toni rdečega in suhega rdečega jagodičja. Živahna kislina, srednja ekstraktnost in dolg pookus odlikujejo to imenitno rdeče vino. Dejali so mi, da naj bi bil med boljšimi, zame med vsemi kasnejšimi daleč najboljši. Izrazit, prepričljiv in nepozaben.
Nekoč vino srbskih kraljev, poznano in izvažano na številne evropske dvore svojega časa. Nastal je na podlagi originalnega recepta, ki jim ga je leta 1992 iz Kanade poslal nekdanji prebegli kraljevi glavni enolog Živan Tadić.
Zvrst izbranega najboljšega cabernet sauvignona in merlota. Polno in zelo kompleksno. Bogat na vonju sliv in črnega ribeza. Zelo ekstraktno vino močnih prepoznavnih sadnih okusov zrelih sliv, robidnic in črnega ribeza. Ekstraktnost in arome pokrivajo živahnost kisline in skupaj z njo ustvarjajo nepozabnost okusa in pookusa!
Nastane ob le vrhunskem letniku kot vrsta Grand Réserve. Na vonju se prepletajo cvetice suhega gozdnega jagodičja borovnic, robid, črnega ribeza in črnih češenj. Zelo močni in uravnoteženi sadni toni. Izjemen in dolg pookus. Izjemno vino, ki si ga ni mogoče pogosto privoščiti, nepozabnih okusov in celovitega karakterja. Eno najboljših, kar sem jih užil v minulem letu!
Nepozabna klasika iz rok Pierre-Yvesa Bourneriasa iz Épernaya. Perfektna zrelost na vonju in okusu. Bogati in čisti lešnikovi toni in želo živahna kislina. Živahen mousse zrelih mehurčkov. Pridih briošev in kruhove skorje. Zrel in dolg pookus ene najboljših penin, kar sem jih imel letos v svojem kozarcu.
Dolgo sem se odpravljal v ta prelepi vinski hram, ki ob imenitnih vinih in izjemno toplem gostoljubju premore tudi svojo vinoteko, ki jo čuva sam Dioniz, bog vinarstva, in imenitno restavracijo, ki vina v kozarcih bogati s svojimi krožniki. Ob mojem obisku je prišla na obisk in pokušino še velika skupina španskih Kataloncev, ki se niso mogli ločiti od krožnikov in velikih vin v svojih kozarcih.
In niso bili edini! Aleksandrovićeva vina pijem s spoštovanjem!
Besedilo in fotografije: prof. dr. Marin Berovič
Do gledalcev mora prenesti dogajanje z igrišča in pri tem v nobenem trenutku ne sme poseči v njihova čustva, ki so navadno zelo naklonjena eni izmed ekip na igrišču. Nogometni komentatorji so glasniki tekem, prevajalci dogajanja na igrišču in prenašalci sporočil tekme.
Dober komentator vedno ohrani varno razdaljo med sabo, svojimi čutenji in tistim, kar se na tekmi dejansko dogaja. Prezreti mora sebe in postreči s pravimi, natančnimi in dobrimi informacijami, ki bodo gledalcem pomagale obrazložiti situacije in jim hkrati prepustile dokončno odločitev.
Pogovarjala sem se z najboljšim med njimi. »Superstarjem« med komentatorji.
Odklenil je svojo zakladnico podatkov, me presenetil z izjemnim spominom in mi predstavil um človeka, ki je svojo prvo nogometno tekmo komentiral leta 1981.
Vsak komentator je nekaj posebnega. Med tekmami slišimo njegov glas, vidimo ga ne. Barva in ton glasu, način izražanja, konec koncev tudi znanje slovenščine in sposobnost jasnega govora so tisto, kar pride do gledalcev. Drugega ne.
Včasih si jih predstavljamo, kako krilijo z rokami, kako jim rdečica prekrije obraz, ko kričijo, včasih v glasu zaznamo kako drugačno čustvo, tudi jok. A vse skupaj je ovito v tančico skrivnosti, ki delajo komentatorje še nekoliko bolj zanimive.
Nekateri iz nogometne tekme ustvarijo zabavo, drugi naredijo šov, tretji jo spremenijo v statistično izkušnjo, četrti lahko vzdušje tekme popolnoma zamorijo. So dobri komentatorji in so slabi komentatorji nogometnih tekem. Med komentiranjem tekem sedijo v svojih kabinah in govorijo.
Govorijo vseh 90 minut in še sodniški podaljšek ter s svojim govorjenjem zelo vplivajo na vse tiste, ki sedijo na drugi strani televizijskega ekrana. Njihovo delo je odgovorno in tudi zaradi dejstva, da vse več gledalcev, zaradi dostopnosti informacij ve veliko več, kot pred leti, morajo vedeti, da je vsaka njihova beseda slišana in včasih obsojana.
Ni lahko biti komentator, pravzaprav je danes, v poplavi vseh družbenih omrežij in informacij, ki curljajo z vseh strani, težko biti tudi slab komentator.
Ne predstavljam si najbolje, kako hudo jekleno dušo mora imeti tisti, ki se loti javno komentirati nogometno tekmo. Zame je tistih 90 minut vedno preveč čustvenih, da bi lahko iz sebe dala kaj več od nekaj izdihov, in če tekma ne gre v mojo smer, kako sočno kletvico. Nogometa prav tako ne zmorem gledati nepristransko. Zato je komentiranje zame umetnost, zlasti v točki, ko je treba dogajanje na igrišču spremljati zbrano, preudarno in predvsem realno. Zame je to nemogoča misija, a nekaj posameznikom gre presneto dobro od rok.
Ne bom jih imenovala poimensko. Imamo jih kar nekaj, a zares dobrih je malo. Marsikdo se nostalgično spominja nekaterih velikih jugoslovanskih komentatorskih imen, ki so sami pred televizijske zaslone prikovali občinstvo in je bila tekma šele v drugem planu.
Tudi v Sloveniji je ob poplavi različnih televizij kar nekaj tistih, ki se lotijo komentiranja nogometnih tekem. Niso vsi dobri, niso vsi vešči svojega poklica, a zagotovo je nekaj takih, ki so svoj poklic spremenili v umetnost.
Srečala sva se v Dobrni, kjer opravlja svoj zdravniški poklic. Dr. Andrej Stare je poseben komentator. Je odličen komentator, ki nikoli gledalca tekme ne pusti hladnega. Kar jaz pri njem najbolj cenim, je, da zna narediti tekmo zanimivo tudi, če ni nič posebnega.
Podatki in informacije so tiste, ki jih obvlada. Z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral, je danes zagotovo eden izmed najboljših športnih komentatorjev v Sloveniji. Zaradi svoje prepoznavnosti in statusa, ki ga uživa, je slovenski komentatorski »superstar«.
»Hoteli ali ne, nogomet je še vedno bolj domena moških, kot žensk. Če greš v katerikoli državi na katerokoli nogometno tekmo, bo med obiskovalci razmerje med moškimi in ženskami v najboljšem primeru 90 : 10 v korist moških.
V večini primerov je to razmerje še slabše. Da bi bila ženska sama od sebe zatreskana v nogomet, hodila redno na tekme in redno spremljala ta šport, jih je pa relativno malo. Jaz jih ne poznam veliko. Ena takih je bila recimo moja mama.«
»Seveda se je. Na svojo prvo nogometno tekmo sem šel z mamo in sestro leta 1965. Ogledali smo si tekmo Olimpija : Sutjeska. Rezultat je bil 3 : 0.
Snežilo je, stali pa smo tam na starem bežigrajskem stadionu. Tam sta bili dve stranišči, od koder se je odlično videlo na igrišče. Spodaj so bila stranišča, mi pa smo stali zgoraj na terasi. Od tiste tekem smo redno hodili na tekme.
Spomnim se tudi svojega prvega prvoligaškega derbija med Olimpijo in Mariborom. Mama naju je s sestro z navijaškim vlakom peljala v Maribor.«
Se je pa treba na vsako komentiranje, ne glede na to, kateri šport prenašaš, pripraviti. Jaz sem se v vseh teh letih naučil zbirati podatke. Naučil sem se jih urejati in sortirati. Prav ta ljubezen do športa me je privedla do tega, da kamorkoli grem, moram pregledati športne rezultate, predvsem nogometne.
Mene zanima bistveno več, kot samo državna reprezentanca in naša prva liga. Zanimajo me take stvari, ki ne zanimajo nikogar drugega. Zanima me na primer, kako poteka ukrajinska liga. Spremljam, kaj delajo v nogometu na Japonskem.
Prebiram, kaj se dogaja na Češkem, kakšna je nogometna situacija v Luksemburgu. Da o največjih nogometnih državah in njihovih ligah sploh ne govorim. Reprezentančni nogomet natančno spremljam od leta 1985 in si beležim prav vse mednarodne tekme.
Imam poseben sistem spremljanja teh tekem. Polnih imam že sedem zvezkov, takih z vložnimi listi. V njih imam zapisano vse. Vse strelce, igralce, njihove rojstne podatke, koliko tekem so odigrali, koliko golov so dali.
To je precej zahtevno delo, saj moram te zvezke vedno znova posodabljati. Med zadnjim reprezentančnim premorom, ko je bilo odigranih 119 tekem, sem moral zvezke 238-krat odpreti in dopisati vse podatke.«
»Komentiranje teh športov je zelo različno. Kaj je najlažje in najtežje prenašati, ne morem govoriti na splošno, saj je to stvar vsakega posameznika in je odvisno tudi od osebne angažiranosti. Zame je najtežje prenašati slabo nogometno tekmo.
Na primer nogometno tekmo Radnički Niš : Čelik Zenica 0 : 0. To je bil najtežji prenos. Hokej je drugačen. Pri hokeju se ves čas nekaj dogaja. Igra je hitra, vedno je boj. Tudi hokej obožujem in ga zelo rad komentiram. Atletika je šport, kjer moraš imeti drugačno koncentracijo.
V času komentiranja moraš sočasno spremljati šest atletskih disciplin, ki potekajo na stadionu. Navaditi se moraš ritma. Smučarski skoki so v zadnjem času postali nekoliko bolj zakomplicirani s temi novimi pravili in dodatki ter odbitki. In s temi številkami se mora človek spoprijateljiti.
Predvsem pa moraš, če si komentator, v glavi zelo hitro misliti. Če ti glava ne dela, pa je boljše, da greš, namesto za komentatorja, za pomočnika kretničarja na kako železniško postajo.«
»Če športa nimaš rad, če to ni tvoj življenjski slog, tvoja življenjska obsesija, potem je bolje, da se komentiranja ne lotiš. Danes vidim preveč diletantov, ki zelo hitro sedejo za mikrofon in potem je kar malo nerodno, ko se deklarirajo kot komentatorji.
To so zame zgolj reporterji, poročevalci in še to precej šibki. Na žalost jih je vedno več. Prepričan sem in to učim tudi tiste, ki pridejo k meni po nasvet, da se moraš osredotočiti na malo športov.
Najbolj optimalno je dva poletna in dva zimska športa. Ker v vseh športih ne moreš vedeti vsega. Ljudje ti začnejo verjeti, če si dober in dober ne moreš biti v vseh športih.«
»Ko gre za tekmo naše reprezentance proti tuji reprezentanci, moraš med komentiranjem pokazati čustva v korist Slovenije. Ko gre za nastope slovenskih klubov v evropskih pokalih proti tujim klubom, lahko pokažeš čustva v korist slovenskega kluba.
Ko pa gre za dvoboj dveh tujih ali dveh domačih ekip, pa je teh čustev nepreklicno konec. Komentator nikoli ne sme začeti prenosa tako, da pove, za kateri klub navija.
Kaj pa druga polovica naroda, ki drži za nasprotni klub? Kaj bodo pa drugi rekli?
Zato moraš biti nevtralen in imeti do obeh ekip enako mero čustev.«
»Čim bolj jih poznaš, bolje je. Pogosto pa vidim, da se komentatorji ukvarjajo s sodniškimi odločitvami in pravili, ki jih sploh ne poznajo. Čim več jih poznaš, bolje je. V nogometu se vedno največ govori o sumljivih prepovedanih položajih in o dosojenih ali nedosojenih enajstmetrovkah.
Kdor išče rezultatsko rešitev v teh dveh elementih, je izgubljen in bolje, da se začne ukvarjati z baletom in prepusti komentiranje komu drugemu. Dejstvo je samo eno: pravila so enaka od prve do zadnje sekunde tekme.
Ne glede, kaj se zgodi med tekmo. Konec je obdobja, ko se v zadnjih petih minutah nič več ne zgodi.«
»Seveda se spomnim. 27. aprila leta 1981 sem v Sarajevu na Grbavici komentiral tekmo Željezničar : Rijeka.«
»Vse to zbiranje podatkov, dokumentiranje in urejanje pri meni poteka v treh različnih oblikah.
Eno je v elektronski obliki, eno v pisni in eno v možganih. Oče in mati sta mi z mešanico genov dala dober spomin, zato si vse te stvari lahko zapomnim. Je pa res, da si zapomnim tisto, kar hočem.«
»2211. Od tega je nogometnih 689 tekem.«
»Polfinale svetovnega prvenstva leta 1982 v Španiji med Francijo in Zahodno Nemčijo. Rezultat je bil 3 : 3 po rednem delu in podaljških. Po enajstmetrovkah so šli Nemci naprej z rezultatom 8 : 7. To je bila ena takih tekem, ko sem ob koncu prenosa rekel: ‘No, to pa je nogomet!’ Huh. Na istem prvenstvu pa sem prenašal tekmo Italija : Brazilija, ki se je končala s 3 : 2, ko je dal Paolo Rossi tri gole.
Tisto je bil svetovni nogomet. Pa tudi finale svetovnega prvenstva leta 1986 v Mehiki med Argentino in Zahodno Nemčijo. Argentina je zmagala s 3 : 2. Super tekma.
Poanta nogometa je, da nikoli ne veš, kaj se bo dogajalo. Pred začetkom ne veš, ali bo tekma dobra, ali ne bo. Ne veš, ali bodo goli ali ne bodo. Nikoli ne veš nič. Vsaka tekma se začne pri 0 : 0.«
»Če vzamemo presečno leto 2000 in odštejemo dejstvo, da so nekje domačini avtomatično uvrščeni na prvenstvo, smo velik fenomen.
Kolikokrat se je na velika tekmovanja uvrstila Finska? Ali pa Avstrija v zadnjih dvajsetih letih (razen leta 2008, ko so bili domačini). Kdaj so bile nazadnje na velikem tekmovanju Bolgarija ali pa Črna gora, Makedonija, Bosna?«
»Ne, meni ne. Nikoli. Jaz imam svojo koncentracijo, svoj način, kako se zberem pred tekmo in jaz brez evforije štartam vsak prenos.«
»Jaz sem urejen človek. Emocionalno in človeško. Imam toliko izkušenj, da mi ni treba blefirati. Jaz ne začnem vpiti še pred začetkom tekme. Ne dosežem zgornje meje dretja, še preden se vse skupaj začne. Potem pa ko se resne zadeve začnejo, padeš, ker nimaš kondicije, da bi tulil celo tekmo.
Vsakemu mlademu fantu, ki me pride vprašat za nasvet, vedno rečem: počakaj, da se nekaj začne, šele potem vpij. Šele potem, ko se nekaj naredi, bodi pameten. Šele takrat je treba pokazati znanje. Šele takrat se vidi, kaj znaš komentirati, kako to storiš in kakšno primerjavo poiščeš. Še nekaj je zelo pomembno.
Zame je vsaka tekma enaka. Tudi če komentiram mladinsko tekmo U17 ali finale svetovnega prvenstva. Če tako jemlješ ta posel, potem si zmagal.
Če pa je zate finale bolj pomemben od tekem mladincev, ki jo prav tako moraš komentirati, pa si že v štartu izgubil. Jaz imam popolnoma enake priprave za vsako tekmo. Bolj pomembnih in manj pomembnih tekem jaz ne poznam.«
»Recimo, ko moj golman brani stoodstotno priložnost nasprotnika. To je zame najlepši trenutek v nogometu. To me najbolj razveseli in mi je najbolj všeč. Težko pa rečem, kateri je najboljši golman vseh časov.
Težko je primerjati jabolka in hruške. Moram reči, da je Jan Oblak fantastičen golman. Tako mlad in tako zanesljiv, konstanten. Močan je tudi po človeški strani. No, če bi moral izbrati najboljšega vseh časov, bi mogoče rekel, da je meni najljubši Gordon Banks.«
»Videl sem veliko dobrih igralcev. Nogomet sem začel gledati, ko sta igrala še Eusebio in Péle. Spremljal sem ero Johana Cruijffa, slavne nemške igralce sedemdesetih in vse do Messija in Ronalda.
Johan Cruijff je bil igralec, ki je najbolj napolnil mojo dušo v tistih letih. Danes je to Ronaldo. Se pa danes nogomet igra drugače kot pred štiridesetimi leti.
Danes so nogometaši telesno bistveno bolje pripravljeni. Spremenil se je tudi nogomet. Bistveno več je kontakta med igro. Ta je hitrejša. Igra se na večjem prostoru, več je menjav prostora. Igralci so danes popolnoma drugačni, kot so bili včasih.«
»So! Nogometaši morajo biti fizično drugače pripravljeni, kot atleti ali hokejisti. Nogometaši igrajo v vsakem vremenu in vsaki temperaturi. Igrišča včasih bolj spominjajo na njivo kot na travnato površino.
Že zato morajo biti zdravstveno na višjem nivoju. Nogomet je igra kontakta, kjer prihaja do velikih sil in se ob tem sprosti veliko energije. To morajo prenesti njihova telesa.«
»Moje navijaštvo je hiša, vstopnice za to hišo pa delim jaz.«
»Nogomet je najbolj enostaven šport za široke ljudske množice, ki ima samo en vzvod, ki ga dela zanimivega in to je prepovedan položaj. Drugače pa je zelo enostaven za spremljati.
Postal je tudi zelo velik posel in ogromno gledalcev prihaja na nogometne tekme tudi zato, ker za spremljanje ni potrebno biti pretirano pameten. Pri nogometu se štejejo le goli. Pri tem pa teče čas.«
Pri dr. Andreju Staretu ni fascinantno le to, da uspešno združuje dva, na zunaj popolnoma nezdružljiva poklica, komentiranje in zdravniški poklic. Je izjemen športni strokovnjak. Je tudi izjemen s številkami. Količina podatkov, ki jih ima v spominu, je naravnost fascinantna.
Njegova zmožnost pomnjenja je edinstvena. Če se marsikdo od nas ne spomni niti tega, kaj smo jedli včeraj za kosilo, ima on v svojem spominu shranjenih nerazumno veliko podatkov.
Preseneti s podrobnostmi, zato je pogovor z njim podoben vrtincu, v katerega si zapeljan s številkami, malenkostmi, predstavo, kjer ostaneš preprosto brez besed, z odprtimi usti. Izjemno zanimivo se je bilo pogovarjati z njim.
Besedilo: Patrizia de Franceschi Korent
Fotografije: Aleš Fevžer
Ne glede na to, da se kraljeva družina in vlada trudita, da to ne bi izcurljalo v javnost, za to poskrbijo ugrabitelji, ker vse skupaj objavijo na Facebooku z ihtečo smrkljo v glavni vlogi. Dogajanje okrog ugrabitve v hipu postane najbolj vroča tema na svetu.
Na veliko presenečenje vseh pa ugrabitelji ne zahtevajo denarja za odkupnino ali kaj povezanega s tem. Ne – zahtevajo, da angleški ministrski predsednik v živo – pred svetovnim občinstvom izvede spolni odnos s svinjo …
Povsem jasno je tudi, da je idejni tvorec te nanizanke Charlie Brooker izmed vseh idej, katerih večina je bila takrat še na papirju oziroma jih še sploh ni bilo, izbral to. Kajti zaradi zelo neodvisne produkcije je potreboval takojšen uspeh. In jasno, da ga je dobil, kajti ta, prva epizoda te serije je tlakovala dobro pot za vse preostale.
Vsebina te epizode je res šokantna in po svoje vprašljiva, drugo pa je milo rečeno – pretresljivo.
Rdeča nit vseh Brookerjevih zgodb je naša obsedenost z vsemi družbenimi mediji in našim vojerstvom, da gledamo, kako drugi delajo stvari, ki jih sicer mi tudi.
Najboljše pa je, ko v tem še aktivno sodelujemo, se navdušujemo nad stisko drugih in kar je najhujše – postajamo neprizivni sužnji tehnologije.
Prvi film tovrstne vsebine je bil pred dvema desetletjema posneti Trumanov show, kje sta v glavnih vlogah briljirala Ed Harris in Jim Carrey.
Gre za zgodbo o Trumanu, prebivalcu izmišljenega mesta, ki živi z igralci, ki igrajo svoje vloge. Pravzaprav je vse lažno, le on ni.
Da je mera polna in da so ljudje zadovoljni, prav vse, tudi najmanjše podrobnosti snemajo skrbno postavljene televizijske kamere in njegovo življenje na ta način podajajo širnemu televizijskemu občinstvu.
Kar je bilo pred dvajsetimi leti še fantazija, je zdaj resnica. Najbolj gledane stvari na televiziji so resničnostni showi in kamere podrobnosti, tudi tiste najbolj pikantne, prav nič ne skrivajo.
Charlie Brooker je kot idejni oče nanizanke v epizode, ki so si popolnoma različne – tudi glavne igralce menjajo – postavil številne popolnoma nenavadne in bizarne situacije, ki jim je skupni imenovalec obsedenost z mediji in predvsem s telefoni kot video aparati.
Na koncu se ozaveščeni in kritični gledalec (takšnim je nanizanka tudi namenjena) večkrat vpraša o smiselnosti vsega tega.
Brooker neusmiljeno biča našo samovšečnost in napuh, naša vojerstva in več kot radovednost glede tragedij bližnjih. In to tako, da nam vse to prinese na pladnju, velikokrat skozi oči in občutke tistih, ki jih opazujemo iz varnega mehkega fotelja.
Charlie Brooker je svojevrsten patron. Rojen je bil leta 1971 v angleškem kraju Reading v kvekerski družini (kvekerji so protestantska ločina, ki ne priznava nasilja, orožja, vojn ter spopadov). Kot otrok se za šolo ni kaj prida brigal, je pa ogromno bral in risal.
Študiral je vizualne komunikacije, vendar jih nikoli ni končal, kajti po njegovih besedah po šestih letih kajenja marihuane in igranja računalniških igric res ne moreš biti dober v ničemer. No, kljub vsemu je imel srečo: trendovska striparska revija Ooink! mu je ponudila delo – vsak teden je moral zrisati nekaj satiričnih in družbeno angažiranih stripov.
To pa je že razumel in predvsem znal! Ker je bil obseden z video igricami, so mu ponudili delo recenzenta igric v reviji PC Zone. Kmalu je začel z risanjem stripov in reviji prinesel še veliko druge publike, ki niso bili računalnikarji, ampak oboževalci stripov.
Kmalu je začel pisati razne humoristične scenarije za potrebe angleške komercialne televizije Channel 4. Slavo sta mu prinesli seriji Wipe in Dead Set, ki sta obe neke vrste zombijevski grozljivki s humornim dodatkom. Jaz si tega ne znam predstavljati; kaj pa vi? (op. p.)
Po dveh kratkih sezonah je zanimanje v Veliki Britaniji tako naraslo, da je mreža Netflix pokupila vse doslej posnete, se dogovorila s Brookerjem in pod denarnim pokroviteljstvom stricev iz Amerike so začele nastajati odlične, ostre nove zgodbe.
Scenarije za večino epizod je napisal Brooker sam in v nekaterih tudi igral stranske vloge. Nekaj epizod je režiral sam, več pa je zelo znanih imen, ki jih je zamisel močno pritegnila in so jih odlično izpeljali.
V epizodi Angel varuh (Arcangel; režija Jodie Foster) spremljamo mlado mamo samohranilko, ki se strašno boji za svojo malo hčer.
Zato se poveže s skupino znanstvenikov, ki so razvili »osebno sledenje oseb«, ne samo preko lokacijskega satelita, ampak tudi preko možganskega implanta, ki na ekranu sledilca pokaže situacijo skozi oči subjekta.
Mama je več kot zadovoljna in hči nevede z njo deli svoje intime. Tega je ob odraščanju vedno več in med materjo in hčerjo ob razkritju resnice pride do konflikta, kjer mati obljubi, da je ne bo več sledila. Po nekaj letih miru hči izgine brez sledu in se ne javlja na telefon.
Mati pa se v paniki spet poveže z njenim »sledilcem« ter z veliko grozo ugotovi, da njena petnajstletna hči že veselo seksa. Novi konflikt je spet tukaj in zgodba pripelje tako daleč, da si hči implant izreže in zaživi od mame neodvisno svobodno življenje.
V tem svetu ljudje za ušesom nosijo implante, ki snemajo vse njihove dogodke. Glavni junak je odvetnik in ta napravica mu zelo pomaga pri njegovem poslu, saj si avdiovizualno do zadnje potankosti zapisuje vse, kar se je zgodilo in kaj je kdo povedal.
Če mu kaj ni jasno, se ustavi in »zavrti« svoj spomin nazaj. Živi z mlado privlačno ženo in je zelo ljubosumen. Kmalu opazi, da se njegova žena prav bučno smeji precej neokusnim šalam njunega znanca in ženo sprašuje o tem, kako se poznata.
Za vsak odgovor on želi, da žena zavrti posnetke o sebi in znancu nazaj. Do takrat, da mož ugotovi, da je žena pred njunim zakonom s tem znancem imela afero, kar je zanj preveč. Ženo odslovi in v trenutku obupa si v kopalnici z nožem odstranjuje implant.
Dogajanje je postavljeno v bližnjo distopično (negativno) prihodnost, po neke vrste velikem spopadu, kjer so skoraj vsi ljudje ubiti. Trojica, ki jih vodi Bella, se vozi skozi uničeno pokrajino, polno opustelih hiš in razbitin do nekega skladišča, kjer naj bi našli nekaj, kar bi pomagalo njihovemu kolegu ostati pri življenju.
Ko skoraj najdejo pravo škatlo, nekaj podrejo in mehanski, kovinski »pes« jih začne preganjati. Ker gre za avtonomnega robota s strelskim orožjem, hitro ubije enega člana odprave in lovi druga dva.
Tudi drugi je kmalu njegova žrtev in brezkompromisna Bella mu komaj uide. Ampak zgolj začasno, saj jih je pes vse takoj poškropil z močnim sprejem, po katerem jih sledi. Bella to ve in skoči v reko, da se opere, šrapnel od prve eksplozije, ki se ji je zaril v nogo, pa spravi v plastenko, ki jo vrže v vodo.
Pes gre za šrapnelom in Bella kmalu pride do samotne vile, kjer sta dve trupli, žrtvi morilskih psov. Njen sledilec kmalu odkrije prevaro in ji sledi v hišo, kjer ga Bella prelisiči in pošprica z barvo in mu tako onesposobi sicer tudi nočni vid.
Ko se mu približa, pes eksplodira in jo zasuje z množico sledljivih šrapnelov. V kopalnici si jih začenja odstranjevati, ko pa enega najde blizu vratne žile, po radiu sporoči, da je ne bo več nazaj. Zadnji posnetek je usmerjen v skladišče in pokaže, kaj so trije iskali – medvedke … Epizoda je briljantno režirana in sivi obup intenzivno preveva gledalca.
Zdaj to počnemo preko raznih spletnih platform, v prihodnosti pa bo računalnik glede na želje stranke kar izbral partnerja, izbral kraj za večerjo in spanje in po prvem seksu določil čas bivanja skupaj.
Tako se srečata tudi Frank in Amy, ki preživita čudovito noč, vendar brez seksa. Računalnik jima je dal le 12 ur skupnega časa. Njune kasnejše zveze so vedno bolj zgrešene in Frank mora z eno od njih preživeti vse leto. Vsak po svoje svojemu »čuvaju« sporoča, da bi se rad še enkrat srečal z drugim in želja se jima uresniči, saj se res ljubita.
Odločita se, da sploh ne bosta gledala na uro, ki meri njun skupni čas in več kot leto dni živita prelepo življenje. Radovednost Franku ne da miru in vseeno pogleda na uro, ki mu da pet let, potem pa začne bliskovito odštevati.
Ostane jima ena ura in splezata na vrh visokega zidu, ki obkroža njun »Sistem«, kjer so doslej živeli vsi. Tam najdeta 998 svojih kopij, ki se ob številki 1000 razblinijo, prav tako pa tudi Sistem pod njimi.
Prikazuje življenje sramežljivega mladostnika, ki dela v lokalu s hitro prehrano, spolno slo pa si tolaži z ogledom pornografskih filmov na spletu. Ko se samozadovoljuje, se na ekranu računalnika nekontrolirano vklopi kamera – nekdo ga je opazoval in to posnel – in v hipu dobi mail, da so ga posneli in bodo dejanje objavili, če jih ne uboga.
Naslednji dan ga »aktivirajo« sredi njegove službe, od koder mora na vrat na nos oditi in na strehi parkirišča prevzeti paket in ga odnesti nekomu v hotelsko sobo. Tisti, ki mu je izročil paket, je jokajoč povedal, da je tudi on prisiljen v to, ker ga izsiljujejo.
V hotelski sobi ga zelo prestrašeno sprejme gospod srednjih let, s katerim morata opraviti nalogo. V paketu je torta in v njej je skrita pištola in navodila, ki jih dobivata preko telefona, so, da morata oropati banko.
Med vožnjo do banke gospod mladeniču zaupa, da si je v sobi zgolj zaželel spremstva mlajšega dekleta in da ga zato izsiljujejo. Drugače je poročen, oče dveh otrok in spoštovan član skupnosti. Izsiljevalci hočejo, da mladenič oropa banko, kar stori z veliko muko, vendar mu uspe.
Naslednja navodila so, da denar odnese na neko jaso sredi gozda, kjer se sreča z na smrt prestrašenim temnopoltim moškim, ki se kar trese od strahu. Ko prebirata zadnja navodila, skoraj znorita od groze, kajti sporočilo se glasi: »Borita se do smrti in zmagovalec pobere denar.«
Boja ne kaže, ampak popolnoma nepričakovano iz gozda ves krvav odšepa mladenič z denarjem. Ko je končno odrešen in misleč, da je njegovega prekletstva konec, pokliče mamo domov, ga ta vsa objokana nažene rekoč: »Danes se je razkrila največja pedofilska druščina v državi in ti si v njej, ker te kaže, kako masturbiraš na tovrstni seks.«
Gledalec je na koncu razdeljen, saj nekako navija za mladeniča, da bo opravil vse naloge, na koncu pa se izkaže, da so vsi udeleženci pedofili, ki jih neka organizacija trpinči in na koncu vseeno uniči. Kdo je zdaj žrtev?
Smo v svetu, kjer so ocene neke vrste Facebooka vse. Bližje si oceni 5, več veljaš, bolj si pomemben in sploh si car. Glavna junakinja je prijetna avša, ki živi pač samo za svoj spletni profil in se prav nič ne razlikuje od drugih.
V tej družbi so vsi zelo prijazni in ustrežljivi, saj s svojim delovanjem dobivajo dobre ocene. Ko je povabljena na poroko svoje mladostne prijateljice kot njena priča, se zelo razveseli, kajti na poroki bodo samo takšni z oceno 5 ali malce manj.
Ona pa dobre ocene takšnih ljudi krvavo potrebuje, saj si bo potem lažje kupila novo kuhinjo! Po spletu zares nesrečnih okoliščin pa zamudi na poroko, se sporeče, preklinja in se sploh grdo obnaša. Njena ocena s 4,1 pade na 1,4!
Ko prijateljica vidi, kako ji pada ocena, sredi poti odpove njeno povabilo, kar je čista tragedija. No, glavna junakinja se vseeno nekako prebije na poroko, naredi sceno in dober govor o zlaganosti tega sistema vrednotenja.
Povabljeni se ne strinjajo in varnostniki jo vržejo ven. Ker ji je ocena padla na nulo, jo odpeljejo na policijo in zaprejo. V sosednji celici je moški s prav tako nizko oceno in začneta se prepirati in nadirati, vendar na koncu oba, osvobojena, odkrijeta, da lahko zelo lepo živita tudi brez teh ocen.
Je neke vrste parodija na legendarne ameriške serije Zvezdne steze in vesoljsko ladjo USS Enterprise. Prvih nekaj minut te epizode je strahotno podobnih Zvezdnim stezam, vendar kmalu ugotovimo, da nekaj ni v redu.
In to je kapitan sam – Robert Daly – ki se do svojih podrejenih obnaša tiransko in zelo sadistično. A glej ga zlomka – vsi ga ubogajo brez pripomb.
V naslednjem prizoru vidimo Dalya v vsakodnevni službi kot nepomembnega programerja v kompjuterskem podjetju, ki ga nadrejeni šikanirajo.
In glej ga zlomka; 2. del – vsi so liki iz USS Calistra, vesoljske ladje, ki ji poveljuje on.
Zgodba se kmalu razjasni – Daly je vsem svojim sodelavcem pobral DNK in jih preko tega nekako zasužnjil v spletni podobi, kjer jim dominira. Zato so do njega v realnem življenju tako nesramni, on pa jim v spletni verziji vrača. Uiti pa mu ne morejo, vse dokler v službo ne pride mlada praktikantka, ki jo rad videva.
Tudi njo »zasužnji« in ona je tista, ki med posadko zaneti upor in da idejo, kako uiti iz igrice. Po dolgotrajnih in spektakularnih obratih jim to vseeno uspe in Dayl ostane brez svoje vesoljske ladje.
Doslej so posneli štiri sezone Temnega ogledala in vse so dobre. Pravzaprav je težko izdvojiti eno, ki bi se zelo razlikovala, so samo različne zgodbe v sezonah.
Prvi dve sezoni sta bili v letih 2011 in 2012. V vsaki so bile po tri epizode. Leta 2014 je bila samo ena (White Christmas), zato pa jih je bilo leta 2016 več – šest. Prav toliko jih je bilo leta 2017, letos pa jih še snemajo in prve bodo na sporedu ob koncu tega leta in prihodnje leto.
Nepremagljivemu Scotland Yardu izsiljevalcev ni uspelo ujeti in predsednik je moral svojo (svinjsko) nalogo opraviti pred očmi vse nacije. Pojedel je dve viagri in se po moško lotil svinje. Princeso so izpustili, ugrabitelj pa se je ubil.
Predsednikova popularnost se je močno dvignila, v srcu kraljeve družine pa si je našel poseben prostor. Le žena ga je grdo gledala in ni več hotela spati z njim, sicer pa so lestvice popularnosti kazale, da je najbolj popularen angleški ministrski predsednik vseh časov …
Besedilo: Jernej Omahen
Zamolčijo denimo, da je cesar Klavdij čutil potrebo, da z državnim dekretom dovoli spuščanje vetrov udeležencev convivia. Prdenje ni bilo zgolj dopustno, temveč je postalo svojevrstna umetnost in flutualisti so bili zaželeni gosti pojedin.
Povsem sprejemljivo je bilo tudi brskanje po ušesu z eno od dveh žličk, ki so jih poznali Rimljani za zajemanje hrane. Do uveljavitve jedilnega pribora v današnjem pomenu besede so morala miniti še stoletja in Rimljani so trdo hrano večinoma prijemali z golo roko, poleg omenjene žličke, noža in zajemalke za tekoče jedi in močnike pa so uporabljali še bolj zašiljeno palčko, namenjeno uživanju morskih sadežev.
Najpremožnejši so si kot dodatno opremo omislili srebrne naprstnike, s katerimi so prijemali kose mesa, kot dokaz pripadnosti višjemu sloju pa pečenja niso grabili s celo dlanjo, kar je veljalo za barbarsko, ampak nežno, s konicami prstov.
Gostitelj in gostje so si pri vhodu v jedilne sobane umili noge in jedli bosi, strežno osebje pa je po vsakem hodu prineslo udeležencem omizja vodo za spiranje ostankov hrane z rok.
Še pogosteje kot vodo pa so točili vino, vendar izključno moškim in femianae probrosae, h katerim so sodile igralke, plesalke, točajke, prostitutke in sorodne lahkoživke, ki so z izzivalnimi plesi, pomanjkljivo obleko in drugimi uslugami skrbele za dobro voljo družbe.
Vinogradništvo je bilo obenem z oljkarstvom steber kmetijstva, vendar so Rimljani poštenim ženskam odrekali pravico do kupice vina. Možje, pa tudi očetje in bratje, so imeli pravico do poljuba žene oziroma sorodnice na usta, ius usculi, s čimer pa niso izražali nežnih čustev, ampak so zgolj preverjali njen zadah.
Mož je smel vinjeno ženo napoditi od hiše ali jo celo predati sodišču, ki bi jo po starih rimskih zakonih obsodilo na smrt, saj je imelo uživanje vina enako »težo« kot prešuštvo.
Središče razvrata antičnega Rima je bila Subura (iz sub urbe, »spodnje« mesto), četrt bordelov in zbirališče vseh vrst lopovov, avanturistov, potepuhov in gladiatorjev, kamor pa so se radi prihajali zabavat tudi najbolj ugledni pripadniki višjega razreda, pa tudi njegove pripadnice, med katerimi je bila najslavnejša Klavdijeva žena Valerija Mesalina.
Ta je, preoblečena v hotnico, tekmovala s poklicnimi prodajalkami ljubezni v tem, katera bo uspešnejša v najstarejši obrti. In, jasno, poraza ni poznala.
A ne bi zdaj o tem, bolj zanimiva je prepoved pitja vina za feminae honestae, saj je to eden izmed redkih tabujev, ki so si ga postavili Rimljani.
Kot razlog so navajali, da vino pri poštenih ženskah zapira vrata vrlin in odpira vrata razvrata, kakor tudi, da zmanjšuje možnost zanositve in povečuje nevarnost splava. Skrb za zdravo potomstvo pa je najvažnejša, mar ne?
Raziskovalci prehranskih navad so prepričani, da so to prepoved povzeli po srednjevzhodnih kulturah, kjer so konja po eni strani povezovali z božanstvi, po drugi strani pa je predstavljal udarno moč njihovih vojska.
Rimljani so sicer konje vzgajali predvsem za nastope v cirkusih in zmagoviti par konj na Campus Martius celo darovali bogu vojne, na krožnik pa so postavili kvečjemu njegove dolgouhe sorodnike, osle.
Obstaja pa še en praktičen razlog: vzreja konj je (bila) draga in konjereja z namenom pridelave mesa se preprosto povedano ni niti splačala.
Vendar so se vseeno držali nekaterih zapovedi, strnjenih v ritualnem darovanju desetine (decimam profanare) jedi, ki so jo prvič zaužili, bogovom.
Sodobni raziskovalci prehranskih obredij so prepričani, da je bilo naše prednike vedno strah novosti, vključno s pridelkom nove žetve, in da ta darovanja niso imela toliko zahvalnega kot očiščevalnega pomena.
Vsekakor lahko predvidevamo, da bi začeli v Evropi mnogo hitreje uživati jajčevce, krompir, koruzo ali paradižnike, če bi na staro celino prišli z Rimljani, kot pa da so nam jih prinesli Mavri in Španci.
ob osvojitvi novih pokrajin in obogatitvi trga s sadjem, zelenjavo, začimbami in živalmi iz oddaljenih dežel, so z istimi galejami pripeljali v večno mesto tudi sužnje, ki so bili vešči priprave jedi z uporabo teh novotarij.
Rim je tako kmalu prerasel v večkulturno metropolo, kjer se je stekalo vse kulinarično znanje antičnega sveta.
Enega izmed najbolj donosnih poslov so predstavljale začimbe, zlasti poper, ki so ga uvažali z Indijske podceline preko egiptovskih pristanišč ob Rdečem morju.
Tovorili so ga s kameljimi karavanami do Nila, od tam po reki do Aleksandrije in nato razvozili po Sredozemlju.
Moralisti so se zgražali, češ da država zapravlja milijone sestercev za nekaj, kar nima nobene prehranske vrednosti, kar ni ne sladko ne samo po sebi dopadljivo.
Toda mogoče je bil prav s poprom narejen tisti ključni premik v kulinariki, ko se hrane ni več cenilo zgolj po njeni kalorični vrednosti, temveč tudi ali predvsem po dopadljivosti, všečnosti, drugačnosti, izjemnosti.
Kuharji so tekmovali v izmišljanju novih jedi, omak, dodatkov jedem, spodbujevalcev okusa.
Po vsej verjetnosti so bili bolj pošteni od njihovih gospodarjev, spletkarskih senatorjev in drugih mogočnežev, saj naj bi med njimi veljalo nenapisano pravilo, da novega recepta ne sme eno leto uporabljati nihče z izjemo tistega, ki si ga je izmislil.
Najboljši kuharji so imeli tudi lastne recepte za pripravo garuma, priljubljene omake iz fermentiranih rib, ki je bila najverjetneje prvi masovno narejen spodbujevalec okusa na evropskih tleh, ki si ga lahko kupil na trgu.
Sledeč zapisom Plinija Starejšega v Naturalis Historia (Naravoslovje) je bilo v prvem stoletju našega štetja pripravljanje garuma že prava industrija, ki je zaposlovala predelovalce rib na vseh koncih imperija.
Za najboljšega je veljal garum sociorum, ki je prihajal iz obrata Tunizijcev s feničanskimi koreninami na Iberijskem polotoku, hvalil pa je tudi tistega iz Leptis Magne (v današnji Libiji) in Klazomene v Jonskem morju, pa tudi v Pompejih so znali narediti izjemno dobrega.
Tak garum je najverjetneje polzel po kipcih Marsiasa med Petronijevim opisom večerje pri Trimalhionu ter se, obenem s poprom, stekal v kanalček, kjer so ribe plavale, kot da bi bile žive.
Stoik Seneka se je v »moralnih pismih« Lucilu (okrog leta 60) zgražal nad uporabo zdrizaste omake iz pokvarjenih rib, njegov mlajši sodobnik Mark Avrelij Marcial pa je v enem izmed epigramov »pohvalil« zdržnost prijatelja Flakusa, ki se je uspel upreti čarom dekleta, ki je spilo šest cyathov (približno četrt litra) garuma.
Seveda pa so številni drugi imeli garum ne samo za dodatek jedem, ampak za skoraj čudežno zdravilo, s katerim so si mazali rane od ugrizov živali in opekline ter si ga po kapljicah celo dali v uho, če jih je bolelo.
Zdravilnost je bila seveda v soli, pa tudi v proteolitskih encimih, na veliko prisotnih v garumu, katerih pomen za naše zdravje so odkrili šele pred nekaj desetletji! In čeprav je bil garum drag, so ga Kalumela in nekateri drugi avtorji kmetijskih knjig svetovali celo pri zdravljenju živali.
Recepture za garum so se skozi čas spreminjale, tako da Kvint Gargilij Marcial v tretjem stoletju navaja pripravo omake z uporabo celih mastnih plavih rib (sardel in skuš) ter drobovine drugih rib, ki jih po plasteh zlagamo v veliko vazo:
začnemo s plastjo sušene zelenjave in zelišč (navadnega kopra, janeža, koriandra, zelene, mete, popra, žafrana, dobre misli), nadaljujemo z ribjo drobovino, celimi majhnimi ribami in na kose razrezanimi večjimi ter dvema prstema soli.
To nadaljujemo do vrha posode, nato pustimo sedem dni pri miru, naslednje tri tedne pa vsebino pogosto premešamo. Iz tega nastane gosta tekočina, garum.
Po padcu Rima je garum ostal prisoten na mizah Bizanca, kjer so dorekli še bolj prefinjene načine priprave in omako filtrirali, tako da so dobili močan izcedek, liqumen, kar pa je že zgodba z vzhodnega konca.
V prvih letih graditve imperija je bilo meso večjih živali bolj poredko na krožniku, kasneje je postal obrok svinjine skoraj sestavni del meščanovih pravic.
Reveži in celo brezdomci ter potepuhi so dobili svoj kos mesa, osem kilogramov na glavo v petih mesecih, kot so zabeležili vestni državni birokrati. Kar je zgolj pol toliko, kot naj bi vsak dan zaužil cesar Maksimiljan.
Mark Terencij Varo je dočakal 89 let ob misli, da je prašič ustvarjen za bankete, ne za klobase in salame, čeprav so prav Rimljani že dobro obvladovali obračanje prašiča naokrog, torej izdelavo raznih klobas, med katerimi naj bi bile kožarice prve izmed vseh.
Država je oskrbovala svoje ljudstvo tudi s soljo in pšenico, ki so jo vozili tako z bližnjih otokov kot, največ, iz Egipta.
kot je ironično poimenoval stanje duha konec prvega stoletja Juvenal, vendar si ne smemo misliti, da so šli s kosom (državnega) kruha v rokah zgolj gledat brezplačne cirkuške predstave. Te predstave so se končale z banketi, s katerimi so si vplivneži poskušali pridobiti naklonjenost in podporo meščanov z volilno pravico.
Kmetijske in prehranske navade sodržavljanov so zelo zgodaj vzbudile zanimanje šolanih glav in tako so po eni strani nastala pričevanja vedenjskih vzorcev sodobnikov izpod peresa Plinija Starejšega, po drugi strani pa kopica nasvetov za upravljavce kmetijskih posestev.
Najstarejši, De Agri Cultura (O kmetijstvu) Marka Porcija Katona Starejšega, velja za prvo v latinščini napisano prozo na splošno (160 pr. n. št.) in opisuje model idealnega posestva, vile, ki ji ob doseganju ekonomske blaginje pripisuje tudi pedagoški, moralni in izobraževalni pomen.
No, rimsko kmetijstvo je ves čas šepalo, zemljo so pogosto dodeljevali upokojenim vojakom, ki niso bili najbolj spretni orači, nekoliko bolj uspešni so bili pri živinoreji. Leta 37 pr. n. št, je izšla knjiga De re rustica (O podeželju) Marka Terencija Vara, v kateri se avtor že nostalgično spominja starih časov in obžaluje razpad vrednot, mos maiorum, ki so vključevale državljansko držo, usmiljenje, vojaške vrline, zdržnost in spoštovanje zakonov.
Po strokovno-vsebinski plati je knjiga razdeljena na upravljanje posestev, pašništvo in rejo malih živali v sklopu villae.
Tretji vir razumevanja kmetijstva, na katerem je slonela rimska kulinarika, predstavlja obsežno delo Lucija Junija Moderata Kalumele iz polovice prvega stoletja našega štetja, poimenovanem prav tako De re rustica.
Avtor obdela pomen tal in se nato posveti vinogradništvu, sadjarstvu, gojenju in spravilu oljk in oljčnega olja, reji velikih (goveda, konj, mul) in male živali (oslov, ovc, koz, prašičev, psov) ter perjadi (kur, golobov, drozgov, pegatk, pavov, gosi, rac) in ribogojništvu, gojenju divjih žival v ogradah, čebelam in čebelarstvu, obdelavi vrtov, vprašanjem osebne nege, opravilom glede na letni čas in upravljanju posestva.
Nekatere jedi so cenili zaradi njihovega okusa, druge zaradi videza ali redkosti. Iz revne kmečke kuhinje so razvili antični fusion in postavili temelje evropske visoke kulinarike, saj je zbirka receptov De re coquinaria (O kuharstvu), pripisana Apiciju, dolga stoletja navdihovala evropske dvorne, samostanske, aristokratske in meščanske kuharje, številni stari recepti pa skorajda sodijo bolj v futuristično kot v babičino kuhinjo.
Besedilo: Toni Gomišček
Odgovora vam v zapisu ne bom ponudila, je pa res, da ta pravzaprav niti ni tako nujen. Dekle ali boljše rečeno deklica zelo rosnih, morda še otroških let, naj bi bila pa špekulacijah skupine raziskovalcev slikarjeva hči Maria Vermeer, stara 12 ali 13 let. Rojena je bila leta 1654 in nekje med leti 1665 in 1667, kakor je slika tudi datirana, stara prav toliko.
Drugi zagovarjajo tezo, da je na sliki upodobljena Magdalena, hči edinega znanega Vermeerjevega finančnega podpornika Pietra van Rujivena.
Toda, ali lahko tako čutno in intimno podobo lastnega otroka slikar tudi v resnici upodobi?
Nekateri so špekulirali, da le oče lahko tako do podrobnosti pozna intimni svet svoje hčere. Dejstvo je tudi, da tovrstne podobe otrok v nizozemski umetnosti 17. stoletja niso prav pogoste. Tovrstna izbira portreta se ni dobro prodajala in še preveč osebna je bila za cvetoč umetnostni trg tedanje Nizozemske.
Osebno mi je bližje teorija, ki jo je razvila v romanu Dekle z bisernim uhanom pisateljica Tracy Chevalier Griet, služabnica, ki je pomagala pri hišnih opravilih družini Vermeer, naj bi nastopala kot protagonistka zgodbe, ne samo na sliki, pač pa tudi v slikarjevem življenju.
Po romanu je bil leta 2003 posnet tudi film z istim naslovom, kjer je v vlogi Griet igrala vedno odlična Scarlett Johansson. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je tu upodobljen otrok, so čutnost in detajli, ki le-to vehementno poudarjajo – je pred nami mladenka v cvetu svoje lepote in krhkosti. Vse to se mi zdi bližje identiteti Griet kot deklici, ki je bodisi slikarjeva hči ali še hujše, hči slikarjevega pokrovitelja.
Ženska moda 17. stoletja je pogosto vključevala biserne uhane. Na Vermeerjevi podobi dekleta uhan ni nič pretresljivega, je pa zagotovo zaradi umetnine najbolj znan modni dodatek v zgodovini umetnosti na splošno.
Že naslov slike uhan postavi v ekvivalent dekletu.
V ikonografiji je biser simbol čistosti in nedolžnosti, in morda lahko takšen pomen iščem tudi v tej upodobitvi. Dekletov elegantni ovalni obraz, ki ga je v trenutku obrnila preko svojih ramen proti gledalcu in se v njegove oči tudi zazrla, je uokvirjen z nenavadnim pokrivalom, ki ga le redko najdemo tako v Vermeerjevem opusu kot tudi v opusu drugih sočasnih nizozemskih umetnikov.
Pokrivalo so umetnostni teoretiki označili za turban, čeprav ni videti kot takšen. Turbane in druga eksotična pokrivala bomo pogosto našli v tem času na glavah upodobljenih, le da bodo res turbani, tu pa gre za dve ruti ali kosa blaga, modre in rumene barve, ki sta prepletena.
Iz kakšnega materiala sta, to žal ni jasno. Morda iz svile ali pa iz dragocenega indijskega blaga caffa, ki ga je Vermeer našel pri svojem očetu krojaču, kot je zapisano v inventarju. To blago je bilo menda na Nizozemskem množično v uporabi v 17. stoletju.
To obdobje je zaznamovala vojna s katoliško Španijo in predvsem hitra ekonomska rast. Ta čas je našemu sodobnemu svetu v smislu močnega kapitalizma lahko zelo blizu. Republika Nizozemska (1581–1795) je poleg ekonomsko najmočnejše in najobsežnejše Holandije, ki je obsegala današnjo Južno in Severno Holandijo, vključevala še šest provinc.
Danes je vseh provinc v kraljevini dvanajst in zato, če boste kje zasledili, da sta v zgodovinskem smislu Holandija in Nizozemska eno in isto, ne bo držalo.
Umetnost je cvetela skupaj s trgovino in znanostjo. Množica umetnikov slikarjev se je pogosto specializirala samo za en motiv, in najbolj zaželena sta bila portret in krajina, ki je poleg prvega najprej pomenila primerno okrasitev doma naročnika.
Slikarji so kot po tekočem traku ustvarjali in prodajali na umetnostnih sejmih svoja dela naročnikom meščanom, torej srednjemu sloju. Kakšnih večjih naročil, naročil dvora, skorajda ni bilo. Porast ekonomske moči meščanstva in demokratična ureditev družbe sta pripomogla k temu unikatnemu trenutku v evropski zgodovini.
Poleg velikega Rembrandta, slikarja avtoportretov, se je v tem času odlično znašel tudi Vermeer.
Osebno mi je ta slikar eden izmed najboljših in najljubših na splošno. Vedno, ko imam priložnost občudovati njegova dela, ki potujejo po evropskih občasnih razstavah, me je njegova stvaritev sposobna ustaviti, tako v koraku kot tudi v mislih. Tudi pri Dekletu z bisernim uhanom je tako. Oči, ki jih upre v opazovalca v trenutku, ko zasuče svojo glavo, kot da smo jo pravkar zmotili pri nekem intimnem opravilu, njenih lastnih mislih, so nepozabne.
Ozadje je temno (niti ni pomembno, kje se nahaja), je le njena psiha in njena neverjetna čutnost napol odprtih ust, ki bodo morda spregovorila, dajejo prevladujoč občutek. Marsikatero Vermeerjevo žensko boste dojeli tako: dekle, ki bere pismo, mlekarico, klekljarico, dekle, ki si nadeva biserno ogrlico in še bi lahko naštevala; vse so med opravili potopljene v svoj miselni svet. Okolje je kompozicijsko urejeno do potankosti in mirno. Nič ne moti.
Še svetloba, ki praviloma prihaja skozi okensko steklo, tako mojstrsko osvetli dele upodobljenega, da to spokojnost le še poudari. Pri Dekletu z bisernim uhanom vira svetlobe ne vidimo, pač pa ga le domnevamo. Prihaja z leve strani, kjer se je najbrž nahajalo okno.
Vse je zelo natančno in nič umetno. To precizno in seveda tudi počasno slikanje je Vermeerja stalo množičnosti opusa. Njegovih slik je znanih le 35. Vse svoje življenje je živel in ustvarjal v mestecu kanalov, v Delftu, kjer je tudi umrl.
V raznih zapisih so se pojavljala ugibanja, da je naslikano dekle, kot že omenjeno, družinska pomočnica pri hišnih opravilih in tudi Vermeerjeva ljubica. Morda. Griet, kot so jo poimenovali, je morda res služila pri družini. V redkih arhivskih zapisih o njenem odnosu do slikarja ne izvemo ničesar pretresljivega in zanimivega.
Izvemo pa, da se je Johannes Reijniersz Vermeer leta 1653 poročil s katoličanko (!) Catharino Bolenes in da je z njo in njunimi petnajstimi otroki (štirje so umrli še pred krstom) živel do konca svojega življenja. Tudi sam je prešel iz protestantske v katoliško vero, kar je bilo v tistih časih lahko precej sporno, sploh na Severu.
Njuna ljubezen je bila menda globoka in sodelovanje pravično, kar se je izkazalo tudi po moževi smrti v zapisu na poslovilnem govoru na pogrebu. Po smrti je družina zapadla v dolgove in za Catharino, kot pravi sama, so bili to časi blaznosti in neverjetne žalosti.
Kakor koli, težko verjamem, da je bilo naslikano dekle njegova ljubica, morda le simpatija, ki pa je, roko na srce, kot takšna tudi dovolj jasno upodobljena na mojstrovini Dekle z bisernim uhanom.
Za podobo dekleta ne uporabljam poimenovanja motiva kot portret. Identiteta dekleta še ni znana in morda boste rekli, da to ne more biti razlog, da te umetnine ni mogoče imenovati portret. V nizozemskem slikarstvu je za doprsne like, ki z izrazito mimiko predstavljajo svoja čustva, že od 17. stoletja dalje uveljavljen izraz tronie. V nizozemščini to pomeni izraz ali grimaso. In tovrstnih upodobitev je bilo v tem delu Evrope v 17. stoletju prava mala poplava.
Slika, ki v višino ne meri niti pol metra, je v času prenove prepotovala svet in vedno požela velik in pozitiven odziv. Verjetno ga ni Zemljana, ki je ne bi poznal, če se vsaj malo zanima za umetnost.
Nam Slovencem pa je bila najbližje na eni izmed svojih zadnjih postaj te svetovne turneje, v Bologni. Škoda, če ste jo zamudili, kajti od sedaj naprej bo le redko zapustila svoj dom in boste morali iti malo dlje, torej v nizozemski Haag.
Besedilo: Tina Ponebšek
Jutro.
Skok iz postelje, po stopnicah dol v hišo. Moj pes Bobo že na zadnjih tacah in cvili. Zamujam deset minut. On je ura. Cvili in skače okoli mene. Slačim, oblačim, umivam zobe, obuvam telovadne, naštimam kafetjeru za pole. Bom po poti za nazaj kupila kruh in martadelu. Zdaj grem z Bobotom na en giro. Danes greva na sukenska polja. Mi je fajn. Je blizu. Vleče on jezik za sabo, ko prelaufa to veličino polj.
Hodim tam po makadamu, mimo njive sukenskega reguta (radiča), ki je še zelen. Zamišljena s solkansko sapico(veter, ki gre po soški dolini, da ti spodnese tla, če nisi previden in pripravljen na napad z njim) v laseh. Skozi misli mi šviga film Nadje Velušček in Anje Medved. Naslov. Na meji. Opisuje obmejni prostor po drugi svetovni vojni. Presek prostora, družin, polj. Je Nadja dobila priznanje za njega. Obvezen ogled.
Tukaj zdaj hodim. Na meji.
Sukenska sapica se umirja. Meja je odprta že puhno let. Spomini ostajajo. Drugi časi.
Popoldan bo tukaj gužva. Sprehajalci, kolesarji, tekači, sukenci, ki imajo njive in vinograde na taljanski strani. Zdaj sva sama. Bobo in jaz. Meja. Ko so po vojni mejo zaprli z bodečo žico, so ostali kmetje v Sloveniji, njihova polja v Italiji. Težko je bilo. So naredili poseben kmečki prehod s posebnimi prepustnicami, da so lahko šli čez.
Zdaj hodim tam med polji po asfaltiranih kolesarskih stezah, ki se prepletajo čez in čez. Še malček in bodo uradno odprte. Že zdaj vas vabim. Lepo je. Spet zatavam v makadam. Razgled je čudovit. Na eni strani Kekec. Za njim Škabrijel. Tja levo Sveta gora. Na koncu Sabotin, ki se zgubi v ravnino Furlanije.
Vse je tako zeleno. Sem bila majhna je bilo še vse golo, skalnato. Je prva svetovna vojna pobrala davek tudi naravi. Ko zdaj pogledam Sabotin ni več gol, samo še kakšne skale kukajo iz zelenja. Leta tečejo. Narava vse pospravi.
Na Sabotinu je zdaj muzej. Muzej opomina in spomina. Tudi tja vas vabim. Urca pohodnih čevljev in si gor. Vidiš do morja. Lepo je. Hodim mimo trt. Večino grozdja so že pobrali. Nekje še ne. Vem, da ne smem, ampak dve jagodi pa že ukradem. Tudi srake tam pred mano se preganjajo pod trtami za svoj grozd. Bobo jih zmoti. Zletijo na veje starega oreha. Imajo čas. Imajo vso svobodo polja. Grem naprej mimo oljk, polja sukenskega reguta.
Tudi takega lahko poješ, ma pri nas se bo šele zdaj začela njegova zgodba. Ne zdaj. Ko bo ratalo mraz.
Ko rata mraz in ko zmrzuje vsaj dva tri dni, ga kmeti poberejo ven iz zemlje celga s korenino vred. Ga dajo na polju v faše, potem v brazde in ga pokrijejo čez korenine z zemljo par dni. Šele potem ga dajo na toplo v klet in ga pokrijejo z žagovino (en krat po starim so ga pokrili z gnojem, zdaj ga na žalost ni več).
Temu se reče siljenje. Nič lep za videt. Ma potem, ko ga poberejo ven in očistijo je ku en galtrož (vrtnica) po barvi in obliki. Gre skozi roke kmeta naj manj devet krat, da postane tak, kot ga potem dobimo na krožnik. Dober pa tako, da nankar ne povem. Njegova značilnost je, da je hrustljav in ni grenak. Odličen. Vabim vas, da pridete pozimi k nam v Solkan in provate. Ne bo vam žal. Hihi zrihtamo vse mi. Meja.
Zanimivost je, da takrat, ko je bila meja je bil kmet v Sloveniji, regut v Italiji. Regut nikoli ni prišel k nam. Vse so naredili dol in ga tudi dol prodali. So ga ženske nosile v Trst in še bolj daleč za lepe solde. Domov so prišle mogoče korenine za v paštu.
Zavijem dol proti Soči, sem še na tisti strani ko se ji reče Isonzo. Tu so še tiste stare potke, ki jih na žalost pobira narava. Zarašča se svet ob Soči. Eni ustrajamo. Naredim en tufo. Bobo za mano. Zdaj sem pa res zbujena. Grem ob Soči gor. Pot se dvigne. Pridem do vile o kateri pripoveduje Nadja v svojem dokumentarcu.
Še zdaj slišim tisti smeh zabave, čeprav ga že dolgo ni več tam v vili. Še dva koraka in sem v Sloveniji. Ne kažem prepustnice, ne bojim se, da me bodo lovili, ubili. Zdaj je to postal en prostor. Naš. Kolesarska pot bo šla prav tukaj. Zameglila bo grde spomine preteklosti. Spomine zaprte meje. Prav je tako. Pridem v vrvež jutra v Solkanu. Sva pred trgovino. Grem po kruh in martadelu.
Besedilo in fotografije: Nataša Šuligoj
Kje raste: Ekvador, Kolumbija
Rastlina: visoke rastline, z izrazito debelim deblom; listi so temno zeleni, podolgovati cvetovi; plodovi so večji in bolj okrogli in zrna so daljša in tanjša od drugih sort arabice;
Kakovost kave: 5/5
Aromatika: cvetlične in sadne arome z visoko stopnjo sladkosti
In to je Anthony na letošnjem svetovnem prvenstvu barist tudi izpolnil v celoti (https://www.youtube.com/watch?v=mULwi814HQ0).
Ta je postala zelo iskana v zadnjih letih, še posebej po tem, ko je z njeno pripravo na svetovnem prvenstvu barist leta 2019 zmagala Jooyeon Jeon (Južna Koreja), nato pa letos še Anthony Douglas (Avstralija).
Domneva se, da sorta izvira iz province Pichincha v Ekvadorju. Sprva so poročali, da je Sidra nastala s križanjem Typice in Bourbona. Nedavne ugotovitve World Coffee Research kažejo, da so Sidro morda razvili iz nabora etiopskih sort Heirloom. Spomnimo, da gre splošni izraz, ki se uporablja za številne divje ali genetsko neidentificirane sorte, ki so avtohtone v tej vzhodnoafriški državi. Sidra ima podoben profil cvetličnih in sadnih aromatik z visoko stopnjo sladkosti.
Za dobro rast potrebuje senčno lego. Rastline so odporne na škodljice in bolezni, ne pa tudi na rjo kavnih listov. V slednjem primeru gre za glivo (Hamileia Vastatrix), ki preprečuje fotosintezo v listih. Zaradi okužbe se na spodnji strani listov razvijejo rumene lise, nato še rumeno-oranžen prah.
Ena prvih kmetij, ki je komercialno gojila Sidro, je bila La Palma y El Tucán v Cundinamarci, v kolumbijskih Andih. Proizvajalci so leta 2012 posadili okoli 1.800 dreves, leta 2015 pa je sledilo dodatnih 4.300 rastlin, potem ko je sorta postala bolj priljubljena.
Kmetija, ki so jo ustanovili Carlos, Elisa in Felipe, leži uro vožnje od Bogote. V radiju 10 km deluje 200 pridelovalcev kave, od katerih odkupujejo kavne češnje. Ponujajo štiri različne profile kave (anaerobna/ laktozna, aerobna/ ocetna, mešana in medena fermentacija), za katere uporabijo le najbolj kakovostne kavne češnje.
Bolj ko je češnja zrela, višja je koncentracija sladkorjev (pektina, celuloze, polisaharidov in drugih vrst ogljikovih hidratov), kar pomeni več hrane za bakterije, glive in kvasovke med fermentacijskimi procesi, kar omogoča kompleksnejšo fermentacijo in slajši ter bolj kompleksen profil aromatike kavnega napitka.
To pomeni, da namesto oluščenih kavih zrn kupujejo kavne češnje, ki jih osebno izberejo z vsake kmetije, s katero sodelujejo.
José Pepe Jijón, lastnik Finca Soledad – biodinamične farme kave v provinci Imbabura v Ekvadorju, verjame, da je Sidra zaradi širokega spektra okusov veliko več kot le trendovska kava za tekmovanja.
Povpraševanje potrošnikov se bo v naslednjih nekaj letih gotovo povečalo. Mimogrede, Pepe je prvi Latinoameričan, ki se je sam povzpel na vseh sedem najvišjih vrhov vseh celin. Prehodil je pot od raziskovalca in alpinista do proizvajalca kave in zagovornika zelenega planeta.
Rose Coffee Roasters: Ecuador – Finca Soledad – Washed Sidra: https://rose-coffee.com/products/ecuador-finca-soledad-asd-washed-sidra
Besedilo: Katja Groleger
Spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljno uporabo strani smatramo, da se z njimi strinjate. Več
Kaj je piškotek? Skoraj vsako spletno mesto uporablja tehnologijo piškotkov. Piškotek je majhna datoteka, ki shrani internetne nastavitve. Prenese se preko brskalnika med prvim obiskom na spletnem mestu. Ko se naslednjič vrnete na stran preko iste naprave, lahko brskalnik preveri, ali je soroden piškotek prisoten (torej tisti, ki vsebuje ime strani), in uporabi podatke iz piškotka ter jih pošlje nazaj stran. To omogoča spletnim mestom , da prepoznajo, da jih je uporabnik že predhodno obiskal, in v nekaterih primerih temu prilagodijo prikazano vsebino.