Mimoza – drevo iz Avstralije in hkrati simbol sredozemske pomladi, ljubezni in ženskih pravic, zlasti v Italiji, sicer pa tudi ime priljubljene torte in svetovno znanega koktajla. Verjetno ste uganili, o čem bo tekla beseda tokrat … o ženskih pravicah že ne.
Torta si je poimenovanje (italijansko Torta mimosa) zaslužila s svojim izgledom – obdana je namreč z malimi biskvitnimi kockicami in z malo domišljije zares spominja na mimozo.
Vendar videz vara – ne gre namreč za kakšno suho biskvitno pecivo, pač pa se spodaj skriva sočna kremasta torta. V Italiji, od koder ta sicer izvira, se torta na veliko streže predvsem za 8. marec, mednarodni dan žena, saj je bila mimoza s strani tamkajšnjih feministk določena kot simbol tega praznika ženske moči. Izbiri je botroval čas cvetenja mimoz – v Italiji te cvetijo v začetku marca.

Mimoza
Torto je v petdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril slaščičar Adelmo Renzi, prvič pa je bila javno predstavljena na slaščičarskem tekmovanju v San Remu leta 1962, s katerega je Renzi, pričakovano, odšel v slogu »prišel, videl, zmagal«.
Priprava torte sploh ni zahtevna, zahteva pa kar nekaj časa. Ampak … ne gre za zapravljen čas, gre za dobro porabljen čas.
Sestavine:
– za biskvit (za 2 okrogla pekača s premerom 20 cm)
250 g sladkorja
140 g bele moke tip 00
120 g koruznega škroba
8 jajc
2 stroka vanilje
ščep soli
– za slaščičarsko kremo
5 rumenjakov
175 g sladkorja
500 ml mleka
125 ml sladke smetane
55 g koruznega škroba
1 strok vanilje
– za kremo Chantilly
100 ml sladke smetane
10 g sladkorja v prahu
– za sirup
130 g vode
75 g sladkorja
70 g likerja Grand Marnier
– za dekoracijo
sladkor v prahu
Priprava
Najprej spečemo dva biskvita: V električnem mešalniku stepamo jajca vse do penaste kreme, dodamo semena vanilje in ščep soli, nato pa med mešanjem počasi še sladkor. Mešamo približno 15 minut. Ko se volumen mase potroji, ustavimo mešalnik ter vanjo presejemo moko in škrob in ju nežno vmešamo, da dobimo homogeno kremo. Maso porazdelimo v dva namaščena okrogla pekača s premerom 20 cm in ju za 50 minut porinemo v pečico, ogreto na 160°C. Pečen biskvit pustimo v pekaču, da se ohladi na sobno temperaturo, ga zvrnemo na mrežico in dokončno ohladimo.
Potem pripravimo diplomatsko kremo (slaščičarska + Chantilly): V kozico vlijemo mleko in sladko smetano, dodamo vaniljev strok (iz katerega smo prej izpraskali semena) in na nizki toploti segrevamo tik do vretja. Vmes stepemo rumenjake s sladkorjem in vaniljevimi semeni, nato primešamo še koruzni škrob. V dobljeno maso počasi vmešamo eno zajemalko segretega mleka, nato pa vse skupaj vlijemo v kozico z mlekom in na nizki toploti mešamo, da dosežemo kremasto konsistenco. Skuhano kremo vlijemo v steklen pekač, pokrijemo s prozorno folijo in popolnoma ohladimo. Stepemo sladko smetano in sladkor v prahu (dobimo Chantilly kremo). V večji posodi lahno stepemo ohlajeno slaščičarsko kremo, ki ji nato med mešanjem postopoma dodajamo Chantilly kremo. Kremo ponovno pokrijemo s prozorno folijo in pustimo na hladnem vsaj 30 minut.
Nazadnje pripravimo sirup: V manjšo kozico damo vodo, liker in sladkor ter na toploti mešamo toliko časa, da se sladkor popolnoma stopi.
Takoj, ko se vse, kar smo pripravili, ohladi, lahko sestavimo torto:
1/ Najprej z biskvitov obrežemo skorjico. En biskvit z nožem vodoravno narežemo na 3 enake plasti. Prvo plast položimo na podlago in jo obdamo z obodom modela, v katerem smo pekli biskvit. Biskvit najprej pokapamo s sirupom, nato pa nanj razporedimo ¼ diplomatske kreme. Enako ponovimo s preostalima dvema plastema.
2/ Drugi biskvit razrežemo na majhne kockice (stranica največ 1 cm) in shranimo v posodico.
3/ Previdno odstranimo obod modela in s preostalo kremo namažemo robove torte. Ko je popolnoma prekrita s kremo, jo obložimo s kockicami iz biskvita. Torto postavimo v hladilnik za nekaj ur. Pred serviranjem jo lahno potresemo s sladkorjem v prahu.
Torta mimoza pa očitno ni dala mirno spati niti slavnemu chefu Massimu Botturi.
Že pred časom je namreč med branjem ene izmed ocen njegove restavracije Osteria Francescana moje oči pritegnila rumena sladica, za katero se je izkazalo, da je reintepretacija prav te torte. Ta pa potem meni ni dala spati! Čeprav zanjo nisem našla ne recepta ne česarkoli drugega, sem jo kar pripravila. Po svoje. Za okus ne vem, po videzu pa ji je bila zelo podobna.
Še raje kot torto pa imam koktajl s tem imenom. Nepogrešljivi spremljevalec nedeljskih brunchev ali pa kar tako.
Le dve sestavini ima: šampanjec (kakšna dobra penina je povsem dostojen substitut) in sveže stisnjen pomarančni sok v enakih deležih. Zakaj nosi ime Mimoza, verjetno ni vprašanje, je pa stvar debate njegov izvor. Po eni varianti naj bi ga leta 1925 »izumil« barman pariškega Hotela Ritz, po drugi pa naj bi bil kreacija režiserja Alfreda Hitchcocka. Precej večjo verjetnost pripisujem prvi varianti, ne dvomim pa, da je teknil tudi gospodu Hitchcocku. Sem in tja se v zvezi z izvorom omenjata tudi leto 1921 in London, natančneje tamkajšnji Buck’s Club, vendar pa dejansko od tam izvira drug, sicer res zelo podoben koktajl, ki se mu reče Buck’s Fizz: sestavini sta enaki, deleža pa ne – ta vsebuje več šampanjca. Verjetno je zato meni tudi malček bolj pri srcu kot Mimoza.

Koktajl Mimoza
Koktajl pripravimo tako, da v ohlajenem kozarcu, po pravilu naj bi to bil tisti za šampanjec, zmešamo obe sestavini, ki naj bosta prav tako dobro ohlajeni. Dodamo še kakšen košček pomaranče in … kar naenkrat skozi ljubljansko meglo posije sonce.