Svetovno prvenstvo v nogometu je najpomembnejše športno tekmovanje na svetu. Vsaka štiri leta mesec dni obstaja samo in edino za nogomet.
Takrat vsi govorijo samo o nogometu. Tudi tisti, ki ga drugače ne spremljajo. V času tekmovanja se svet čisto zares nekoliko ustavi. To je mesec vzklikov, adrenalina, sreče in čustev. Tudi vseh negativnih emocij, ki jih prinesejo porazi. Na koncu je zmagovalec le en. Samo ena reprezentanca, ena ekipa, ena država dvigne v zrak pokal in se postavi na vrh nogometnega sveta.
Vsako prvenstvo ustvari nogometne junake, ustvarjajo se številne nove zgodbe, ki navdušujejo. Tako bo tudi tokrat, ko se je 14. junija v Rusiji začelo enaindvajseto svetovno prvenstvo v nogometu. Najmočnejša nogometna država bo na svoj prestol sedla, ko bo izšla dvojna številka revije Dolce Vita (julij/avgust).

Nogometna žoga iz leta 1930.
FIFA je bila ustanovljena leta 1904. Šestindvajset let pozneje je bilo pod njenim okriljem organizirano prvo svetovno prvenstvo v Urugvaju, ko se je sprožilo nekaj, kar je vse do danes preraslo v največji športni dogodek na svetu. Prvenstvo se ponavlja na štiri leta in je najbolj pričakovano in najbolj spremljano športno tekmovanje. Gleda ga celo več ljudi kot olimpijske igre.
Prva žoga na svetovnem prvenstvu v Rusiji je že poplesavala po nogometnem igrišču.
Na tekmovanju nastopa 32 držav, ki se med seboj merijo na enajstih prizoriščih, posajenih po evropskem delu Rusije. Vsaka od 32 reprezentanc s celega sveta je prišla v Rusijo z namenom, da svetu pokaže najboljši nogomet, ki ga je v tem trenutku sposobna.

Urugvajci kot prvi nogometni svetovni prvaki leta 1930.
Pravico nastopa so si vse, razen Rusije, ki je gostiteljica, priborile na kvalifikacijskih tekmah. Skoraj vsi največji in najdražji nogometni zvezdniki so tam. V Rusiji je ‘crème de la crème‘ svetovnega nogometa. Prvenstvo bo pokazalo, kdo je najboljši, kdo je na vrhu sveta. Vse skupaj je velik spektakel. Nogomet pa zadostni razlog, da za en mesec pobudo prevzame nogomet.
Pisalo se je leto 1930, ko se je na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju zbralo 13 ekip.
Skupaj so odigrali 18 tekem, na katerih je padlo 70 golov. Prvi svetovni prvak v nogometu je postal Urugvaj, pred Argentino in ZDA. Jugoslavija je bila četrta. Led je bil prebit, prvenstvo je uspelo in štiri leta pozneje se je nogomet preselil v Italijo.
Nastopilo je 16 reprezentanc, ki so za nastop na prvenstvu prvič morale skozi kvalifikacije. Na koncu je zmagala Italija, ki je v finalu premagala Češkoslovaško. Leta 1938 se je okrog nogometa dvignil prvi pravi prah. Prvenstvo se je iz Italije preselilo v sosednjo Francijo in oba ameriška kontinenta sta skočila do stropa.

Čudežni otrok – Edson Arantes Do Nascimento – Pele; odkritje na svetovnem prvenstvu leta 1958.
Potovanje v tistem času ni bilo tako enostavno, je pa v Francijo vseeno pripotovalo vseh 16 reprezentanc, a jih je nastopilo le 15. Avstrija je zadnji hip odpovedala sodelovanje zaradi priključitve Nemčiji. Italija je ostala na nogometnem prestolu, ko je v finalu premagala Madžarsko. Leta 1942 in 1946 je svetovno prvenstvo odpadlo zaradi vojne.
Naslednje svetovno prvenstvo je bilo leta 1950, ko se je prvenstvo preselilo nazaj v Južno Ameriko, v Brazilijo.
Ta je tekmovanje končala na drugem mestu, zmagal je Urugvaj. Leta 1954 se je dogajalo v Švici. Prvenstvo je bilo v več pogledih prelomno. Tudi rekordno. 16 reprezentanc je na 26 tekmah zadelo največ, kar 140 golov. Zmagovalka prvenstva je bila Zahodna Nemčija, Madžarska je bila znova druga. Švedski je bilo prvenstvo zaupano leta 1958 in tisto prvenstvo je dalo prvega pravega nogometnega junaka. To je postal takrat komaj 17-letni Pelé, ki je Brazilijo prvič popeljal na vrh sveta.
Brazilski nogomet je postal prepoznaven, saj je bil všečen in drugačen, nogometaši pa so predstavljali nerešljivo uganko vsem svetovnim nogometnim velesilam. Brazilija je s Peléjem prvo mesto potrdila tudi na naslednjem prvenstvu, leta 1962, ki je potekalo v Čilu. Štiri leta kasneje je prvič slavila Anglija, ki je bila tudi država gostiteljica in je v finalu premagala Zahodno Nemčijo. To svetovno prvenstvo je bilo tudi zadnje, ki jo je televizija prenašala v črno-beli tehniki. Leta 1970 so na vrsto prišli Mehičani.

Junak prvenstva leta 1962 je bil anglež Bobby Moore. Kasneje ga je kraljica povišala v viteza.
To je bilo prvo prvenstvo, ki so ga organizirali v Severni Ameriki in so ga prenašali v barvah. Brazilija je v finalu z Italijo prišla do svojega tretjega naslova. Potem je bil čas za Zahodno Nemčijo, ki je na domačih stadionih prišla tudi do svojega drugega naslova svetovnih prvakov. Nadaljevalo se je v Argentini leta 1978 in potrdilo se je, da imajo reprezentance gostiteljice, tudi zaradi izjemne podpore s tribun, veliko prednost.

Pique – Peva maskota svetovnih prvenstev iz leta 1986 v Mehiki .
Zmagala je Argentina, ki je pred fanatičnim občinstvom prišla do svojega prvega naslova. To je bilo tudi zadnje prvenstvo, ko je imelo možnost nastopa samo 16 reprezentanc. Leta 1982 je v Španiji nastopilo že 24 držav. Skupaj so odigrali 52 tekem, na koncu je Italija v finalu z Zahodnimi Nemci prišla do tretjega naslova svetovnih prvakov.
Prvo svetovno prvenstvo, ki se mi je vžgalo v spomin in sem ga tudi sama spremljala v živo, je bilo tisto leta 1986 v Mehiki.
To je bilo tudi eno prvih prvenstev, ki je bilo premišljeno marketinško nadgrajeno. Nogomet je takrat že postajal velik posel. Na tistem prvenstvu so prvič uporabili maskoto prvenstva. Ime mu je bilo Pique in bil je možic z ogromnim klobukom na glavi, smešnimi brki, naslonjen na nogometno žogo. Bolj kot tega pa se verjetno vsi spomnijo tistega gola, ki ga je za Argentino v polfinalu proti Angliji dosegel Maradona.
Med strelom se je dotaknil žoge z roko, sodnik tega ni opazil in vse skupaj je postalo legendarno. Maradona je dogodek in sebe poimenoval »Hand of God«. Argentina je v finalu premagala Zahodno Nemčijo, Maradona pa je postal nesmrten. Štiri leta pozneje je svetovno prvenstvo drugič potekalo v Italiji.

Božja roka Diega Maradone v polfinalu proti Angliji, Mehika 1986.
Gostitelji so v polfinalu izgubili z Argentino. Tisto svetovno prvenstvo je dalo tudi prvega heroja. Zvezdnik prvenstva je bil Salvatore Schillaci, najboljši mladi igralec pa je postal Robert Prosinečki. Svetovni prvaki so postali Zahodni Nemci in takrat se je svet prvič zares zavedel pomembnosti in veličine neustavljivega nemškega nogometa. O izjemnih, neustavljivih nemških nogometnih strojih, ki so osvojili svet, so takrat govorili vsi.
Leto 1994 je bilo zelo posebno v vseh pogledih. Nogomet je postajal vse pomembnejši in svetovno prvenstvo je bil izjemen posel. 24 reprezentanc se je zbralo v Združenih državah Amerike, kjer je bilo seveda zrušenih kar nekaj rekordov.
Najodmevnejši je bil tisti o obiskanosti nogometnih tekem. V povprečju si je, kljub temu da nogomet v ZDA ni najbolj priljubljen, vsako tekmo na stadionih ogledalo skoraj 69.000 gledalcev. Italija in Brazilija sta se srečali v finalu. Prizor iz zadnjih trenutkov finala je eden tistih, ki se jih verjetno spomni vsak. Med izvajanjem enajstmetrovk (redni del se je namreč končal neodločeno) so se na zelenici zbrali nogometaši obeh reprezentanc. Modri proti rumenim. Roberto Baggio na eni strani in Ronaldo na drugi.

Ko so tudi otroci jokali – strahoten masaker Nemcev proti Brazilcem pred štirimi leti na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Bilo je 7 – 1.
Oba izjemna zvezdnika. Italiji je kazalo dobro, ko se je zgodilo nekaj, kar še danes velja za enega najbolj šokantnih trenutkov v svetu nogometa. Zadnji in odločilni prosti strel je imel Roberto Baggio. Vse je imel v nogah. Samozavestno se je pognal do žoge in v trenutku, ko se je njegova kopačka dotaknila žoge, se je ustvarila zgodovina. Žoga je poletela tja, kamor ne bi smela. Visoko nad gol. Nikoli do tedaj niso navijači Italije občutili take žalosti. Roberto Baggio je bil tragični junak tistega svetovnega prvenstva in po koncu tekme se je razočarano zrušil na tla. Na kolena je iz obupa verjetno padla cela Italija. Italija bi takrat v Ameriki lahko zmagala.
Italijan bi takrat tisto 11-metrovko lahko zadel. Z golom bi si tlakoval pot v nogometna nebesa. Postal bi nesmrten. Tista 11-metrovka ga je zaznamovala do konca kariere. Leto 1998 si je svetovni nogomet pokorila Francija, ki je bila tudi gostiteljica prvenstva. FIFA je tistega leta tekmovanje razširila in na prvenstvu je prvič nastopilo 32 držav. V izjemnem finalu so Francozi odpihnili Brazilijo s 3 : 0. Prvo ime finala je postal Zinedine Zidan, ki je v finalu zadel dva gola in postal prvo ime svetovnega prvenstva.
Potem pa je prišlo leto 2002 in Slovenija je bila v najboljšem nogometnem obdobju.
Po uvrstitvi na EURO 2000 se ji je uspelo uvrstiti tudi na svetovno prvenstvo v Koreji in na Japonskem. To je bila zgodovinska uvrstitev Slovenije na največje nogometno tekmovanje. Kako fantastično vzdušje je takrat vladalo v Sloveniji! Že po evropskem prvenstvu se je sprostila neka pozitivna energija, ki se je s pravljico na svetovnem prvenstvu samo nadaljevala.
Zlatko Zahovič in Srečko Katanec sta bila slovenska junaka in lepo je bilo takrat pri nas. Svet je takrat postal zelo majhen in oddaljenost Koreje, kjer je igrala Slovenija, se je izničila, ko smo trumoma drli na drugi konec sveta. Da vidimo svoje junake in ponosno pokažemo svetu, da smo Slovenci. A je bil pritisk prevelik.

Legendarna slovenska ekipa iz leta 2002.
Na vrhuncu kvalifikacijskega obdobja sta se na očeh javnosti sprla Zahovič in Katanec in Slovenija resnih možnosti za nadaljevanje ni imela. Slovenija je takrat igrala prvič na svetovnem prvenstvu in izgubila vse tri tekme. Kljub temu se je takrat pisala zgodovina. Na tistem svetovnem prvenstvu je Brazilija v finalu premagala Nemčijo.
Leta 2006 se je svetovno prvenstvo vrnilo v Evropo.
Nemčija je pripravila izjemen spektakel. Na zadnji, finalni, 64. tekmi sta se srečali Italija in Francija. Tekma je bila napeta in zaznamovana z bližnjim srečanjem Zinedina Zidana in Marca Materazzija. Obračunala sta z nekaj kletvicami in Zinedinovo čelno. To je bil eden od škandalov, ki se ga nogometni navdušenci spominjajo bolj, kot tega, kdo je postal svetovni prvak.
Pokal najboljšega je po streljanju 11-metrovk dvignila Italija. Četrtič. Na svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki se je znova uvrstila tudi Slovenija. Tokrat fantje niso samo sodelovali. Ni bilo škandalov in zelo dobro so se zoperstavili vseh tekmicam.
Naši fantje so na krilih Matjaža Keka v skupini C igrali proti Združenim državam Amerike, Angliji in Alžiriji. Slovenija je na prvi tekmi celo premagala Alžirijo in osvojila svoje prve tri točke na svetovnih prvenstvih. Takratno vzdušje je bilo nepopisno. Izjemno! Nogometaši so spet postali junaki ljudstva in vse slabo iz leta 2002 je bilo pozabljeno.
Slovenija je proti ZDA zabeležila še eno točko in tekmovanje končala z izjemnim izkupičkom štirih točk. Če bi se takrat zvezde na nebu poravnale čisto malo drugače, bi se lahko zgodilo, da bi Slovenija nadaljevala. Zmanjkalo je čisto, čisto malo. Zadnjo tekmo so naši igrali proti Angležem, izgubili in odpotovali domov.
Takrat je bilo jasno, kako zelo velik je nogomet. Kako pomemben je in kakšno srečo so naši fantje sposobni ustvariti med Slovenci. Svetovni prvaki so postali Španci in takrat se je začela prevlada španskega nogometa.
Pred štirimi leti se je v Braziliji končalo dvajseto svetovno prvenstvo.
Nogomet so zgodbe in to se je videlo prav na tistem prvenstvu. To je bilo tudi prvenstvo himn. Reprezentance so med seboj kar tekmovale, katera bo na igrišču pela svojo državno himno bolj strastno. Bolj glasno. Bilo je to tudi prvenstvo presenečenj. V skupinskem delu so izpadli kar trije favoriti, Španci, Angleži in Italijani.
Dokaz, da se nogomet spreminja. Da so se moči porazdelile in se samo na preteklo slavo ne da več zmagovati. Šokantna je bila polfinalna tekma med Nemčijo in Brazilijo, kjer so kasnejši svetovni prvaki ponižali Brazilijo s 7 : 1. Na polfinalni tekmi so Brazilci izgubili tudi z Nizozemci in končali na četrtem mestu.
In to je bilo prvenstvo presežkov, medijskega pompa, enormnih količin denarja in prvenstvo zgodb. Nogometaši so postali junaki, nekateri tudi tragični, nogomet pa še nikoli do tedaj ni bil tako popularen.
Vse številke, ki so padle v Braziliji, ko si je tekme ogledalo največ ljudi, ki so jih spremljali preko vseh mogočih kanalov, pa lahko padejo že na novem prvenstvu v Rusiji.
Zdaj je ves svet obrnjen proti Rusiji, kjer poteka enaindvajseto svetovno prvenstvo.
Veselim se tekem. Komaj čakam novic iz Rusije. Kakšni bodo naslovi časopisov med tekmovanjem in po njem? Kaj vse se bo zgodilo? Koliko golov bo padlo, kdo bo nasledil Nemčijo na vrhu nogometnega sveta? Kdo bodo junaki tekem, prvenstva?
Nogometni mesec bo izjemen. Nogomet bo vladal svetu, bo največkrat omenjena stvar v vseh mogočih pogovorih, tudi tistih najbolj resnih. O nogometu se bo pisalo, čivkalo, komentiralo, repliciralo. To bo mesec čustvovanja in energije, ki jo lahko da le nogomet. 64 tekem pa bo na koncu prineslo enega samega zmagovalca. Novega vladarja na nogometnem prestolu.
Čez štiri leta se bo vse ponovilo v Katarju. Presenetljivo, prvič v zgodovini šele novembra.
Besedilo: Patrizia DeFranceschi – Korent