Očitno je priimek Dreisiebner (Tri sedmice) na naši in avstrijski strani meje ob vasici Špičnik kar pogost. Pri nas je največji zaklad družine s tem priimkom znamenito »srce v vinogradih«, katerega fotografije so obšle cel svet, Avstrijci s tem priimkom pa v svoji vinarni prodajajo vrsto vin in skorajda vsi imajo Buschenschank (šank z lokalnimi dobrotami). Če bi lahko našel kakšen izraz za to, čemur Štajerci pravijo »pušenšank« (vinotoč), bi na zahodu deželice našel »osmico«. Tukaj gre za idejo o prodaji lokalnih suhomesnatih dobrot, sirov in kruha z ostanki neprodanih vin prejšnjega letnika. V obeh primerih toplotno obdelanih jedi ni, cene pa so nizke. V času Marije Terezije, ki je uzakonila tovrstna podjetja, kmetje tudi davkov niso plačevali, tako da je bil volk sit in koza cela. Kako je z davki v Avstriji zdaj, ne vemo, znano pa je, da so buschenschanki hudo priljubljeni in da jih na avstrijskem Štajerskem kar mrgoli. Seveda je zdaj vse v podobi natančne avstrijske redoljubnosti in urejenosti, natakarice z dirndli skakljajo naokrog in ponujajo domače posebnosti, ki pa so – prav vse po vrsti – izvrstno pripravljene in močno nadgrajujejo klasično osnovo. Vse, ampak kuhanega ne boste dobili!
Hannes in Michaela Dreisiebner, vinar in gostinka.
Nepozabni razgledi s terase
Za Tri sedmice v Avstriji smo izvedeli pri njihovih sosedih, ki so sicer bili plan naše inšpekcije, vendar so imeli takrat zaprto. Avstrijci na podeželju imajo nam hudo nerazumljivo navado, da vas ob pomoči malce večjih vizitk, ki krasijo preddverja lokalov, lahko usmerijo k prav vsaki, še tako mrzki konkurenci. Pri nas bi takšen projekt takoj propadel …
Ko se človek usede na prostrano teraso, se mu odprejo bogati pogledi na okoliške vinograde, natakarica pa je začela svoje delo po scenariju. Kuhana govedina z bučnim oljem, kuhanim bobom, ajdovimi zrni in s kisom je bila ob prav tam pečenem svežem in toplem kruhu v svoji preprostosti res veličastna. Ravno pravšnji del čebule je poskrbel za nežno pikantno hrustljavost, vino pa se je lepo zlilo po grlu. Tako kot naši trisedmičarji tudi avstrijski pridelujejo vina. Medtem ko so naša na robu užitnosti, tudi avstrijska niso vrhunske mojstrovine, vendar so pitka, preprosta in zares cenovno ugodna. Če naročite še vinsko degustacijo, boste ob prvem vzorcu na mizo dobili list z vsemi vini, ki jih ponujajo, cenami za kozarec, steklenico in škatlo le-teh za domov. Praktičnost brez primere! Ja, še svinčnik dajo zraven, da ne boste brskali po jaknah in torbicah!
Prefinjena goveja solata.
Postrvji file s koprcem in neprekosljivo krompirjevo solato.
Surov, malce mariniran file postrvi, izdatno posut s koprom (dilom; a smo v Avstriji al’ nismo!?), v družbi izjemno precizno začinjene krompirjeve solate, je bil neprekosljiv! Tako umetelno narejene krompirjeve solate še nisem jedel! Kis je bil zmerno močan, olja za dotik, namesto čebule je bila slajša šalotka, sam ravno prav kuhan krompir pa sorta, ki je za tovrstno predstavo najboljša.
Na lepo okrogli leseni plošči so pred nas postavili dve stekleni posodici. V eni je bila bela omaka, v drugi rdečkasta. V prvi je bil hren s sladko-kislo smetano, v drugi pa hren s smetano in sokom rdeče pese. Na krožničku v sredini pa sta bila dva koščka srednje zrelih zelenjavnih sirov, ki sta bila polnjena z zeleno, papriko, koprcem in še nekaterimi slastnimi dodatki. Najboljša pa je bila kombinatorika teh jedi, ki se je ob spremstvu dveh vin (tako, da gosti tudi malo sami raziskujejo okuse) razvlekla na več kot petnajst minut. Debata je bila o tem, kaj gre h kateremu siru bolje, ob kombinatoriki treh različnih kruhov pa se je še razvlekla.
In končno – mesni krožnik! Dve rezini nežnega mesnega pršuta (Italijani bi temu rekli bresaola) v družbi s poltrdim sirom in hrenom sta bili priloga glavni zvezdi krožnika – štrudlju z rdečim zeljem. Naj se vam tole zdi še tako pretirano, ampak okusi so se spet zelo ujemali, mi pa smo se prikotalili do rdečega vina, ki je bilo v tem primeru zelo spodoben zweigelt.
Hrenova krema in krema iz rdeče pese ob zelenjavnih, tam narejenih zeliščnih poltrdih sirih.
Tudi sladica je bila podobnega kova – jabolčna pita ob kostanjevem pireju, smetanovi kremi, pečenih hruškah v orehovem testu in karameliziranih bučnih semenih. Se pravi – spet same domače in sezonske sestavine, ki so jih (vseeno od rahli pomoči kuhinje) umetelno sestavili v zelo prijazno sladico. Naj vas kostanjeva krema ne zavede – na avstrijskem Štajerskem kostanje ob moštu pečejo že od sredine septembra v malce drugačnih pušenšankih, kjer kuhajo in strežejo Slovenci, med drugim tudi eden od vodij štajerske sommelierske frakcije! Denar ne smrdi!
Ko se potem človek zelo zadovoljen odpelje na slovensko stran, ga prešinejo temne misli. Narava še lepša kot pri sosedih, a večina stavb in travnikov zanemarjenih. Česa takega, kot so pušenšanki, pri nas ne boste srečali. Več je sicer turističnih kmetij, kjer pa osnovne sestavine dobavlja bližnji cash & carry, avtohtonosti pa je bore malo. Kaj preprostejšega se menda »ne splača« …
Uredništvo
