Piše: Urška Ivanovič
Črni petek
Ko sem hodila v osnovno šolo, sem večkrat od odraslih slišala, da ni dobiti tega in onega. Čeprav se mi ni zdelo, da kaj pogrešam ali pa, da mi kaj manjka zaradi tega, ker nimam. Pač ni bilo. Pika. Tako je bilo tudi z mojim hrepenenjem po prav posebnih žvečilnih gumijih.
Kot otrok sem si strašno želela žvečilne v obliki raznobarvnih kroglic. Tega takrat seveda pri nas ni bilo. Nato se je enkrat oče vrnil s službene poti iz Švice in me razveselil – ne samo s temi žvečilnimi – temveč tudi z veliko škatlo barvic, ki so bile za tiste čase zelo kakovostne in ne ravno poceni. In seveda, pri nas se jih ni dobilo. Kupil si lahko le barvice od Aera. To je bilo to. Pa saj ne, da niso bile dobre, le toliko odtenkov niso premogle. Barvice so si zato zaslužile posebno mesto in strašno sem jih čuvala. Še vedno jih imam in še vedno dobro barvajo. Ne bom omenila, koliko let so z mano.
Takrat tudi ni bilo banan, jagod, ananasa in še kakšnega drugega – takrat eksotičnega – sadja. Predvsem vsak dan tega zagotovo ni bilo dobiti. Ali pa lubenice decembra. Ni bila sezona. Ko je prišla sezona, je bilo na voljo sezonsko sadje in zelenjava. Jesen je pomenila, da bosta kmalu kisla repa in zelje. Prav tako sem vedno komaj čakala maj, ko so prišle jagode. Bile so drage in redko na naši mizi. Bile so velike, rdeče in sočne. A vseeno sem imela raje tiste male, gozdne jagode, ki so rasle v senci ograje v vrtu. Tako okusne so bile! Prav tako smo radi šli »rabutat« k sosedom. Niso se jezili, čeprav smo kot otroci menili, da se bodo. Vedno smo se nasmejali, medtem ko smo plezali po sadnem drevju in se najedli svežih, okusnih sadežev. No, včasih smo trgali tudi jabolka, ki so bila trpka in kisla, ker nismo vedeli, da se morajo še omediti. Ampak to sploh ni bilo važno, važno je bilo rabutanje, druženje in smeh!
Prav tako sem komaj čakala konec šole, ker je takrat prišlo poletje, z njim pa lubenice! In paradižniki! Okusni, ne takšni, kot so zdaj na voljo – enake velikosti, raznih barv, sort in oblik – a brez okusa. Seveda govorim o nakupu v trgovinah.
Zima je prinesla pomaranče. Leta pozneje pa še mandarine. Jedli smo jih celo zimo. In jabolka ter hruške. Pa orehe, lešnike, suho sadje in rožiče. Nekateri so imeli v tem času doma miklavževanje in so dobili pehar sadja in rožičev. Ni bilo pa čokoladnih Miklavžev in drugih podob, kot jih je sedaj v izobilju v trgovinah, tako rekoč celo leto. In pili smo čaj. Ali pa limonado. In poleti šabeso. Bil je tudi malinovec, sirup za razredčiti z vodo. Nisem marala ne malinovca ne šabese, presladka sta mi bila. Voda je bila dovolj.
Zima je pomenila tudi smučanje. Kljub temu da si nismo med letom veliko privoščili – če primerjam s sedanjim časom potrošništva – so starši vedno poskrbeli, da smo imeli poletne in zimske počitnice. Takrat smo imeli samo dvoje počitnic, ne tako kot sedaj, ko so šolske počitnice na dva meseca. Ker sem bila vedno »tamala« – ne samo doma – temveč tudi v družbi družinskih prijateljev, sem seveda vso opremo podedovala. Nikoli nisem dobila nove. Ni bilo potrebe, saj smo imeli na voljo zastonj od prijateljev. Pa čeprav je bilo nošeno eno leto ali več. In potem je mojo opremo, ker sem jo prerasla, dobila nova kandidatka. Tako je to šlo. Če se je kaj pokvarilo ali strgalo, je oče popravil ali pa smo nesli k mojstru na popravilo. Nismo za vsako poškodbo blaga hodili kupovat nove. Za vsakogar posebej. Ni bilo potrebe.
Sčasoma, ko se je potrošniška razvada povečala, tako da je popolnoma normalno kupiti novo, če se polomi ali strga, so razni mojstri začeli zapirati svoje delavnice. Spomnim se, ko je »naš« čevljar zaprl svojo delavnico in naenkrat smo ostali brez popravila čevljev. Kdo mi bo pa sedaj popravil peto na čevlju? Pred leti sem govorila z enim čevljarjem, ki je omenil, da bo čez kakšno leto delavnico verjetno zaprl, ker nima naslednika. Ko sem ga vprašala, ali se ne bi dalo dobiti koga iz Zavoda za zaposlovanje, da se priuči obrti, je odgovoril, da jih je že imel. Vendar, da so hoteli nemogočo plačo, sobote ne bi delali in podobno. Rekel je, da nobeden noče delati, vsi pa bi radi imeli visoke plače. Tudi »naša« šivilja je nato odšla. Se ne splača imeti obrti, ker ne zasluži za normalno življenje, je povedala. Obleke so tako poceni in takoj dostopne, da jih ljudje raje kupujejo, kot pa dajo popraviti. Vendar pa nizka cena ne zagotavlja kakovosti. Nizka cena izdelka pa je pogosto rezultat poceni delovne sile in slabega ter poceni pridobljenega materiala. Vemo, da je večina artiklov iz azijskih držav in tam je proizvodnja cenejša zaradi cenejše delovne sile in cenejšega materiala. Cenejša delovna sila pa niso samo odrasli, temveč žal tudi otroci. Z nakupom takih artiklov dejansko podpiramo – ali še huje – se strinjamo z izkoriščanjem otrok in drugih delavcev. In ne samo to! Več kot kupujemo, več odpadkov ustvarjamo. Kako to, da ne vidimo, kako sami sebi uničujemo planet?! Ne razumem, kako se lahko obnašamo tako neodgovorno do naših otrok, ki ga bodo dobili uničenega? Mi nismo lastniki planeta, temveč so nam ga naši otroci samo posodili, dokler si ga oni ne bodo izposodili od svojih otrok. Kam je izginil rek »manj je več«?! In kdo je pospravil pod predpražnik rek »Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni«? Ali res potrebujemo toliko stvari? Mislim, da ne.
Kako je že bilo – še ne tako daleč nazaj?
Spomnim se, da sem šla na sošolkin rojstni dan. Vem, da so bili premožnejši in so imeli bolje založen hladilnik kot mi. Predvsem več izbire. Oči so se mi zasvetile, ko sem na mizi zagledala razne salame, sire, torte, čips, bonbone in Deit ter Coca Colo. Pri nas tega nismo kupovali. Niti sladkarij. Mami je spekla zavitek, palačinke, puding, kompot, rižev narastek. To je bilo za posladkat. Imeli pa smo tudi domače salame ali klobase. Pa svinjsko mast, domačo. To smo dobili od sorodnikov. In domač čaj. V omari je bil občasno domač brinovec ali slivovka, ki jo je kuhal stric. Predvidevam, da zato, ker ni bilo potrebe po nakupovanju salam, sirov in drugih dobrot s sošolkine mize, ne jem sladkarij, ne pijem mehurčkastih sladkih pijač in ne pogrešam nobene salame. Pač nimam vgrajene te navade in potrebe to jesti. Čeprav bi si lahko vsak dan kupila in pojedla. Ni nujno za moje preživetje in je dejansko dobrobit za moje zdravje ter denarnico. In za okolje.
V šestem razredu osnovne sem si strašno želela moško kolo, takšno z rogovi, srebrno, na deset prestav. Takrat sem hodila vsak dan na trening in lažje je bilo s kolesom. Predvsem hitreje. Oče mi je rekel: »Če boš šla delat, boš zaslužila in potem si lahko kupiš, kar si želiš.« Poleti sem šla delat, da sem lahko zaslužila in si kupila želeno kolo. Naslednje leto sem poleti spet delala in kupila sem si avtomatik, motorček. Za na trening, za v šolo in za mojo neodvisnost. Potrpljenje in trud. Pa je bil moj! In tako vsako leto, za tisto, kar sem si želela, je bil potreben čas, volja, vztrajnost in seveda na koncu moj, zaslužen denar.
Pričakovanje, ko si nekaj želiš dlje časa in potem občutek, ko kupiš s svojim, zasluženim denarjem ali prihranki, je nepojmljiv. Tega ti nobeden ne more odvzeti. Nikoli ne bom pozabila vseh stvari, po katerih sem hrepenela in sem si jih sama kupila. Take zadovoljitve v tem času hitrih zadovoljitev, mlajše generacije ne poznajo. Ne poznajo hrepenenja, potrpljenja. Saj je vse tu in takoj. Pa tudi starejše je ta način zadovoljevanja potreb potegnil v svoj svet. Trgovci so mojstri zapeljevanja. Reklamni spoti so preračunljivo objavljeni. Jutri gremo kupiti tiste stole, ker se res splača! Čeprav jih pravzaprav ne potrebujemo. Ampak je res dobra akcija, ki je ne gre zamuditi!
Da se vrnem k žvečilnim.
Ne spomnim se, koliko časa je preteklo od moje prve želje imeti te žvečilne pa vse do tega, ko sem jih dejansko vzela v roke. Žvečilni so bili nanizani na zlati kartonski podlogi, zaprti s prosojnim celofanom in lahko si vzel enega po enega. Seveda so dobili sveto mesto na steni moje sobe, da so bili nonstop pod nadzorom. Na voljo so bili le za posebne priložnosti. Tako kot »ta posebni jedilni servis« ali prt, obleka, plašč, čevlji. Karkoli, kar se ni dobilo kjerkoli, takoj in poceni.
Ne glede na vse, česar nisem imela, tega tudi nisem pogrešala. Včasih je veljalo, da tistega, česar nimaš, ne pogrešaš. Zdaj je pa ravno obratno. Nobenega potrpljenja ni potrebnega, še manj truda. In če ima sosed/prijatelj/sošolec, moram imeti tudi jaz!
Saj sploh ne vemo več, ali je to od nekdaj naša navada, ali je bila uvožena, tako samoumevna je. Ker ta moment res nujno potrebujemo za 0,05 centa cenejše limone. Samo zato, da greš v nakup, čeprav ne potrebuješ. Bodimo pošteni – res je zelo malo ljudi pri nas, ki ne bi imeli elektrike, vode, TV, radia, računalnika, predvsem pa strehe nad glavo in hrane. Torej, večina nas je, ki imamo vse, kar je bistveno – ne samo za preživetje – temveč tudi za kakovostno in udobno življenje. Naš nakup, ki smo ga morali nujno opraviti ta Black Friday, ni tisti, ki bi nas odvrnil od preživetja. Z njim le kopičimo stvari in trenutno zadovoljimo psiho z dvigom hormona sreče – serotonina. Za kakšno ceno?
Urška Ivanovič
