Madžarska

A ni prav zanimivo, da nekaterih sosedov sploh ne poznamo? Res je, da so prebivalcem osrednje Slovenije madžarske ravnice precej bolj oddaljene kot hriboviti mejni prelazi z Avstrijo ali Italijo.

Kar je sicer konec koncev logično – odraščali smo v prepričanju, da se nam godi krivica in da bi morali biti pod Zahodno Evropo in ne pod Vzhodno, pogojno Srednjo. Vse, kar je bilo vzhodneje, je bilo pod železno zaveso, pod Rusi in Varšavskim paktom. Kar je dejansko bilo.

Zato v te dežele pač ni skorajda nihče zahajal – predvsem tudi zato, ker je bilo tja težko priti. In drugič – po našem takratnem védenju, tam ni bilo skorajda nič zanimivega. To smo seveda mislili, čeprav si zdaj te dežele ogledujemo vsaj s takšnim zanimanjem, kot si zadnjih štirideset let razvpite zahodne prestolnice in njihove dežele. 

In ko mi je znameniti slovenski sommelier Boštjan Povše že pred nekaj leti predlagal, naj organiziram vinski izlet v Madžarsko, sem idejo skeptično »pozabil«.

Do takrat, ko mi je v roke prišla bolj filozofska in manj vinsko obarvana knjiga odličnega madžarskega misleca Bele Hamvasa. Poleg množice iskrivih misli je Bela Hamvas v vsakem poglavju pel ode vinom. In to kakšnim! Takrat sem dojel, da je to zares dežela velikih vin, ki pa jih je komunizem žal skoraj popolnoma uničil in izničil. Ko pa sem ob tem bral ocene madžarskih vin na angleških in ameriških trgih v Decanterju in Wine Spectatorju, pa mi je bilo jasno, da moramo z našo vinsko izvidniško patruljo obiskati tudi te, severovzhodne sosede. 

Prvi dan – Somló in Balaton

Res je in priznam, da do tega potovanja o madžarskih vinih nisem vedel nič; prav tako kot ne moji sopotniki.

Žal bi moral vedeti več in vse, kar je bilo, so bila poglavja iz knjig Jancis Robinson in njenega Oxford Wine Companion. No, tako na slepo pa tudi nismo šli. Pred leti sem na vinskem ocenjevanju za Berlin Wine Trophy spoznal hiperaktivnega Madžara po imenu Jozsef Kosarka, ki je ena najbolj vinsko razgledanih oseb, kar jih poznam. Po mailu z množico vprašanj za nasvete ob organizaciji takšne poti sem dobil zelo obširen odgovor, ki sem ga razčlenjeval kar nekaj dni, preden sem se odločil, kam in kako gremo. In moram reči, da so bili Jozsefovi predlogi in namigi zlata vredni!

Del kleti Kreinbacher

Somló je ena najmanjših madžarskih vinskih pokrajin, saj ima le 832 hektarov vinorodnih površin, ki so skoraj vse o ugaslem vulkanu in kraju Somló.

Tukaj kraljujejo bele sorte, z relativno avtohtono sorto, imenovano hárselevelū na čelu. Pri nas tej skoraj pozabljeni sorti, ki pa daje izvrstna vina, pravijo lipovina.

Tako se imenuje tudi na Hrvaškem in Slovaškem, pri nas pa jo morda polnita največ dva manjša vinogradnika. Jasno, da bi takšno vino pri nas lepo obogatilo dokaj skromen sortni nabor, vendar iz neznanih razlogov za gojenje lipovine ni nihče zainteresiran. Vsekakor bi bila ta sorta bolj avtohtona kot npr. chardonnay. 

Je pa tukaj močno prisoten furmint, pri nas bolj poznan kot šipon, veliko je tudi dobrega laškega rizlinga

Glavna in vodilna klet te pokrajine je Kreinbacher. Čeprav ime morda zveni zelo nemško (konec koncev so bili Madžari s Habsburžani v skupnem cesarstvu nekaj stoletij), je lastnik, Joszef Kreinbacher 100-odstotni Madžar. Vedeti je treba, da so Madžari izredno domoljubni in skušajo narediti za svojo deželo karseda veliko.

Možakar je zelo uspešen gradbenik, ki pa je leta 2002 v svojem rojstnem kraju zgradil eno najbolj arhitekturno prestižnih evropskih kleti! Investicija je bila okrog 5 milijonov evrov in v futuristični stavbi smo bili zelo lepo presenečeni. Tako nad dizajnom kot nad vini. Našo degustacijo smo začeli s penečimi vini, pridelanimi na tradicionalen, šampanjski način, ki so nas dobesedno pometale s stolov!

Enkratna harmonija, eleganca, drobni mehurčki in slasten pookus so nas čisto prevzeli. In ko smo kopali naprej, smo ugotovili, da je glavno vino v tej mojstrovini šipon, sledi pa mu lipovina. In še končni udarec – enolog za peneča vina ni tisti, ki dela sicer tudi odlična mirna vina. Je Francoz in njegovo ime je Hubert Noyelle. Pravzaprav to ni nič posebnega, če možakar ne bi bil prvi enolog ene najbolj cenjenih šampanjskih kleti, Pol Roger. No, potem tudi razkrijejo, da je gospod Kreinbacher osebni prijatelj z družino, ki ima v lasti posestvo Pol Roger in logično je, da je njihovo podjetje tudi zastopnik teh šampanjcev za Madžarsko, kjer ima pri prodaji šampanjcev največji delež.

Mihaly Figula

Degustacija mirnih vin te kleti nas je pustila odprtih ust. Takšnih čistosti vonjav in okusov, elegance in večplastnosti že dolgo nismo doživeli in slabega vina ni bilo. Tako tista lahkotna, iz sodov iz nerjavnega jekla, do tistih staranih v hrastovih sodih in originalnih zvrsti. Cene vin so (glede na slovenska vina) dokaj ugodne, niso pa poceni.

Kot smo potem ugotavljali med našo potjo, Madžari razen tokajev niti ne izvažajo veliko, kajti večino svojih vin pokupijo sami. Zato so nekatere cene (tudi po 100 evrov za steklenico) precej pretirane. Res pa je, da so vina, med njimi številna rdeča, odlična. Pravi vinsko ozaveščeni in finančno dobro stoječi Madžar bo seveda doma pil madžarska vina tega cenovnega razreda in se ne bo prav nič obremenjeval z rasnimi in prav tako dragimi bordojci. 

Istega dne pozno popolne smo bili že ob madžarski »azurni obali«, ob Blatnem jezeru, ki mu pravijo Balaton.

Vinska pokrajina okrog jezera na severni strani se imenuje Balatonfūred in tam dominirajo predvsem bogata, korpulentna bela vina, z renskim rizlingom na čelu. Eden izmed vodilnih vinarjev je Mihaly Figula iz istoimenske kleti. Vedeti moramo, da je pravo vinogradništvo na Madžarskem začelo vzdigovati glavo po padcu komunizma, v zgodnjih devetdesetih letih. Do takrat pa so svoje čase veliki in pomembni vinarji imeli le zelo majhne parcele, od katerih niso mogli živeti. Tisti, ki so imeli denar, so kmalu pokupili svojo nekdanjo zemljo in še druge površine, veliko pa je bilo takšnih, ki tega niso mogli storiti. 

No, Mihaly se drži družinske tradicije in izročila svojega dedka, ki je pred slabimi sto leti ustanovil posestvo. Njegov oče se je boril s komunisti za tistih nekaj trt, ki so jim še ostale, in Mihaly sedaj lahko dela neovirano. 

Fant je izvrsten glasbenik, katerega posebnost je ksilofon. Ker smo malce zamujali, je zaprl vrata in v degustacijski sobi uprizoril cel koncert. Šele, ko je končal, je slišal naše trkanje in nam odprl. Vina pa smo okušali prav ob Blatnem jezeru, kjer ima svoj vinski bar. Po pričakovanju so renski rizlingi »razturali«, preostalim vinom pa je manjkala finesa in predvsem čas, saj je bilo več kot očitno, da gre za primerke, ki potrebujejo pet let in več, da pokažejo svoje odlike. 

Madžari nimajo morja, imajo pa Blatno jezero – Balaton

Blatno jezero je dolgo 77 km in je le 15 km široko. Največja globina je 12 metrov (!), povprečna pa je le 3,2 metra.

To Madžarov z debelimi denarnicami prav nič ne moti, da ne bi v marine pripeljali legije jadrnic in motornih čolnov. Obala jezera je zazidana s hoteli in prestižnimi zgradbami in očitno je, da kdorkoli na Madžarskem kaj velja, letuje tukaj. Cene so vse prej kot nizke, dodatni »bonus« pa so roji komarjev, ki čakajo na večer in svoje žrtve. 

Po drugi, vinski strani pa je to jezero odlično za vinograde in gojenje trt, saj s svojo plitkostjo akumulira veliko toplote, ki jo tudi v primeru deževja radodarno vrača v okolico. 

Drugi dan – Eger

S svojimi 4.400 ha je Eger ena izmed največjih madžarskih vinskih pokrajin. Glavno mesto istega imena je ustanovil prvi madžarski krščanski kralj Stefan v 10. stoletju. Takrat so začeli tudi saditi trte in se v glavnem boriti proti osvajalcem iz Azije – Mongolom, Tatarom in na koncu Turkom. Glavno vino te regije je Bikaver (Bikova kri), ki pa je zvrst. Temelj teh vin je modra frankinja (Kekfrankos), zraven pa morajo biti še najmanj tri rdeče sorte. Danes so to v glavnem francoske sorte, kot so merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc. Nekateri pa dodajajo tudi modri pinot in lokalno kadarko. 

Kovacs Nimrod

Bolyki imajo kar »naravno klet«

Najbolj znana klet, ki prednjači, se imenuje po ustanovitelju. To je Nimrod Kovacs.

Gospod pa je kot veliki inovator s svojimi patenti zaslovel v ZDA, postal osebni prijatelj Billa Clintona, zaslužil milijone in jih vložil v rojstni kraj. Seveda ga v poslopju njegove kleti v starem delu tega lepega zgodovinskega mesteca nismo srečali, saj domuje v glavnem v ZDA.

Nas je pa presenetilo dejstvo, da pridelujejo dve vrsti vin – za madžarsko in za ameriško publiko! In če verjamete ali ne – v kleti sta zaposlena dva enologa – eden Američan in eden Madžar. Med degustacijo nam je bila razlika takoj jasna. Američan v glavnem dela z bordojskimi rdečimi sortami, Madžar pa z belimi in Bikovo krvjo.

Čeprav nisem pristaš takšnega načina pridelovanja vin, me je zelo visoka kakovost presenetila. Njihovi furminti (šiponi) so izredni, najbolj pa me je presunila rdeča super-zvrst, ki bi po sestavi sicer ustrezala Bikovi krvi, a so jo poimenovali NJK. Je zvrst modre frankinje, merlota, cabernet sauvignona in cabernet franca. Stilsko gledano je sicer bordojska zgodba, po vonju in okusu pa je kalifornijski super – Terminator. Pa tudi cena je zelo madžarska – 50 evrov za sveži letnik, ki pa je 2019. Potencial za staranje je strahoten in čez nekaj let ga bom pokusil. 

Naslednja klet v Egerju, ki smo jo obiskali, je Bolyki, ki jo vodi Jani Bolyki.

Ob tem obisku pa smo pozabili vse mogoče in nemogoče kleti, ki smo jih obiskovali po svetu, kajti Jani si je svoje kraljestvo omislil za ostankih starih izkopavališč skrilavca in peščenjaka. Prvi pogled na pročelje kleti je videti tako, kot da gledamo navpične stene poligona za prosto plezanje – samo stene in nič drugega.

Šele potem se pogledu odprejo vhodi za rešetkami in gost tako vstopi v veliki odprti prostor za koncerte in poroke, zadaj pa so vhodi v klet. Pravzaprav je njegovo posestvo v zapuščenih jamah, ki pa svojemu namenu odlično ustrezajo. Temno in hladno, ravno prav vlažno in zelooo prostorno.

Čeprav klet Bolyki danes pridela 100 tisoč steklenic, imajo prostora še za vsaj trikrat toliko. Vina so zelo posebna in bogato mineralna. Edina težava vin te kleti je, da so vinogradi za pletenje resnih zgodb še precej mladi (posajeni so bili okrog leta 2005) in vinom seveda zaradi tega manjka globina. Trenutno pa so njegova paradna vina sladke poslastice z imenom Meta tema 2013. Gre za izbor lipovine (hárselevelū), ki navdušuje z bogato mineralnostjo in sladkobo, ki skupaj v ustih rezultirata v novo kakovost, ki na daleč opozarja na bližino tokaja.

Tokaj

Najprej vam moram iskreno povedati, da sladka vina niso za moj okus; oziroma obratno. Obstaja nekaj alkoholiziranih mojstrovin (porto, madeira in marsala), ki jih zelo cenim, vendar zaradi njih ne umiram. In vsi tokaji, ki sem jih pokusil do sedaj, me niso razveselila ali navdušila. Pač – neko sladko vino. Ko pa sem na tej poti pokusil nekaj pravih »zverin«, so me kupili. Popolnoma!

Vinogradi v regiji Tokayi

Kot sem zapisal prej – sladka vina me ne fascinirajo, toda tokaj je tako superioren, da v rog užene tudi veliko dražje sladke bele bordojce, ki slišijo na ime sauternes (izg.: sotern).

Predpogoj za pridelavo takšnih vin je, da so grozdi okuženi s t. i. plemenito plesnijo, imenovano botritis. To pa se ne zgodi kar tako in vsepovsod – naravni pogoji morajo biti tipični – se pravi – vinogradi ob jezerih ali mirnih rekah, meglena jutra, vlažnost trt v dopoldnevih in popoldansko zaradi strani sonca. In seveda – prave sorte. V Tokaju je to v prvi vrsti furmint (šipon) z občasnim dodatkom lipovine (hárselevelū) in morda tudi rumenega muškata. 

Sama regija Tokaj je bila z znamenitim vinom vred ena prvih na svetu, ki so jo tudi zaščitili v tem smislu daljnega leta 1730. Vendar so bili Madžari s to zaščito drugi, kajti leta 1715 so Italijani v Toskani že zaščitili svoj chianti. Portugalci s svojim portom so jim kot tretji sledili leta 1756.

Svetovno slavo pa si je vino tokaj priborilo leta 1703 (se pravi še pred zaščito območja in imena), ko je madžarski kralj Franz Rackozy svojemu »kolegu«, francoskemu kralju Ludviku XV. poslal prvih sto steklenic. Razvajeni Francoz se je nad vinom tako navdušil, da so ga začele piti vse kronane glave Evrope, Ludvik pa je vino označil: »Vino kraljev, kralj vin!«

Pokrajina Tokaj leži na severovzhodu Madžarske, tik ob meji s Slovaško, ki ima tudi delček istoimenske regije. Strmi vinogradi so skoraj vsi obrnjeni na jug, v dolini pa je sotočje dveh rek, Tise in Bodroga. Obe reki se leno vijeta med slikovitimi, s trto nasajenimi pobočji in v kombinaciji z meglenimi jutri nudita idealne pogoje, da grozde »napade« plemenita plesen, drugače poznana tudi kot botritis. 

Ko Tokaji spregovorijo

Poleg glavnega mesta regije, ki se imenuje Tokaj, je središče turizma kraj Mad. Tam smo spoznali tudi prve madžarske biodinamike, ki pridelujejo tokaj.

To je klet Barta, ki domuje v obnovljenem dvorcu, katerega obnova pa še poteka. Treba je vedeti, da so Madžari in njihovi vinogradi v času sovjetske okupacije v svinčenih časih zelo trpeli. Ker so morali uporabljati izključno velike in široke ruske traktorje, so vinograde morali saditi v ravnini, tiste na pobočjih pa so jim uničili.

Zato je velika večina današnjih vinogradov starih le okrog dvajset let. Bartova vina nas sicer niso navdušila, saj bolehajo za tipičnimi boleznimi »naravnih vin« – pretirana oksidacija, strahotne hlapne kisline in tudi kakšen bekser bi človek našel. 

Zato pa je bil obisk kleti Disznoko pravo razodetje. Klet je sicer v francoskih rokah (AXA Millesimes, ki imajo v lasti razne izbrane vinske kleti po svetu, med drugim tudi prestižno bordojsko klet Chateau Pichon Longouville), direktor in enolog Laszlo Meszaros pa mimogrede razloži, da so tujci v začetku madžarskega skoka v demokracijo v hipu pokupili najboljše tokajske hiše.

Oremus je na primer v lasti španske vinske kleti Vega Sicilia, Royal Tokayi pa je kupil eden najbolj znanih svetovnih piscev o vinih, Anglež Hugh Johnson.

Z botritisom okužene grozdne jagode so osnova odličnih sladkih vin

Posušene botritične jagode

Seveda pa je vrsta manjših butičnih vinskih kleti spet v rokah tistih, ki so tukaj ta posebna vina pridelovali skozi stoletja.

Družini Kekessy so po denacionalizaciji leta 1992 vrnili celo posestvo, ki se imenuje Patricius in kakovost njihovih tokajev je spet v vrhu kot nekoč. Ker je investicija v ta vina odlična naložba, je v pokrajini zraslo večje število manjših, butičnih kleti. Posebej navdušeni smo bili ob obisku kleti Fuleky, ki deluje od leta 1995.

Ded današnjega lastnika je odvzeta posestva počasi odkupoval že pred denacionalizacijo in na koncu so odkupili še sosednje posestvo, kjer kraljuje več kot 300 let stara vila, ki jo obnavljajo. Čez leto dni bo to prvovrstna turistična destinacija z luksuznimi sobami, restavracijo in velnesom. 

Disznoko

Eden od kožnikov v restavraciji Gusteau

Madžarski ponos

Madžari so zelo ponosni in domoljubni ljudje. Njihova največja odlika je, da tudi tisti, ki so prišli do večjih količin denarja, vlagajo v svoje rojstne kraje in vasi in skrbijo za zaposlenost v regiji. Tudi tisti, ki kupujejo stare posest in investirajo v vina, so skoraj obsedeni od tega, da bi do potankosti restavrirali stare hiše, graščine in vinske kleti – seveda vse z najnovejšo tehnologijo, ki pa je očem skrita. Na ta način tudi manjše vasice počasi rastejo in dobivajo nove podobe, skupni imenovalec pa je privabljanje tujih gostov v ekskluzivni vinski turizem. 

Zakonca Rakosy sta odraščala v kraju Mad in v Budimpešti naredila uspešno kariero na področju kozmetike.

Skoraj vse, kar sta tam zaslužila, sta vložila v rojstni kraj. Najprej sta odkupila vrsto hišic in jih preuredila v simpatične luksuzne apartmaje. Ker pa takšno naselje ne more brez dobre restavracije, sta skupaj z enim najboljših madžarskih kuharjev po imenu Gabor Horvath postavila temelje restavraciji Gusteau, ki je zdaj v vrhu madžarske kulinarike.

Najbolj zanimivo je, da so ime našli v znameniti kulinarični celovečerni risanki Ratatouie, kjer ima glavno vlogo kuhar – podgana s tem imenom. Horvath je velik mojster in dela tako kot velika večina najboljših – stare tradicionalne jedi pripravlja na nove načine in z novimi tehnologijami, tako da originalni okusi ostajajo, nadgradnje pa so iz našega stoletja.

Gabor Horwath

Rakosyjeva pa ne bi bila prava zavedna prebivalca svojega rojstnega kraja, če ne bi lani tam postavila še hotela, ki se imenuje Botrytis (!), ter posestvu dodala še vinsko klet, ki polni vina ekskluzivno za njune turistične destinacije.

Tako je spet veliko domačinov dobilo delo. Če takšen način razmišljanja in dela primerjam z našimi »tajkuni«, ki so vse »pridobljeno« odnesli v davčne oaze in v domovini pustili na tisoče brezposelnih, je razlika očitna.

Zanimivo je tudi, da smo med našimi obiski srečali zelo mali lastnikov kleti in enologov, saj za vse skrbijo razne PR-službe. Zastonjkarskih obiskov v kleteh ne poznajo in gostoljubnost se veča s količino nakupljenih vin v neki kleti. 

Holloko

In spet v piskre!

Restavracij, kot zgoraj opevani Gusteau, je na Madžarskem malo. 90 odstotkov vsega so čarde, tipične ljudske restavracije, kjer je glavna jed golaž.

Seveda je osebje v vseh čardah oblečeno v narodne noše, kar je standard. Jedi so sicer okusne, vendar precej težke in pogosto pikantne, kar pa spet ni nič čudnega, saj so Madžari mojstri paprik, takšnih in drugačnih – sladkih, pekočih, rjovečih in dehtečih.

V naboru klasične kulinarike ne manjkajo tudi golaževa juha, palačinke Hortobagy (palačinke, polnjene s teletino v omaki), polnjeni zeljnati listi (po domače sarma!), piščančji in ribji paprikaš, Doboš torta, ter še malo dediščine iz časov avstro-ogrskega imperija – dunajski zrezek in liptovski sir.

Najbolj obiskane restavracije so v bližini zgodovinskih spomenikov, gradov in posestev, kamor Madžari zelo radi zahajajo in se poglabljajo v svojo znamenito zgodovino in pretekle bitke, ki so jih njihovi predniki bili z v glavnem azijskimi in pozneje turškimi zavojevalci.

Gradovi in trdnjave so odlično ohranjeni in imajo funkcijo nekakšnega realnega Disneylanda, saj z viteškimi dvoboji, vojaškimi tabori, bojnimi konji, vojaki v starodavnih bojnih opremah in oblegovalnimi stroji zabavajo in po svoje tudi izobražujejo staro in mlado. Med najbolj znamenitimi, ki smo jih videli med našo potjo, sta brez dvoma zgodovinska vas Holloko (Unescova zaščita) in graščina Diosgyorivar. 

Na obisku pri prvaku

Tako kot povsod po svetu, tudi Madžari, še posebej v Tokaju tekmujejo, kdo je boljši. Tam sta se v veliki finale prebila dva; Istvan Szepsy jr. in Zoltan Demeter. Naš namen je bil, da obiščemo oba, vendar je v času našega pohoda doma bil le slednji. Demeter ima z biodinamičnim načinom pridelovanja skupen le priimek, vendar njegovo negovanje trt ni preveč oddaljeno od sistema velike biodinamike.

Zoltan Demeter

Domuje prav v centru mesta Tokaj in njegov glavni štab je prijetna kmečka hiša iz 18. stoletja, kjer so njegovi predniki že vrsto let orali vinograde in se ubadali z vini. Ob vhodu v klet je vrsta majhnih ročnih škropilnih naprav, ob katerih zavzdihne:

Na zidu v kleti ima obešen velik zemljevid Burgundije »v opomin, kaj pomenijo lokacije vinogradov in spoštovanje pravih trt na pravih mestih«. Kot velika večina tamkajšnjih vinogradnikov se posveča furmintu in njegova suha izvedenka je briljantna. Je tudi prvi, ki je poskusil furmint macerirati – ne preveč ekstremno – saj maceracijo dela v kleti pod kontrolirano temperaturo – in mi je dal za seboj steklenico za Joška Gravnerja, ki ga izredno spoštuje!

Češnja na torti so njegovi sladki tokaji, 6 in 6 »putonjos«, ki sekajo vse povprek. Res, velike mojstrovine! 

Najnovejši dodatek

Dva meseca po tej poti se je ekipa vinskih entuziastov odpravila v vinsko pokrajino Villany, kjer pa se je v bistvu nova, pokomunistična madžarska vinska zgodba tudi začela.

Pokrajina je v bližini mesa Pecs, severno od Slavonije in Baranje. Odlične, zelo tople poletne temperature botrujejo vročim poletjem, ki pa so temelj nadstandardnim rdečim vinom. Lahko celo rečem, da je Villany prva madžarska rdeča vinska regija. Nekateri tej regiji pravijo tudi Bordeaux vzhoda!

Če smo v prvem delu besedila spoznavali predvsem pokrajine, kjer prevladuje belo vino (furmit, lipovina in laški rizling), je Villany 90-odstotno rdeč. Seveda tudi tukaj ne gre brez modre frankinje, ki je še bogatejša in bolj polna, vendar prevladujejo bordojske sorte in zvrsti. Ne manjka tudi modrega pinota in syraha, ki tukaj dosegata zelo visoko kakovost. Prvi na prestolu pa je – cabernet franc! 

Attila Gere je na Madžarskem in predvsem v Villanyju nekaj takega kot Aleš Kristančič – Movia pri nas.

Pravzaprav ima družina Gere vinarstvo že sedem generacij v krvi, vendar je bilo to opravilo uradno skoraj dve generaciji prekinjeno zaradi ekstremne družbene ureditve. Atila in njegov oče sta sicer obdelovala majhen vinograd, kjer sta se učila.

Že leta 1989 je družina tudi odprla svoj penzion, ki je bil takrat prvo prenočišče za vse, ki so hodili obiskovat to pokrajino. Zdaj je iz tega zrasel odlični, petzvezdični hotel Crocus, kjer gostom ponujajo tudi stare letnike te kleti. V glavnem gre za rdeče zvrsti bordojskega tipa, ki pa se odlično starajo in letnik 2005 nas je čisto očaral. Še vedno svež, poskočen s svilenimi tanini in lepim, elegantnim pookusom. Vsekakor ima še nekaj let življenja.

Drugi »as« te regije je Atilov dober prijatelj in bližnji sosed Jozsef Bock, ki ima prav tako kot Atila Gere posestvo veliko 71 ha.

Sommelier, ki nas je vodil po kleti in razlagal o vinih, je bil verjetno ena najbolj strokovno podkovanih oseb, kar sem jih srečal na mojih vinskih poteh! Čeprav imajo skoraj dvajset različnih polnitev, lahko rečem, da sem srečal malo kleti, kjer bi bila kakovost vina tako lepo izenačena. Slabih ni bilo! 

Posebno izkušnjo pa sta nam priredila švicarska zakonca Heumann, ki sta bolj slučajno kot namerno svoj posel začela na Madžarskem. Če sem v poglavju o tokaju pisal, kako so tujci vse prestižne kleti hitro pokupili, so potem Madžari sprejeli zakon, ki tujcem prepoveduje nakupe vinskih kleti.

Monika Pal – Vylany

Oče Eveline Heumann je veliko delal z Madžari in ko mu niso mogli več plačevati, so mu podarili posestvo blizu kraja Villany. Z njo je tja prišel tudi njen mož Erdhardt, ki pa je takrat bil samo ljubitelj vin. Z leti se je zbrusil v izkušenega vinarja in sedaj njuna mala in butična klet velja za enega od vrhuncev te vinske regije. Njihov syrah se lahko kosa z najboljšimi Avstralci, vina pa svoj potencial razvijajo več kot petnajst let. Zares vrhunsko.

Po mojem okusu pa so bila vina iz kleti Vylyan res nekaj posebnega. Genialni syrah, včasih pomešan z merlotom ali kar čist, je eden najboljših na planetu.

Klet je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil Debreczeni Pal, ki je bil neke vrste vizionar. Iz preprostega vinogradništva, ki je bil takrat tam vsakodnevna stalnica, je po obisku francoskih vinogradov ugotovil, da se je treba trtam še bolj posvetiti. Rezultat so bila vedno boljša vina, za katera sedaj skrbi njegova hči Monika ob pomoči enologa Totha Sandorja. Vsekakor klet – vredna obiska! 

To potovanje je bilo za avtorja teh vrstic eno od tistih, ki odpirajo oči in podirajo predsodke. Ne samo, da imajo Madžari dobra vina – imajo vrhunska vina! Dobrodošli v svet najboljših!

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen