JE JEZUS KRISTUS V RESNICI ŽIVEL?. Teorija zarote.

Tole zgodbo bomo začeli s Soncem. Ne s soncem, ampak s Soncem.

Prvi zapisi in slike o soncu so stari okrog 10.000 let. Starodavni narodi so upravičeno častili sonce po božje, saj prinaša svetlobo in toploto, brez katerih ni življenja, ni žetve, ni hrane. Sonce je najpomembnejše za obstoj življenja, zato so ga starodavni narodi povzdignili v boga.

Poleg sonca so dobro poznali tudi zvezde in ozvezdja. Natančno so jih opazovali in zapisovali njihove poti, lege, oblike. Vedeti je treba, da ta starodavna ljudstva niso bila nerazviti prvinski ljudje na nizki stopnji razvoja, ampak so bile to plodne, razvite civilizacije, ki so imele veliko znanja o naravi, vesolju, energijah in drugih pojavih. Pravzaprav je bilo njihovo astronomsko znanje v tistih časih izjemno. Z opazovanjem so ugotovili, da sonce v enem letu navidezno potuje preko vidnega neba in preko različnih skupin zvezd, ki so jih združili v ozvezdja. Ozvezdja so personalizirali in jim dali oblike in lastnosti različnih živali. Teh 12 ozvezdij je 12 zodiakalnih znamenj, kot jih poznamo danes (glej sliko 1).

Krščanski križ, simbol sonca

Slika (1) predstavlja križ zodiaka in je eden najstarejših slikovnih zapisov. Kaže sonce, ki v enem letu naredi navidezno krožno pot preko dvanajstih ozvezdij/hiš. Zato so ozvezdja postavili v krog in ga razdelili s križem. Križ deli dvanajst ozvezdij – mesecev – na štiri letne čase (po tri ozvezdja v enem letnem času). Križ označuje tudi dva ekvinokcija (enakonočji) in dva solsticija (sončna obrata). Ja, res je, pred 10.000 in več leti so zelo dobro poznali naravno dogajanje na nebu in na zemlji! V središče kroga z ozvezdji so postavili sonce, ker je središče dogajanja na Zemljinem nebu in stvarnik življenja. Če odstranimo zodiak in pustimo samo križ in sonce/krog v sredini, dobimo tole:

krščanski križ, simbol sonca

Del zodiakalnega kroga, križ in sonce v sredini, je starodavnim poganskim narodom simbolno pomenil sonce. Ker so ga po božje častili, so sprejeli križ s krogom v sredini za sveti simbol njihovega boga Sonca. To ni krščanski križ, je poganski sveti simbol, ki je bil relikvija že davno prej. Krščanstvo ga je preprosto prevzelo od poganskih ljudstev in povezalo s smrtjo mesije na križu. Na starejših krščanskih cerkvah je še videti krog v križu, ki je, kot smo videli, simboliziral Sonce, potem pa so krščanski veljaki odstranili sonce in ostal je le še križ. Krščanski simbol križ je kot svetinja enostavno »prekopiran«, čeprav religija trdi, da je simbol Jezusove smrti na križu.

Množica enakih bogov

Preselimo se malce nazaj v zgodovino, približno 3.000 p. n. š.:

To je Horus, egipčanski bog Sonca. Egipčani so si ga predstavljali kot božanstvo v človeški podobi s sokoljo glavo. Njegovo življenje je zbirka alegoričnih mitov, ki predstavljajo premike sonca na nebu.

Naj nanizamo nekaj dogodkov iz življenja egipčanskega stvarnika Horusa:

• rojen je bil 25. decembra,
• rodila ga je deviška mati,
• njegovo rojstvo je spremljala svetla zvezda na vzhodu,
• ob rojstvu so ga spremljali in občudovali trije kralji,
• ko je bil star 12 let, je postal učitelj,
• ko je dopolnil 30 let, je dobil ime in je začel duhovniško službo,
• imel je 12 učencev, s katerimi je potoval naokrog in delal čudeže, kot so čudežne ozdravitve in hoja po vodi,
• znan je bil po številnih imenih: Resnica, Luč, dobri pastir, božje jagnje …
• potem ko je Horusa izdal eden njegovih učencev, je bil križan, pokopan tri dni, potem je vstal od mrtvih.

To vam najbrž zveni znano, kajne? Ampak tole ni življenje Jezusa Kristusa, to so dogodki iz življenja egipčanskega boga Horusa. Ali ni zanimivo naključje, da sta življenji Horusa in Jezusa Kristusa tako rekoč povsem enaki?

Ta dva stvarnika nista edina, ki se ponašata z enakimi atributi. Ti, naj bodo resnični ali ne, so prodrli v verovanje številnih ljudstev, kajti presenetljivo veliko število bogov pri različnih ljudstvih se ponaša z enakim mitološkim opisom. Naj jih naštejem nekaj: Krišna – Hindustan (900 p. n. š), Mithra in Zoroaster – Perzija, Buddha Sakia – Indija, Salivahana –Bermudi, Odin – Skandinavija, Baal – Feničani, Indra – Tibet, Bali – Afganistan, Attis – Frigija (1.200 p. n. š), Jao – Nepal, Tammuz – Sirija in Babilon, Adad – Asirija, Beddru – Japonska, Quetzalcoatl – Mehika, Dioniz – Grčija (500 p. n. š), Prometej – Kavkaz, Mohamed – Arabija. Pa to še zdaleč niso vsi.

Življenje sonca je življenje Jezusa

Vsi ti atributi in dogodki imajo astrološko podlago – ponazarjajo sonce in njegovo gibanje na nebu:

• Zvezda na vzhodu je Sirius, najsvetlejša zvezda na nočnem nebu, ki se (vsakega) 24. decembra poravna v vrsto s tremi zvezdami iz Orionovega pasu. Te tri zvezde iz Orionovega pasu imenujejo že od davnih časov trije kralji.
• Črta, na kateri so poravnane svetla zvezda Sirius in trije kralji, kaže na mesto vzhoda sonca 25. decembra. Tako je nastala zgodba, da trije kralji (tri zvezde iz Orionovega pasu) sledijo svetli zvezdi na vzhodu (Siriusu), ki pokaže kraj »rojstva« sonca na dan 25. decembra.

• Še en zanimiv fenomen se zgodi 25. decembra, na zimski solsticij (zimski sončev obrat): od poletnega solsticija do zimskega solsticija se dnevi krajšajo in posledično noči daljšajo. S perspektive na severni polobli je videti, da se sonce pomika vse bolj na jug in postaja vse manjše.

Starodavnim ljudstvom so krajšanje dneva, podaljševanje noči v zimskem obdobju in zniževanje navidezne sončeve poti po nebu simbolizirali umiranje sonca.

22. decembra doseže sonce svojo najnižjo točko na nebu. Takrat se preneha (navidezno) pomikati proti jugu in stoji v najnižji točki tri dni: 22., 23. in 24. decembra. V teh treh dneh je sonce v bližini ozvezdja Južni križ (Crux), 25. decembra pa se premakne iz svoje najnižje lege za eno stopinjo in začne svojo pot proti severu, kar pomeni vračanje svetlobe – podaljševanje dneva, kar je bilo za naše prednike življenjskega pomena.

• Zato so rekli, da Sonce »umre« na križu (ozvezdje Južni križ), je mrtvo tri dni (tri dni se navidezno ne premika), po treh dneh pa se spet rodi (se začne premikati navidezno navzgor – vstane).

Zaradi tega dogajanja na nebu si Jezus Kristus z množico drugih bogov deli križanje, tri dni smrti in vstajenje oziroma ponovno rojstvo. Jezus in drugi bogovi so vsi »prekopirali« atribute boga Sonca starodavnih »poganskih« religij.

Šele med pomladanskim enakonočjem (20. marca) pa slavi sonce pravo zmago nad temo. Šele od takrat naprej je dan daljši od noči, kar simbolno pomeni zmago svetlobe nad temo. Prvotno je bil eden največjih krščanskih praznikov velika noč na fiksni datum, na pomladansko enakonočje – enako, kot so slavile tudi poganske religije. Pozneje so malce spremenili datum, da so se sledi povzemanja poganskih običajev malo zabrisale.

Kar zadeva Jezusovih 12 učencev (in učence preostale množice bogov), pa so to simbolno prikazane zvezdne konstelacije – ozvezdja zodiaka (ribi, oven, rak, bik …), preko katerih sonce navidezno potuje v enem letu.

Krščanstvo ni nasledilo poganske religije, krščanstvo je poganska religija sonca. In Kristus je bog Sonca.

Perzijci, ki so nasledili svojo religijo od Sumercev, Egipta in Babilona, so imeli v svoji veri sveti krst, raj in pekel, angele svetlobe in teme in tudi padlega angela. Vse to je absorbiralo krščanstvo in trdilo, da je to njihovo »avtorsko delo«.

Osvetlili smo, kako je nastala zgodba Kristusovega življenja (in življenje drugih bogov). Ampak, kaj to pomeni?

Je Jezus živel ali je izmišljen lik?

V uradnih zgodovinskih zapisih ni nobenega verodostojnega podatka o Jezusovem obstoju. Ni nobenega arheološkega in ne pisnega dokaza za njegov obstoj, ničesar. Enako velja za Salomona, Mojzesa, kralja Davida, Abrahama, Samsona in druge biblijske »glavne igralce«. Znanih je več kot 40 pisateljev in kronistov, ki so zapisali dogodke iz dežel, v katerih naj bi bil živel in hodil Jezus Kristus in njegova druščina, pa ga nihče od njih nikjer niti ne omenja v svojih zapisih. Kaj ni malce nenavadno, da ne bi nihče niti omenil možaka, ki je naredil vse te čudeže? Vedeti je treba, da je prvi evangelij, imenovan po Mateju, nastal okrog leta 80 n. š. Nekako petdeset let po Kristusovi smrti.

Bolj ko kopljemo, več vprašanj se nam postavlja. In prav je tako.

Vir: David Icke: The biggest secret, Wikipedija, splet

Besedilo: Barbara Sršen