Nobenega dvoma ni, da Rovinj prvo turistično mesto v Istri naših sosedov, ki pa je bilo letos poleti več kot prijetno prazno. Gneče ni bilo in vse restavracije in konobe so bile odprte. Naši obveščevalci so nam toplo priporočili Puntulino, tretji gostinski obrat družine Pellizer, ki pa je to postal šele leta 2004. Glede na lego – tik ob obali v starem centru slikovitega mesta – je jasno, da je morski živelj na krožnikih tukaj močno zastopan. Puntulina je na gastronomski sceni naših južnih sosedov dokaj visoko pozicionirana – ima Michelinovo priporočilo za dober krožnik.
Odlična sladica – Creme Catalan z lešniki.
Jedli smo na balkonu, od koder je lep razgled na zaliv in dominantni hotel Grand Park. Jasno, začetek je bil surov in morski – brancinov karpačo na rukoli, tunov tatarski biftek in surovi škampi z mladimi breskvami. Res je, da to ni bil nabor nekih presenetljivih krožnikov, vendar so bili vsi okusi na mestu, sestavine pa prvovrstne in sveže. Pljukanci so ene od najbolj popularnih in avtohtonih testenih v Istri in strežejo jih skoraj povsod. Pri Puntulini so jih postregli v paradižnikovi omaki z gamberi. In spet – igranje na zanesljive karte je pokazalo, zakaj je ta krožnik eden izmed njihovih najbolj popularnih. Mehkoba, sladkost, nežni, a vseeno polni okusi so kombinacija tistega, kar lahko brez večjih težav jedo tisti, ki so jim všeč globalni okusi, a vseeno bi jedli nekaj „morskega“. Jasno, tudi otroci tukaj niso izjema.
Večplastna glavna jed.
Večplastna hladna predjed.
Da bi okusili čim več različnosti, smo spet posegli po mešanih krožnikih – trisih, ki so bili – kot pove ime – sestavljeni iz treh jedi. Čeprav so bile vse tri jedi okusne, je tokrat zmagal odprt škamp, pečen na žaru in začinjen z navadnim (belim) sezamom in njegovim črnim sorodnikom. Sladkasto oreškast okus, ki ga je nekaj kapljic svežega oljčnega olja veličastno nadgradilo. Okuse Azije je tokrat zastopala t. i. sladko-kisla omaka, s katero so prelili tuno na žaru. Hm – precej originalna finta, ki pa je bila za tiste, ki morda ribjih okusov ne marajo najbolj. Vseeno pa bi – ko smo na morju – radi jedli ribo. Najbolj ribji krožnik je bil na žaru in hitro popečen brancin, ki je zavit s stilu rulade v svojem bistvu skrival prav tako popečenega škampa. Nežni, čisti okusi so zmagali in jed je hitro izginila s krožnika.
Imajo pa tudi odlične sladice: legendarno italijansko sladico „millefoglie“ – tisoč plasti – so razstavili na dve plasti, a je bila odlična. Krema je bila polna in slastna, lističi hrustljavega listnatega testa pa ravno prav hrustljavi. Še bolj nas je navdušila njihova verzija „Creme Catalan“, katalonske kreme, ki je v bistvu osnova znamenite francoske sladice crème brûlée. Njihova verzija je zelo všečno vsebovala še pražene lešnike na karamelizirani površini kuhane vaniljeve kreme in navdušila. Res, fino.
Pljukanci z gamberi v paradižnikovi omaki.
Prijetna notranjost.
Vinska karta je povprečna, čeprav imajo nekaj lokalnih matadorjev, ki seveda jahajo na malvazijah.
Malvazija Vivoda St. Euphemija (svetnica na rovinjskem zvoniku) je bila rahlo macerirana, vendar se je več kot odlično podala k jedem.
Puntulina je zelo korektna restavracija, kjer boste dobili dobre morske jedi z dodatkom odličnih pogledov na morje med obedom. Nadgradnja je minimalna, a množično všečna.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
