Churrosi – sladica, ki najbolje razume človekovo potrebo po sladkem

Španci zelo dobro vedo, kaj počnejo, ko gre za ulično hrano. To nedvoumno izkazujejo tudi njihovi churrosi. Dejansko si ni mogoče zamisliti sladice, ki bi bolje razumela človekovo potrebo po sladkem. Še posebno, ko jih postrežejo z vročo čokolado. Churrosov sicer ne najdemo le v Španiji, saj jih – k sreči – najdemo tudi po vsej Latinski Ameriki. 

Kaj sploh so churrosi in kako so nastali? V osnovi gre za ocvrto paljeno testo, povaljano v sladkorju. Nešteto pa je nato izpeljank in načinov postrežbe. Glede na to, da sem poskusila le španske churrose in da sem jih doma pripravila po mehiškem receptu, je bila zame zanimiva predvsem razlika med tema dvema različicama. V resnici so si španski in mehiški churrosi zelo podobni, bistvena razlika je v tem, da so španski povaljani v sladkorju in običajno postreženi z vročo čokolado, medtem ko so mehiški povaljani v cimetovem sladkorju, postreženi pa največkrat kar samostojno. V obeh primerih jih najpogosteje jedo za zajtrk.

Churros iz Puyola

Ko gre za zgodovino churrosov, se stvar seveda zaplete. Nekateri zgodovinarji pravijo, da je španski churro potomec kitajskega peciva, imenovanega »youtiao«, ki naj bi s portugalskimi raziskovalci prišel na Iberski polotok, kjer je nato prevzel svojo izrazito zvezdasto obliko in sladkobo. Drugi spet pravijo, da je churro izum španskih pastirjev, ki so si kot nadomestek svežega kruha v posodi na odprtem ognju ocvrli testo iz moke, vode in soli, kar so poleg masla in jajc osnovne sestavine današnjih churrosov. Iz te zgodbe naj bi izviralo tudi samo ime – navdihnili naj bi jih namreč ukrivljeni rogovi španske avtohtone pasme ovc, poimenovane Churra. Kakorkoli že, hvala tistemu, ki si jih je izmislil.

Kot že zapisano, sem imela zaenkrat možnost poskusiti le španske, in sicer lansko leto v Barceloni. Po temeljiti raziskavi mnenj o tem, kje se dobijo najboljši, sem se odločila za churrose v Granji M Viader, več kot sto let stari kavarni, pekarni, mlekarni in delikatesi v enem, kjer se ti zazdi, da te je časovni stroj odpeljal v neke davne čase. Bili so zares odlični – mehka sredica in hrustljava skorjica. Nebesa. Postreženi so bili španski tradiciji primerno – s skodelico odlične vroče čokolade. Kot prvemu jutranjemu obroku pa pritiče zraven še izjemno dobra kava s toplim domačim mlekom. In ja, ni ostalo le pri eni porciji … 

Ne glede na trenutne razmere, ko so naša potovanja omejena na bližnje destinacije, upam in verjamem, da jih bom imela priložnost pohrustati tudi v kateri drugi t.i. churreriji, morda celo v tisti, v katero je kot otrok zahajal znani mehiški chef Enrique Olvera. V njegovi knjigi »Tu Casa Mi Casa: Mexican Recipes for the Home Cook«, po kateri je povzet tudi spodnji recept, sem namreč prebrala, da se obiskov churrerije v otroštvu spominja kot posebnega družinskega doživetja. Z leti je te obiske opustil in šele kasneje, ko je tradicijo nadaljeval s svojimi potomci, spet ugotovil, kakšna poslastica so churrosi. Prav to, tako slavni chef, je tudi razlog, da so se churrosi znašli na meniju njegovih restavracij Pujol, Cosme in Atla. Na ta način želi ljudi spomniti, kako zelo radi imajo to enostavno domačo sladico. Za Mehiko značilno so ti churrosi povaljani v cimetovem sladkorju, v njegovih restavracijah pa jih je mogoče uživati s skodelico sveže kave, kave z mlekom ali vroče čokolade. 

Granja M. Vader

V vmesnem času si jih bomo pač pripravljali doma. Tudi to ni slabo. Recept je zelo enostaven – obsega le tri korake (od tod tudi naslov tokratnega članka, navdihnjen s hitom Eddieja Cochrana Three Steps to Heaven).

Tako, zdaj veste, kakšna so nebesa. 

Besedilo in fotografije: Urška Bassin