Radijska igra, ki je iz obskurne zabave Emila Filipčiča in Marka Derganca postala eden temeljnih kamnov nove slovenske komedije. V začetku je bila morda čudaška, zdaj pa je legenda. Da o filmu, ki je sledil šestim radijskim nadaljevanjem, niti ne govorimo.
Konec sedemdesetih. Neko nedeljsko opoldne ob kosilu sem kot že velikokrat poprej premaknil radijsko postajo z opoldanskih narodih viž na radio Študent. Starša sta bila teh mojih glasbenih želja vajena, zato večjega prepira ni bilo. Vendar glasbe, kakršno je takrat vrtel RŠ, tiste nedelje ni bilo. Predvajali so nekakšno čudaško radijsko igro, ki nas je najprej zabavala, potem pa tako pritegnila, da smo po goveji juhi kar dolgo čakali in glavno jed potem jedli hladno. Moja starša, ki sta imela takrat glede večine stvari precej drugačne poglede od mene, sta bila navdušena. In šele pozneje se mi je posvetilo, zakaj. Meni pa je bil takšen odbit, monthy-pythonovski humor od nekdaj všeč. Zato smo od takrat program radia Študent ob nedeljskih kosilih redno spremljali in se temu primerno zabavali. Valentinčič, Eminenca, Fanči in drugi so bili kar nekaj časa liki, ki so doma poskrbeli za smeh.
Pravzaprav se je ideja za zgodbo rodila v glavi Emila Filipčiča, ki je takrat živel polno in dolgo študentsko življenje, denarce pa si je služil kot spiker na radiu Študent. „Prve ideje so se mi začele porajati okrog leta 1972, dorasle pa so med obiski številnih gostiln in med pogovori v njih,“ se spominja Filipčič. Ko je začel prijateljevati z Markom Dergancem, sta od nekod privlekla velik magnetofon in nanj začela snemati skeče, ki so bili v glavnem popolna improvizacija. Material sta potem predstavila odgovornim na radiu Študent, ti so ga pograbili z obema rokama in jima dali na voljo studio, kjer je radijska igra nastajala.
Čeprav oba akterja, ki sta sama odigrala prav vse vloge (tako moške kot ženske), zatrjujeta, da je bilo vse, od začetka do konca, „ena sama improvizacija in ludizem“. Po ponovnem poslušanju vseh epizod (na Googlu pač človek brez težav najde vse) je jasno, da to ni res. Improvizirala sta posamezne tekste, okvirni scenarij pa je dobro peljal zgodbo o religijah, verah, totalitarizmu, manipulacijami z množicami in sploh o vsem, kar bi Orvell potreboval pri svojem romanu 1984, da bi bil še bolj popoln. V vseh epizodah je bilo ogromno obešnjaško-sarkastičnega bizarnega humorja, ki je v tistih časih padel na plodna tla. Mladi, predvsem študentarija, smo oboževalsko spremljali nadaljevanja in jih snemali na kasete, ki so potem, nič kolikokrat presnete, romale od enega do drugega, iz generacije v generacijo. Že davno pozneje, ko se je šest tednov predvajanja v letu 1979 izteklo, je bila Butnskala eden najbolj popularnih subkulturnih izdelkov v Sloveniji. Na pamet smo znali najbolj znane citate, znali smo oponašati Eminenco, Fanči in omejenega Valentinčiča. Zato je bil istoimenski film, ki ga je leta 1985 posnel Franci Slak, težko pričakovan. Film je bil dober, vendar ni mogel doseči izvirne bizarnosti radijske igre.
Vsebina
„Kdo sem? Kaj sem? Kaj delam tukaj?“ To se na začetku prve epizode izgubljeno sprašuje glavni junak, a bolj opazovalec in komentator Ervin Kralj, ki po naključju pade v druščino butnskalarjev, nekako tako kot stripovski junak Alan Ford v legendarno skupino TNT.
Radijska igra govori o skupini intelektualcev alternativcev, ki se za sprostitev oziroma boljše počutje butajo z glavo v skalo. Fanči (Filipčič) je kot najbolj zagreta oseba tista, ki skuša omahujočega Kralja prepričati, naj si pobrije glavo, si tisti del namaže s posebno butn kremo in se z vso močjo zaleti z glavo v skalo, ki jo imajo v sobi. “Ko boš videl konja, no, morda pa je to kobila, boš dosegel višjo stopnjo in boš naš,“ mu zatrjuje. Šele ko Kralj vidi, kako se Profesor (Derganc) suvereno zaleti v skalo, je malce bolj prepričan. Profesor je prikazal vso umetnost butanja, saj do popolnosti obvlada obe tehniki – tako imenovanega direktnega in levjega! No, končno ga o odrešilnem butanju prepriča duhovniško govoreči Eminenca (Filipčič) z besedami: “Butni se! Vrzi v ogenj vse, kar imaš, tudi čevlje!“
Kralj spozna druge člane skupine: Fanči in njeno sestro Mici, Borisa, Marjana, Ludvika in Valentinčiča, ki sicer simpatizira z njimi, vendar mu nirvane ne uspe doseči. “Zlomil sem si nosno kost in stekleno oko mi je padlo ven.“ To je pač vse, kar naredi.
Bojni klic “Butn’, butn’, butn’!“ je postal smisel življenja!
Kakor v vseh dobrih kriminalkah imajo tudi tukaj butnskalarji svoje nasprotnike – frotirkarje, ki se, namesto da bi se butali v skalo, frotirajo. Vodi jih enigmatični Ferenčak, ki je poosebljeno zlo – je namreč obrtnik, ki izdeluje frotirke in jih prodaja svojim vernikom. V ustvarjalnih sedemdesetih je bila podoba osovraženega obrtnika lepa parodija na revolucionarna šestdeseta.
Vrhunec zgodbe, ki je tudi najbolj kritična do takratnega režima in njemu podobnih, je prišel v četrti (Zmaga) in peti epizodi (Oblast). Po spektakularni bitki za Savo butnskalarji komaj premagajo frotirkaje, ki nad njih pošljejo svoje komandose – dresirane frotirane stekle lisice, ki jih napadejo s kopnega, z zraka in iz vode. Diverzijo pod vodo plavajočih lisic prepreči Fanči, ki jih pod vodo grize v noge in tako onesposobi. Žal pa v bitki umre njena sestra Mici, zaradi česar se potem Fanči krvoločno znaša nad ujetimi frotirkarji in jih strelja pred Frančiškansko cerkvijo. Zveni znano in slovensko, kajne?
Valentinčič postane šef policije in ima na vesti mučenja in eksekucije. “Stopi mu na glavo, jaz ga bom s korobačem po očeh tepel, ti ga pa v jajca šopej,“ je ukaz enemu od krvnikov. Ljudje so zaradi teh in podobnih zločinov vedno bolj nezadovoljni in butnskalarji postanejo zelo nepriljubljeni. Še več – narod jih prežene z oblasti. Ko hoče Valentinčič izpustiti jetnike, misli, da jih bo z izjavo “Dajte vsakemu pet jurjev pa sendvič“ potolažil, a stvar je šla čez rob. Konec, v zadnji epizodi (Poroka) pa je šel čez rob tudi avtorjema, v kateri sta dobesedno „bluzila“. Valentinčič se spremeni v velikanskega piškurja, Fanči pa se končno poroči.
Sklep
Butnskala je bila v tistih časih prava mala revolucija in zato so izjave obeh avtorjev, ki sta bila takrat redno v raznih „agregatnih stanjih“, da je bila vse skupaj le improvizacija, njuna rešitev. Igra je bila ostra in jedka kritika totalitarnih režimov in menjav elit, ki so bile ena slabša od druge in so opite z zmagami terorizirale prebivalstvo. Seveda – za vzpostavitev takšnega režima sta potrebna religija (butanje v skalo) in primeren sovražnik (obrtnik Ferenčak in njegovi frotirkarji), da lahko oblastniški stremuhi mobilizirajo množice v svoj prid. Ko pa so na oblasti, teče kri, sami tako ali tako ne vedo, kaj na oblasti početi. Razen iskati nove konflikte, kot je Fanči v besnem govoru klicala k vojni proti Grčiji, ZDA, Rusiji in Kitajski. Na koncu jo umiri Profesor, ki pove: “Kaj boš šla v Grčijo, saj še vize nimaš!“
Vsekakor je Butnskala zgodba o revolucijah, ki so se vedno slabo končale za tiste, ki so jih začeli, in za narod, ki so mu skušali vladati. Pač – nič novega, pa vseeno zelo dobro, da si osvežimo spomin.
Tekst: Tomaž Sršen