Ob 40-letnici obstoja se je irski kvartet U2 spet odpravil na veliko svetovno turnejo, ki je bila tako kot vedno – v hipu razprodana.
Z vstopnicami sem imel kar srečo, saj je bil ta koncert tretji in dodatni. Prva dva so razprodali v nekaj urah. Tisti, ki ne poznajo skupine, njihove glasbe in zgodovine, pravijo, da ne razumejo vse te norije okrog benda in njihovih precej dragih nastopov – najnižja cena vstopnice za te koncerte je bila 250 evrov …
Ko je leta 1976 takrat štirinajstletni mladi bobnar Larry Mullen jr. na oglasno desko v srednji šoli Mount Temple Comprehensive School v Dublinu obesil listek v vsebino:
Na oglas se je javilo šest glasbenikov in trije od teh so še danes v skupini: pevec Paul Hewton (Bono), basist Adam Clayton in kitarist David Evans (The Edge).
Pravzaprav je to ena redkih skupin v zgodovini rock glasbe, ki je skupaj več kot štirideset let in so še vedno v isti postavi kot na začetku.
Od prvega albuma Boy (1980) pa do zdaj so posneli kar trinajst hiper uspešnih albumov in prodali okrog 180 milijonov plošč. Znamka, ki jo je dosegel le malokdo …
Omenjena turneja, na kateri irski kvartet navdušuje svoje oboževalce, se imenuje Innocence and Experience Tour (Turneja nedolžnosti in izkušenosti), ime pa je povzeto po njihovih zadnjih dveh studijskih albumih; Songs of Innocence iz leta 2014 in Songs of Experience iz leta 2017.
U2 – Mediolanum Forum; Milano
Kot vedno, so U2 tudi tokrat glede scenske predstavitve zelo originalni.
Nehote so vsi tisti (med drugimi tudi mi), ki so imeli sedeže na stranskih tribunah, dobili levji delež predstave. Iz tega kota smo videli dva odra (glavnega na eni strani dvorane in manjšega, okroglega na drugi strani).
Med njima je bila kovinska brv, po kateri so se glasbeniki sprehajali med obema poloma in navduševali vse, ki so mislili, da bodo svoje idole slabše videli, ker se jim ni uspelo preriniti prav pred glavni oder.
Nad to brvjo pa je bilo na obeh straneh veliko mrežasto platno, ki je ob normalni osvetlitvi jasno prikazalo nastopajoče, služilo je kot filmsko platno ob raznih projekcijah in bilo seveda tudi platno tekočega dogajanja. Vsekakor zelo domiselno in efektno.
Ozvočenje je bilo izjemno in tudi zelo glasno – toda efekt je bil maksimalen.
Vse, prav vse podrobnosti so bile zvočno maksimalno efektno predstavljene in lahko rečem, da od štirih nastopov, kolikor sem jih doslej videl, so tokrat zveneli najbolj trdo; lahko rečem celo metalno.
Levji delež te glasnosti je šel na rovaš kitar, saj je Edge grmel sam za en dober heavy metal bend.
Ko je Bono na začetku evropskega dela turneje pred dobrim mesecem dni na enem od koncertov v Münchnu izgubil glas, se je šušljalo, da mu slabo kaže in da bodo turnejo odpovedali.
Bilo ni prav nič od tega in lahko rečem, da smo bili tako jaz kot drugi izjemno lepo presenečeni nad točnostjo njegovega petja in sposobnostjo doseganja visokih tonov z lahkoto. Možakar pri svojih 58 letih poje kristalno čisto brez večjih težav, ki pevce v teh letih po navadi doletijo.
Kot po navadi pri predstavitveni turneji novega albuma, je bil ta tudi izdatno predstavljen.
Ob tem moram povedati, da je (vsaj meni osebno) ta album zelo ljub; ne glede na to, da ga nekateri kritizirajo, da se U2 ponavljajo in ne delajo več revolucionarnih premikov, kot so to delali prej.
Ampak – a album, poln odličnih skladb ni dovolj? Kaj bi nenasitni glasbeni snobi želeli boljšega od skupine, ki je svoj razvoj glasbe kar nekajkrat nadgradila in s svojim delom močno vplivala na glasbeno sceno v celoti?
Koncert so začeli skoraj zimzeleno z I Will Follow s prvega albuma, ki je izšel daljnega leta 1980.
Bono je hodil po brvi, ki se je nagnila in od strani je bilo videti, kot da se vzpenja v zvezdnato nebo, saj je bila dvorana osvetljena s tisočerimi lučmi mobilnih telefonov.
V takem stilu so se sprehodili skozi vse najbolj pomembne hite, veliko pa je bilo tudi političnega ozaveščanja, po katerem je Bono tudi zelo znan.
Bono in Edge
Njegovi med-govori so bili tokrat krajši in manj naporni kot po navadi, pozornost pa je tokrat usmeril na krizo Evrope z migranti in desničarskimi politiki, med katerimi je še posebej imenoval Viktorja Orbana.
Vso zgodbo pa sta Bono in Edge začela s skladbo Summer Of Love, ki se je na video ekranu iz uživanja na obali Sredozemlja prelevila v drugi obraz tega morja, ki v Evropo naplavlja migrante.
Meni osebno je bil najbolj pri srcu večno angažirani in prelepi govor Charlieja Chaplina iz filmske mojstrovine Veliki diktator, ki jo je veliki umetnik posnel leta 1940 in je svet poskusil opozoriti na nevarnost v osebi Adolfa Hitlerja.
Prav to skušajo zdaj narediti U2, vprašanje pa je, koliko ljudi bo takšno nevarnost evropskih nacionalizmov in rasne nestrpnosti videlo iz tega zornega kota.
Zanimivo je bilo tudi, da na repertoarju ni bilo nobene skladbe z enega izmed njihovih najbolj legendarnih albumov, Joshua Tree.
Odgovor je preprost – pred letom dni so bili namreč na butični svetovni turneji ob trideseti obletnici izida tega albuma, na kateri so igrali samo skladbe, ki so jih posneli do tega albuma.
Nekaj takega, kot je pred leti naredil Bruce Springsteen na turneji The River.
Če izvzamemo I Will Follow, je bila najstarejša skladba na nastopu New Year’s Day z albuma War (1983), ki je ohranila vso svežino in magično spevnost, Edge pa se je poleg kitare tukaj lepo poigral s klaviaturami.
Bono kot McPhisto
Bono se je med nastopom z izvrstno masko prelevil tudi v odličnega Mefista (Macphisto), ki ponazarja današnje grabežljivce na oblasti in se besedno poigral s parodijo na Mussolinija.
Od velikih hitov ni manjkala tudi Pride (In The Name of Love; 1984), ki je že tako razgreto publiko do konca spravila na noge.
Fino je, da imajo U2 v številnih skladbah himnične vokalne dele, ki si jih ljudje takoj zapomnijo in seveda množičnega skupnega prepevanja ni manjkalo.
Adam Clayton sicer ne govori veliko, je pa najbolj rušilen na odru s svojim basom
Vzdušje je bilo pozitivno in toplo, atmosfera pa razgreta do vrelišča, saj je šlo za nastop ene izmed najboljših koncertnih skupin na svetu, ki je že davno tega postala institucija. Vrhuncev koncerta je bilo veliko; pač odvisno od tega, kako kdo doživlja njihove skladbe.
Zato lahko rečem, da so bile vse skladbe vrhunci.
Za mene pa še posebej naslednje: Landlady, Who’s Gonna Ride Your Wild Horses, Sunday Bloody Sunday, New Year’s Day, Elevation, Acrobat, Vertigo, One in še kaj bi našli.
Recimo prekrasno balado 13 (There is a Light), ki gre takole: Če je tema/Ne smemo dvomiti/Če je svetloba/Je ne smemo izpustiti.
Besedilo: Tomaž Sršen
