Kultni roman – ali šest njih, ki jih je ameriški pisatelj znanstvene fantastike pisal v petdesetih letih pod skupnim naslovom Dune – peščeni planet.
Do sredine osemdesetih ni bil preveč znan. Takrat je režiser David Lynch posnel vseh šest delov v precej dolg film, ki je zaintrigiral oboževalce, kaj več pa ni bilo.
Potem pa je prišlo covidno leto 2020, ko je genialni kanadski režiser Denis Villeneuve posnel novo verzijo filma, ki se je zelo naslanjala na prvo knjigo. Od šestih.
Če malce bolj podrobno sledite zgodovino filma, v ozadju te glamurozne zgodbe niso zvezdniški ekscesi, seks, alkohol in mamila.
Tukaj so bleščeči avtomobili in vile na Beverly Hillsu zgolj bleščavost, ki odvrača pozornost javnosti od tistega, kar je (ne samo v Hollywoodu) pri filmih najbolj pomembno.
In to je nabiranje denarja za razne projekte. Vse, no skoraj vse, se vrti okrog tega.
Šele ko režiserjem uspe dobiti denar za projekt, ki jih zanima, se delo na filmu lahko začne.
Zato morajo prepričati producente, ki sicer sedijo na debelih denarnicah, da se jim bo vložek v njihov film povrnil. Vsaj nekajkrat. Kljub množici „varovalk“, ki jih ima filmska industrija vgrajene v svoje projekte, so tisti filmi, ki prinesejo dobiček, v manjšini.
Na štiri posnete „flope“ v Hollywoodu pride ena uspešnica, ki na ta način odreši stiske studiev, da zakrpajo luknje, narejene s tako imenovanimi umetniškimi oziroma alternativnimi filmi.
Zakon denarja pač, saj tukaj država ne priskoči na pomoč, kot po navadi radi vidimo Slovenčki.
Alejandro Jodorowsky v času snovanja filma
Pa bi šli film vsaj poslušat, če bi glasbo prispevali Pink Floyd? Tudi ne? Kaj pa, če povemo, da bi bil film ekranizacija najboljšega dela znanstvene fantastike, ki je izšlo leta 1965, romana Dune (Peščeni planet) ameriškega pisatelja Franka Herberta?
In če povem, da bi ga režiral kultni francosko-čilski umetnik Alejandro Jodorowsky, v tistih časih izjemno cenjen režiser in scenarist, ki je s svojimi deli odločilno vplival na množico hollywoodskih režiserjev, se boste, kljub temu da možakarja in njegovih del ne poznate, vsaj malo zamislili.
Tole je zgodba o največjem in najbolj ambicioznem projektu vseh časov.
Ravno zaradi tega so vsemogočni producenti v Los Angelesu tako hudičevo previdni, saj se jim je že zgodilo, da je kakšen megalomansko vehementen film potopil ves studio!
Vsi vedno radi omenjajo in se križajo ob omembi filma Heaven’s Gate (Nebeška vrata), ki je leta 1980 navzlic superzvezdniški zasedbi in mojstrski režiji Michaela Cimina zaradi razkošne produkcije potopil enega najmočnejših studiev.
Studio United Artists, ki so ga v plenicah Hollywooda ustanovili trije veliki neodvisneži in največje zvezde filmov ob njihovem začetku: Douglas Fairbanks, Mary Pickford in Charlie Chaplin.
Dune po Alejandrovo
Dune je ekstravagantna, samosvoja, originalna in nenavadna zgodba, ki bralca v napetosti drži od prve vrste prve knjige do zadnje vrste šeste.
Ja, Frank Herbert je ta ep spravil v šest genialnih knjig, ki so tako sočno in polno napisane, da bralec v čas požiranja vsebine ne živi tukaj, na Zemlji, pač pa na Arakisu, planetu, kjer se zgodba dogaja.
Avtor je do potankosti zgradil fantazijske civilizacije kakšnih 20.000 let v prihodnosti, še bolj pa se je posvetil ekosistemu puščavskega planeta Arakis, ki je skorajda glavni junak zgodbe.
V daljni prihodnosti Zemlje ni več, vendar se je človeštvo razširilo po vsem vesolju, ki ga vodi in usmerja veliki imperator. Ta je v bistvu od vsega dogajanja zelo oddaljen (vsaj tako je videti), drugače pa se igra staro rimsko igro Divide et impera (Deli in vladaj). Da bi nagradil eno od svojih privilegiranih plemiških družin, družino Atreid, jim podari planet Arakis.
Na prvi pogled nič posebnega, a v bistvu je najbolj pomemben planet od vseh. Tam gojijo in žanjejo Začimbo, ki je v tisti družbi najbolj strateška surovina. Z njeno pomočjo delujejo in spletkarijo Mentati, posebna kasta telepatov, ki svetujejo kraljem, kako naj vodijo svoje imperije.
Zadeti od Začimbe ogromne vesoljske ladje pilotirajo Navigatorji, človeški kloni z ogromnimi glavami v tekočini, ki lahko z lahkoto prebijajo svetlobno hitrost in poznajo vse črvine.
Začimba je glavna substanca posebnega ženskega svetniškega reda Bene Geserit, ki z močjo glasu lahko kontrolira množice.
Jasno, ker je Začimba strateška surovina, druge plemiške hiše hitro stkejo zaroto in skušajo Atreide uničiti.
O.K. – še ena varianta na Bitko prestolov ali Gospodarja prstanov, vendar daleč bolj sofisticirana.
Glavni Atreid, Leto, je dober vladar in je poročen z damo Jessico, s katero imata sina Paula. V bistvu pa je Jessica ena od svečenic reda Bene Geserit, vendar nihče ne ve za to. Članice tega reda se ne smejo poročati ali imeti moških otrok, saj bi lahko njihovi sinovi postali nadljudje s preroškimi močmi, ki bi videli začetek in konec vesolja.
Aja – in najbolj pomembno – že od časov, ko se je človeški rod s pomočjo Navigatorjev začel širiti po vesolju, so davni kralji prepovedali in izničili vso umetno inteligenco, od žepnega kalkulatorja naprej).
Zato so pač vse posebne moči in nadmoči raznih človeku podobnih bitij zgolj posledica evolucije v določenih okoljih.
Po mojstrsko opisanih bojih in spletkarijah (če bi renesančni Machiavelli prebral to knjigo, bi bil njegov priročnik diktatorjem z naslovom Vladar še bolj dodelan) konkurenčna hiša Harkonen na čelu s sadističnim perverznežem Vladimirjem Harkonenom premaga Atredie in ubije Leta.
Do njegovega sina in žene so milostni. Odložijo ju z nekaj čutarami vode na Arakisu, ki pa je planet puščava, kjer kraljujejo gigantski, tudi po sto in več metrov veliki peščeni črvi.
Živijo pod peskom in so občutljivi na vsak tresljaj, tudi na tihe korake. Vendar pa namesto smrti Jessica in Paul preživita, saj ju najdejo skrivni prebivalci tega planeta, imenovani Svobodnjaki (Fremani).
Bivanju na tem smrtonosnem svetu so se prilagodili do popolnosti. Voda je njihova glavna svetinja in vsaka izgubljena kaplja je največji greh. Ubežnika se vklopita v edinstveno civilizacijo in spoznata njihove skrivnosti.
Ko Jessica izve za njihovo veliko skrivno prerokbo – da jih bo zares osvobodil šele prerok Kwizac Haderach. Moški Bene Geserit – ugotovi, da je to Paul, saj že kot mladenič kroti in jezdi črve. Ki – mimogrede – tudi izločajo Začimbo.
Paul s pitjem svete vode začne kontrolirati vse svoje možgane in vesoljske tokove in se s Svobodnjaki poda na džihad. Sveto vojno – kjer izženejo Harokonene in čete imperatorja.
Paul postane imperator in vesolje postavi na bolj zdrave temelje. No, tole naj bi bila hitra vsebina šestih knjig. Zelo približno in zelo na hitro, jasno.
No, prava štala pa se začne v drugi Herbertovi etapi (spet šest knjig, deset let kasneje, in to ni več del filmskega projekta). Muad Dib (oziroma Kwizac Haderach oziroma Paul Atreid) začenja postajati nekaj drugega in liki, ki so že davno mrtvi, spet oživijo …
Alejandro Jodorowsky
Kakorkoli že, leta 1965 je Frank Herbert za to zbirko knjig dobil najbolj prestižno nagrado v svetu znanstvene fantastike – Nebula.
Leto kasneje pa je dobil še nagrado Hugo, ki jo dodelijo le redkim. Knjiga je bila izdana ravno ob pravem času. Na vrhuncu hladne vonje in še vedno živega, vendar že dosti bolj obrzdanega hipijevstva, saj so ljudje začeli misliti drugače.
In eden takšnih je bil tudi čilski režiser ukrajinsko-ruskega rodu Alejandro Jodorowsky.
Človek mnogih darov (igralec, režiser, glasbenik, scenarist, avtor scenarijev za stripe, slikar in še kaj bi se našlo) je že pri dvajsetih letih ugotovil, da lahko v oddaljenem Čilu sicer hitro pripleza na vrh, vendar bi v tem primeru ostal omejen z majhnostjo dežele.
Zato se je preselil v Pariz, kjer je študiral igro in dramatiko. Leta 1967 je že posnel svoj prvi film, nadrealistično dramo Fando Y Lis, ki je šokirala mnoge dušebrižnike. Leta 1970 je posnel še en nadrealizem z naslovom El Topo (tokrat v žanru kavbojke) – in uspeh je presenetil vse. Množice gledalcev, tiste, ki so v film investirali in Jodorowskega samega.
Ko pa mu je takrat John Lennon podaril še milijon dolarjev za financiranje naslednjega filma, je Jodorowsky bil že velika zvezda. S tretjim filmom, Holly Mountain, pa se je prebil v Evropo in začaral umetniške kroge, predvsem francoske.
Francozi so ga „posvojili“ in kariero je nadaljeval v svojem Parizu.
Takrat so bila zanj odprta vsa vrata.
Ko pride peščeni črv
Veliki producent in guru alternativnega francoskega filma, Jean–Paul Gibon, ki je takrat vodil francosko filmsko združenje, je ravno takrat odkupil filmske pravice za Herbertovo Dune in iskal režiserja.
Po ogledu mojstrovin Jodorowskega pa je vedel, da je režiserja našel. „Povabil me je na sestanek in takoj sva se ujela,“ se spominja Jodorowsky in nadaljuje: „Rekel mi je, da lahko izberem katerikoli roman, ki bi ga rad posnel.
Ker se tako hitro nisem spomnil nobenega, sem ga jaz vprašal, ali ima on kaj v mislih. Rekel je: „Dune.“ Odgovoril sem: „O.K.“, čeprav knjige sploh nisem prebral.
Ko pa sem vseh šest delov spustil v možgane, sem ugotovil, da bi to lahko bil največji film vseh časov!“
Vladimir Harkonen, kot si ga je zamislil H.R. Giger
V iskanju sodelavcev in denarja
Frank Herbert, avtor knjig, se je odpravil v Evropo, da bi nabral sredstva za snemanje. Nabrati so morali okrog 10 milijonov dolarjev, kar bi po današnjih ocenah zneslo več kot 150 milijonov. To pa je že številka, ki se je Hollywood ustraši. Oziroma drugače – če se spustijo v takšno tveganje, hočejo imeti kontrolo prav nad vsem.
Nekaj glavnih likov filma, kot si jih je zamislil Alejandro Jodorowsky
Ker je bi Jodorowsky perfekcionist, se je zavedal, da mora med drugim tudi najti odličnega ilustratorja, ki bo naredil nadstandardni „set design“. Likovno zasnovo prizorov z vsemi oblikovanji kostumov, scen in vsega drugega.
Našel je enega najboljših avtorjev stripov, Francoza Jeana Girauda, katerega epski vestern junak Bluberry je takrat vladal med bralci tovrstne literature.
Vedeti pa je treba, da je bil Giraud aktiven tudi med drugimi žanri, kjer je deloval pod drugimi imeni. Najbolj znan „alias“ tega umetnika pa je Moebius, pod katerega krinko je ustvarjal predvsem znanstveno–fantastične zgodbe.
Giraud se je projektu pridružil z velikim veseljem in z Jodorowskim sta skoraj celo leto pisala scenarij in ustvarjala. Neuničljivi in s projektom zaslepljeni Čilenec je potem tudi našel umetnika – avtorja filmskih scen.
„Odšel sem v Švico k nekemu čudaku, na katerega me je opozoril Dan O’Bannon (glavni scenarist). Bil sem očaran nad njegovimi deli. Njegovo ime je H. R Giger (avtor Aliena) in možakar je takoj začel izgrajevati modele za scene,“ se spominja Jodorowsky.
Takole naj bi bil videti Salvador Dali kot veliki Imperator
Tako Herbert kot tudi Jodorowsky sta zbrala slabo polovico denarja in začela so se težavna pogajanja s filmskimi studii.
Mlin se je neutrudno vrtel, dela so bila v teku in videti je bilo, da poti nazaj ni. Za glavno vlogo – za princa Paula Atreida je Jodorowsky predvidel svojega sina Brontisa.
Fanta je vzel iz šole, mu kupil zasebne učitelje in ga popolnoma usmeril v nabiranje znanj borilnih veščin, kajti po scenariju je glavni junak odličen borec. „Bilo je hudičevo naporno,“ se danes spominja Brontis.
„Vsak dan sem nekaj let treniral po vsaj šest ur, zraven pa sem znal odigrati prav vse prizore, ki jih je naredil oče. Če bi me kdo takrat zares hotel pretepsti, se mu ne bi pisalo nič dobrega,“ razloži z debelim nasmehom.
Edina izbira za vlogo mračnega Imperatorja je bil Salvador Dali.
Ko se je Jodorowskemu končno uspelo sestati se z njim, je bil nepredvidljivi umetnik nadrealizma dobre volje. „Salvador Dali je bil presrečen, ko sem mu ponudil vlogo Imperatorja. Svoj nastop v filmu pa je pogojeval s honorarjem, ki je bil takrat najvišji na svetu. Za eno uro snemanja je zahteval 100.000 dolarjev, kar sem mu tudi obljubil!
Seveda sem takrat tudi takoj ugotovil, da bi na konvencionalen način snemanja njemu lahko dali prav vsa sredstva. Zato sem mu predlagal, da bi pač snemali le eno uro, druge scene pa bi podlagali z njegovim glasom, kar je sprejel,“ se spominja Jodorowsky.
Ves čas sestanka je navdušeno govoril: “Bom najbolj plačan igralec na svetu. Dobil bom več denarja kot hollywoodske zvezde!“
Nič nenavadnega, če ob tej priložnosti povem, da je za časa svojega življenja ta nori nadrealistični Katalonec za svoje slike dobival astronomske honorarje!
Še ne dovolj zrejeni Orson Wells
Vlogo zlobnega sadista Vladimirja Harkonena je Jodorowsky namenil legendarnemu ameriškemu režiserju Orsonu Wellsu, katerega filmi so redno dosegali astronomske izkupičke in so kot za šalo nabirali oskarje.
Wells je bil takrat že precej obseden s hrano in znano je bilo, da je v vrhunskih francoskih restavracijah puščal cela bogastva. Po navadi je ob enem kosilu ali večerji popil tudi po pet buteljk izbranih vin.
Seveda je postajal vedno debelejši in je bil vizualno za vlogo več kot primeren. Jodorowsky ga je našel v Parizu, v njegovi najljubši restavraciji, ko mu je ponudil vlogo. Seveda je Wells ni hotel sprejeti, ko pa mu je Jodorowsky povedal, da bodo za catering na snemanjih angažirali dotičnega kuharja, je bil veliki umetnik takoj za.
Lažje delo je imel z Mickom Jaggerjem: „Prišel sem na neki žur v Los Angelesu, kjer je bila množica ljudi in zaradi dima od marihuane skorajda nič nisem videl.
Potem sem ga opazil in zdelo se mi je, da gre proti meni. Očitno me je takoj zagledal in ko je pristopil, mi je ponudil kozarec viskija, me objel čez rame in rekel: “Sem za. Knjiga je mojstrovina in film bo tudi!“ pripoveduje Jodorowsky.
„No, z glasbeniki je šlo v redu. Skupino Pink Floyd sem obiskal v studiu, kjer so mi najprej zavrteli nekaj skladb in me vprašali, ali so mi všeč. Ko sem pritrdil, so se tudi oni takoj pridružili projektu. Če se prav spomnim, so mi zavrteli neke osnutke skladb, ki so pozneje izšle na njihovem albumu Animals.“
Ko Hollywood reče NE!
Za konec pa je Jodorowsky prihranil najtežji del pogajanj s hollywoodskimi studii. Vsem je bil projekt sicer všeč, zataknilo pa se je pri dveh (ključnih) elementih:
- film naj bi bil dolg 14 ur
- nihče ni hotel, da bi ga režiral Jodorowsky
Jodorowsky Dune clip superJumbo
In zaradi teh dveh točk so morali tvorci filma odstopiti od njega.
Giraud – Moebius je narisal več kot 3000 risb, Giger je že izdelal nekaj maket in scenska knjiga je bila takšna kot telefonski imenik.
Jodorowsky pravi: “Ko so mi rekli, da bodo oni dali režiserja, sem bil ogorčen. To delo je bilo moj življenjski projekt in sklenil sem, da raje z vsem preneham.“ Za vse udeležence je bil to težak udarec, saj so leta dela in denarja vložili v film.
Še najhujše je „udarilo“ koscenarista in človeka, ki je vložil velike denarje, Dana O’ Bannona, ki je prodal vse, kar je imel. „Mislil sem, da se mi bo zmešalo,“ se je spominjal pokojni umetnik. Šele ko sem čez nekaj let začel z delom na filmu Alien, kjer sem množico idej izvlekel iz Dune, se mi je življenje nekako stabiliziralo.“
Leta 1982 po zakonu Jodorowsky ni bil več lastnik avtorskih pravic za film (to obdobje namreč traja pet let) in pravice gredo spet na dražbo.
Tokrat jih je kupil producent Dino de Laurentis in režijo filma zaupal takrat že znanemu in cenjenemu Davidu Lynchu. Čeprav se je Lynch potrudil in je imel dobro igralsko ekipo (Kyle McLahchlan, Sting in Patrick Stewart) v dobrih dveh urah pač ni bilo mogoče povedati ali morda celo orisati veličastne epske zgodbe in film je pogorel.
Vsebino so dojeli tisti, ki so prej prebrali knjige, da so sploh vedeli, za kaj gre.
Dediščina
Jodorowsky je bil psihično uničen, podobno je bilo z drugimi sodelavci. Pa se je možakar kaj kmalu pobral in začel intenzivno sodelovati s slikarjem Giraudom – Moebiusom.
Skupaj sta naredila odlično serijo znanstveno-fantastičnih stripov za odrasle z naslovom The Incal ter še mnogo drugih, ki so danes klasika in poseben žanr.
H. R. Giger in Dan O’Bannon sta množico idej, uporabljenih za Dune, prenesla v eno največjih filmskih uspešnic osemdesetih.
V fantastično grozljivko Alien in njegove nadaljevanke, nazadnje pa so te ideje kulminirale v filmu Prometheus, ki ga je Ridley Scott posnel pred nekaj leti.
Veliko idej; predvsem Moebiusove scenske fantazije in oblačila glavnih junakov, je uporabil George Lucas v vseh svojih Vojnah zvezd. Francoski režiser Luc Besson pa jih je še več uporabil v svojem hitu Peti element, kjer sta igrala Mila Jovovich in Bruce Willis. Giraud in Jodorowsky sta ga sicer tožila za krajo idejo in avtorskih pravic, vendar sta tožbo izgubila.
Ampak projekt Dune še vedno živi.
Leta 2000 je režiser John Harrison posnel tridelno nadaljevanko istega imena, ki so jo predvajali na televizijski mreži HBO, in je precej boljša kot Lynchev film.
Razni producenti vsake toliko časa objavljajo namere o snemanju te mojstrovine, vendar dlje od osnovnih idej ne pride nihče, saj gre za izjemno kompleksen in velik projekt.
In končno – Jodorowsky’s Dune!
Leta 2011 se je ameriški režiser Frank Pavich projekta lotil drugače. Posnel je dokumentarec o projektu, ki je mnoga leta obsedal večino njegovih tvorcev.
Od že pokojnih akterjev (Salvador Dali, Orson Welles, Dan O’Bannon) je izbrskal veliko posnetih citatov o sodelovanju pri filmu, prečesal je ves planet in se sestal s še preživelimi, kjer je seveda Jodorowsky v osrednji vlogi.
Množica pametno posnetih izjav, briljantne Moebiusove slike, Gigerjeve scene in utemeljena razlaga, da bi nemogoče skoraj postalo mogoče, če bi bil Hollywood dovolj prožen.
Film o filmu, ki ga niso nikoli posneli, je dobil vrsto priznanj po vsem svetu in je med drugim tudi odprl filmski festival v Cannesu. Vplivni Variety je zapisal, da gre za kultni film, ki raztrešči možgane.
Hm, morda je celo boljše, da Jodorowskemu ni uspelo posneti tega filma, saj je njegova slava danes večja, kot bi bila morda v primeru (ne)uspešne izvedbe.
Ker ga pri nas v kinodvoranah po vsej verjetnosti ne bomo videli, si ga lahko tudi zastonj ogledate na spletu – http://putlocker.tw/watch-jodorowskys-dune-online-free-putlocker-2013.html.
In – epski konec
Pa je Villeneuvov film iz leta 2020 res konec?
Niti pod razno, saj se je genialni Kanadčan v knjige spravil bolj podrobno kot kdorkoli.
Odličen prvi del nam je predstavil množico dobrih igralcev, ki so se v svetu filma dobro usidrali. Nepozabno glasbo je napisal in izvedel prvi filmski avtor sedanjosti – Hans Zimmer.
S to ekipo je Villeneuve v zadnjih mesecih po arabskih puščavah snemal drugi del, ki bo na sporedu čez slabo leto dni.
Menda je posneto vse, skoraj leto dni pa bodo potekala dela na post-produkciji, ki vsebuje računalniške efekte. Film bo brez dvoma velik hit, saj je prvi del priigral več kot 500 milijonov dolarjev.
Besedilo: Janez Jež
