Pravzaprav smo obdani z vinskimi velesilami, kjer prednjačita Italija in Hrvaška.
No, Hrvatje se z Italijani ne morejo meriti glede produkcije milijonov steklenic, prav gotovo pa se lahko z njimi kosajo glede števila redkih in avtohtonih sort, saj so jih našteli okrog 170.
Okrog 70 pa je tistih, ki jih redno polnijo in etiketirajo.
Hrvaški vinski zemljevid – Dalmacija je modro obarvana
Največ jih je v južni Dalmaciji in na otokih, kamor nas je vodila tokratna pot.
Vinski pisci iz Velike Britanije, ZDA, Francije, Poljske, Srbije in Madžarske pod vodstvom Caroline Gilby, MW, smo se najprej zbrali v Zagrebu, na največjem hrvaškem vinskem sejmu Vinart, ki deluje pod taktirko Saše Špiranca, najbolj vplivnega hrvaškega vinskega avtorja.
Po dveh dneh okušanja vsega najboljšega, kar premorejo naši južni sosedi, smo se vkrcali v udoben mini bus in se odpeljali na jug.
Osebno z vini iz južne Dalmacije nisem imel kakšnih posebnih izkušenj.
Pravzaprav sem imel tri, vse v časih strastnega jadranja po slikovitih otokih. Vedno smo imeli s seboj kar precej kartonov našega vina, kjer so prednjačili roseji, poletni rdečaki, toda vina je vedno zmanjkalo. Pa sem naslednje leto s seboj vzel nekaj kartonov več, pa jih je tudi zmanjkalo. In ta scenarij smo ponavljali in ponavljali.
Takrat (in zdaj verjetno še bolj) je bil tako močan s statusom zvezde, da je bil njegov Zlatan Plavac najboljše vino na Hrvaškem. Vsako leto ga je prideloval ogromne količine, pa ga je vedno zmanjkovali. Podobno kot na jadrnicah, ki so mene in prijatelje prevažale po Jadranu.
Končalo se je tako, da je zdaj pokojni Plenković tako dobro plačeval za odkup grozdja, da je na koncu skoraj vse pokupil sam. Že takrat je na vrhu hriba, kjer je bila njegova vinska klet, deloval italijanski enolog, ki je dobro znal z grozdjem in je delal odlična, toda zelo draga vina.
Ko smo sedeli za mizo v njegovi restavraciji v marini, kjer smo se mastili s svežimi škarpinami in škampi na žaru, je pokojni mojster vina v žaru svojih plavcev pripovedoval, da se na vina ne spozna. Da pa zna »posao« in vse prepušča Italijanu. Vendar teh težkih rdečih vin na poletni vročini nismo zmogli.
Zato smo ob neki drugi priložnosti na Korčuli odšli na vinsko degustacijo v klet Bira, kjer so pridelovali belo sorto grk in s seboj odnesli kar nekaj kartonov, da ne bi ostali brez.
Bilo ga je ravno prav do konca. In po posredovanju ene od prijateljic smo se enkrat ustavili tudi na Braču, kjer lokalna zadruga prideluje fenomenalne male plavce Stina.
Strašni nakloni v vinogradih rezultirajo v bolj strašna vina, ki pa sem jih do zdaj pozabil spiti. Jih bom enkrat te dni, obljubim!
Prvi dan
Sam se le redko vozim proti Splitu in Dubrovniku, zato ker mi je vse skupaj predaleč; ampak kaj hočemo. Navzlic odlični avtocesti in nedavno odprtem mostu na Pelješac, je bila pot dolga, a udobna. Nič kolon ali zastojev – vse je teklo kot namazano.
Tomislav in Šime Škaulj
Dalmacijo vinsko delimo na tri dele: na severno, srednjo in južno Dalmacijo in prav vse tri smo kanili obiskati.
Seveda vseh najbolj izstopajočih kleti nismo mogli obiskati, smo si pa ustvarili lep pogled.
Z avtoceste smo odvili pri Benkovcu in se usmerili proti Zadru. V zadrskem zaledju je veliko vinogradov, ki pa v glavnem temeljijo na francoskih sortah.
Ekonomsko najbolj uspešna klet iz tistega konca je vsekakor Korlat, kjer letno pridelajo okrog 300.000 steklenic izključno odličnih rdečih vin. Njihova vina veljajo za špico hrvaških rdečin (če izvzamemo male plavce), od sort iz petdesetih let pa so pustili syrah, ki daje zelo dobre rezultate.
Preostalo so merlot in cabernet sauvignon. Letos, po desetih letih staranja, so dali na trg Supreme Cuvee, ki vsebuje mešanico vseh treh sort najboljših leg iz leta 2013.
Vino je eno izmed najboljših naših južnih sosedov in je na številnih ocenjevanjih odneslo prestižna priznanja – med drugim kar 96 točk na lanskem Decanterjevem ocenjevanju.
Klet Škaulj
Veliko pa je manjših, bolj butično orientiranih vinskih kleti.
Lep primer je družina Škaulj – pravzaprav gre za očeta Šimeta in sina Tomislava, ki sta se lotila ekološke proizvodnje vin. To v Dalmaciji ni težko, saj je padavin malo in vinogradnikom ni treba veliko škropiti.
Zanimiva pa je zgodovina, saj so Hrvati v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja kot glavne svetovalce sprejeli Francoze iz doline reke Rhone, ki so na vseh za vinograde primernih tleh posadili trte iz svoje regije – se pravi granache, carignan in syrah.
Po dveh desetletjih pa so hrvaški izvedenci ugotovili, da izbira trt ni bila najboljša, zato so večino teh vinogradov opustili in posadili bordojske sorte, kot sta merlot in cabernet sauvignon, ki dajeta dosti boljše rezultate.
Družina Škaulj sicer še goji granacho, vendar je to osnova za njihov rose; tako kot v Provansi, kjer dominira ta sorta.
Pripravili so nam okusno kosilo z degustacijo vin, ki so nas lepo presenetili, saj kakšnih velikih zgrešenih strelov niti ni bilo. Najboljše vino je bilo pričakovano Karl Gustav, cuvee merlota in cabernet sauivgnona, ki so ga Škauljevi poimenovali po švedskem kralju, ki jih je obiskal leta 2013.
So eni redkih, ki uspešno gojijo belo maraštino, ki navdušuje z lepo svežino, mineralnostjo, skladnim telesom in ne preveč izpostavljenim alkoholom, kar bomo v prihodnjih dneh pogosto srečevali. Kot nalašč za vroče poletne dni.
Ko se je že nočilo, smo prisopihali na vrh hriba z izjemnimi razgledi, kjer domuje glavni štab vinske kleti Rizman.
Pogledi z vrha so sanjski, trenutno pa prednjači izjemen razgled na nedavno odprti most na Pelješac, ki je bratom Hrvatom precej skrajšal pot proti Dubrovniku.
Tukaj vse diši po novem, vključno z vinogradi, ki pa so vseeno precej starejši. Sicer pa je prve vinograde zasadil njihov praded pred dobrimi stotimi leti in jih obdeluje družina Štimac in Damir Štimac je njihov prvi govorec in vodja degustacij.
Poleg njihovih vin smo na brbončice spustili še vrsto sosedov, kot so Deak, Terra Madre, zadruga Opus in Volarević.
Predvsem slednji nas je navdušil in potrdil visoko kakovost vin iz okrožja Komarna iz srednje Dalmacije. Je pa res, da so na primer Volarevićeva vina polna ekstremno visokih alkoholov (med 15 % in 16,5 %).
Po drugi strani pa so ti alkoholi zelo lepo vkomponirani v vina, da jih pivec niti ne občuti. Do takrat, ko vstane izza mize …
Rizmanov tribidrag je več kot odličen!
Celotna linija Rizmanovih vin pa je na vrhunski ravni, saj so alkoholi malce nižji in vina so še bolj elegantna.
Mene osebno je najbolj navdušil njihov tribidrag, eden od prednikov malega plavca, prve sorte Dalmacije.
V starem veku, v času Rimljanov, so odkrili, da v Dalmaciji uspeva odlična rdeča sorta, ki je skozi zgodovino dobila več imen; največkrat je bila poimenovana kaštelanski crljenjak ali tribidrag. Rimljani so to sorto verjetno prenesli v regijo, ki se danes imenuje Puglia in vino tam poimenovali primitivo. To pa še ni vse.
Pred pribl. 150 leti pa je neki madžarski grof v Kalifornijo odpeljal množico vinskih mladic, za katere v večini ni poznal imen. In ena od teh je bil kaštelanski crljenjak. Iz tega je potem nastal zinfandel (saj se nismo spomnili originalne sorte in tudi nihče ni zahteval »avtorstva«), ki je vladal (in še vlada) kalifornijskim vinogradom.
Ker so organoleptične lastnosti obeh sort zelo podobne, so genetiki raznih univerz prišli do spoznanja, da gre v vseh primerih za isto sorto.
Se pravi: kaštelanski crljenjak, tribidrag, primitivo, zinfandel in plavac mali – so ista sorta z majhnim dodatkom – mali plavac je nastal s križanjem te sorte z lokalnim dobričem, ki je doma na otoku Šolta.
In prav vse podsorte in sorte so zelo bogate na alkoholih in zaznavni sladkosti, čeprav so vina povreta do suhega. Takšna sorta pač.
Pelješki most iz vinarije Rizman
Drugi dan
Ponoči smo se od kleti Rizman odpeljali na Pelješac, videli pa nismo nič, saj se je vse dogajalo v trdni temi.
Dogodivščina ogleda morja in mostu se je umaknila potovanju. Tam so organizatorji nekako našli hotel, ki je bil celo odprt, saj vsi čakajo na pomlad in turiste. Sam hotel je bil zelo poseben. Sestavljen je bil iz dvanajstih večsobnih hišic, skupni prostor pa je bila restavracija.
Imajo kar 120 sob in sem prepričan, da med sezono odlično delujejo. Sam dizajn pa je bil iz sedemdesetih ali osemdesetih let, oblikovanje pa na visoki ravni kiča. Kot sem se pogovarjal z enim od zaposlenih, so venomer polni in zato so odprti tudi pozimi za vse tiste, ki v teh hladnih mesecih zaidejo na Pelješac.
Luka Krajančić
Ampak ta postanek je bil le vmesna točka pred našim obiskom Korčule, edinega otoka na naši poti.
V vasi Smokvica deluje največja vinska klet na otoku, ki prideluje v glavnem beli pošip. Največja zanimivost je, da ta otok imenujejo »črni otok«, čeprav na njem skoraj ni nobene trte z rdečim vinom.
In tudi vinarji s Pelješca, ki želijo pridelovati belo vino, se z ladjami vozijo na Korčulo in tam pridelujejo – pošip.
Na črnem otoku sta še dve beli sorti: rukatac in cetinka, ki jih je enolog Igor Radovanović sestavil v simpatično penino Tris, ki očara z lepo svežino.
GRK
Prava zvezda vin s Korčule je simpatični velikan Luka Krajančić, ki tudi zelo dobro kuha in nam je poleg impresivne vinske pokušine pripravil še vrsto odličnih jedi.
Njegov pošip Intrada je fenomenalen: vino je sadno in mineralno na nos, vonj pa traja in traja.
V ustih je prijetno zaokrožen (staranje v rabljenih hrastovih sodih), pookus pa je svež in dolg. Drugi kozarec se kar materializira v ustih.
Zaglav je ime vinograda, kjer raste mali plavac, ki nadaljuje okuse filozofije pošipa in ni tako grob kot navadni plavci.
Luka prebiva v malce večji hiši nad ribiško vasico Zavalatica, kjer ima z balkona dominanten pogled.
Pokusili smo sedem vin, od katerih je težko reči, katero je bilo najboljše.
Posebno presenečenje sta dve sladki mojstrovini, ki se lepo podata k lahkotnim sladicam.
Sledilo je poglavje »Vrnitev na kraj zločina«; vsaj zame.
Že na začetku sem pisal o enem od mojih redkih obiskov jadranskih vinskih kleti, ko smo na Korčuli odšli v pristanišče Lumbarda, kjer na obronkih bližnjih ne tako strmih hribov domuje vinska klet Bire.
Še prej smo odšli do vinogradov, ki se razprostirajo po skalah in šele takrat nam je postalo jasno, kako težko je vinogradništvo na tistih prostorih.
Če pa vino uspe, je odlično, saj v sebi nosi vso mineralnost svojega okoliša, pomešano s sadnostjo.
90 % pridelka vinske kleti Bire je sorta grk, ki pa ni prav nič v sorodu z italijanskim grecom iz Kampanije. Tudi Franco Milina, ustanovitelj in lastnik te vinske kleti, ne ve, od kod sorti ime. Čeprav je bila v antiki Korčula močna grška kolonija, te sorte na otoku niso sadili Grki.
Zgodovinarji ugibajo, da so prvi grki, ki so jih pridelovali na otoku, bili precej grenki (po hrvaško: gorki) in je morda ime izšlo iz poenostavljene besede gorak.
Franco pa je s svojimi grki dokazal, da je vino odlično!
Je sveže, sadno-mineralno in predvsem lahkotno. Nadgradnja je njegovo vino grk Defora, ki je več kot odlično in osnovno, sveže vino še nadgrajuje. Milina je sveži grk staral na drožeh slabo leto dni in dobil vrhunsko mojstrovino, ki navduši s polnostjo in dolžino okusa, ima pa vse, kar imajo sveži grki.
V svoje vinograde je uvedel tudi nekaj malega plavca, ki med skalami na velikih strminah daje odlične rezultate. Že pred leti je bila vinska klet v eni od slikovitih kamnitih hišic, ki pa jih je podjetni vinar zgradil še več in vse njegovo posestvo je videti kot mala vasica, kjer imajo tudi apartmaje za obiskovalce.
Kot pravi, veliko večino steklenic prodajo kar doma – »cash na roko« in bančnih posojil za nove investicije skoraj ne potrebuje.
Tretji dan – nazaj na Pelješac
Zjutraj nas je zbudil svež sončen dan. Avtobus je odpeljal malce pozneje, saj smo bili popolnoma očarani s prelepimi razgledi, ki so se vili pod nami.
Takoj smo se odpeljali do graščine in kleti Korta Katarina blizu Orebića, ki je na začetku hrvaške samostojnosti postala ena izmed prvih nepremičnin v tujih rokah.
Kupila sta jo multimilijonarja Lee in Penny Anderson iz ZDA, sto let staro graščino sta stilsko preuredila in zdaj je takoj prišla v družbo luksuznih hotelov Relais&Chateaux.
Notranjost je izborno urejena in tudi cenovno nedosegljiva – ena noč v predsezoni (april) stane 890 evrov.
O cenah med sezono pa raje ne bom govoril.
Korta Katarina
Tam so nam priredili lepo in elegantno degustacijo, kjer so poleg svojih vin predstavili še vina kleti Antunović, Saint Hills, Cibilić in Grgić.
Dirko je začel Antunovičev pošip, ki nas je očaral s fino svežino in dolgim pookusom (87 točk).
Sledil je Posh 2022 iz kleti Saint Hills (močno aromatično, zmerni alkoholi z dolgim in sadnim pookusom. Pošip, the American 2021, je, kot govori ime, belo vino za ameriški trg.
Nabito, sladkasto zaradi hranjenja v ameriškem hrastu in na okus za nas Evropejce, preveč lesen.
V upanju, da se bo z leti lepo razvilo in bo vino prevladovalo na okusu namesto lesa (82 točk).
Zato pa je bil Zinfandel te kleti precej bolj izrazit, ki je s svojo sadnostjo in taničnostjo napovedoval veliko prihodnost (89 točk).
Mali plavac kleti Cibilić je bil precej nečist in zelo nabit (85 točk), njihov postup iz leta 2019 pa je navdušil (90 točk), saj je osvajal z lepimi in čistimi sadnimi vonjavami in čistim, sadnim dolgim pookusom.
Mike Grgich
Takoj po diplomi v Zagrebu je v zgodnjih petdesetih letih z nekaj dolarji v čevlju odšel v ZDA in se zaposlil v Kaliforniji, v vinski kleti Chateau Montelena v dolini Napa kot enolog.
Ko je leta 1976 v Parizu prišlo do velikega francosko-ameriškega vinskega soočenja, so Američani gladko zmagali tudi pri belih vinih, kjer je slavil Grgić s svojim chardonnayjem.
Potem se je preselil v dolino Napa in tam ustanovil vinsko klet Grgich Hills.
Ni pa pozabil svojega porekla – bil je namreč iz južne Dalmacije in tudi tam ustanovil klet Grgić, kjer prideluje mali plavac.
Pogled na morje iz Korta Katarine
Letnik 2019 je bilo povprečno vino, saj Miljenko (Mike) na Hrvaškem in v svoji kleti ni bil že štirinajst let in mu tam vina delajo drugi.
Saints Hills imajo nekaj vinogradov tudi v okrožju Dingač in njihov letnik 2019 je pravi blockbuster. Se pravi – intenziven sadni in čist marmeladast vonj z obilico vsega.
No, čez nekaj let se o verjetno unesel (85 točk). Zato pa je plavac mali iz kleti Korta Katarina preigral vse, saj je pokazal visoko eleganco in številne finese, ki jih od te sorte niti nisem pričakoval (89 točk).
Še več pa je pokazal Reuben’s Private Reserve Korta Katarine iz leta 2013, ki je povedal, da plavac mali lahko po desetih letih brez težav prikaže vse odlike velikega rdečega vina.
Vse je bilo na mestu: elegantne vonjave množice sadnih in hrastovih arom, fin okus s še vedno živahnimi tanini in predvsem lepo svežino, kar je bilo pri tej sorti čisto presenečenje (92 točk).
The American pošip
V kraljestvu Dingača
Ta del poti je bil kot izlet v obljubljeno deželo, ki nam Slovencem s svojo skrivnostnostjo pričarajo vina te fantazijske dežele.
Okrožje Dingač velja za »grand cru«, izborno lego južne Dalmacije. Skozi ozek tunel smo se pripeljali na rob strme in visoke obale, pod katero je prelepo in čisto morje, ne tako daleč pa se že vidi legendarni otok Mlijet, naravni park z jezeri na otoku.
Ravno zaradi skalovja, strmin in škrtih tal je vse, kar zraste na pobočjih, skoraj zlata vredno in je osnova najboljših malih plavcev južne Dalmacije.
Ker mini bus ni več mogel po ozki cesti, so nas presedli v džipe in odpeljali smo se do poletne hišice vinarstva Skaramuča sredi strmih vinogradov.
Igor Skaramuca
Ivo Skaramuča je lastnik največje hrvaške vinske kleti, kjer letno napolnijo približno 300.000 steklenic.
Ogromen človek je tak kot njegova vina – na prvi pogled pravi velikan, a v duši senzibilen umetnik, ki zna vsakemu vinu določiti pravilne finese.
Pokusili smo tako izvrstne pošipe – ima vinograde na Korčuli in vrsto malih plavcev, od katerih je bil letnik 2018 iz linije Elegance zmagovalec dneva.
Močan, a ne preveč izpostavljene sadne note (borovnice, črni ribez in slivova marmelada), z obilo mineralnosti (kresilni kamen in sljuda) ter vrsto mediteranskih začimb. Ne glede na visok alkohol je v ustih elegantno nežen, fin in zelo dolg (93 točk).
Del vinograda Dingaća kleti Skaramuča
Ivo Skaramuča je ob obali, v vasici Pijavićino, ob svoji hiši in vinski kleti zgradil še hišo za svoje goste, ki je pol leta v naprej razprodana.
Pozna veliko naših prijateljev, ki so v ta kraj zaljubljeni, med katerimi pa prednjači legendarni Matjaž Einspieler, velik ljubitelj morskega življa in vin z malo kisline.
Čeprav bi še kar ostali in se naslajali nad čudovitim razgledom in izvrstnimi vini, je bilo treba oditi in počutili smo se kot otroci, ki morajo domov z najboljše zabave.
Iz degustacijskega mesta kleti Skaramuča
Spet smo skozi tunel zapustili ta vinski raj in se odpravili do kleti Miloš, ki velja za veliko posebnost.
Frano in njegova dva sinova so obsedenci. V okolišu kraja Ponikve imajo dobrih 20 ha vinogradov na ekstremno zahtevnih skalnatih pobočjih. Sadijo in pridelujejo zgolj plavac mali, ki ga polnijo v različnih oblikah – kot »navadno vino«, rose in selekcijo.
Tudi ta vina so zunajserijskih kakovosti, in Miloševi jih dolgo časa starajo, preden jih dajo na trg.
Najprej so v sodih tri do štiri leta, potem pa še šest ali sedem let v steklenicah, da se umirijo. Končna starost je deset let, preden pridejo na trg.
Frano pravi, da mali plavci tako ali tako zdržijo staranje nekaj desetletij, zato je prvih deset let »na nas«! Staro klet počasi zapuščajo in vso proizvodnjo selijo v novo, arhitektonsko odlično moderno oblikovano klet.
Klet perfekcije!
Glavno in največje mesto Pelješca je Ston, obzidano srednjeveško mesto, ki je bilo del Dubrovniške republike.
Tipičnost Stona je pametno postavljeno in razširjeno obzidje, ki ga brani pred napadi od zgornjih, hribovskih linij. Zdaj pa je Ston lepo in ne preveč s turisti oblegano mesto, ki slovi po – ostrigah, ali kamenicah po hrvaško.
Seveda smo jih v gostilni naročili in bili več kot navdušeni. Bile so lepe, velike in mesnato – hrustljave.
Pozneje so nam povedali, da je bil čas našega obiska glavna sezona za te školjke, ki se jih mora uživati surove; morda nekaj kapelj limone na njih.
Po še dveh rižotah – s škampi in črni sipini smo se odpeljali v Split.
Četrti dan
Je bil tudi zadnji.
Zjutraj smo se namreč ustavili v vinski kleti Kastel Sikuli, ki jo vodi izkušeni Ivica Kovačević s svojima sinovoma. Prav ti vinogradi so nas popeljali na »kraj zločina«, saj so pred dvajsetimi leti tukaj našli trte kaštelanskega crljenjaka, s katerimi so dokazali sorodstvo kalifornijskega zinfandla in te zelo obrobne dalmatinske sorte, ki je bila na robu izumrtja.
Ob tem odkritju so številni dalmatinski vinogradniki začeli to sorto množično saditi in jo prodajati v ZDA pod nazivom »The Original Zinfandel«.
Prvo letino so v tej kleti imeli leta 2019, seveda pa so bile trte tam posajene že prej.
Ivica Kovačević s sinom – Kastel Sikuli
Ivica Kovačević pa je tisti, ki je na bližnjem Braču ustanovil neke vrste zadrugo in jo poimenoval Stina (Stena).
Pod svoje okrilje je vzel veliko vinogradov malega plavca, ki pa so bili prav vsi na najbolj strmih položajih. Posledično je grozdje iz teh vinogradov dalo vrhunske rezultate in vino Stina se je katapultiralo v sam vrh hrvaških vin. Klet je v pristanišču mesta Bol in v njej izvajajo odlične degustacije.
Ime kleti Sikuli izvira iz stare grščine, saj so Grki že takrat sadili dobre trse.
Njihov pošip je odličen in kar je najbolj zanimivo – trte rastejo na lokaciji vinske kleti in ne na Korčuli.
Vsi pa smo se globoko priklonili njihovemu kaštelanskem crljenjaku, ki je kar kipel od prelepe sadne svežine in mogočne, elegantne sadnosti.
Inčuni v oljčnem olju
Pred zaključkom tega briljantnega izleta pa smo se ustavili v še enem kamnitem vinskem raju.
Primoštenu, kjer pa ni plavac mali tista sorta, ki dominira, ampak smo bili že v kraljestvu odličnega vina iz srednje Dalmacije, imenovanega Babić.
V primerjavi s plavcem malim je babić bolj svež, ima nižje alkohole in bolj nežne tanine. Pravilno pridelan je vsekakor dosti bolj narejen za okus evropsko-ameriških pivcev. Težava pa je v besedah »pravilno pridelan«.
Primoštenski vinogradniki se trdo ubadajo s starimi sortami (do 70 let) na kamnitih tleh, kjer komaj kaj zraste.
Ampak to, kar smo spustili na brbončice, je bilo odlično!
Dalmatinske jedi
Tisti, ki ste jedli zares tipično dalmatinsko hrano, boste vedeli povedati, da to niso jedi severnega Jadrana, ki so pod italijanskimi vplivi.
Tukaj so ribe, pečene na gradeli (stare trte in njih korenine z veliko kalorično vrednostjo) tiste jedi, ki dominirajo. Tudi hobotnice, ki jih pripravljajo »ispod sača«, lovijo pozimi, jih zamrzujejo in med sezono odmrzujejo, da so bolj mehke.
Hladne predjedi so po navadi poleg raznih sirov in pršutov inčuni z olivnim oljem. Kar se oljk tiče, so zelo napredovali, saj je bilo še pred desetletjem visoko hvaljeno žarko olivno dalmatinsko olje.
Zdaj v času moderne pridelave pa oljke pobirajo zgodaj in jih tudi zelo hitro stiskajo, tako da žarkih okusov skoraj ni več.
Skradinska rižota
Mi smo navajeni in poznamo seveda olivna olja iz naše in hrvaške Istre, tukaj pa je ogromno avtohtonih in starih sort, od katerih izpostavljamo: levantinko, krvavico in obilico (je tudi najbolj pogosto sajena na Hrvaškem).
Brez rižot ne gre, pri njih pa kraljuje t. i. skradinski rižot, ki je v bistvu zelo preprosta rižota. Večjo količino (cca. 1 kg) telečjega mesa na počasnem ognju kuhajo 10 ur, potem v ta sok in razpadlo meso dodajo riž carnarole ali aroborio in ko je vsebina narejena, dodajo še precej parmezana.
Jed je sicer odlična, ampak precej težka, saj niti ni namenjena za dodatne porcije. Surove ribe in škampe nudijo le bolj »fancy« restavracije.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
