Naslov: Trg Izgnancev 7, Brežice
Splet: www.debeluh.si
Telefon: (07) 496 10 70
Odprto: vsak dan od 12. do 22. ure, ob sobotah in nedeljah zaprto
Še ena od odličnih slovenskih gostiln, ki je pri Gault&Millau dobila sicer največ – 4 kape, vendar Michelinove zvezdice še ni – in jo seveda bo!
Tomičevi (iz leve) – kuhar Gašper (Juretov brat), mama Metka in kreator Jure.
Čeprav zdaj vsa družina Tomič pridno deluje in raziskuje, je Jure že dolga leta gonilna sila.
Ne samo, da je bil kar dvakrat sommelierski prvak Slovenije in je našo državo zastopal na svetovnih prvenstvih, že dolga leta raziskuje tako tradicionalne dolenjske in svetovne jedi, ter kreira nove. Dolce Vita je bila pri njem na obisku štirikrat – vedno je navdušil in še navdušuje.
Tatar iz jelenovega mesa, začinjen s čilijem in medom, kislo rdeče zelje, majoneza z wasabijem in čebulico.
Začetek je bil v podobi slastnih pozdravov iz kuhinje in kaj kmalu so prišli do prvega krožnika, ki je bil brancin, mariniran v zeliščnem olju, jabolčnem gelu, majonezi iz oljčnega olja in ocvrte tapioke.
Tako lepega usklajenega okusa že dolgo nisem okusil. Vse je bilo skladno, nič ni štrlelo in ob odličnem šampanjcu Bruno Paillard je jed dosegla svoj vrh!
Brancin, mariniran v zeliščnem olju, jabolčni gel, majoneza iz oljčnega olja in ocvrta tapioka.
Včasih je bil Debeluh kar precej mesno usmerjen, zdaj pa je precej zavil v lažje vode.
No, razen tatarskega bitka iz jelenovega mesa, začinjenega s čilijem in medom, kislim rdečim zeljem, majonezo z wasabijem in čebulico je bil neke vrste zlati ostanek stare, toda odlične dobe. Tudi tukaj je bilo vse na mestu, predvsem surovo meso je s svojo sočnostjo navdušilo!
Naslednja jed je s svojo preprostostjo skrivala svoje sporočilo: sipa, polenta, krompir in panceta, čeprav ni bila videti tako.
Polenta trdinka je bila ocvrta v krompirju, na dnu je bila ravno pravšnja mera golaža iz sipe, na vrhu pa pečena panceta. Ko je jedec z žlico potegnil po krogli, se je sipina omaka razlila po krožniku in predstavila slastno vsebino. Briljantno!
Sipa, polenta (trdinka) in panceta.
Naslednji krožnik je bila klasika in sveta preproščina – veliki oslič v tempuri z espumo (kremo iz pireja) in svežo zelenjavo je bil prav tako odličen.
Sicer povsem iz drugačne filozofije, nam bolj znane, a vseeno precizno narejene, kar prikazuje, da so lahko tudi stare, vsakodnevne jedi nadgrajene in odlične.
Brez račke ne gre.
Bila je najprej kuhana in potem pečena, da je bilo meso mehko in skorja hrustljava, zraven pa pire iz zelene in treh vrst korenja. Omaka je bila morda preveč reducirana, ampak ostalo je bilo nadzvočno!
Račka, kuhana v omaki in zapečena v koži, tri vrste različnih korenčkov in pire.
Meso je bilo ravno prav mehko in na površju hrustljavo, zelenjavni dodatki pa usklajeni in slastni.
Tortelini, polnjeni s kozjim sirom, mleko, v katerem se je kuhala jagnjetina in mlad kozji sir.
Prva sladica se imenuje – maslo, med in mleko, druga pa koromač in bela čokolada.
Prav obe sta navdušili, predvsem pa s tem, da nista bili težki, ampak lepo slastni.
Debeluh ima eno najboljših vinskih kart v Sloveniji in če ne obvladate vinskih zgodb, vam bo Jure izbral tisto, kar se poda k jedem.
Ima tudi naravna vina, vendar jih ne forsira oziroma natančno ve, kaj ponuditi.
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
