Pod linijo Erigone se bohotijo zrelejša vina, ki poleg sortnosti nosijo v sebi tudi pečat rastišča.
Vsa vina so 100 odstotno sortna in prihajajo iz t.i. single wineyard. Grozdje prihaja iz njihovih najstarejših vinogradov, v primeru tega vina, letnika 1999. Vso grozdje je ročno obrano, fermentacijo pa sprožijo avtohtone kvasovke. Ta sivi pinot je dve leti zorel v inoks cisternah. Globoke zlatorumene barve z ravno toliko bakrenimi odtenki, da lahko že slutimo sorto. Vonjamo hruške, jabolka, vinogradniško breskev, začimbe ter mineralnost in dotik kremoznosti. Ob prvem požirku imamo občutek, kot da bi skočili v mrzlo, čisto in neokrnjeno reko Sočo. Ja, vino je dobesedno čisto, tehnično brezhibno pridelano.
Ko dvignemo glavo iz Soče na površje, vidimo vsak kamenček na dnu reke, takšen občutek daje čistoča in urejenost tega sivega pinota. Sicer se pa zaznave iz nosu dobesedno preslikajo v usta. Gre za zrcalno sliko sadja, mineralnosti in kremne, oljnate teksture. Med srednjim in polnim telesom, suho, z jasnim kislinskim oprijemom, ki daje kljub teksturi brezhibno sočnost in pitnost. Eleganca, prefinjenost, fokus v podzavest prikličejo burgundski stil. Ne morem si kaj, da še enkrat ne bi poudaril, kako hudo, hudo brezkompromisno in filigransko natančno je pridelan ta napoj. Sleherni požirek me vedno znova opozori na izjemno pridelavo. Še zadnji opomnik pa je pookus, ki je natančen, slasten in predvsem doooooooooooolg. Ko ob srkanju pomislim, da vino prihaja iz sfere t.i. naravnih vin, so užitki še toliko večji. Mariničevi so me še enkrat več zadeli z eno izmed svojih mojstrovin.
