Gianfranco Kozlović. Intervju.

Na sosednjem Hrvaškem, v meki za slovenske turiste, obstajata dva vinska bogova. Prvi je pokojni velikan malog plavca, ekstremno močnega rdečega vina iz južne Dalmacije – bolj natančno s Hvara – Zlatan Plenković, drugi pa svetilnik istrskih vinarjev in človek z vizijo, Franko Kozlović. Pred leti smo se s Plenkovićem že pogovarjali, zdaj pa smo se skoraj ves dan pogovarjali s Kozlovićem in tale zapis je le del misli, ki jih je razpredal z nami.

Gianfranco Kozlović

Vsi ga poznajo pod imenom Franko, čeprav ima v rojstnem listu zapisano Gianfranco. Tako kot vsi Istrani, je tudi on del mešane kulture Istre, ki je živa še danes.

Pravzaprav Istrani govorijo tri jezike: hrvaško, italijansko in staro beneško italijanščino, ki je tam že od 17. stoletja, ko so Benečani »kolonizirali« Istro in Dalmacijo. Zanimivo je, da so bili Benečani kot trgovski narod prisotni le v mestih, kjer so pustili svojo arhitekturo, v vasicah in na podeželju pa so bili domorodci – predniki današnjih Hrvatov. No, končno je bilo tako (in je še vedno) tudi na koščku slovenske Istre, le da stare, beneške italijanščine ni več. 

Prvič sem bil pri njem na obisku leta 2005, ko je deloval še v stari kleti, a je bil že eden od treh najbolj izpostavljenih vinarjev v Istri; poleg njega sta bila še Ivica Matošević in Moreno Degrassi. Ti trije so bili tisti, ki so Istro kot vinsko regijo postavili na zemljevid in malvaziji, ki je prva in najbolj popularna istrska bela vinska sorta, utrli pot na trg. Potem se je usulo: Coronica, Kabola, Benvenutti, Clai, Trapan, Meneghetti in še in še. Danes je v Istri okrog 250 vinarjev, ki etiketirajo svoja vina in še vsaj enkrat toliko tistih, ki imajo vinograde in svoje pridelke prodajajo večjim. Skupna imenovalca trt sta dva: malvazija in teran. 

Medtem kot malvazijo v turistični sezoni prodajajo brez težav, je s teranom težje. To vino ima specifičen okus in turisti niso ravno očarani; da o težavah z našimi teranarji ne govorimo. 

Franko ni strasten govorec, ko pa ugotovi, da ima dobre sogovornike, pa ga človek težko ustavi. Usnjen obraz dokazuje, da veliko časa preživi na prostem, pod soncem in vetrom, njegovi stavki pa so premišljeni. Rajši dvakrat premisli, preden pove kaj, kar ne bi bilo korektno ali v redu do drugih. 

Verjetno ste strast do vina in znanje o vinih podedovali od staršev in deda?

Bolj resno sem se s tem začel ukvarjati v začetku devetdesetih, ko so v deželo prišle spremembe. Takrat je bila vojna in mi, Istrani, nismo ravno ljudje za vojno. Imel sem možnost odhoda v Italijo, pa me ni mikalo. Momjan ni bil nekak živahen kraj, telefoni so bili edini stik s svetom. Prvi mobilni telefon sem kupil leta 1992 za 5.000 nemških mark. Vedel sem, da normalne telefonske linije tukaj ne bodo potegnili še dolgo časa. Počasi smo delali na novih vinogradih in zidovih, ki so sedaj osnova moje kleti. Sledila je tehnologija, preše, odkrivanje novih tržišč in tako naprej. Jaz sem na ta način – rečem mu partizanski – odraščal in vedno bolj padal v vino. 

Kaj pa marketing? Hrvaški pisci o vinih pravijo, da ste imeli za seboj dober marketing.

Kakšen marketing? Vse se je dogajalo spontano. Učil sem se od obiskovalcev. Vsakemu, ki mu točim vino, gledam v oči in prav ti signali so najbolj pomembni. Takrat vidim, kaj si nekdo misli o določenem vinu in njegov odziv je tista »marketinška strategija«. Prva šola je bila, ko sem Italijanom iz Trsta, ki so kupovali odprta vina, prodajal vina. To je bilo v času velike inflacije, toda vse so plačevali v lirah. Bili so neprekosljivi barantači in trgovskih znanj sem se mimogrede naučil od njih. Ampak na koncu dneva sem imel v žepu 100.000 lir, kar je bil takrat velik denar.

Zdaj sem kar vesel, če mi ni treba v Trst.

Kakšna vina ste jim prodajali?

V glavnem muškat in žganja. Takrat sem začel s fermentiranimi vini, toda oni so mi govorili, naj se držim klasike. In sem se. Po vojni sem se usmeril na hrvaški trg in Zagrebčani so začeli prihajati v Istro.

Kaj pa vinska izobrazba? Ste delali kakšne šole oz. tečaje?

Po koncu vojne so v Poreču ustanovili fakulteto s katedro za enologijo in sem se seveda vpisal. Ampak prvi tečaj o vinih sem naredil v sklopu sommelierstva v Trstu, kjer je predaval Sergij Cesar.

Sergej? On je legenda in tudi pri izobrazbi sommelierov v Sloveniji je še vedno glavni.

Je neverjeten. Danes ima kakšnih 85 let in je vedno čil. Ampak obvlada vse – od umetnostne zgodovine, preko astronomije in seveda vin. 

Kakšen je hrvaški vinski trg?

Je zelo kompetitiven. Za moje pojme celo preveč. Poglejte na primer malvazijo. Ta sorta ne potrebuje nobene reklame, saj se prodaja sama. Jaz navkljub velikim količinam teh vin veliko prodam in to precej hitro. In ko mi zmanjka – mi zmanjka. Takrat pa se začne ples trgovcev, ki počenjajo marsikaj, da bi jim prodal recimo še eno paleto malvazije – pa čeprav je nimam več. Tukaj moram uporabiti vse diplomatske spretnosti, da koga ne užalim. Želim, da bi naredili nekaj podobnega, kot Francozi z »en primeur«. Pa jim tega nikakor ne morem dopovedati. No, ampak z nekaterimi pa zdaj že delamo na ta način. 

Promocije delate osebno?

V večini primerov. Ampak – če je recimo kakšna promocija v Splitu, to oddelam sam. Je pa potem zelo pomemben distributer, ki pokriva tisto območje, kajti mora paziti na to, koga bo vabil.

Kaj pa konkurenca v Istri? Menda vas je zdaj že 250 vinarjev s svojimi etiketami …

Res je – veliko nas je. Glavni so mlajši vinarji, ki so zagrizeni, polni znanja in vinske izobrazbe in delajo dobro. Veliko je nekih slepih degustacij, kamor nas vabijo in včasih pošiljamo vzorce. Na koncu se izkaže, da smo še vedno trdno »v sedlu«, ne glede na to, da spadamo med starejše vinarje. 

In kako kaže vinariji Kozlović v prihodnje?

Ne delamo na količini, čeprav bi lahko, pač pa na kakovosti, kjer sem zelo zaostril pogoje – vse od vinogradniških del naprej. Del vinogradov imamo zdaj že pod ekološko pridelavo, vendar vsega posestva ne bomo prilagodili temu. Dejstvo pa je, da brez tega ne gre in bomo verjetno sedeli na obeh stolih. Delal bom tako dobro kot lahko. Ne bom pa silil v ekološko vinarstvo, če ni potrebno. Ne uporabljamo herbicidov in se držimo bakra. Zato sem zaposlil enega fanta, ki dela z zagrebško univerzo, in delajo na tem projektu. To je precej bolj komplicirano, kot sem mislili na začetku. Želimo imeti digitalno bazo vseh parcel, da bi lahko grozdje obirali v najboljših pogojih. Imam veliko konzultantov – od Hrvatov do Italijanov. 

Z ženo Antonello

Lahko rečem, da tudi zdaj fotografiramo enak prizor, vendar imajo fotografije zdaj več pixlov. Pomembno je, da če pijemo neko sortno vino, se ta sorta občuti. Najbolj pomemben je zdaj terroir. 

Nekateri pravijo, da je Istra včasih imela več vinogradnih površin kot zdaj.

Res je. Največ jih je bilo v času Avstro-Ogrske, po prvi svetovni vojni pa je to začelo padati. Svoje so naredili tudi Italijani, v Jugoslaviji pa je bilo še slabše. Tudi hrvaškim ministrstvom vinogradniška panoga ni najbolj jasna. Zdaj so objavili, da bomo lahko v prihodnjih letih posadili do 3 odstotke novih vinogradov, kar je enako nič.

Koliko steklenic malvazije letno napolnite? 

Okrog 200 tisoč. Preostalo so še teran, muškat in še nekaj obrobnih sort, ki pa nikoli ne bodo dominirale pri prodaji. 

Impresivna številka! 

Seveda pa je kar nekaj teh steklenic malvazije dozorjenih v lesu, v mešanici francoskega in slavonskega hrasta – 5.000 l. Izkazalo se je, da ta vina niso v najboljši formi takoj, ampak jo dobijo po dveh letih. Gre za selekcije grozdja in to je smer, v katero želim iti. 

Stil tega vina je dobra pot za prihodnost. Mislim, da moramo tržišče izobraziti, da bodo ljudje razumeli takšna vina. Ne potrebujemo (pre)hitrih vin, pač pa velike in trajne mojstrovine. Naša Santa Lucia je nekaj takega, ampak se mi zdi, da so gostinci s tem pretiravali in jo točili kot nekaj popolnoma norega. Ampak gostinci so naredili neki kontraefekt in ekskluzivnost vina je zamrla. 

Kaj pa mlade generacije? Kako oni dojemajo vina?

Uf, oni sprintajo tudi tam, kjer je maraton. Vse bi naredili na hitro in predvsem na hitro zaslužili. Ponudijo ti Facebook in Instagram in pravijo, da je to tisto pravo. Jaz o tem nisem čisto prepričan. Ljubitelji in predvsem kupci vina teh aplikacij skoraj ne uporabljajo, mladih pa vina (še) ne zanimajo ali pa nimajo denarja in znanja za to. 

Kaj pa vaši konkurenti – Matošević, Degrassi, Kabola …

O njih vse najboljše – konec koncev smo skupaj začeli. Tukaj ni vprašanja – vse gre kot po maslu. So odlični in delajo dobro. In še veliko je takšnih. Izpostavil bi družino Deklić – tri generacije odlično delajo: ded, oče in dva sinova so sijajna ekipa; vam priporočam obisk.

Koliko izvažate?

Približno 30 % – v ZDA, Francijo, Italijo … Ampak Hrvaška je glavni trg. Veliko prodamo »na dvorišču«. Velikokrat se zgodi, da kakšni Avstrijci sprašujejo, zakaj imamo tako nizke cene, pa jim razložim, da na Hrvaškem je pač takšna cenovna politika. Jaz v vinograd vsako leto investiram vedno več denarja, ampak smo na Hrvaškem, kjer je plačilna politika pač takšna. Vesel bi bil, če bi lahko prodajal za višjo ceno, ampak to (še) ne gre. Vsaj za zdaj ne. 

Mene je strah vin prihodnjih letnikov. Kaj se bo razvilo? Kam bomo še šli? Po drugi strani pa me to navdušuje in zaradi tega težko pričakujem novo trgatev. Kaj bo prinesla? 

Kaj pravite o staranju vaših vin?

Predvsem Santa Lucia je fenomenalna. Starejša je – boljša je! Letnik 2001 sem poslal v Francijo na neko slepo degustacijo v Francijo, kjer so ocenjevali vina, starejša od desetih let. Tam smo zmagali in zdaj vsako leto okušamo stare letnike in smo vedno znova navdušeni – presenečeni. Res se odlično razvijajo. Čeprav imamo tudi rdeča vina, ki temeljijo na teranu, niso tako dolgoživa kot izbrana malvazija. 

Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen