Pisati o britanskem romantičnem slikarju Josephu Mallordu Williamu Turnerju (1775–1851) je težka naloga.
Naj priznam, bila je malce sugerirana, a precej izzivalna. Kaj lahko zanimivega sploh lahko napišem o tem slikarju, katero njegovo delo izbrati (jih je veliko), in na prvi pogled se zdi, da je naloga v bistvu kar malo dolgočasna.
Toda vsak hiter laični pregled njegovega opusa na svetovnem spletu ti da misliti, da je bil gospod vse kaj drugega kot dolgočasen.
Dež, para in hitrost – Velika zahodna železnica, okoli 1844
Oljna slika ali skica, kakor koli si jo že zamišljate, je eno izmed njegovih številnih poznih in kontroverznih del, ki so obtičala v času toge in konservativne viktorijanske Britanije.
Slika prikazuje vlak v meglici sončnega jutra, ki drvi preko mostu proti vam, gledalcu. Pred lokomotivo in pod njo opazimo širok lok mostu in pod njim svetlo rumeni nakaz vodne gladine reke Temze.
Pravokotno na železniški most se na levi strani vidijo štirje loki nekega drugega mostu, ki se dviga nad modro gladino reke.
V zalivu med mostovoma pluje čolnič, nedaleč stran pa v belih potezah na obali reke na hitro opazimo skupino ljudi, ki plešejo.
Če že lokomotivo in vagone komajda vidite, se boste morali še toliko bolj potruditi, da nekje na začetku tračnic, od vašega gledišča proti sredini kompozicije najdete zajca, ki se rešuje pred verjetno smrtjo pod kolesjem lokomotive.
Detajl, ki morda tu ni le zgolj v dekorativne namene? Hitra poteza, ki nas za čas, v katerem je olje na platnu nastalo, tudi lahko presune? In atmosfera, ki daje realni občutek hitrosti gledalcu?
Vsa ta vprašanja dajo odlično zgodbo, ne samo o sliki, pač pa tudi o življenju in tedanji družbi, v kateri je zelo aktivno Turner tudi ustvarjal.
Če si upam špekulirati in špekulacije tudi podpreti z realnimi dejstvi, dobimo lahko kar soliden uvod v Turnerjevo biografijo, ki do sedaj ne ponuja, razen na filmskem platnu, kakega pretresljivega pogleda.
Velika zahodna železnica, obup ali navdušenje?
Vemo, da ima Združeno kraljestvo najstarejše in najbolj razvejano železniško omrežje na svetu.
Velika zahodna železnica, na začetku zasebno podjetje, in predhodnica današnjih javnih britanskih železnic, je imela za cilj povezati London s tedaj precej nedostopno zahodno in jugozahodno obalo, ter večjim delom Walesa.
Novo industrijsko mesto Bristol je tekmovalo z Liverpoolom za pristaniški primat in trgovino z Združenimi državami Amerike.
Že v tridesetih letih 19. stoletja so Liverpool povezali z železniško progo in mu poleg regulacije reke Avon tudi na ta način omogočili hiter industrijsko-pristaniški razcvet. S povezavo z Bristolom v štiridesetih letih pa so ta razvoj omogočili tudi temu mestu.
Železnica je vodila preko razseljenih in industrializiranih območij, ki so bila deloma tudi degradirana.
In to pokazati ljudem, ki se na počitnice končno lahko hitreje in udobneje podajo z vlakom, je bilo tudi ključnega, predvsem pa političnega pomena.
Novost pare, hitrosti in udobja v tem hitro industrializiranem okolju, ljudi (med drugimi tudi slikarja Williama Turneja) ni pustila ravnodušne.
Propadla pokrajina, grozeča hitrost, ki ubija, industrija, ki uničuje, in hkrati impresivnost pare, ki zadimi jasen pogled na pokrajino.
Če se vrnem k detajlu komaj vidnega zajca, ki beži pred drvečo lokomotivo, je zagotovo pri tem treba razmišljati tudi o tem aspektu, ki ga Turner, kot veliki popotnik in poznavalec britanskega otočja, ni spregledal.
Železnica, kot velika novost tistega časa, pa je nudila tudi politično dobro promocijo novega predloga parlamentarne reforme, ki se je zavzemala za uvedbo pravičnih volilnih okrožij. Le-ta so še vedno izključevala nove industrijske centre in favorizirala veleposestniške predstavnike z že davno izseljenih in praznih posesti.
Recimo Liverpool sploh ni imel političnih predstavnikov v parlamentu, kar pa seveda ni bilo dobro za razvoj mesta. In vsa ta »gnila okrožja« z nepotrebnimi parlamentarnimi predstavniki, kot so jih propagandno imenovali v reformatorskih glasilih, bodo ljudje iz varnih zavetij vagonov lahko videli, ko se bodo peljali mimo.
In tudi Turner se je – preko novozgrajenega opečnatega železniškega mostu Maidenhead čez reko Temzo. Bil je navdušen in obupan hkrati nad novo tehnologijo, ki kaže svoj demonski obraz v izpustu pare iz dimnika lokomotive.
Romantik in inovator
Umetnika romantika, kar je Turner tudi bil, bi označila kot tistega, ki še vedno zvesto sledi navodilom in naročilom aristokracije, a je hkrati tudi precej razgledan in navdušen nad pokrajino, ki jo upodablja.
Krajina kot motiv počasi prevlada v hierarhični lestvici motivov nad zgodovinsko sliko, ki je favorizirala pomembne zgodovinske in politične dogodke ter osebnosti. Portret je še zaželena tema, a krajina pomeni v tem trenutku možnost proučevanja okolja, ki umetnika obdaja in hkrati tudi možnost izražanja njegove afinitete do le-tega, zloveščnost narave nad človekom, ki je ne more obvladovati.
Poteze romantika so še vedno zelo natančne, jasne in enako velja tudi za nanos barve, ki je še vedno precej tanek ali skorajda prosojen. Preigravanje urejenih kompozicij z dramatičnimi učinki svetlo temačnih razvihranih oblakov, odsevov sonca ali lune na morski gladini, skorajda že gledaliških efektov podivjanih neviht v gorskem svetu ali na morju.
Vse te teme najdemo v Turnerjevem opusu in lahko jih tudi predvidimo, če le poznamo konček njegove biografije.
Že zelo zgodaj, pri svojih štirinajstih letih, je postal član Kraljeve akademije, ki je pomenila za vsakega umetnika uspeh ali pogubo.
Turner se je na začetku svoje kariere ukvarjal predvsem z akvarelom in risanjem arhitekture, da pa je ustrezal naročilom in predvsem poveličevanju pomorske sile Britanije, se je specializiral za morske krajine z dodatkom jadrnic.
Veliko je potoval, večinoma po britanskem otočju, in neutrudno skiciral. Ohranjenih je na tisoče njegovih skic za velikoformatne podobe v olju na platnu, ki jih je dokončal seveda v ateljeju. Skica je bila njegova obsesija. Brez skicirke ni šel nikamor.
Radoveden, kakršen naj bi menda bil, je velikokrat naletel na zanimive prizore, ki jih je s svojim izjemnim poznavanjem tehnike in barvne palete tudi prelil na platno. Nekoč se je dal celo privezati na jambor jadrnice, da je realno doživel nagibanje plovila v nevihti.
Sliko Dež, para in hitrost je na primer naslikal tako, da je občutil hitrost in ozračje, ko je svojo glavo držal petnajst minut skozi okno drvečega vagona.
Turnerja pogosto označujejo za slikarja svetlobe.
In res je, poudarek, ki ga je dovršeno postavil za bazo poznejšim umetnikom impresionistom, ki bodo ustvarjali približno dve desetletji pozneje.
Njegove presvetljene podobe, hitre poteze in učinek skicoznosti pa postanejo aktualne šele v njegovem poznejšem opusu.
Tehnika akvarela, ki mu ni ostala tuja, večkratni obiski Benetk vse od leta 1819 naprej, so Turnerju razvili to obvladovanje učinka prave prosojne in svetle atmosfere, ki jo je tako natančno proučil tudi impresionist Monet.
Turner je bil v prvi vrsti navdušen nad uvedbo železnice, ki je njegove poti časovno skrajšala in jih naredila za bolj udobne.
Konec koncev ni bil več ravno najmlajši. Njegov pozni opus, vključno s sliko Dež, para in hitrost, pri Kraljevi akademiji ni naletel na odobravanje, novo kronana kraljica Viktorija ga je milo rečeno prezirala, imel je nekaj gorečih podpornikov in tudi naročnikov aristokratov, a vse to je vodilo v njegov tihi obup in počasni sloves.
Dolgočasnež, osornež, skrivnostnež in patriot
Številni Turnerjevi biografi so imeli precej težav pri sestavljanju koščkov njegovega življenja.
Razlog za to tiči v Turnerjevi skrivnostnosti. Svojega razmišljanja in premikov ni javno izpostavljal. Skoraj nikoli ni dovolil prisotnosti publike med njegovim ustvarjanjem. Način slikanja, mešanja barv in občutja je tako zavit v meglo.
Tudi njegovo pozno zasebno življenje je bilo skrito pred očmi javnosti. Svojih zadnjih osemnajst let je živel skrivno ljubezensko avanturo in tudi skupno življenje z vdovo gospo Booth. Prevzel je njen priimek. Preselila sta se iz jugovzhodne obalne vasice Margate ob njegovo ljubljeno reko Temzo v Chelsea, kjer je ob jutranjem sončnem soju na njegov obraz 19. decembra 1851 tudi umrl.
Dobrih dvajset let, vse do svoje smrti, se je soočal z duševno nemirnostjo. Po smrti njegovega očeta Williama starejšega leta 1839 se je neravnovesje le še stopnjevalo.
V zadnji filmski mojstrovini režiserja Mika Leigha iz leta 2014, z naslovom Gospod Turner (Mr. Turner – igra ga odlični Timothy Spall), spoznamo slikarja kot precej dolgočasnega, osornega in dobro situiranega človeka, ki pa je bil hkrati tudi precej občutljiv in vase zaprt človek, ujet v času zlate in konservativne viktorijanske dobe.
Navdušenje nad novostmi in zavezanost starejši tradiciji pretiranega poveličevanja domovine, praktična zavezanost patriotizmu zaradi naročnika samega in želja po ustrezanju tedanji družbi so dovolj konkretni razlogi, da je William Turner ostal in postal le novodobni konstrukt umetnika, ki je menda napovedal abstraktno slikarstvo.
Sonce je Bog!
To naj bi bile njegove zadnje besede in te dovolj evidentno opišejo Turnerjevo poslanstvo. Večno iskanje in raziskovanje izvora svetlobe in njenega učinka, v kateri se namaka pokrajina, ki nadvlada človeka.
S prihodom železne ceste se razmerje obrne, a spet ne v prid človeku. Njegov izum, v tem primeru vlak, kosi po poraženi pokrajini, ki se spretno umika v močnem sončnem soju, in človek, kot mala štafažna figura, na to nima več vpliva.
Turnerja preprosto morate imeti radi, čeprav vam on, če bi še živel, te ljubezni po vsej verjetnosti ne bi vračal. In ko nam manjka svetlobe in če je želja po ogledu Turnerjevih del res velika, je treba oditi na Otok.
V londonski galeriji Tate hranijo in razstavljajo večino njegovih del. Slika Dež, para in hitrost pa je tudi v Londonu, v slavni Narodni galeriji.
Besedilo: Tina Ponebšek