V bistvu se je tokratni članek začel pisati že na Koželjevem salonu Festvina na Brdu pri Kranju.
Tam sem obiskal tudi stojnico Lavrenčič Estate in okušal njihova vina. Ob degustiranju njihovega merlota in zvrsti Rouge sem še posebej privzdignil obrvi. V trenutku sem vedel, da se nismo srečali zadnjič. Nasprotno, takoj mi je bilo jasno, da imam gradivo za nov članek v vaši in naši reviji.
Gremo spet na potep po moji preljubi Vipavski dolini.
DOLINA, KI SE JE NIKOLI NE NAVELIČAM
Po navadi odrinem od doma zelo zgodaj. Pot je večkrat dolgočasna, dokler na svoji desni ne uzrem nanoške planote in malo naprej velike vetrnice, kar pomeni, da bom kmalu zapustil primorsko avtocesto.
Takrat začne srce hitreje in močneje biti. Če vreme to dopušča, odprem streho svojega avtomobila in navijem glasbo, da Vipavci slišijo moj prihod. Cesta se spusti skozi predore in kmalu že lahko opazujem prve vinogradniške lege.
Ko pogledam proti levi, se spomnim kleti Burja, Sutor in Pasji rep, ki sem jih v preteklosti že obiskal. Sledi ritualen postanek na počivališču Mlake, kjer prvič globoko vdihnem vipavski zrak, odtočim in prešerne volje nadaljujem pot.
Kmalu pogledam na desno in se spomnim obiska vinarstva Krapež ter njihovih lepih vin.
Lavrenčič estate
Sledi dvorec Zemono, v neposredni bližini pa tokratni portretiranci, Lavrenčič Estate.
Na posestvu sta me sprejela Bojan in njegov zet Matej, s katerima sem preživel nekaj lepih in okusnih uric. Bilo je intenzivno in doživeto. Okušanje njihove palete vin v lepo urejeni degustacijski sobi, sprehod skozi vse njihove vinograde in ogled kleti, kjer donegujejo svoja vina.
Lepo je, ko prideš nekam prvič, ko prvič nekomu sežeš v roko, in zadeve takoj dobesedno štimajo. Od zgledno urejenih vinogradov, čiste in funkcionalne kleti, do posledično izpiljenih vin. Ampak pojdimo lepo po vrsti.
LAVRENČIČ ESTATE
Po starem vipavskem običaju so že njihovi predniki pridelovali vino. Po pripovedovanju so se z vinogradništvom in vinarstvom ukvarjali že pred 150 leti. Oprijemljiv dokaz imajo v obliki lesenih vrat starega soda z letnico 1913.
Povsem resno so se te dejavnosti lotili v letu 2013 pod blagovno znamko Lavrenčič Estate.
Gre za zelo mlado družinsko vinsko zgodbo, ki jo lahko označimo kot butično v dobesednem pomenu besede. Posedujejo 3 hektarje vinogradov s 15 tisoč trsi vzgoje enojni guyot in povprečne obremenitve okrog kilograma grozdja na trs. Na leto napolnijo, pač odvisno od letine, 10.000–15.000 steklenic vina.
Zaradi majhne kapacitete prodajo praktično celotno zalogo na domačem, slovenskem trgu. Zasajene imajo sorte sauvignon, sivi pinot, rebula, merlot in cabernet sauvignon. Iz belega trojčka pridelujejo svežo linijo, ter macerirano rebulo in Cuvee Classic, kjer gre prav tako za daljši stik jagodne kožice z moštom, v njem pa najdemo polovično zastopana sauvignon in sivi pinot.
Za ljubitelje rdečin polnijo merlot in Cuvee Rouge, ki je zvrst merlota in cabernet sauvignona.
Ne skrivajo, da pri kreaciji svojih vin sodelujejo z Matjažem Lemutom, ki jim razkriva predvsem tehnične detajle.
Kljub vsemu sami na koncu poskrbijo za tisto zadnjo piko na i pri kreaciji, da njihova vina niso samo tehnično brezhibno pridelana, ampak pobožajo tudi našo dušo in poskrbijo za užitke, ki jih ne moremo izmeriti v nobenem laboratoriju, so pa še kako pomembne za vsakega resnega pivca, ki želi od vina tisto nekaj več.
Skratka, gre za vzajemno sodelovanje, saj želijo pridelovati tak stil vina, ki je njim všeč, v katerega sami najbolj verjamejo.
Ob svojih potovanjih vedno obiskujejo kleti in restavracije ter okušajo veliko svetovnih vin. Če katero izmed njih še posebej vzbudi njihove čute, želijo to prenesti tudi v svoje okolje. Po drugi strani pa ves čas dosledno kontrolirajo in analizirajo vina v različnih fazah zorenja, kar jim je vcepil Lemut.
Zadev tako v vinogradu kot v kleti ne prepuščajo naključju. Niti si ne privoščijo, da bi jih kdorkoli vprašal po katerem izmed parametrov njihovih tekočin, pa mu s tem podatkom ne bi znali postreči. Naj na tem mestu zapišem še za vse tiste, ki trendovsko najprej vprašajo po količini žvepla v steklenici, da ga njihova vina vsebujejo največ 30–40 mg/l.
Širitve v prihodnosti ne načrtujejo, ker imajo vsi udeleženi redne službe zunaj vinske zgodbe in nihče ne živi od tega. Hkrati pa bodo ves svoj trud in fokus namenili še večjemu piljenju svojih mojstrovin.
Za njih šteje zgolj kakovost, kakovost in še enkrat kakovost.
Če se zgodi, da se kakšna zadeva slučajno ne posreči, jo takoj umaknejo in nikoli ne ugleda luč trga. Povprečje jih enostavno ne zanima. Štejeta zgolj 100-odstotna natančnost in tehničnost od grozdja oz. zemlje, do trenutka, ko se v kleti rodi najimenitnejša pijača na svetu, ki ji pravimo vino.
Ves čas so na tapeti pogovori o pravilni izbiri sodov, pokušanju vzorcev iz posameznih lesenih posod …
Čeprav so se pred desetimi leti podali na to pot ljubiteljsko, je le-to kmalu preraslo v strast.
Videli so, do kod lahko sežejo, in zdaj ni več poti nazaj. Zadovoljijo se zgolj z najboljšim. Hkrati se zavedajo, če te v tej panogi vodi zgolj dobičkonosnost, si v bistvu že izgubil. Strast in ljubezen sta tisti, ki omogočata uspeh na daljši rok.
Na srečo je idejni vodja Bojan s to strastjo okužil tudi svoje zete, predvsem Mateja, da sedaj družno sodelujejo pri zgodbi Lavrenčič Estate.
Skupaj tvorijo homogeno družinsko zgodbo, v okviru katere si porazdelijo naloge v vinogradu, kleti, nastopih na trgu …
V zadnjem času je zelo moderno, ko posamezni vinarji izpostavijo, da je katero izmed njihovih vin pridelano zgolj iz grozdja enega vinograda, tj. single vineyard.
Pri Lavrenčičevih pa je to nekaj povsem normalnega, saj imajo praktično samo po en vinograd posamezne sorte. Zato pa znotraj posameznega vinograda, mikrolokacij, vkomponirajo v točno določen stil vina.
Ker so količinsko res zelo omejeni, lahko po drugi strani delajo zares mikro, mikro selekcijo določenih leg, kar na koncu pripomore k še večji umetniški kreaciji že v samem vinogradu. Tako npr. pridobijo iz posameznega dela vinograda rebule grozdje za svežo linijo, macerirano v obliki rebule Classic in po novem še za penino.
Hkrati so se zaradi svoje majhnosti zmožni hitro prilagoditi določenim razmeram. Tako v dneh pred trgatvijo vsak dan spremljajo parametre grozdja, kdaj bo napočil najbolj primeren čas za to opravilo. Ko se to zgodi, ne čakajo niti enega dneva, ampak takoj odreagirajo in poberejo grozdje, saj to odločilno vpliva na kakovost samega vina.
Zavedajo se, da se vino pridela v vinogradu, v kleti se zgolj usmeri v želeni stil.
DEGUSTACIJA
Kot sem že omenil, sem degustiral kar nekaj njihovih vin. Prav vsa zaznamuje tehnična brezhibnost in izpiljenost.
Po okušanem in videnem sem prepričan, da so šele dobro vzeli svoj zalet in tisto najboljše šele sledi. Če bodo svojo formo tako stopnjevali, jih ne more prav nič ustaviti. Zaželim jim lahko zgolj srečno po tej poti naprej.
Hitro naj omenim svežo rebulo 2021, ki zori na drožeh v inoks cisterni do naslednjega letnika.
Višje kisline, sočno, pitno, mineralno, na drugi strani pa zaradi zorenja na drožeh dovolj polno, da zaposli vse naše čute. Sortna, gastronomska, brezhibno pridelana rebula. Palec gor.
Cuvee Classic 2018 je naslednji prišel v kozarce.
Gre za macerirano zvrst sauvignona in sivega pinota, ki sta vsak polovično zastopana. Stik jagodne kožice z moštvom je bil izveden v odprtih kadeh približno tri tedne, nato pa je vino zorelo dve leti in pol v lesu.
Na Decanterju je z 92 točkami prejelo srebrno medaljo.
Jantarna barva, vonj po zrelih rumenih sadežih, balzamične note. V ustih polno, bogato, vendar vse v mejah normale, nič ni ušlo čez. Oljnata tekstura, mineralno, okusno.
Rebula Classic 2018 je še en macerat pridelan zelo podobno kot Cuvee Classic.
Tu je bila maceracija izvedena s pecljevino grozdja, ki so ga potrgali v začetku oktobra. Zlatorumene barve, spet balzamične note, pa suho sadje, zelišča. Spet vse na mestu za tovrsten stil. Kljub polnemu telesu in zaznavnemu taninskemu oprijemu, sočno in pitno.
Kot zanimivost so mi kot velikemu ljubitelju mehurčkov nazadnje ponudili okusiti še njihovo prvo penino, ki je še v nastajanju oz. še zori na kvasovkah.
Gre za 100-odstotno rebulo letnika 2020, skoraj gotovo jo bodo nekje leta 2024 ponudili na trgu kot Brut Nature. Cilj jim je bilo pridelati sadno penino ob izraženi večplastnosti. Nastavek je izjemen. Kako lepo se že sedaj srka in obnori brbončice v ustni votlini. Po okušanem tudi sam polagam zelo velike upe v te mehurčke.
Izbrana trojica Lavrenčič
IZBRANA TROJICA
Za podrobnejšo predstavitev smo se skupaj odločili za tri njihova vina.
Začnimo z noviteto kleti, ki sliši na ime Bogotsche Cru 2020.
Gre za single vineyard sauvignona, ki je 14 mesecev fermentiral in zorel v 100-odstotno novih, 300-litrskih lesenih sodih. Nase opozori že globoka zlatorumena barva. Kdor je navajen na klasične, zelene slovenske sauvignone, kjer note bezga, liste paradižnika, paprike, vonjamo s sosednjega hriba, bo na začetku malce zmeden.
Gre za mednaroden slog, kjer so vonji, ki jih dobimo v nosna prekata, veliko bolj umirjeni in fini. Seveda bomo tudi tu vonjali klasične zelene tone, ki pa kljub vsemu ne bodo kot vulkan bruhali iz kozarca, pridružile pa se jim bodo še kremaste note, pa zrelo sadje v obliki marelice in breskve, ter fina nota mineralnosti in zorenja v lesu.
V ustih intenzivno, bogato, tako zelo mineralno in ravno prav pikantno. Kako hudo, hudo dobro vino. Toliko se dogaja v ustni votlini, da sploh ne vem, kje in kako bi začel. Navduši sleherna zaznava in komponenta. Gre za atomsko bombo, ki pa je tako filigransko natančno usmerjena in dozirana, da lahko seciramo sleherno molekulo vina.
Slano, fokusirano, z oljnato teksturo, zorenje v lesu je bilo zares mojstrsko izpeljano. Brezhibne kisline dajejo celotnemu napoju neverjetno svežino, sočnost, pitnost. Tako polno in intenzivno, in na drugi strani tako sočno in slastno, to se lahko rodi zgolj v zgornji Vipavski dolini.
Tudi pookus sledi celotni kompoziciji, saj ga lahko označim kot intenzivnega, fokusiranega, neskončno dolgega.
Nočem ugibati, do kod bo šel ta sauvignon čez leto ali dve, ko bo v steklenici še malo odležal in dobil še večjo preciznost in še bolj medsebojno povezane zaznave. Že ta trenutek z levo nogo preskoči magično mejo 90 točk kot za šalo. Briljantno!
Merlot 2017 je prvi od rdeče dvojice, za kateri sem vztrajal, da ju je treba pod nujno podrobneje predstaviti.
Za obe rdečini sem pripravljen dati roko v ogenj in zastaviti svoje ime. Skratka, grozdje je po koreninah dobilo hrano iz lapornate zemlje.
Trgatev je potekala 15. septembra, maceracija je trajala dva tedna, nato so grozdje sprešali in vsebino pretočili v lesene sode. Uporabili so tretjino novih barikov francoske znamke Cadus, ki so bili ožgani medium plus.
V sodih je stekla malolaktična fermentacija, vino pa je v njih zorelo dve leti. Srednje intenzivne barve rubina z vonji zrelega temnega sadja in čokolade, ter dimnimi in zemeljskimi notami. V ustih nekje med srednjim in polnim telesom, suho, s čudovitimi kislinami in živahnim taninskim oprijemom.
Ta merlot ne igra na robatost in potentnost, temveč na eleganco in fineso. Mehka, žametna, gibka tekstura z obilo sočnosti in poželjivosti. Brezhibno, čudovito, z obilo občutka pridelano vino, ki ima vse in še več za brezmejne užitke.
Ima ravno prav strukture in kompleksnosti, da ga bomo lahko secirali in ob njem razmišljali. Hkrati pa ima tako noro sočnost in pitnost, da kljub dobršni meri večplastnosti teče, teče in teče.
Gre za nekakšen univerzalec, saj bodo ob njem uživali tako občasni pivci kot izkušenejši kalibri. Ne vidim razloga, tipa človeka ali pivca, ki mu to vino ne bi bilo všeč.
Enostavno ga moraš imeti rad. V tem merlotu se še kako čuti zgornja Vipavska dolina in vpliv celinskega podnebja s hladnejšimi nočmi in toplimi dnevi. To vpliva na čudovito aromatiko in višje kisline ter posledično poželjivost napoja. Odlično.
Cuvee Rouge 2018 pa povsem za konec.
Gre za zvrst cabernet sauvignon, ki zavzema 60-odstoten delež in merlota s 40-odstotnim deležem. Sorti sta pobrani ločeno ob upoštevanju popolne fenolne zrelosti, a ne prezrelosti, da so v vinu ohranili eleganco in razigranost.
V bistvu gre za zelo podobno pridelavo kot pri merlotu, le da so tokrat uporabili dve tretjini novih sodov. Stekleničili so ga brez čiščenja in filtracije, nato je vino zorelo še eno leto v samih steklenicah, preden je prišlo na trg.
Srednje intenzivne barve rubina s svetlejšim robom. Vonjamo ribez in temne gozdne sadeže, čokolado, tobak, usnje, zelišča … V ustih polno, bogato, nabito.
Pa brez strahu, premore obilo svežine in sočnosti, da se na drugi strani čudovito pije in zelo uživa. Če se lahko izrazim po bordojsko, smo bili z merlotom na desnem bregu, s tem korenjakom smo pa šli na levi breg.
Če mi merlot v svoji predvidljivosti in urejenosti večkrat deluje dolgočasno, pa ta zvrst s svojim nepredvidljivim in malce pobalinskim karakterjem kar kliče po avanturi. Še ekstremno mlado, malce trpko, z opaznimi tanini, pa vendar že sedaj dovolj uglajeno in mehko.
Potrebuje dovolj temperature in čas, da se odpre, potem pa začne svoj rock&roll. Plesali bomo sadno, intenzivno, celotno plesišče bo naše, mogoče se bo kakšen zagrenjenec, ki nas bo opazoval od daleč, zgražal, od sproščenih ljudi, ki vedo, kaj pomeni uživati življenje na polno, bomo pa poželi aplavz in odobravanje.
Odlična zvrst, ki nas asociira na znameniti Bordeaux. Kupiti najmanj en karton in nato z leti spremljati, kako se bo razvijalo. Napovedujem mu čudovito in dolgo življenje.
Če bomo merlot ponudili ob suhomesnatih narezkih in mesnih enolončnicah, bomo Cuvee Rouge natočili zraven najbolj imenitnega govejega steaka ali si zraven prižgali cigaro.
Na zdravje in na življenje!
