Björn Frantzén v svoji stockholmski restavraciji z vso resnostjo (in velikim uspehom) sesipa mit o dvo-levorokih švedskih kuharjih.
Prizor je znan vsakemu, ki je pogledal kakšno epizodo Hansonovega Muppet Showa: v klasičnem TV-kuharskem miljeju se na zaslonu pokaže kuhar, katerega obrvi so skorajda tako košate, kot njegovi brki (in brki so zelo košati), zato ne vidi skoraj nič. Model v roke zagrabi katero do kuhinjskih orodij in se odloči, da bo gledalstvu razložil pripravo domnevno slastne jedi. Težava (in vsa zabava) je seveda v tem, da ga gledalstvo ne razume, ker pač ne razume momljajoče-popevajočega kvazi-skandinavskega džibriša. Tudi vizualni prikaz kuharije gledajočemu občestvu ni v pomoč, saj kaj kmalu po začetku začnejo po zraku leteti ponve, noži, lonci in ostali kosi kuhinjske opreme (in solata, omake, meso, majoneza in kečap in še in še). Reč se konča v totalnem kaosu, z nedolžno zabodenim, nekako zadovoljnim pogledom glavnega protagonista – švedskega kuharja. Manj kot minuta je dovolj za dobro premigovanje trebušne prepone in resno telovadbo smejalnih mišic – če ne verjameš, v YouTubeov iskalnik vpiši “swedish chef moose”.
A od časov huronskega izsmejavanja švedskih kuharjev se je v Ikeinih štacunah pojedlo že ogromno mesnih kroglic s pirejem in pečenega lososa, in tudi zato švedska kuharija ni več (le) objekt posmeha, ampak postaja – seveda v paketu s celotnimi severnimi prehranskimi obzorji – vedno bolj upoštevanja vreden faktor. Nekaj je k temu dejansko pripomogel na vedno večji površini razprostrt prehranski oddelek pohištvenega giganta, ki prodaja skoraj izključno skandinavsko robo – takšne in drugačne losose in heringe, brusnične in ostale jagodičaste marmelade, hruškove ciderje, temne in ivernate kruhke, ponarejene (nekatere so celo veganske!) ikre, gorčice in na njih bazirajoče sladkaste omake, bezgove sirupe, cimetove rolice in še in še – vse za slavo, čast in profit modro rumene kraljevine. A bodimo iskreni – samo Ikeine instant prehranjevalnice in marketi pač ne bi bili dovolj za objavo tematskega članka v Dolce viti, za to je bilo treba veliko več inventivnosti, strasti, dela in prodorne drugačnosti. In seveda mednarodni zvezdnik, ki mu je uspelo globalni spotlight preusmeriti iz Španije, Francije, Italije in Anglije na sever. To je bil Rene Redzepi, do letos serijski nosilec prve pozicije na San Pellegrinovi lestvici, na kateri so se v zadnjih letih v ospredje začeli prebijati še drugi severni fantje, najvišje, skoraj v deseterico, se je letos zavihtel Björn Frantzén, ki je dolgo deloval v tandemu s pekom in slaščičarjem Danielom Lindebergom, pred dobrim mesecem pa sta se – uradno na zelo prijateljski način – razšla, lokacijo v starem delu Stockholma pa je obdržal Frantzén.
Težko bi napletli kakšno hudo zanimivo anekdoto iz otroštva našega tokratnega portretiranca – nenazadnje je dovolj mlad, da je odraščal v socialno urejeni družbi, ki si jo za zgled jemlje cel svet.
Drobno nenavadnost zasledimo na samem začetku njegove profesionalne poti – prva službena kuharska postaja je bila v švedski vojski. Pa ne za dolgo, že leta 1998 je kuril pod piskri v prvi švedski restavraciji z dvema zvezdicama, Edsbacka Krog. Sledilo je francosko izobraževalno-vajeniško obdobje, najmočneje ga je zaznamovalo obdobje, preživeto v restavraciji L’Arpege Alaina Passarda: veliki chef, ki ga ne zanima širjenje v številne restavracije na vse konce sveta, ampak predanost kuhanju v eni sami, njegovi restavraciji; kreativni raziskovalec možnosti, ki jih kuharju ponujajo številne vrste zelenjave; control freak in neutruden motivator pri kakovosti vhodnih sestavin. Vse to velja za oba – pariškega starega in stockholmskega mladega mojstra.
Slednji svojo drugo inspiracijo črpa iz azijskih, predvsem japonskih kuharskih praks. Iskanje popolnosti čistih okusov z odstranjevanjem vsega nepotrebnega, disciplina, delavnost in red. Vse to velja za japonske in stocholmskega mojstra. In nato še tretji steber Frantzénove kuharije: nazvezanost na terroir in to, kar ponuja. V tem ni tako lokalistično ekstremen kot njegov danski kolega, saj je bazen za iskanje najboljšega – kljub osredotočenosti na Švedsko – razširil na cel svet. Tako ga ne boš videl, kako se v gumijastih škornjih pase ob obalah Severnega morja, a za vrhunske sestavine je vendarle pripravljen storiti marsikaj. Piščanci so, recimo, v restavraciji Frantzén na sporedu v zelo kratkem obdobju zgodnje jeseni, to pa zato, ker hoče, da so proste reje, in prosta reja na Švedskem je zaradi vremenskih razmer zelo kratka – od konca aprila do srede septembra. In če Frantzenove kure poje lisica – kar se je že zgodilo? Nič, jih pač ne spečejo. Pujsi, ki jih za Björna gojijo na samo eni kmetiji, dobijo vsako jutro sveže pripravljen zeliščni čaj. Za škampe, ki jih dnevno vozijo v restavracijo, je razvil posebne transportne komore, v katerih se počutijo, kot da so v naravnih morskih luknjah. Svoje ribiče je naučil ribo po ulovu ubiti na starodaven japonski način, tako da čimprej odteče vsa kri. Za vsako sestavino na jedilnem listu navede pridelovalca – razen za zelenjavo, ki prihaja iz njihove lastne kmetije uro vožnje iz Stockholma. In ta zelenjava ni nepomembna: pravzaprav se vse vrti okoli nje. Oskrbnik posestva vsak dan v restavracijo pošlje tisto, kar je ta dan najboljše in dnevni jedilni list nastane na osnovi razpoložljive zelenjave.
Frantzenova kuharska šola
In njegova kuharska knjiga (ena od…)
Že res, da sem kar nekajkrat omenil jedilni list – pa ga pravzaprav ne bi smel, saj ga v 19-sedežni restavraciji ni. Deluje namreč po sistemu “bele karte”: gost se na začetku odloči za šest ali osemhodni menu, javi morebitne alergijske zapreke in nato pusti, da ekipa tako rekoč pred njegovimi očmi pripravlja mojstrovino za mojstrovino. Obed se začne s prazno mizo, na kateri je le zabojček, v katerem je pod prtičem majhna štručka vzhajajočega testa. Po prvih predjedeh štručko spečejo v krušni peči, medtem pa eden od kuharjev pri mizi iz smetane stolče maslo. Dvomim, da je še kakšna restavracija na svetu, kjer bi ti postregli tako svež kruh z maslom. Druga zanimiva domislica je pokanje vicev o sirih: na ploščo z zemljevidom Francije so na pripadajoče pokrajine postavili pet rezin sira, gostu pa so dali slušalke, v katerih ga je z zanimivimi fakti o posamičnem siru zabaval glas igralca Stellana Skarsgårda. In še: pet drobnih prigrizkov na začetku in pet drobnih sladic na koncu izgleda enako, čeprav so, jasno, čisto različne. In kljub temu, da menu stane 240 evrov, hudega profita ni: 13 zaposlenih na 19 sedežev pač ni hudo profitabilno razmerje. So pa kuharji zadovoljni in v petih letih je ekipo zapustil le eden. Rezervacije sprejemajo za štirinajst dni vnaprej in o širitvi ne razmišljajo. Kvečjemu (kot naš znanec Alex Atala iz prejšnje številke Dolce vite) o zmanjšanju števila sedežev. In to ne zato, ker nihče ne bi hotel jesti pri švedskem kuharju, ampak zato, ker švedski kuhar išče popolnost.
Recept
Šparglji z limonsko travo, limeto in pistacijami
V isaknju pravega recepta za domačijsko poustvarjanje Frantzénove kuharske filozofije se je oko kaj hitro zaustavilo pri receptu za beluše, ki jih mladi Šved dolgo in počasi peče v rahlo segreti pečici. Zagotovo gre za dediščino Alaina Passarda, pri katerem se je naučil, da je za večino sestavin najboljše, če se kuhajo dolgo in nežno. Kar se tiče belušev je pa tako: lani, ko je Björn za teden dni prevzel twittanje na uradnem accountu Švedske (@sweden – Švedska namreč škrebljanje po twitterju vsak teden zaupa drugemu bolj ali manj znanemu državljanu) je bralce med drugim nagovoril s temle vprašanjem: “Ste opazili, da ima voda, v kateri kuhate šparglje, izredno močan okus po špargljih? Ne mecite okusa stran – šparglje vedno počasi pecite – v ponvi, pečici ali na žaru.” Vsekakor nauk, ki si ga velja zapomniti za konec letošnje in za vse naslednje sezone asparagusov.
Björn Frantzén je recept v originalu zapisal za beluše, a ker naš dobavitelj špargljev ne zakopava, smo se reči lotili s klenimi slovenskimi zelenimi šparglji, nabor aromatskih dodatkov pa je ostal originalen.
Lahka večerja za dva ali zanimiva priloga za štiri:
- 12 špargljev
- 4 kosi limonske trave
- šopek svežega koriandra
- 3 limete
- 2 žlici sesekljanih pistacij
- 2 manjši šalotki
- 80 g masla
- sol
Špargljem odlomi olesenele spodnje dele, jih operi in osuši. Če so debelejše narave, jih olupi od vršička navzdol.
Tri kose limonske trave suvereno potolci s ponvijo.
Na tanko nareži dve limeti in na grobo sesekljaj koriander.
Vse skupaj zloži na velik list aluminijske folije, dodaj tričetrt masla, posoli in zavij v paket.
Paket približno pet ur peci v pečici, ogreti na 70 stopinj.
Pripravi še omako: šalotko nareži na tanke kolute in jo nežno praži na maslu. Dodaj na tanko narezano preostalo limonsko travo. Skupaj z olupljeno in na krhlje brez kože narezano limeto zmelji s paličnim mešalnikom. Omako pretlači skozi fino cedilo.
Šparglje prelij z omako in potresi s sesekljanimi pistacijami, ki si jih nežno prepražil na rahlo segreti ponvi.
Besedilo in fotografija jedi: Boštjan Napotnik
