Grozdje oplemeniteno z botritično žlahtno gnilobo so dolgo pustili na trtah, vse do oktobra, ko je potekala trgatev.
Šlo je za brutalno nizko obremenitev, z zgolj 0.25 kilograma po trsu. Macerirali so brez kontrole temperature, vino pa je zorelo 22 mesecev v velikih hrastovih sodih. Globoke, ker vino pri stekleničenju ni bilo filtrirano, ne povsem bistre barve jantarja. Ampak to ne zmoti celotne zgodbe, prej bi rekel, da še bolj drži špuro stila pridelave. Kljub temu, da rebule ne prištevamo k aromatičnim sortam, se tu vonji bohotijo na prefinjen in doziran način. Asocirajo nas na zelišča, seno, belo čokolado, karamelo, olupek pomaranče, suhe marelice… V bistvu je paleta vonjav neskončna, saj z vsakim vdihom doživimo nekaj novega, omejitev je zgolj naša domišljija.
V ustih suho, trpko, s prijetno grenčico. Srednjega telesa, z zmernimi kislinami, lepo zaokroženo, harmonično in uglajeno. Ves čas nas nagovarja nežno, tiho, prefinjeno, s prav posebno milino in pozitivno energijo. Čeprav se sam vedno bolj odmikam od maceratov, pa tako izpiljen slog vedno z veseljem spustim po grlu. Ob takšnem vinu gre za povsem druge dimenzije. Napoj te dobesedno prisili, da postaneš, si vzameš čas in ob srkanju razmišljaš. Najprej o vinu samem, naravi, pridelavi, nato pa še o drugih plateh življenja. Gre za odmik od stila Batičeve Selekcije zadnjih nekaj let. Gre za vračanje v čas vipavskih nonotov, ko se je vino bolj ali manj »zgodilo« samo, ko je bil človek zgolj posrednik.
