Naslov: Sokolski trg 2, Dolenjske Toplice
Splet: www.ostarija-herbelier.si
Telefon: 051 262 990
Odprto: vsak dan od 12. do 23. ure; ob nedeljah od 12. do 16. ure, ponedeljek zaprto
V življenju vsakega dobrega chefa je zapis njegove uspešnosti, kajti dober chef skoraj nikoli ne ostane vse življenje v eni restavraciji, pač pa napreduje. Seveda ne govorimo o tistih, ki so v svoji »rodni« gostilni naredili zvezdniške preskoke. Robert oz. Roberto Gregorčič, srčni Dolenjec, je eden izmed tistih, ki vedno zre navzgor in svoje projekte tudi uresniči. Njegova pot ga je vodila preko gostovanj v tujini, kuhanja v velikih sistemih, preko vodenja restavracije na Gradu Otočec in – skoraj logično – do odprtja svoje gostilne v Dolenjskih Toplicah. Oštarija, ki je postala eden od dobrih dolenjskih »punktov«, se preimenovala v Herbelier (zaradi pripravnosti zeliščem; tako na krožnikih kot v hotelu nad Oštarijo) in Robi kot rutinirani kuhar zdaj bedi še nad eno gostilno, ki jo je odprl v Šmarjeških Toplicah. Jasno, ne more biti v obeh destinacijah naenkrat, zato je v času našega obiska v Oštariji kuhal eden od sous-chefov, ki pa ga je Robi izvrstno podučil.
Robert (Roberto) Gregorčič
Začetek je bil prijazen – tris hladnih predjedi je krepko zaoral po lokalnih sestavinah in jedeh. Pašteta iz lokalnega slajšega fižola je bila odličen antipod rezinam dimljenega govejega jezika z ženofom (dolenjski izum zenfa še pred francoskim dijonom) in pikantnostjo na drobno narezane kolerabe. Vse to, umetelno postreženo, je bilo več kot odlično za otvoritev prijaznega kosila. Brez juh ne gre. Goveja je pretresla tudi silnega poznavalca, ljubitelja in kuharja te dunajske, pri nas posvojene posebnosti, kumarična pa je z dodatkom rahlo začinjenih, na tenko narezanih kumar tudi blestela.
Tople predjedi so zagovarjale preprostost okusov in okolja, kjer se Oštarija tudi nahaja. Krpice v omaki s svežimi lisičkami in slanino so osvojile prav vse. Ravno prav začinjena omaka, lisičke so bile dodane v pravšnjem času kuhanja, da so navdušile s svežino in tenka in ne preveč slana pečena slanina, ki je poskrbela za nekaj preciznih mesnih okusov. Čeprav žlikrofi niso dolenjski izum, pa veljajo za slovensko jed, ki jo lahko ob raznih omakah jeste kjerkoli. Gregorčičeva verzija je bila nežna in prefinjeno pomočena v sirovo – smetanovo omako, ki je kot takšna dopuščala krompirjevemu polnjenju, da se lepo razpre na brbončicah. Fino!
Tris hladnih predjedi
Kumarična juha
Krpice s slanino in lisičkami
Jabolčna pita
Pri naših (in tudi tujih) gostilnah je vedno težava pri glavnih jedeh, ki so ali mesne ali ribje. Potem pa se konča; ne glede na chefovo umetelnost. Postrv z ajdovim kipnikom, ocvrtimi zelišči in kumaričnim listom je bila sicer pripravljena brezhibno, vendar je nežna postrv izgubila boj z dokaj prevladujočimi zelišči in omako. Nekaj podobnega se je zgodilo pri mesnem delu pojedine – nežno pečeno svinjsko zarebrnico s klasičnim »tenstanim krompirjem z ocvirki« in oparjenim korenjem. Čeprav je kuhar pazil, da pujsa ni prepekel, kar se v takšnih primerih rado zgodi in meso izgubi sočnost, mu je ravno tega umanjkalo. Krompir je bil najboljši del krožnika – mogočno, slastno in tipično slovensko za pozimi.
So nas pa koncu umetelno pocrkljali – izvrstna jabolčna pita z limoniziranimi jabolčnimi krhlji, koncentratom čežane in naribanim jajcem. Bilo je (spet) vrhunsko. Če Gregorčič pol tako dobro dela v Šmarjeških Toplicah, kjer ga bomo prihodnjič obiskali, mora biti tam rajsko!
Besedilo in fotografije: Tomaž Sršen
